TRESLA SEM SE KOT ŠIBA NA VODI

0
325

 

Strah. Že sama beseda strah je grozna in tesnobna. Moj strah, strah do pajkov, pa je prav tako grozen, tesnoben, stresen … O tem zelo nerada govorim. Ampak, če že moram, bom.

Moj strah se je začel, ko sem bila majhna, ko sta mami in ati gledala filme, katerih vsebina je bila: gromozanske tarantele, ptičji pajki, ogabne nekosmate ali pa tudi kosmate strukture in podobno. Seveda mi nista pustila gledati teh filmov, zato sem morala spat. Toda jaz sem se skrila za sedežno in gledala naprej.

Nato sem sanjala o tem, se zbujala in podoživljala vso strašljivost velikih pajkov. Kadar koli namreč zagledam pajka, pa tudi če je samo navaden hišni pajek, se začnem tresti kot šiba na vodi, tekati po hiši, se otepati, kot da sem polna pajkov.

Nekega dne se mi je zgodilo prav to. »Pajka imaš na hrbtu!« sem zaslišala izza hrbta mamin smejoč glas. Vseh njenih besed nisem slišala, le eno: PAJEK. In že me je bila polna hiša. Brezglavo sem tekala iz sobe v sobo, kot da ga bom tako pregnala. Moje glasno vpitje: »Daj ga dol z mene, daj ga dol!« je odmevalo vse tja do sosedove hiše. Še dobro, da jih ni bilo doma. Maminih besed: »Umiri se, no, saj ti nič ne bo naredil. Vidiš, kako je on majhen in kako si ti velika,« sploh nisem več poslušala. Še vedno sem zvenela nekako takole: »Daj ga dol, daj ga dol, prosim!«

Mami me je pomirila in pajka odnesla v naravo. Pospremila sem jo. Kako sem si oddahnila! »Ta majhna kosmata nadloga me ne bo več preganjala!« sem si mislila. Mamici sem se zahvalila za pomoč.

Pregovor o strahu pravi: »Znotraj je votel, okrog ga pa nič ni.« Toda zame je strah pred pajki še kako živ in prav nič votel.

 

 

Veronika Bastl, 8. a

OŠ POLZELA