Tanatos

0
313

Tako kot to počne zadnjih teden dni, ga je tudi tokrat, le nekaj minut pred osmo uro zjutraj, obvestil z SMS-sporočilom o rezultatih igranja: „Stari, danes sem padel na športni stavi, izgubil sem 500 kun in to le zaradi enega para.“ Pričakujoč povratno informacijo o njegovem morebiti boljšem rezultatu prejme pretresljiv odgovor: „Padel sem tudi jaz, izgubil sem očeta.“

 

Zvok trobente. Poslovilni govor. Govor o njemu, njegovi delavnosti, poštenosti, o njegovem jazu. Njegovi ljubezni, njegovem humorju. Vijoč sprevod med cipresami, prepojenimi z žalostjo, obdaja bolečina in neizmerna tuga v srcih najbližjih. Tokratni zvok trobente, ki spremlja spuščanje krste v grobnico, je še bolj boleč; reže v grlu, zbada v srcu, zateguje čeljustno vilico. Težo molka občutita tudi vrani, sedeč na veji in opazujoč dogodek. Tišino tu in tam prekine struganje lopate, lopate, ki zajema zemljo, njegovo lahko splitsko zemljo, ki ga bo za večno prekrila.

 

Krčevito objeti, mama, sin in hči, vedo, da so skupaj še močnejši. Da bodo le tako lažje prebrodili izgubo. Otopeli obrazi. Presušene solze. Zaveš se minljivosti, njemu vsemogočnemu Tanatosu se ne moreš izogniti v življenju. Nikakor. Vsakogar čaka. Razmišljaš o smiselnosti življenja, vedoč, da bi vsak sleherni trenutek moral biti obdan s srečo, veseljem, nasmehom, kjer ni prostora za skrbi in obremenjevanja. Zaveš se, da je čas dragocen, bolj dragocen, kot si si mislil.

 

Žal on ni imel več moči, pa tudi volje ne, vendar svoj smisel za humor je zadržal do zadnjega dne. In po tem se ga bomo vedno spominjali. Še lansko leto se je skrivaj oblekel v Dedka Mraza in svojima najdražjima vnukinjama priredil predstavo. Mlajša se mu je čudila, le malo starejša pa je sumljivo opazovala njegovo žongliranje z dvema pomarančama. Dokler se ni sklonil, da bi pobral padlo pomarančo. Takrat mu je izpadla brada. »To ni Dedek Mraz!« je zavriskala starejša, »to je naš dedi!«

 

Beseda MIRAKUL (op. p. ČUDEŽ) je iz njegovih ust najlepše zvenela, lepše kakor Gibonnijeva pesem. »Pa to je mirakul!« je presenečeno vzkliknil, ko sem mu pripovedovala o Sloveniji. Spomnim se zgodbe, ko je sinu dejal, da mu bo, če izboljša svoje ocene v zadnjem letniku srednje šole, kar je bilo skorajda nemogoče, kupil avto. »Zgodil se je mirakul!« je rekel prodajalcu avtomobila.

Pa ko je obul copate prvega bivšega fanta svoje hčere in nato spodnji del trenirke drugega. »Mogoče se bo zgodil mirakul in naslednje leto dobim še majico,« se je nasmehnil in brižno potrepljal njo po ramenih.

 

Žal se mirakul ni zgodil takrat, ko smo vsi upali in želeli, da čudežno ozdravi. Ni dočakal božičnega večera. Soproga mu nameni še zadnji pogled, preden ga prekrije zemlja. Nameni mu blažen nasmeh, saj ve, da je on še vedno z njo, v njenem srcu. V naših mislih! Ljubljeni ne umrejo, dokler se jih spominjajo tisti, v katerih živijo.