Kdo je Silvester Škerl, je bilo moje prvo vprašanje. Gre za gospoda z veliko začetnico, gospoda slovenskega založništva med obema vojnama, ko je delal pri Jugoslovanski tiskarni in pri svoji založbi Akademska založba, ki jo je sam ustanovil (z dvema knjigarnama v centru Ljubljane), in po vojni, ko je iz političnih razlogov Akademsko založbo izgubil, a prevzel skrb za ves slovenski tisk. Zaradi njega smo dobili Cankarjevo založbo in Slovenski knjižni zavod. Ta gospod je bil tudi mecen mnogih pisateljev, pesnikov in prevajalcev svojega časa, poleg tega, da je bil sam prevajalec iz italijanščine, francoščine, nemščine in ruščine. prevedel je več kot sto romanov. Preden pa se je podal v založništvo, je bil igralec. Študiral je v tujini in je sam prevedel slovenske dramatike in jih postavljal na oder v Italiji in Nemčiji pred drugo svetovno vojno.
Na Silvestra Škerla sem postala pozorna šele pri korekturah za pesmi iz zapora Vitomila Zupana, ko sem izvedela, da se ime Eto nanaša nanj. Peta od sedmih knjig pesmi iz zapora vsebuje zbirko Insulae Hibernales Moti, 7500 verzov, deset ciklusov na temo simboličnega potovanja. Gre za prijateljski pogovor o življenju in smrti. Hkrati je to pismo prijatelju in roman v verzih. Iz te poezije lahko razberemo, kaj pomeni pravo prijateljstvo in tudi na kakšni ravni so se intelektualci starega kova pogovarjali. Vojna je seveda prinesla nova tovarištva, žal pa tudi sumnijičavost, zahrbtnost, lakomnost in je razdrla stara prijateljstva. A ta dva moška sta stala drug ob drugem in drug za drugega v vseh obdobjih. Eto – Silvester Škerl je bil družinski prijatelj. Žena Vitomila Zupana je bila politična zapornica dve leti, Vitomil sedem let, sinova Dim in Martel sta bila majhna, Eto je bil eden redkih, ki je sploh upal pomagati. Po Vitomilovi poeziji sklepam, da so bili največji Vitomilovi prijatelji Silvester Škerel, Anton Sovre in Ciko – Ciril Dolenec, ki je padel v partizanih. Edina prava prijateljica je bila Nikolaja, Cirilova sestra, po vojni žena in po zaporu vse do smrti več kot prijateljica. Poznala sta se že vsaj od leta 1938.
Po izidu Vitomilove poezije me je našel gospod Pisanski, mož Škerlove hčerke, oče Tomaža Pisanskega. V zapuščini njegove žene so bile pesmi, ki jih je Silvester pisal ženi Danici, Tomaževi babici. Skupaj sva jih pregledovala in prebirala dolgo popoldne. Nagovorila sem ga, naj pesmi zbere in podari Narodni in univerzitetni knjižnici. Zmenila sva se, da se dobiva čez kak teden ali dva, in skupaj pregledava, kaj naj bi bilo primerno za arhiv. Prej sem morala ne neko pot. Ko sem se vrnila, sem izvedela, da je gospod Pisanski umrl. Sin Tomaž je stopil v stik in uspel zbrati nekaj zapuščine, ki je zdaj v NUK-u. Zapuščina je urejena, ni pa še pregledana.
Jasno je, da na Silvestra Škerla lahko gledam zgolj kot na prijatelja Vitomila Zupana, ker se pač ukvarjam predvsem z Zupanovo zapuščino, to pa ne pomeni, da se ne zavedam veličine Škerla in njegovega dela.
