Todor Toše Proeski se je rodil 25. januarja 1981 v Prilepu v Makedoniji. Toše je najbolj znani predstavnik mlajše generacije makedonske pop in tradicionalne glasbe.
Že od malih nog je izkazoval ljubezen do glasbe. Glasbeni talent je nasledil od očeta Nikole in mame Domenike. Glasbeno znanje je pridobil v glasbeni šoli ter na Glasbeni akademiji v Skopju. Do diplome sta ga ločila le dva izpita, ki ju je nameraval opraviti spomladi leta 2008, še najbolj pa ga je veselila diplomska naloga na temo celovečernega koncerta klasične glasbe. O glasbenih finesah ga je v New Yorku podučil Wiliam Ray, pri katerem se je glasbeno izpopolnjeval. Istega učitelja je obiskoval tudi eden od treh tenorjev – Luciano Pavarotti.
Na prvem nastopu je kot desetletnik odpel Ave Marijo in publiko pustil brez diha. Študiral je solo petje in bil eden od najboljših študentov. S kariero pop pevca je pričel s petnajstimi leti, ko je sodeloval na festivalu Makfest. Leto kasneje je začel sodelovati z Giogorom Koprevom, kar se je pokazalo za dobitno kombinacijo. Pesmi Usne na usnama in Sunce u tvojoj zlatoj kosi mu odpirajo vrata na makedonski glasbeni sceni. V zelo uspešnem letu 1999 je izdal prvi album Negdje u noći in imel svoj prvi samostojni koncert. Kljub temu da je žel uspehe, je ostal skromen. Peti je pričel v najstniških letih. Oboževalci so ga že takrat zasuli s plišastimi igračkami, ki jih je imel ogromno, zato je eno sobo v svoji hiši v Koševu celo namenil le igračam, ki jih je prejel na nastopih. Njegova rojstna hiša je zahvaljujoč njegovi popularnosti postala turistična atrakcija.
Leta 2002 je odšel na turnejo izven meja Makedonije. Velike uspehe je ustvaril v Srbiji in Črni Gori, Bosni in Hercegovini, kasneje tudi na Hrvaškem in v Sloveniji. Glasbeni kritiki so ga imenovali »pevec z angelskim glasom«. Veliko popularnost pa ni dosegel le z izjemnimi glasovnimi zmožnostmi. Namreč leta 2003 je prejel Humanitarno nagrado Matere Terezije za svoje številne humanitarne nastope. Kot UNICEFOV veleposlanik dobre volje je pomagal otrokom. Njegova pesem This World, posneta leta 2004, je postala UNICEFOVA himna. Še večjo slavo je pridobil z nastopom na Eurosongu 2004 v Turčiji s pesmijo Life, ki je osvojila 14. mesto. Številni makedonski pevci se na makedonski natečaj za pesem Evrovizije niso prijavili, saj so bili prepričani v Tošejevo zmago, in mu na ta način kot pevcu izkazali priznanje.
Na hrvaško tržišče se je prebil leta 2004 zahvaljujoč sodelovanju s Tonijem Cetinskim s pesmijo Lagala nas mala. Še bolj popularen je postal z izdajo albuma v hrvaškem jeziku Dan za nas, s čimer je dobil priložnost, da se njegove pesmi predvajajo na hrvaških radijskih postajah. Hrvaška publika ga je hitro sprejela in vzljubila, največji pokazatelj tega pa je bil, ko so Tošeja Proeskega izbrali za najboljšega hrvaškega pevca in izvajalca, čeprav ni hrvaškega porekla. Imel je štirideset pesmi v hrvaškem jeziku in 40.000 prodanih albumov na Hrvaškem v zadnjih dveh letih. Je edini tuji pevec, ki je osvojil glavno nagrado Hrvaškega radijskega festivala. Po zmagi na festivalu je dejal, da mu nagrada ni pomembna, pomembno mu je to, da poje za publiko. Velike hite je ustvaril v duetu z Goco Tržan, Esmo Redžepovo, Tonijem Cetinskim, Anjo Rupel in Antonijo Šolo, ki je zanj napisala morda celo njegov največji hit Srce nije kamen, ki je bila najbolj predvajana pesem na hrvaških radijskih postajah v letu 2006. Naslednja leta je triumfiral na številnih glasbenih festivalih v državah bivše Jugoslavije. Toše ni nikoli pozabil svojih makedonskih korenin, makedonski narodni glasbi pa je posvetil album Božilak (Mavrica), kjer je največ pozornosti pritegnil s pesmijo Zajdi, zajdi jasno sonce.
Toše Proeski se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči 16. oktobra 2007 okoli šeste ure zjutraj, na avtocesti A3 Zagreb-Lipovac, na poti iz Skopja proti Zagrebu. Njegov prijatelj in voznik, 32-letni Georgij Georgijevski je izgubil kontrolo nad vozilom in udaril v kamion. Zaradi poškodb vratne hrbtenice je na mestu preminil. Njegova menedžerka Ljiljana Petrović je bila lažje, voznik pa težje poškodovan. V trenutku nesreče so vsi spali. Po prvih informacijah ni bil nihče privezan z varnostnim pasom, kasneje so to demantirali. V nesreči se varnostne zračne blazine niso aktivirale.
Ta novica se je hitro razširila po balkanskih medijih, kasneje pa so jo prenašale tudi neke od uglednejših TV-postaj. Makedonska televizija je prekinila predvajanje programa in objavila novico o njegovi smrti. Ta dan, 17. oktobra, je v tej državi proglašen za dan žalovanja. Koliko je bil cenjen v svoji državi, govori podatek, da je predsednik države po prejeti novici o njegovi smrti dal izredno izjavo ter se napotil na trg prižgat svečo. Isto je storil tudi premier. Predsednik parlamenta je skozi solze obvestil javnost o preložitvi seje v parlamentu, svojo izjavo za javnost pa je dal tudi poglavar Makedonske pravoslavne cerkve. V vseh makedonskih kavarnah, kakor tudi na radijskih in televizijskih postajah so se vrtele le njegove pesmi.
Svoj zadnji intervju je dal večer pred smrtjo v oddaji Vrteleška voditeljice Vesne Petruševske, v kateri je med ostalim predstavil tudi svoje plane za prihodnost, ki jih na žalost vseh nas ne bo mogel ustvariti. Sama voditeljica je poudarila, da je Toše nekaj najboljšega, kar je Makedonija imela v zadnjih 50 letih, zato je cela država z nejevero sprejela tragično vest. Skoraj vsi prebivalci so takoj po prejeti novici o njegovi smrti izkazali čast s prižiganjem sveč v Skopju in njegovem rojstnem Kruševu.
Toše je pospremljen na svoje zadnje potovanje 17. oktobra ob prisotnosti družine, velikega števila oboževalcev, prijateljev in glasbenih sodelavcev s celega Balkana.
Za konec pa naj Toše zaključi to kratko biografijo z naslednjimi besedami:
"Ljubav, tolerancija i to da svoj život živimo kao da ćemo živjeti milijun godina, to nas činu ljudima.“
Prevedla: Dunja Krajnc
