V (V)ETRU – KAVA

0
215

Dve beli kavi, naroči Jip natakarju.

Klara, saj boš belo kavo, a ne, se zmede, ko opazi, da ga Klara začudeno gleda.

Ja. In prinesite nama še dva kozarca navadne vode in rjavi sladkor.

 

Jip, najprej gremo na ministrstvo. Posneli bomo izjavo državne sekretarke.

Kakšna pa je? A je za pofukat?

Kdo?

Ja, državna sekretarka.

Jip, na živce mi greš. A ti res ne misliš na nič drugega kot na seks?

Daj, Klara, saj veš, da te samo zafrkavam. Všeč mi je, ko vedno padeš na isti štos.

No, samo da ti je všeč.

 

No, Jip, kakšna se ti je zdela? sprašuje Klara, ko se vozijo proti centru mesta.

Zakaj pa me to sprašuješ?

A me nisi spraševal, če je dobra za, saj veš kaj.

A za pofukat?

Ja. Pa bi bila?

Ne.

Kako to, da ne, saj je mlada in lepa.

Mi pač ni bila všeč.

OK, če ti tako praviš. Zdaj se moramo samo še dogovoriti, kje bomo zabili naslednji dve uri. Gospa, s katero sem tudi zmenjena za izjavo, zdaj še nima časa.

A je vsaj za pofukat dobra, če jo bomo že čakali dve uri?

Jip, sita sem te. A se lahko vzdržiš teh neumnih opazk? Prosim, prihrani jih za kakšno drugo kolegico, ki ji je to všeč.

Spet si padla na moj štos, se ji reži Jip.

Namenoma, da ti le polepšam dan.

Asistent ju začudeno pogleduje.

Klari postane nerodno. Kaj ko bi se raje zmenili, kako bomo prebili ti dve uri. Kaj predlagata? Gremo nazaj na televizijo? Klara pogleda proti Jipu in asistentu.

Meni je vseeno, pripomni asistent.

Veš kaj. Ti pojdi po svoje, naju s Klaro pa odloži v parku Zvezda in naju poberi petnajst do dveh, Jip naroča asistentu.

Klara, se strinjaš?

Ja. Dobra ideja.

 

Asistent ju odloži na avtobusnem postajališču. Obstojita na pločniku in se gledata.

No, Klara, kam bi šla?

Sprehajala bi se. Greva do Ljubljanice. Si za to?

Ne maram se sprehajati. Povej mi, zakaj ste vse ženske tako nore na sprehajanje. Moja žena bi se tudi rada zvečer, ko jaz pridem ves zmatran domov iz službe, sprehajala in pogovarjala. Ne more razumeti, da si jaz, ko sem ves dan preživel z ljudmi, prenašal težko kamero, zvečer želim samo malo miru.

No, jaz se pa rada sprehajam zato, ker se takrat spočijem in tudi pogovarjam se raje med sprehodom kot pa v kakšnem zakajenem lokalu.

Zakajenih lokalov tudi jaz ne maram. Odkar ne kadim več, ne prenašam cigaretnega dima.

Kam torej greva? Kaj predlagaš?

Saj sem že predlagala sprehod.

OK. Kaj predlagaš, če izključiva sprehajanje?

Pojma nimam. Ti se odloči.

Jip se ozira okoli sebe. Kaj pa, če greva v slaščičarno?

 

Stojita pred vitrino in si ogledujeta slaščice.

Jaz bom … dunajsko rezino, rečeta naenkrat.

Jip, ne mi reči, da ti je všeč ista slaščica kot meni.

Ja, vedno ko pridem sem, naročim to rezino. Obožujem karamelo, s katero je prelita krema.

Jaz tudi.

Slaščičarna je nabito polna. Ozirata se za prazno mizo.

Poglej vse te ljudi. Kdaj pa delajo? Vedno, kadar se dopoldne znajdem v mestu, se čudim, koliko ljudi sedi po lokalih, oziraje se po prostoru, komentira Jip.

Glej, prazna miza.

Kje?

Tista majhna mizica, stlačena med dve večji.

Tako malo prostora je med mizami, da se komaj prerineta do nje. Klara sede na klop, Jip stoji pred mizo in razmišlja.

Bom še jaz sedel k tebi na klop, ne maram sedeti s hrbtom obrnjen v prostor.

Sedita tesno drug ob drugem. Jip pogleda Klaro.

