Umetnost in Pot osvoboditve

0
206

Lahko se zgodi tudi tebi.

                                           Bertolt Brecht

 

Z zgoraj omenjenim citatom v podnaslovu je znani nemški dramatik Bertolt Brecht upravičeval in utemeljeval namen svojega pisanja. Menil je, da je namen umetnosti (med ostalim) gledalca, bralca in poslušalca opozoriti in podučiti o tem, kaj vse se mu lahko v življenju pripeti. Brecht je bil mojster družbene in socialne analize ter kritike. Kaj ima torej njegov citat opraviti s pričujočim spisom, ki se trudi ugotoviti duhovni namen umetnosti? Preprosto bomo poizkušali dokazati tezo, da umetnost sporoča:

 

Poslušalec, gledalec, bralec, lahko se zgodi tudi tebi, da postaneš iskalec. Iskalec, lahko se ti zgodi, da postaneš romar. Romar lahko se ti zgodi, da pot dokončaš in osvobodiš svojo dušo.

 

»V modernem času je zelo močna težnja podcenjevati vrednost lepega in čez mero poudarjati vrednost koristnega.« Tako zapiše Aurobindo v svojem delu »Umetnost in narod«, ter nadaljuje: »Vrednost, ki so jo starodavniki pripisovali glasbi, umetnosti in poeziji, pa je postala skorajda nerazumljiva sedanji dobi, ki je usmerjena k temu, da vzame življenju ves smisel s spreminjanjem zemlje v nekakšno ogromno mravljišče ali čebelji panj, ter zamenjuje najnižja čeprav po potrebnosti najprimernejša sredstva človeškega napredovanja z namenom tega mogočnega evolucijskega procesa … Dejavnosti, ki so najbolj primerne za to, da pospešujejo rast pameti in srca, pa so jeziki, književnost, umetnosti – glasba, slikarstvo, kiparstvo ali pa spoznavanje teh stvari.«

 

Kako to, da po mnenju mnogih največji indijski mistik, filozof in duhovni učitelj vseh časov, ki ga čislata celo t. i. uradna zahodna  filozofska in humanistična misel, tako visoko ceni umetnost? Kaj je na ali, točneje rečeno, v umetnosti takega, da ji je Aurobindo pripisoval tako pomembno mesto v človeškem ciklusu na zemlji? Po vsej verjetnosti je vedel, kar je vedel tudi Platon, ki je v svoji Državi zapisal:

 

 »Naj bodo naši umetniki tisti, ki imajo dar, da spoznavajo pravo naravo lepega in prikupnega; potlej bo naša mladina živela v deželi zdravja, sredi prijaznih prizorov in zvokov, in bo sprejemala dobro v vsaki stvari ter bo lepota, izlivanje iz lepih del, lila v oko in v uho kot nežna zdravilna sapa iz neke čistejše sfere in od najranejših let neopazno pritegovala dušo k razumski lepoti in k harmoniji z njo.«

 

Iz samega navedka ja jasno, da Platon, podobno kot drugi ustanovitelji starogrških akademij v umetnosti, ni videl estetskega užitka, temveč je s pomočjo le-te iskal tisto večno in neminljivo lepoto, ki pomaga k rasti duše in njenemu dvigovanju k neminljivi lepoti, ki jo Platon za nepoučene imenuje »razumska lepota«. Podoben izraz uporablja tudi Aurobindo, ko podobno kot Platon učenca usmerja stran od lepote, ki zavaja čute z draženjem vseh petih človekovih čutil: »Umetnost pomaga pri šolanju umskih sposobnosti s tem, da v umu vzbudi podobe, ki jih mora razumeti, to pa ne z analizo, temveč tako, da se poistoveti z drugimi umi in je torej mogočna vzpodbujevalka podoživljajočega vpogleda. Prva, najnižja raba umetnosti je samo estetska, druga je intelektualna ali vzgojna, tretja in najvišja pa je duhovna.«

 

