Tudi letos se Mestna knjižnica Izola pridružuje mnogim ustanovam in društvom v Sloveniji in v Evropi pri projektu Dnevi evropske kulturne dediščine. Letošnjo skupna tema je DEDIŠČINA GRE V ŠOLE. Z njo organizatorji želimo izpostaviti pomen izobraževanja o dediščini. Pri evropskem projektu sodelujejo muzeji, galerije, arhivi, zavodi s področja kulture, knjižnice, območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti, lokalne in krajevne skupnosti, nevladne organizacije, vrtci, šole in zavzeti posamezniki. Letos smo se potrudili pripraviti vsebine, ki bodo mladim in malo manj mladim približale dediščino. Čeprav se DEKD tradicionalno odvijajo konec septembra in prve dni oktobra, v naši knjižnici z razstavami in dogodki začnemo vedno že 1. septembra.
Tako vas najprej vabimo k ogledu razstave mlade fotografinje Polone Ponikvar, ki si je za motiv svojih del izbrala čisto izolski motiv: ribištvo in ribjo industrijo. Ker je Polona sicer sociologinja in diplomirana profesorica francoščine in z družino živi v Ljubljani, nas je zanimalo, kaj jo je spodbudilo, da se je lotila tako »morske« teme – na morju je z ribiči preživela kar 14 ur in poslikala vse faze ribolova.
MKI: Polona, spoznali sva se v naši knjižnici, kamor si si prihajala izposojati knjige. Takrat si živela v Izoli. Kaj te je pripeljalo na morje in koliko časa si preživela tukaj?
PP: Na Obalo sem se preselila, ker se je tedanji fant zaposlil na Obali, v Piranu. In ker sem v tistem času ravno zaključevala študij in si tudi sama iskala prvo zaposlitev, sva se vselila v majhno stanovanje v Izoli in si ustvarila novo življenje na Obali. Tu sva preživela dve čudoviti leti, ampak kasneje sem se vendarle zaposlila v Ljubljani, zato sva se znova preselila v našo prestolnico.
MKI: Zdaj živiš v Ljubljani, diplomirala si iz francoščine, si ustvarila družino, delaš kot prevajalka. Ampak očitno te morje še naprej priteguje…
PP: Hja, morje, seveda! Morje prebiva v vseh nas. Morje je prapočelo vsega kar prebiva na kopnem!
J Verjetno ni človeka, ki ga misel na morje ne bi nostalgično prevzela. Mene prevzame vsakokrat, ko ga uzrem. Morje mi predstavlja svobodo. Ta neskončni horizont misli odveže, sprosti in jih osveži. Morje je v tem smislu večni vir navdiha, morda je to tisto kar me privlači. Na videz preprosta in nežna morska pokrajina v sebi nosi neverjetno silovitost in dramatičnost. Ravno ta dinamika dela morje neskončno privlačno.
MKI: Ustaviva se malo pri tvojem hobiju – fotografiji – kjer se že kaže profesionalno obvladanje fotografske tehnike in izvirnost motivov. Kdaj si se začela ukvarjati s fotografijo in kaj ti pomeni izražanje na ta način?
PP: Pravzaprav se že od nekdaj spogledujem s fotografijo. V študentskih letih sem začela eksperimentirati s starimi analognimi fotoaparati – s practico in canonom. Fotografije sem razvijala v temnici in se poigravala z različnimi objektivi, toda takrat je šlo zgolj za spoznavanje fotoaparata kot naprave. Šele kasneje sem se fotografiji kot izraznemu sredstvu posvetila bolj poglobljeno in si kupila malce boljši DSRL fotoaparat ter začela fotografirati. Udeležila sem se fotografskega tečaja pod vodstvom fotografinje Tine Ramujkić, kjer sem na novo začela spoznavati učinke svetlobe, izostrila sem čut za kompozicijo in izbor motivov.
MKI: Za razstavo v okviru DEKD si se odločila za tipično izolsko temo: ribištvo in ribjo industrijo. Nam lahko zaupaš, zakaj?
PP: Pravzaprav se je tema oblikovala kar sama od sebe. Izola velja za najbolj tipičen ribiški kraj na Obali, saj je bila namreč tu v začetku 20. stoletja ustanovljena prva tovarna za predelavo rib – današnji Delamaris. To je spodbudilo tudi ustanovitev močne ribiške flote, ki je ribe lovila po celem Jadranskem morju. V skladu s temi podatki se mi je zdelo najbolj smiselno v objektiv ujeti ribiče v njihovem delovnem okolju ter preko fotografij ljudem približati ta nadvse lep, a hkrati težak poklic. In seveda tudi zato, ker je Slovenija morska dežela, ribištvo pa predstavlja del naše kulturne dediščine. Po drugi strani pa sem hotela poudariti tudi pomen predelovalne industrije rib, izpostaviti tradicijo in prepoznavnost Delamarisa preko zapuščenih pročelij nekdanje tovarne, ki prav tako predstavlja del naše stavbne kulturne dediščine.