Silvester Škerl je bil edini človek, ki je prebral Vitomilove filozofske spise, ki so še v rokopisu, imajo pa Škerlove opombe. Zato najbrž ne pretiravam, če rečem, da je Silvester Škerl deset let mlajšega Vitomila nekako vodil skozi labirint evropske kulture in že zaradi tega odigral veliko vlogo v zgodbi slovenske literature. Take mecene in mentorje so imeli Trubar, Prešeren, Cankar. Kosovel in Murn žal ne. Morda je Škerl pri Vitomilu odigral tudi očetovsko vlogo. Naključje je hotelo, da ne le njemu, temveč tudi njegovima sinovoma. Oba sta verjela v to, da je pesem lahko darilo. Oba sta s kaligrafsko pisavo pisala pesmi svojim ženam in otrokom, vezala sta jih v lične snopiče, opremljala z iluminacijami in akvareli. Vitomil je izdelovanje knjig nadaljeval v zaporu, izgotovil je 25 pesniških zbirk, Silvester pa je navado izdelovanja knjig ohranjal v domačem krogu, bil pa je, kot že rečeno, založnik in prevajalec in je poskrbel za izdajo številnih knjig poezije in proze iz domače in tuje literature.
V Škerlovi zapuščini sta dve dragoceni pismi Vitomila Zupana. Prvo je napisal v Kranjski Gori, februarja 1955, leto po izpustitvi iz zapora.
"Dokler nisem imel svojega stroja, sem imel iz pekarne sposojeno Eriko portable vsako noč od šestih zvečer do pol šestih zjutraj in sem delal vse noči, spal sem podnevi nekaj ur. Zdaj sem se vrgel na novo delo, nekaj za oder, prvo dejanje je tu, dve v osnutku, to mi bo vzelo še kakih deset dni časa, seveda surovo vrženo na papir, izdelava bo prišla šele potem. Filmske ideje so me spravile na nove misli glede odrskega dela. Razen tega imam material za Michaela Bozasorta, ki ga želim napisati čez zimo, drgetam od misli na prvo veliko prozno delo po tolikem času."
Drugo pismo je Vitomil napisal na Hvaru, aprila 1956, dve leti po zaporu.
"Veš, Eto, zadnji čas sva bila bolj malo skupaj, ker sem živel v neki čudni megli, ki se noče razpršiti in katero bi nerad prenašal še komu. Počasi začenjam verjeti, in to zelo nerad, da zame življenje nikoli ne bo imelo tistega prvotnega neomadeževanega čara, z iluzijo katerega sem prišel iz nekih čudnih let. Marsikaj pa sem našel novega v tej odpovedi, morda se bo pokazalo šele čez čas."
Silvester Škerl je bil, kot rečeno, vrhunski prevajalec in založnik. Moj mož je imel med knjigami znanstvene fantastike eno samo knjigo v slovenščini, Škerlov prevod dogodivščin Casanove. V zapuščini je osnutek prevoda Prešernovega soneta O,Vrba v italijanščino.
Za Akademsko založbo je imel Škerl velike načrte. Začel je z deli Otona Župančiča, prevode Puškina, pripravil je dnevnike Dedierja, monografijo o delu Paula Gauguina. Razpon je neprecenljiv. Med vojno je tvegal življenje, ko je ilegalno izdal miniaturko pesmi Mateja Bora, ki je postala pesmarica NOB, rdečo miniaturko, kakršne je Cankarjeva založba potem izdajala še desetletja. Miniaturke je izdajal že pred vojno. To so bile njegov izum in velik poslovni uspeh. Za prvo publikacijo pri Akademski založbi je načrtoval zbirko Monumenta Artis Slovenicae, ki bi izhajala vsak mesec in bi jo urejal dr. France Stele, Anton Slodnjak bi poskrbel za Akademsko biblioteko, pregled slovenskega slovstva v več knjigah, prof. Kelemin bi objavil študije o slovenski mitologiji, prof. Dolenc pa o zgodovini slovenskega prava. S takim načrtom je dobil podporo pri takratni kulturni eliti. V zvezi z Akademsko založbo so tudi Zupanove pesmi iz zapora. Vsako zbirko je posvetil ženi Nikolaji, namenil pa jo je objavi v Akademski založbi. Prav zato lahko izpodbijamo mnenja nekaterih ocenjevalcev Zupanove poezije, češ da je v zaporu pisal adiktivno in brez misli na objavo. Ni res, poezija iz zapora je pomembni del Zupanovega umetniški opusa. Znano je tudi, da je Zupan uspel skrivaj preposlati precej pesmi iz zapora prav Silvestru Škerlu. Takrat, ko sem pesmi prepisovala, se nisem zavedala kratice AZ, mislila sem, da je Vitomil svoj V zapisal narobe obrnjen, da bi zmedel stražarje, ko so prežali na njegove rokopise in jih sproti zaplenjevali, če jih ni pravočasno iztihotapil… šele po izidu knjig sem spoznala svojo neumnost.