In zakaj Aurobindo postavlja duhovni namen umetnosti najvišje? »Zato, ker je umetnost sugestivna, tako da razum, ki ja navajen uživati in ceniti umetnost, hitro ujame namige in obvladuje ne samo to, kar je stvarnega in na površju, kakor to počne znanstveni um, temveč tudi tisto, kar pelje k zmeraj novemu razširjanju in rafiniranju znanja in kar odpira vrata v globlje skrivnosti notranje narave, kjer pozitivna orodja znanosti niso sposobna uporabljati svojih mer ali preiskovati njenih globin. Ta vrhunska vrednost umetnosti ni  bila nikdar dovolj priznana.« Tej misli na nek način pritrjuje Platon v svoji Državi, rekoč: »Ne more biti bolj žlahtnega šolanja, kot je to.« (Umetnost namreč, op. p.)

 

A Platon in Aurobindo nista edina misleca, ki postavljata umetnost tako visoko pri pomembnosti sodelovanja v duhovnem razvoja človeštva. Ker nas v pričujočem prispevku zanima predvsem duhovni vpliv umetnosti, bomo pripomnili, da je tudi  nemški filozof Hegel umetnosti priznaval posebno mesto v človekovi materialni in duhovni zgodovini. In tako, kot smo že v večih sestavkih poudarili, da se lahko skozi umetnost človeku razodeva Bog in ga nagovarja ter kliče, tudi Aurobindo meni: »Umetnost lahko izrazi večno resnico, ni omejena le na izražanje videza in oblike. Na vsem tem romanju jo podpira Božja moč Šakti, Sila, ki lije skozi vesolje, podpira brezmejne vesoljske dejavnosti, krhko, drhteče življenje vrtnice prav tako kot plameneča gibanja sonca in zvezd. Dihati vse to v človeško dušo in s temi stvarmi postopno oblikovati končno podobo Neskončnega (v človeku op. p.) je še ena duhovna uporabnost umetnosti. To je njeno najvišje opravilo, njena najpolnejša izpolnitev in najpopolnejši privilegij.«

 

Nekoliko drugače, a vendar isto kot Aurobindo, je trdil o vlogi umetnosti tudi Hegel. »Umetnost je pri Heglu zgolj predpriprava za religijo,« pravi Karl Vorlander v svoji »Zgodovini filozofije«.  Prehod iz umetnosti k religiji je Hegel označil z izrazom »Konec umetnosti«. Trdil je namreč, de je namen umetnosti doseči tako pri izvajalcu kot poslušalcu, gledalcu ali bralcu, prodor neskončnega v končnost, dotik večnosti:

»Zakaj umetnost ni nikakršna zgolj prijetna ali koristna igrača, temveč imamo v njej opraviti

z osvoboditvijo duha od vsebine in oblik končnosti, s prisotnostjo absoluta v čutnem in pojavljajočem se in z njegovo spravo v njem, z razgrnitvijo resnice, ki se ne izčrpa v zgodovini narave, temveč se razodeva v svetovni zgodovini, v kateri pa umetnost tvori njeno najlepšo plat in je najboljše plačilo za trdo delo v dejanskosti in za grenak trud spoznanja.«

(Hegel: Predavanja o estetiki – dramska poezija). Povedano drugače: ko se duh osvobodi vsebine in oblike umetnosti, začne delovati v človeku in s svojim dotikom povzroči, da človek postane iskalec ter začne iskati, kaj je to, kar se ga je tako dotaknilo, saj je ta dotik bil povsem drugačen od vseh dotedanjih. Dotik, ki iz ljubitelja umetnosti naredi iskalca, le tega iz področja umetnosti pripelje v področje religioznega, vendar ne cerkveno-religioznega, temveč duhovno religioznega, neodvisno od vseh religioznih institucij, saj gre za neposreden stik ter posledično za iskanje: »Kaj je to, kar je vzpostavilo stik z mano?«

 