Ti je všeč delo na televiziji?

Samo delo mi je všeč, moti pa me delovni čas. Vsaj trikrat na teden v službi preživim ves dan. Od doma odidem ob osmih zjutraj in se ob osmih zvečer vrnem. Vedno moram nekaj kombinirati. Gaja je ob sredah in petkih z očetom, tako takrat delam ves dan. Ostale dni poskušam čim več časa preživeti s puncama. Za svoje lastno življenje pa mi vedno zmanjka časa. Sploh se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje v kinu. Kaj pa ti? Si zadovoljen v službi?

Tudi jaz imam rad svoje delo. Pravzaprav si ne predstavljam, da bi delal kaj drugega. Moti pa me, da sem ves dan v službi, zato sem tako zoprn, kadar se zavleče. Večere imam rad zase.

Kaj pa počneš ob večerih?

Vsaj dvakrat na teden igram košarko …

Kjer se po navadi poškoduješ, se norčuje Klara.

Ne zafrkavaj me.

OK, ne bom več. Povej, kaj še počneš.

Torej, dvakrat košarka, vsaj trikrat fitnes, dva večera v tednu pa imam rezervirana za vaje z bendom. Pa saj me tudi to, da sem ves dan v službi, ne bi tako zelo motilo, če bi bil za to primerno plačan.

Kaj pa bi zares rad počel, če bi lahko izbiral?

Z muziko bi se ukvarjal.

Zakaj pa ne poizkusiš?

Ker se od tega ne da preživeti.

No, nekaterim je uspelo. Zakaj pa ne bi tudi tebi, če si to zares želiš.

Glej, z glasbo, ki jo igramo mi, ne morem preživeti, da pa bi si denar služil kot glasbenik v kakšnem hotelskem bendu, me pa tudi slučajno ne zanima. Ker pa sem samouk, ne morem računati, da bi se priključil kakšni svetovno znani glasbeni skupini.

Utihne in se nesrečno zazre v Klaro.

Jip, daj no, saj ni tako hudo.

Včasih je …

Se kdaj spustiš toliko z vajeti, da narediš kaj, česar ne načrtuješ vnaprej ali o tem prej dodobra ne premisliš?

Kako to misliš?

Recimo, da bi ti jaz zdajle predlagala, da se odpeljeva v Benetke na kavo. Bi šel?

Včasih, ko sem bil še mulc, sem tako živel, potem pa me je življenje kar nekako posrkalo. Kaj pa ti? Bi šla?

Ne vem. Tudi jaz sem bila zelo spontana, preden sem spoznala svojega moža. Potem pa mi je nekako ubil voljo do te spontanosti. Kadar sem predlagala kaj odtrganega, je on na to pogledal iz praktične strani. Recimo, da bi njemu predlagala kavo v Benetkah. Najprej bi me začudeno pogledal, potem bi me vprašal, ali imam pri sebi denar, pa potni list, ali sem pomislila, koliko je ura, in tako naprej. In ko je on razpredal o vseh problemih, ki se lahko pojavijo ob takšni odločitvi, me je veselje že minilo.

Tudi z mano je približno tako. Tudi moja žena je navajena, da vse stvari potekajo po nekem načrtu. Pa te še kdaj zamika, da bi naredila kaj nepredvidljivega?

Ja, me.

In kaj bi naredila takšnega zdajle, prav v tem trenutku?

Klara ga gleda in razmišlja.

V tem trenutku bi se poljubljala s tabo. Tule pred vsemi.

Z obrazom se obrne proti Jipu in našobi ustnice.

Jip jo šokirano pogleda.

Jip …

Kaj?

Kaj se dogaja med nama?

Sem vedel, da me boš to vprašala.

No, potem mi pa odgovori.

Kaj naj ti povem?

No, meni se zdi, da tole med nama ni več samo prijateljski odnos. Si kdaj razmišljal, kakšno vlogo igram v tvojem življenju?

Vlogo v mojem življenju?

Ja, v kaj se bo tole razvilo? Kaj si želiš ti? Si želiš, da bi bila jaz tvoja prijateljica, ljubica, tvoje dekle?

Klara, prosim, ne sprašuj me takih reči. Jaz ne morem govoriti o čustvih.

Jaz pa ne maram živeti v negotovosti. Ne zdi se mi pošteno, da mi ne poveš, kako čutiš.

Ne morem. Prosim, Klara, ne sprašuj me več.