V Škerlovi zapuščini je pesem, ki jo je Lili Novy napisala Škerlovi ženi Danici leta 1944, torej "v letu straha, žalosti in križa, ko je človeštvo ena sama rana … kjer je ljubezen, priča paradiža, izobčena in proč od nas pregnana." To je izjemen zapis občutka vojne. V zapuščini je tudi prepis ciklusa sonetov, ki jih je Vitomil Zupan napisal ob smrti Antona Sovreta leta 1964. Takrat je bil objavljen samo en sonet. Ne spomnim se, če je celotna kopija še kje drugje ohranjena.
Silvester Škerel je bil pesnik, a se je odločil, da se ne bo posvetil pisanju, temveč skrbi za literaturo. Leta 1924 je izšla pesniška zbirka Stopnice v stolpu. Našla sem zapis nekega kritika Karla Kocjančiča v Ljubljanskem zvonu. Piše, da gre za oblikovno lepo liriko in da "moramo biti v sterilnosti naše književne produkcije zadovoljni, če dobimo v roke dela, ki kažejo mladostno iskrenost in voljo do boljšega snovanja." A zapiše tudi, da bi vrgel iz zbirke vsaj četrtino pesmi. Očita "ponavljanje motivov, ki jih naši poeti obdelujejo do sitosti že nad sto let, namesto da bi zgrabili s polno roko v zaklenjeno omaro, kjer jih čaka še neobdelano gradivo." V nos mu gre zlasti izražanje ljubezni. Lahko si predstavljam mladega pesnika, ko je bral to kritiko: najbrž se je takrat, ob prvencu zaklel, da ne bo nikoli več pisal pesmi. A ni odnehal. V zapuščini je na ducate pesmi, ki pa so v glavnem prigodnice, posvečene ženi ali otrokom ob rojstnih dnevih in godovih, pisal jih je vse do leta 1964. Gre za sonete ali vence sonetov. Silvester ni pesnik z visokega Parnasa, a piše iz srca. Moško verzirano izražanje ljubezni, opevanje ženinih odlik, spodbujanje otrok je pač redko in že zato dragoceno. Naj upoštevam še to, kako se je Silvester potrudil s pisavo, z ilustracijo, z vezavo, torej s prezentacijo posameznih pesmi. Mislim, da ga glede tega nadkriljuje samo še Vitomil, ki je v zaporu poskrbel tudi za vizualno podobo svojih rokopisov.
"Cel teden sva se ljubila,
kako kratki so hipi sreče,
prehitro je ljubezen minila,
večen bodi čas ljubezni goreče!"
To je kitica preproste pesmi, a citiram naj odlomek iz bolje izdelanega sonetnega venca, ki ga je izpisal na roke in ilustriral z miniaturnimi akvareli leta 1944, v njem govori o grozoti vojne.
Na zemlji srečam čudne le nestvore
hinavstva, krutosti, zvodništva –
kako da zemlja jih prenašat more!
Odeti pa so v bele plašče svetništva …
Med njimi vidim redke le duhove,
ki vse to zlo prenašajo deviško,
razdajajo povsod svoje darove,
žive življenje svoje mučeniško.
Ljubezen pravo širijo z dejanji.
Presune gola jih človeška reva.
Mirno trpijo trpki boj vsakdanji.