Hegel tako pri odnosu umetnost – religija stoji na stališču antičnih Grkov, ki so, kot vemo, ločili dve osnovni umetnostni obliki na umetniškem področju, ki ga Hegel imenuje »Dramska poezija« – gledališču. Gledališka dela, opredeljena kot tragedija ali komedija, niso izvajali igralci, temveč svečeniki ter so tako preko umetnosti poskušali gledalce od umetnosti prepeljati k religiji. Iz tega sledi, da njihov namen ni bil gledalce spraviti bodisi v jok ali smeh, kot to počne današnja gledališka  oziroma filmska umetnost, ter da je takratni pojem in namen katarze bil povsem drugačen od današnjega. Današnja katarza ni nič drugega kot čustveni izliv stresa in njegovih posledic, bodisi z jokom bodisi s smehom. Takratna katarza pa je  bila dušna katarza in je imela namen dušo očistiti in jo pripraviti na dotik duha. Tragedija, v kateri je zmagalo zlo, in komedija ,v kateri je zmagalo dobro, sta prikazovali dve poti iskalca. V tragediji se je iskalec pustil zavesti zemeljskim silam, v komediji pa je  njegova odločnost doprinesla k osvoboditvi duše. Iz tega preprosto sledi, da Grška komedija nima nič skupnega s smehom, saj (kot pravi Hegel v Dramski poeziji) moramo ločiti med smešnim in komičnim, v katerem moramo iskati nekaj globljega, ker v človekovem napuhu in ostalih napakah ni nič smešnega. Je pa človekov odnos do svojih lastnosti lahko tragičen ali komičen, odvisno od (ne)samospoznanja.

 

Evropejci imamo vrhunsko umetniško delo, ki govori o osvobajanju in dokončni osvoboditvi duše od nadaljnjih inkarnacij z za mnoge presenetljivim nazivom, »Božanska komedija«. Dante Alighieri je mojstrsko opisal pot osvoboditve (po vsej verjetnosti lastno pot) v treh fazah ali t. i. »treh dneh«, ki jih hegeljansko lahko opredelimo kot teza, antiteza in sinteza ali pa z besednjakom starih »Rožnih križarjev«:

a)      od Božjega duha razvneti – teza (prvi dan)

b)      v Jezusu umrli –antiteza (drugi dan)

c)      v Svetem duhu ponovno rojeni – sinteza (tretji dan)

 

a)      Dante, od duha dotaknjen in v njem razvnet, postane iskalec in stopi na pot samospoznavanja. Le-to opiše kot spust v Pekel, saj Pekel ni nič drugega kot skupek naših karakternih lastnosti, ki so karmična posledica delovanja predhodnih nosilcev naše duše. Dokaz za to najdemo tudi v mnogih komentarjih Dantejevih sodobnikov, ki v likih, ki jih je Dante postavil v Pekel, zaradi nekaterih njihovih dejanj prepoznajo njega in njegova dejanja. Dante namreč ni bil noben »angelček«, ampak je znal biti še kako krut, maščevalen in neprizanesljiv. Ko se spusti (Dante namreč) skoraj do dna Pekla, do točke, od koder ni vrnitve, doživi katarzo in posledično lastno spreobrnitev. Odloči se za očiščenje samega sebe, kar se je poznalo tudi v njegovem dejanskem življenju. Iskalec, ki stopi na pot samospoznavanja, pa  nikakor ni sam, temveč ima ob sebi božansko pomoč, ki jo v Dantejevi komediji uteleša Vergil. Z dokončnim samospoznanjem je prvega dne je konec – teza.

b)      V Vicah se sproži proces samoočiščenja in tudi tu iskalec ni sam temveč ima božansko pomoč, saj sam tega s svojo zemeljsko voljo in močjo ne more storiti. To pa preprosto zato, ker očiščenje ni nič drugega kot počasno odmiranje ega, proces raz-jazenja iskalca. Stari Rožni križarji so temu rekli, da je iskalec, romar, v procesu endure ,umrl v Jezusu. Zemeljske lastnosti iskalca so zamenjane z lastnostmi, ki niso od tega sveta. Ego, ki se je prvega dne samospoznal, je umrl. Pavel v svojih pismih v Novi Zavezi temu reče »Dnevno umiranje« Drugi dan je končan – antiteza.

c)      V nebesih, »umrli« iskalec (Dante) sreča svojo novorojeno dušo, ki jo pooseblja Beatrice, pri našem Prešernu pa Primicova Julija. Le ta ga vodi do t. i. dobrega konca ter dokončnega vstajenja v večno življenje. Tretji dan – sinteza.