MKI: Povedala si mi, da si se odpravila z ribiči na barko in fotografirala potek ribolova. Kako si stopila v stik z ribiči in kako so te sprejeli? In kakšen je ribolov, ki velja pri nas za moški poklic, skozi oči ženske in fotografinje?
PP: Prijatelj z Morske biološke postaje, ki tudi sicer večkrat sam odide z ribiči na ribolov v raziskovalne namene, mi je dal kontakt od enega izmed poznanih ribičev, ta pa me je zaradi poletne ribolovne pavze preusmeril k ribiču Silvanu, lastniku ribarnice na Markovcu v Kopru, ki je ta čas edini redno hodil na morje lovit. Na moje veliko presenečenje mi je Silvano z velikim navdušenjem dovolil, da se mu pridružim na ladji in fotografiram vse faze ribolova. Predvsem mi je omogočil, da doživim pravo pravcato ribolovno izkušnjo in začutim tipičen vsakdan ribiča in spoznam izzive, ki jih ribištvo kot poklic prinaša. Kot rečeno, ribiča sta bila izjemno prijetna in nadvse zgovorna. Zaupala sta mi marsikatero podrobnost o morju, ribah, delu na barki in tako dalje.
Ribolov s kočo se mi zdi za moške rezervirano delo. Ženska bi namreč težko opravila vsa težaška dela, ki jih ta tip ribolova zahteva: od dvigovanja mreže, vrat in podobno. Fizična kondicija je v tem poklicu ključnega pomena. Mreža se lahko na dnu hitro zatakne in takrat je potrebno ustrezno reagirati in mrežo ročno izvleči, tudi v primeru, ko poči žica in podobno. Ti fantje so precej žilavi . Na ladji lahko preživiš tudi do 16 ur in mraz, vlaga, zibanje, vlečenje vrvi – vsi ti dejavniki dodobra izčrpajo človeka. Ne pravim, da ženska ne bi zmogla, saj zmoremo veliko, toda zdi se mi, da v tem primeru moški zdržijo več.
MKI: Na posnetkih je tudi propadajoča ribja tovarna. Si kdaj razmišljala, kdo vse je v tej tovarni delal, kaj doživljal in kako se počuti ob pogledu na sedanje razvaline, popisane z grafiti in zaraščene z divjimi rastlinami?
PP: Seveda, ravno misel na zlata leta tovarne Delamaris in na priljubljenost njenih konzerviranih izdelkov me je spodbudila, da s fotografijami delno oživim zapuščena pročelja tovarne in prebudim spomin na še eno od cvetočih podjetij ter ozavestim, kako je obalno prebivalstvo povezano z morjem in življem, ki je v njem. Ne nazadnje je podjetje zaposlovalo veliko ljudi z Obale in od drugod. Upam, da je pogled nekdanjih Delamarisovih delavcev na zapuščeno tovarno še vedno prijeten in spomini še živahni.
MKI: V Sloveniji in drugod je kar nekaj primerov uspešne revitalizacije industrijske dediščine… Si morda tudi ti našla kakšno zamisel, kako to dediščino revitalizirati?
PP: Všeč mi je, kako so preuredili staro meščansko Layerjevo hišo v Kranju, ki velja za stavbno kulturno dediščino. V njej je poleg številnih prostorov, namenjenih kulturnim dogodkom in raznim kulturnim srečanjem tudi stalna fotografska razstava del fotografa in izumitelja fotografije na steklo, Janeza Puharja. Na področju nekdanje tovarne v Izoli bi postavila muzej ribištva in predelovanja morskih dobrot. Obenem bi uredila prepoznaven kulturni prostor, ki bi deloval kot nekakšno stičišče za kulturne dogodke in kjer bi obujali dediščino obalne regije, predvsem dediščino obrti kot so vinogradništvo, oljkarstvo in podobno. Poudarila bi pomen zasebnih, majhnih pridelovalcev vina, oljčnega olja in ostalih prehranskih specialitet, ki so lokalno pridelane in dajejo poseben pečat naši kulturi.
MKI: Naslednji petek ob 17h bo v naši knjižnici otvoritev tvoje fotografske razstave, na katero bodo povabljeni tudi ribiči, tvoji fotomodeli. Kaj se ti zdi, da tvoje fotografije sporočajo gledalcem? Ima slovensko ribištvo kakšno prihodnost in kakšen je naš odnos do morja? Je biti ribič poseben poklic in kaj zahteva?
