Poletne počitnice so mimo. Klara je dopust preživela s hčerama pri prijateljih, ki imajo počitniško hišo na Pagu. Če pomisli nazaj, ji v spominu ni ostalo nič posebnega. Pravzaprav je preživela en dolgočasen, hkrati pa zelo sproščujoč dopust. Izkoristila ga je predvsem za druženje s svojima puncama.
Klara sedi v slaščičarni. Čaka moškega, ki naj bi ji posredoval informacije za enega od prispevkov. Prebira jedilni list in na hitro pogleduje proti vratom.
Pogled med sladke dobrote in spet hiter pogled proti vratom. Potem ga zagleda. Ne more pa se premagati, da ne bi še enkrat na hitro ošinila jedilnega lista. Moški se zmede. Korak se mu ustavi na sredi poti proti njeni mizi. Klara ponovno pogleda navzgor in vstane.
Moškemu vidno odleže in nadaljuje pot proti njej.
Rokujeta se.
Klara. Hvala, da ste prišli.
Boštjan. Ste že naročili? Jo sprašuje, medtem ko se useda.
Ne, sem pa že izbrala.
Natakarica! Bi lahko naročila? proti natakarici pomaha Boštjan.
Jaz bom ledeno torto, belo kavo, rjavi sladkor, pa kozarec navadne vode, prosim, naroča Klara.
Zame pa kavo z mlekom in kozarec vode.
Boštjan se udobno nasloni na stol in se zagleda v Klaro.
Klara previdno pogleda proti njemu.
»Vi pa še niste prav dolgo na televiziji,« ji pomežikne Boštjan.
Kako pa veste?
Malce plahi se mi zdite. Sicer pa to ni moja stvar, doda in z roko seže v nahrbtnik. Iz njega povleče šop papirjev. To je tisto, o čemer sva govorila po telefonu.
Klara pregleduje dokumente, Boštjan ji s prstom kaže pomembne podatke.
Si lahko sposodim dokumente in vam jih jutri vrnem?
Ne bo šlo. Danes jih moram vrniti. Nekdanji sodelavec me je namreč prosil naj vam jih pokažem.
Zakaj pa jih ni prinesel sam?
Skrbi ga, da bi ostal brez službe, pa je prosil mene.
Vas pa ni strah?
Meni je vseeno.
Klara ga začudeno pogleda.
No, če je tako, bi vas prosila, da greva še enkrat skozi papirje. Rada bi si zapisala najpomembnejše podatke.
Klara piše, Boštjan ji narekuje.
To bi bilo v glavnem vse. Kaj boste lahko uporabili v prispevku? Sem vam sploh kaj pomagal?
Ste. Precej ste mi pomagali, zdaj vsaj vem, za kaj gre.
Klara se obrne proti Boštjanu.
Spogledata se.
Zdaj bi moral eden od njiju vstati in se posloviti, vendar nobeden ne odvrne pogleda.
Potem se Boštjan zdrzne, pogled mu zatava po prostoru.
»Ko vsaj še ne bi odšel. Čisto me je zmedel.«
Boštjan jo spet pogleda. A bi še eno kavo?
Ne, hvala. Bi pa še en kozarec vode.
Natakarica, še eno kratko kavo in dva kozarca vode.
Klara, kaj pa, če bi se midva tikala?
Seveda.
Klara mu še enkrat poda roko.
Nasmehneta se drug drugemu.
A si iz Ljubljane? zanima Boštjana.
Ne, z Bleda sem.
Z Bleda? Potem pa sigurno poznaš mojega prijatelja.
Kdo pa je?
Jani, dohtar.
Janija! Seveda ga poznam. Pa ne samo to, on je celo moj bratranec. Kakšno naključje, da je ravno moj bratranec tvoj prijatelj.
Klara, naključja ne obstajajo. Vsi ljudje se srečamo z nekim namenom. Tudi midva danes tukaj ne sediva kar tako.
Seveda ne, saj si mi prinesel pomembne dokumente.
Nisem mislil tega.
Boštjan se spet zazre vanjo.
Klara odmakne pogled, oči ji zakrožijo po prostoru. »Zberi se Klara!« Potem spet pogleda v njegove oči.
Od kod pa poznaš Janija?
Lani smo se srečali na Galapagosu. Raziskovali smo neko jamo in zgodilo se je, da se je eden od naših precej hudo poškodoval. Nenadoma se je prikazal on. Kar pojavil se je tam. Naslednji hip je bil že v jami in iz nahrbtnika vlekel prvo pomoč.
Ja, to je Jani, se smeji Klara. Vedno pride, ko ga najbolj potrebuješ. Je ostal z vami?
Ja, z nami je šel potem še na Rio Yaupi.
Čisto njemu podobno, da na hitro spremeni svoje načrte. Kje pa je ta Rio Yaupi?
To je pritok Amazonke na meji med Ekvadorjem in Perujem. Tja smo šli raziskovat jame v džungli. Bilo je zares noro. Pešačili smo skozi džunglo, si z mačetami krčili pot in pazili, da ne pohodimo kakšne strupene živali.