 

Dante je tako v Evropo prenesel grško pojmovanje »komedije«. Gre za zgodbo, v kateri dobro, večno življenje premaga zlo, svet smrti in trpljenja.  In kot se je zgodilo Danteju, se lahko, dragi iskalec, zgodi tudi tebi. Tako kot on tudi ti lahko spoznaš svojo pravo dušo in z njo zaživiš večno življenje. Tukaj bi lahko dodali naslednjo Heglovo izjavo, saj je visoko cenil Dantejevo Božansko komedijo ter komedijo v grškem pomenu kot tako: »Na tem višku pa komedija hkrati vodi k razpustitvi umetnosti nasploh. Smoter vsake umetnosti je tista identiteta, ki jo proizvede duh, identiteta, v kateri se tisto, kar je večno, božansko, na sebi in za sebe resnično našemu vnanjemu zoru, duševnosti in predstavi razodeva v realni pojavnosti in podobi.« Umetnosti je tako konec. A ne le umetnosti, tudi zgodovine je konec. Za Dantejevo dušo namreč. Konec zgodovine je še en  Heglov izraz in lepo sovpada z osvoboditvijo duše, saj se tako za dušo, ki se je neštetokrat inkarnirala, konča vsaka zgodovina v času in prostoru.

 

 

V neki drugi umetnosti, resni glasbi za časa klasike in romantizma ter deloma modernizma opazimo, da imajo simfonične in koncertne skladbe štiri stavke. Zakaj? Spomnimo se našega pisanja o štirih kozmični počelih, ki se zrcalijo v naših dušnih središčih. Rekli bomo takole:

– prvi stavek nagovarja svetišče srca, kjer se nahaja počelo moč – teza

– drugi stavek nagovarja svetišče glave, kjer se nahaja počelo modrost – antiteza

– tretji stavek nagovarja svetišče življenja in delovanja. Tam se nahaja počelo delo – sinteza

– četrti stavek zaobjame vse tri prve stavke, jih razloži in osmisli kot celoto – počelo skladnost – delovanje duha

Tako vidimo, da so tudi skladatelji resne  glasbe na nek način odposlanci, saj delujejo v skladu z opredelitvijo nalog umetnosti tako pri Aurobindu kot Heglu in Platonu. Preko svojih del vplivajo na razvoj delovanja dušnih svetišč tako izvajalcev kot poslušalcev.

 

 V teh skladbah in zgodbah najdemo še nekaj drugega, in sicer tako sporočila grške tragedije kot tudi grške komedije. Za boljše in jasnejše razumevanje navedimo dva najlepša baleta v zgodovini resne glasbe. Avtor obeh je Peter Ilič Čajkovski:

 

          tragedija – »Labodje jezero«: Labod (prispodoba nebeške duše v mnogih duhovnih in religioznih izročilih) se zaljubi v mladega plemiča in se zaradi ljubezni spremeni v lepo deklico, da bi se mu lahko približala. Med njima se vname iskrena ljubezen, a zahteve mladeničevih staršev (sil tega sveta) so premočne in oženi se s plemkinjo. Nima dovolj moči,d a bi se odrekel lepotam tega sveta, da bi se raz-jazil in odrešil svojo dušo. Labod zaradi tega umre, ne da bi mladeniča obsojal, saj ga povsem razume. Isto tragičnost doživimo v prelepi, a tragični pravljici H. C. Andersena z naslovom »Deklica z vžigalicami«. Tudi v tem primeru se soočimo z nedotaknjenostjo na klic:  »Ljudje, ne daril, ne pečenega purana. Vzemite raje luč za božično darilo.« Ko deklica-duša porabi vso svetlobo, ki jo je podarjal ljudem na zemlji, se vrne k svojemu izvoru, ljudje pa še vedno tavajo v temi: »In svetloba je svetila v temo, a tema je ni sprejela«.