Iz soneta z naslovom Ljubezen naj izpišem tri kitice:
Ljubezen prava je namen življenja,
ob njej prevarani se satan joče;
naj mami jo in skuša, kakor hoče,
neupogljiva je, nikdar ne jenja.
Od česa prava se ljubezen hrani,
da je nesmrtna, onkraj groba živa,
da silna je in neugonobljiva
in da nobena zlobnost je ne rani?
Od tega, kar iz sebe drugim daje,
od tega, kar drug iz sebe trosi,
čim težje zdi se na pogled, tem raje,
to je, kar dviga kvišku jo in nosi,
da gre po svetu tiho prepevaje
in še v nebeškem raju se ne iztroši.
Na ravni manjše prozne vinjete je na primer spomin na otroštvo:
"Ko je učitelj vsak dan zaprl dvajset do trideset otrok, potem, ko jih je s trsom našeškal, je drugega za drugim izpuščal in sem skoraj slehrni dan prihajal objokan domov. Trdil sem, da sem zadel ob cestni odrivač in da sem zato jokal… "
Sestri Bogomiri je leta 1943 posvetil čudovito izpisano knjižico s podnaslovom: razmišljanje o sebi, o svojih, o tem in onem svetu:
KDO SEM:
Izgnanec, Adamov in Evin otrok, iz sozvočja vesolja pahnjeni drobec, ki se povrhu še zavedam in zavedati moram svoje golote, svoje bede in svoje zavrženosti ves čas svojega življenja, kar mi ga je prebiti med ljudmi, podobnimi meni v eni sami stvari: v zavrženosti, v pregnanstvu iz večnega sozvočja vsemirja, ki ga je ustvaril Bog sebi in vsemu, tudi človeku, kot zadnji smoter.
ZAKAJ SEM?
Zato ker v vesoljnem sozvočju nisem znal prepevati, ampak sem poln nesoglasja podiral sozvočje vesoljstva. Tu sem božji vajenček, ki se naj naučim tega, zaradi pkmanjkanja česar me Bog ni mogel trpeti pri sebi.
O prvih težavah, ki se pokažejo, ko gre hčerka v šolo, je zapisal:
"Z vso težo čutim, da se me hoče polastiti nekaj, česar sploh nisem poznal: odgovornost za svojega otroka. Čedalje bolj mi postaja jasno, da sem – oče."
Hčerki Jasni je za petnajsti rojstni dan leta 1942 napisal pismo, ki bi ga lahko vključili na začetek prve šolske čitanke za vsako generacijo:
Nobene stvari ne napravi samo zato, da razveseliš svoje starše, marveč delaj vedno tako, da boš sama resnično in s čisto vestjo vesela. Ne uči se nikdar zato, da ustrežeš zahtevam šolskega redovanja, marveč zato, da nekaj veš; čim več veš, tem bolje; čim bolje kaj veš, tem več veš. Vedi, da živiš edinole lastno življenje, a vedi tudi, da je nešteto ljudi, povezanih s tvojim življenjem in da nosiš svoj del odgovornosti zanje. Narod je skup ljudi, ki se medsebojno spopolnjujejo radi telesnega in duševnega sorodstva, ti si člen te rodbine – brez tebe ni cela, a s teboj je v celoti boljša ali slabša. Ne boj se smrti, boj se ničevega življenja.
Izumrli so soneti, izumrli so družbeni romani, izumrla je brezpogojna ljubezen, izumrlo je delo kot poslanstvo. Obujanje spomina na tiste čase in na ljudi tistih časov nas lahko navdahne, da bomo začeli pričakovati več od življenja, več neizmerljivega, več neminljivega. Če vemo, da je obstajalo, lahko upamo, da je še možno, potem bomo to po naravi iskali in morda tudi dosegli.
Jaz se verjetno ne bom podala na potovanje po sledeh življenja Silvestra Škerla, ker mi bo še za Vitomilovo pot zmanjkalo časa, a nekega dne, nekdo, nekje, bo pregledal zapuščino in obogatil življenje sebi in naslednjim rodovom.