Opla! To se pa sliši nevarno. Kako pa ste vedeli, katerih živali se morate zares izogibati?
Imeli smo indijanskega vodiča, ki je ves čas pazil na nas.
Pa se je komu kaj zgodilo?
Skoraj. Vodič je zadnji trenutek opazil, da enemu od naših jamarjev po roki leze pet centimetrov velika gosenica. Pichun se ji reče. Zelo strupena je, protistrupa pa ni.
Ojoj! In kaj se je potem zgodilo z njim? Klara se je tako vživela v pripovedovanje, da se je pred njenimi očmi začel vrteti film.
Kolegu je roka močno otekla, pod pazduho pa mu je bezgavka nabreknila v veliko bulo. Na srečo smo nekaj zdravil imeli s seboj, ki so mu pomagala. Imel je srečo, da ga je gosenica le oplazila. Če bi vanj spustila strup, je vprašanje, kako bi se končalo.
Povej še kaj, ga z velikimi očmi gleda Klara. Kaj ste pa jedli?
No, prav. Pridemo enkrat do ene od indijanskih vasi. Povabijo nas na kosilo, ko šokirani ugotovimo, da bodo za kosilo opice.
Kaj?!? Opice?!?
Ja, opice.
Celo povabili so nas na lov.
Pa ste šli?
Iz vljudnosti smo šli z njimi. Bilo je grozno. Indijanci so v pihalnike vstavili strupene puščice in jih pihali v opice. Ko so kakšno zadeli in je padla z drevesa, so jo odnesli k ognju, ji požgali dlake, jo vrgli v jamo z žerjavico in jo zasuli z zemljo.
Ogabno. Boštjan, samo ne reci mi, da si jedel opico.
Ne. Zelo diskretno sem se izmazal. Je bilo pa težko, ker oni zavrnitev hrane jemljejo kot znak, da niso zadosti gostoljubni.
Fuj, mislim, da sem zaenkrat slišala dovolj. Kaj pa sicer počneš, tako, za preživetje?
Hodim po svetu in raziskujem jame.
Od tega živiš?
Ja. Pred leti sem ugotovil, da me služba duši. Pa sem kar tako čez noč dal odpoved in se začel preživljati po svoje. Ugotovil sem, da sploh ni tako težko služiti denarja, sploh če imaš pravo motivacijo.
In tvoja motivacija, domnevam, so jame?
Jaz dobesedno živim za jame. Veš, Klara, tega se ne da povedati z besedami. Ko človek vstopi v jamo, se mu odpre čisto drug svet. Svet brez nepotrebnih dodatkov, čist. Tam doli ni zvokov, vonjev, svetlobe. Samo ti in jama. Takrat sem res lahko jaz. Samo takrat sem.
Klara ga opazuje. Drugačen je. Zdi se, kot da ga ne bi bilo več tu. Potem se nenadoma zdrzne.
Oprosti, kaj si me že vprašala?
S čim se preživljaš?
Ko se vrnem z odprave, predavam po Sloveniji, napišem kakšen strokovni članek in nabiram denar za novo odpravo. Žena se je mojega načina življenja naveličala in tako …
Kaj tako?
Ločujem se, pravzaprav še ne vem, ali se ločujem. Zdaj sva v tisti fazi, ko živiva narazen in poskušava rešiti, kar se pač rešiti da. Saj veš, zaradi otrok. Majhni sta še.
Deklici imaš? Jaz tudi. Koliko pa sta stari?
Mojca devet, Manca šest.
Ko sem se jaz ločevala, je bila mlajša hči stara pet, starejša pa štirinajst.
Ločena si? Kdaj pa si se ločila?
Pred dobrimi tremi leti. To, da čakaš z ločitvijo zaradi otrok, se mi ne zdi pametno. Otroci nikoli niso zadosti stari, če pride do ločitve. Primerne starosti ni. Pozabi. Vedno boli in vedno nastanejo travme.
Saj vem, ampak jaz bom vseeno še malo počakal. Imaš mogoče uro?
Pet do petih je.
O sranje!
Kaj je narobe?
Spet sem zamočil. Žena me je prosila, naj pridem ob petih po hčerki.
Pohiti! Bom jaz plačala.
Hvala ti. Bi šla mogoče še kdaj z mano na kavo? sprašuje Boštjan medtem, ko tlači dokumente nazaj v nahrbtnik.
Lahko! Pokliči!
Adijo!
Adijo Boštjan in še enkrat hvala za pomoč.
Klara obsedi za mizo. Boštjan jo je popolnoma očaral. »Škoda, da je Ana s filharmonijo na nekem gostovanju v tujini. Me prav zanima, kaj bi na to rekla ona.«
Klara piše sms-sporočilo.
Ana, spoznala sem zelo odštekanega tipa. Vanj bi se z lahkoto zaljubila.
Pa si se? prileti nazaj Anin sms.
Ne.
V trenutku, ko pošlje sporočilo, jo prešine. Mogoče pa bi morala napisati ja.