          komedija – »Hrestač«: Osnova zgodbe je pravljica H. C. Andersena »Stanovitni kositrni vojak«. Zakaj stanovitni? To je igračka, ki ima le eno nogo in se ne more gibati tako kot druge igrače, ne more delovati. Lahko le nemočno opazuje. Zaljubi se v drugo igračo, baletko, in začne boleče hrepeneti po njej, a do nje ne more. Edino delovanje je njegovo čisto hrepenenje in v tem je zelo stanoviten. Še posebej ko pride do vojne med igračami in ji ne more pomagati. Na koncu zgodbe pa se zgodi, da ju oba skupaj vržejo v ogenj, kjer skupaj zgorita. Pride torej do združitve v ognju ljubezni kot posledica bolečega hrepenenja po združitvi. Ognjeni eter, ki ga je v dobi Vodnarja za vse dovolj, je svoje opravil, tako da sta se združila kot Dante in Beatrice v večnem življenju. »Kdor zaradi mene življenje izgubi, ta ga je našel.«

Dragi iskalec, tudi tebi se lahko zgodi, da zapustiš temo, svetlobo sprejmeš in najdeš večno življenje.

 

Opredelitev treh dni pa najdemo tudi v slikarstvu. Leonardo da Vinci s svojimi tremi deli lepo prikaže pot osvoboditve svoje duše:

          Madona v jami – tu je uprizorjena Marija, ki drži v naročju Jezusa, poleg njiju pa je Janez Krstnik, za njima pa Nadangel Mihael, ki ima sicer glavo usmerjeno v Jezusa, a s kotičkom oči pogled vendarle usmerja v Krstnika. Leonardo je tu bil iskalec, od »Božjega duha razvnet« – prvi dan

          Poslednja večerja – s to fresko je Leonardo lepo sporočil, kaj je poslednji obrok duše, dokler je še v zemeljskem telesu: consolamentum. Consolamentum je edini zakrament, ki so ga Katari in stari Rožni Križarji poznali in izvajali. Ima trinajst črk in vsaka oseba na sliki ponazarja eno črko, brano seveda od desne proti levi. Srednja črka je A, ki predstavlja Jezusa, ki je Alfa in Omega. Torej, iskalec Leonardo je v Jezusu umrli – drugi dan.

–  Mona Lisa – če dobro in v srcu odprti pogledamo to vrhunsko stvaritev, vidimo, da predstavlja neko drugo vrhunsko stvaritev. Ta vrhunska stvaritev namreč je namen stvarstva tega sveta: osvobojena duša. Iz slike nas namreč ne gleda ne ženska ne moški, temveč nekdo, ki ni ne eno ne drugo. Rožni križarji tej osebi rečejo »Novi človek«. Gre za osebo, ki je na tem svetu, a ni več od tega sveta, saj ima v sebi novorojeno dušo, ki se več ne bo inkarnirala. Zato tudi skrivnostni nasmeh. Torej je Leonardo lahko rekel: »Dovršeno je«  (consumatum est). V svetem duhu ponovno rojeni – tretji dan.

 

Zaključimo lahko z dobro željo, dragi iskalec, da se vse, kar smo zapisali, (lahko) zgodi tudi tebi. Lahko postaneš iskalec, lahko stopiš na pot osvoboditve in ne nazadnje, lahko je osvobojena duša, katere nosilec si. Umetnost ti lahko pomaga tako, da doživiš konec umetnosti in se napotiš h koncu zgodovine, kot je to storil Goethe, rekoč:

 

»Popotovanje je končano, Pot se lahko prične«.