PP: Kot sem že omenila, gre pri razstavi predvsem za ozaveščanje in seznanjanje obiskovalcev knjižnice z dejavnostjo ribištva kot takega. Želela sem ga prikazati nekako dokumentarno, kot izsek iz življenja človeka – ribiča, ki živi z morjem in od njega. Prikazati globoko povezanost ribiča z morjem ter morda ponuditi možnost razmišljanja k preusmeritvi v ta poklic. Biti ribič ni enostaven poklic. Zahteva celega človeka, dobesedno. Fizična kondicija mora biti pri tem poklicu brezhibna, prav tako moraš biti duhovno močan, saj so lahko dolge ure čakanja, da se v mreže ulovijo ribe, naporne in razvlečene. Tam si, sredi morja, po več kot 14 ur in nikamor se ne moreš umakniti, morju in njegovi samovoljnosti ne moreš ubežati. In tudi to je včasih težko obvladati, posebno ko napočijo večerne ure, ko se kažejo znaki utrujenosti po dolgem napornem dnevu, a ribiče po prihodu v luko čaka še veliko dela – tehtanje, oprema z deklaracijami in tako dalje.
MKI: Polona, kateri pa so poleg morskih še tvoji priljubljeni motivi? Na internetu sem našla nekaj portretnih fotografij, fotografij pokrajin in arhitekture. Predvsem pa se mi zdi, da rada iščeš nenavadne in zanimive utrinke, ki jih opaziš v svoji okolici.
PP: Lepo si povedala, privlačijo me nenavadni motivi ali bolje rečeno klasični motivi z dodano vrednostjo drugačnega pogleda. Pravzaprav tisto, kar naše oči sicer vidijo vsak dan, le da so motivi osvetljeni z drugega zornega kota in s tem avtomatično dobijo nov, svež pomen. Sicer pa, da, všeč so mi portreti, ljudje, ujeti v najbolj spontanih trenutkih, čarobnost pokrajine…
MKI: Posebne so tvoje črno bele fotografije, rada pa se poigraš tudi z zanimivimi barvnimi kombinacijami.
PP: Črno bela tehnika je večna uspešnica. Vsebuje številne odtenke svetlobe, zato deluje bolj razločno in neposredno ter tudi kompleksno. Motivi črno bele fotografije so prežeti z občutkom brezčasnosti in izžarevajo nekakšno dramatičnost. Nagovorijo nas bolj neposredno, bolj ostro kot barvna fotografija. Zato mi je črno bela fotografija še posebej pri srcu. Po drugi strani mi barvna fotografija predstavlja velik izziv. Sveta ne vidimo črno belo in zato nas črno bela fotografija vedno znova očara. Barve pa vidimo vsak dan – in da se te na fotografiji enakomerno in harmonično izrazijo skozi neko pomensko celoto, ki hkrati nosi tudi dodatne simbolne pomene – to pa je pravi uspeh.
MKI: Svoje slike tudi računalniško obdelaš?
PP: Tudi, včasih. Vendar gre bolj za osvetljevanje in poudarjanje kontrastov, kot se to počne v temnici pri razvijanju fotografij na papir s kemikalijami, kjer prav tako lahko manipuliraš stopnjo osvetljenosti fotografije in poudarjenih kontrastov.
MKI: Je to tvoja prva razstava in kje si do sedaj razstavljala?
PP: Čisto prva! J Zaenkrat svoje fotografije delim na svojem facebook profilu ter na spletni strani Tine Ramujkič: www.tecaji-fotografije.si. Načrtujem pa tudi svoj blog, kjer bom imela svojo virtualno galerijo.
MKI: Ti si diplomirala kar na dveh oddelkih FF hkrati: na Oddelku za romanske jezike in književnosti in na Oddelku za sociologijo, in sicer z interdisciplinarno diplomsko nalogo, ki nosi naslov Ljudsko pripovedno izročilo v Franciji. Kako si se odločila za to temo?
PP: Prijatelj mi je v branje priporočil knjigo Bruna Bettelheima, "Rabe čudežnega – o pomenu pravljic" in ko sem jo prebrala sem se zavedela, da pravljice niso kratkočasne zgodbe za lahko noč, temveč podobno kot miti in legende v sebi nosijo globlje pomene, saj obravnavajo temeljna človekova življenjska obdobja in jasno spregovorijo o obstoju dveh nasprotujočih si polov znotraj človeka samega – dobrega in zla – in ponujajo rešitve za uspešno obvladovanje obeh nasprotujočih se sil. Pravljice odslikavajo nam vsem skupno borbo in izkušnjo premagovanja zla v zunanjem in notranjem svetu. Skozi junaške zgodbe različnih pravljičnih likov, kjer mora junak s pomočjo pomočnikov premagati številne ovire, da premaga zlo oziroma odstrani oviro, ki mu onemogoča prehod na višji duhovni ali socialni položaj, se učimo, kako sami prebuditi lastno notranjo moč in premagati številne strahove in dejanske ali iracionalne ovire, ki nam preprečujejo, da zaživimo naše pravo življenje. Otroci in odrasli se iz pravljic učimo nevede, saj njihova pripoved deluje na simbolni ravni, nagovarja našo kolektivno zavest in utrjuje starodavne vrednote. Takšen pristop k razumevanje pravljic me je spodbudil, da sem se kot francistka posvetila raziskovanju francoskih pravljic.
MKI: In do kakšnih zaključkov si prišla v svoji raziskavi?
PP: Da so Francozi pravi zvitorepci! J Namreč, Francozi imajo znano zbirko satiričnih zgodb o lisjaku Renardu in volku Isengrinu. Te so pretežno ljudskega izvora, v njih nastopa glavni lik lisjak Renard, ki s svojo pretkanostjo, hudomušnostjo in simpatičnostjo vsakokrat pretenta svojega nasprotnika. V francoskih pravljicah je glavni junak prav tako pretkan in se pri spopadu s sovražnikom zanaša pretežno na svoje zvijačne ukane in manj na pomoč pomočnikov, kar je v nasprotju z nemškimi in angleškimi pravljicami, kjer osrednji junak velja za marljivega in poslušnega posameznika, ki nikoli ne išče bližnjic do cilja in mu na poti premagovanja sovražnikov pomagajo pretežno pravljična bitja. Francoski pravljični junak je samozavesten, zvit in inteligenten kot je lisjak Renard, je skrajno proaktiven in vedno išče nove poti, kako se sam izkopati iz godlje.
MKI: Zdaj imaš sinčka, ki gotovo rad posluša pravljice, čeprav bo šel naslednje leto že v šolo. Kaj se ti zdi kot mladi mamici, kakšne pravljice danes radi poslušajo otroci?
PP: Težko odgovorim na to vprašanje, ker imam vpogled samo v to, kar rad posluša moj sin. Zdi pa se mi, da je okus otroka za vrsto pravljic deloma pogojen tudi s tem, kako pravljice dojemajo starši, torej kje se delajo poudarki, kaj se njim zdi zanimivo. Načeloma se mi zdi, da se navdušujejo nad vpadljivimi in z ilustracijami bogato opremljenimi pravljicami s preprosto in hitro razumljivo zgodbo. Še vedno pa menim, da jih prava ljudska pravljica s svojim včasih nerazumljivimi in morda krutimi in misterioznimi zapleti globlje nagovori.
MKI: Zdaj, ko si postavila razstavo o ribičih – in želela si jo zaokrožiti v zgodbo, izvedeli pa smo tudi, da si diplomirala iz pravljic, bi ti pa postavila še zadnje vprašanje: če bi za svojega sinčka in njegove prijateljčke napisala pravljico o ribiču ali o morju, kakšen bi bil njen začetek, nato zaplet in končno razplet? Kaj bi otrokom hotela s svojo pravljico sporočiti?
PP: Takoj sem pomislila na Pavčka in njegovo pesem "Po morju plava kit! J Morda bi napisala podobno zgodbo kot je Knjiga o džungli, le da bi bil v moji zgodbi v ospredju deček, ki nikoli ni videl morja, doživi brodolom in se spretno znajde v novem morskem okolju. Nauči se dihati pod vodo, raziskuje morje, živali in težave, s katerimi se srečujejo zaradi negativnega človekovega vpliva na okolje – razlitje nafte, odpadki, plastika, poboji kitov, prekomerna eksploatacija morskega ekosistema. No, morda bi ta odgovor prepustila tebi, ki si že bolj izurjena pravljičarka.
MKI: Polona, hvala za pogovor in veliko uspešnih fotografskih projektov še naprej.
Bralce pa naj samo opozorimo, da so Poloni na njeni facebook strani za fotografije čestitali številni njeni prijatelji in prijateljice, sama pa jim je na te »všečke« ljubeznivo odgovorila: »Ljudje moji, hvala za te prelepe in spodbudne besede! Vsakega izmed vas nosim v srcu in vsak me na svoj način navdihuje, zaradi česar je ta svet tako čudovit in neskončno zanimiv!«
Čudovita in zanimiva je tudi Polona, saj vsakogar očara z neposrednostjo, radoživostjo, veseljem, prijaznostjo in iskreno naklonjenostjo. Vabljeni tudi k ogledu njenih fotografij.
Pogovarjala se je Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
