V (V)ETRU – SKOPJE – TRETJI DAN

0
198

Jip, vstani, skoraj deset je že. Klara trka na vrata Jipove sobe. Čez dve uri se začne pogreb, pohiteti morava.

Jip pride iz sobe, oblečen le v kavbojke, v rokah drži črno majico.

Ustavi se pred Klaro, jo izzivalno pogleda in si čez glavo potegne majico.

Klara za trenutek obstane, potem odhiti v kuhinjo.

 

Jelena, kaj predlagaš? Naj se v mesto odpeljeva z avtom ali naj rajši vzameva taksi?

Taksi. V mestu je danes pravi prometni kaos. Do pokopališča pa z avtom itak ne smeta.

 

Klara, sta pripravljena? Taksi vaju že čaka, jo kliče Jelena.

Jip! Taksi naju čaka. Si pripravljen?

Sem.

Potrebuješ pomoč?

Klara si ogleduje otovorjenega Jipa. Stoji sredi sobe, v eni roki drži kamero, v drugi stojalo, na ramah nahrbtnik.

Saj ni treba, bom že.

Daj no. Povej, kaj lahko nesem.

Prav. Pa nesi tole.

Poda ji stojalo za kamero.

Če je pretežko zate, mi povej.

Bom že zmogla.

 

Taksi ju odloži v bližini avtobusne postaje. V vrsti stoji več deset avtobusov. Klara pohiti proti prvemu. Ko želi vstopiti, pristopi varnostnik.

Kam pa vi?

Ja, na avtobus.

Na ta avtobus ne morete. Je rezerviran za pomembne goste.

Novinarka televizijske hiše iz Ljubljane sem, mu pojasnjuje Klara.

Pa kaj potem.

Kako, kaj potem. Ko sem se akreditirala, so mi povedali, da bodo novinarje na tej postaji čakali avtobusi.

Prvič slišim.

Ste tako prijazni in vprašate, kje so avtobusi za novinarje?

Varnostnik se popraska po glavi, se s pogledom sprehodi po njenem telesu. Potem se odloči in nekoga pokliče po telefonu. Dolgo se pogovarja, in ker Klara ne razume makedonsko, ne ve, o čem govorita.

Avtobusi za novinarje stojijo na drugi postaji, blizu trga, sploh pa so že odpeljali, ji pojasni varnostnik.

Potem pa naju spustite na tega, prosi Klara.

Na tega ne morete, sem vam že povedal, da je samo za pomembne goste.

 

Klara jezna odhiti proti Jipu, ki stoji na drugi strani ceste.

Kaj bo dobrega? jo vpraša.

Ti bom dala, kaj bo dobrega! se zadere Klara.

Ej, ej, umiri se. Jaz nisem nič kriv.

Oprosti.

Kaj pa se sploh dogaja, zanima Jipa.

Varnostnik pravi, da so avtobusi za novinarje že odpeljali, in to z nekega trga, katerega ime sem pozabila.

Organizacija pa taka. Saj sem vedel, da bo šlo vse narobe. Ti Balkanci še enega pogreba ne znajo zorganizirati tako kot bi bilo treba.

Jip nehaj zdaj še s temi tvojimi nacionalnimi štosi.

Jip utihne in se kuja, Klara pa si ogleduje varnostnike, ki stojijo pred avtobusi.

Jip.

Kaj je?

Nič ne govori, samo pojdi za menoj.

Klara suvereno vstopi v enega od avtobusov, Jip ji sledi.

Pristopi varnostnik.

Je že v redu. Ste videli, ko sem prejle govorila z enim od vaših kolegov. Skratka, vaš kolega je poklical vašega šefa in ta je dovolil, da se peljeva s tem avtobusom.

Varnostnik jo nezaupljivo pogleda, potem pa ju spusti mimo.

Dobro si izpeljala tole. Kaj pa, če bi poklical šefa, zanima Jipa.

Se mi je zdelo, da ne bo. Precej dobro znam presoditi ljudi.

 

Avtobusi, napolnjeni s pomembnimi pogrebniki, končno odpeljejo s postaje. Vozijo čez mesto. Na ulicah se tare ljudi. Ko končno prispejo do pokopališča, se izkaže, da se je pogreb že začel. Klara in Jip stečeta mimo ljudi. Tečeta med grobovi in uspe jima celo prehiteti sprevod. Zadihana se postavita na plato, namenjen novinarjem. Klara še nekaj časa lovi sapo, potem se začne razgledovati.

Jip, tule samo izgubljava čas. Midva se bova vrnila šele v soboto, tako da bo naša televizija posnetke pogreba itak odkupila od kakšne druge televizije.

Kaj pa bova zdaj? zanima Jipa.

Zdaj ne moreva nič drugega kot počakati, da se pogreb konča.

Jip kljub vsemu naredi nekaj posnetkov, potem pa se samo še prestopata in diskretno pretegujeta razbolene mišice.

 

Zdaj pa nazaj v mesto, posneti morava še anketo, se aktivira Klara, ko se pogrebci razidejo.

Klara nehaj, že ves dan me vlačiš sem ter tja in me priganjaš.

Če nama pa zmanjkuje časa.

 

Na ulicah se tare ljudi. Avtobus ju odloži v centru mesta. Sprehodita se do parka, kjer se v gruče zbirajo ljudje različnih narodnosti. Klara se zagleda v starejšo gospo. Oblečena je v roza obleko z volančki, ogrnjena z rumenim pletom. Na obraz ji padajo rumeni kodri.

Jip, a vidiš tisto gospo?

A tisto, ki je kot postarana Barbika.

Ja. Rada bi posnela njeno izjavo.

Jip Klari v roke potisne mikrofon in vključi kamero.

Gospa, oprostite, kaj lahko poveste o vašem tragično preminulem predsedniku?

Bil je zelo dober človek in priljubljen predsednik, takšnega ne bomo več imeli.

Približa se jim starejši lepo urejen gospod, oblečen v črn plašč in klobuk: Kakšna tragedija za njegovo družino, kakšna tragedija za nas, za ves narod. Nadaljuje precej razburjeno: Trajkovski je bil edini poštenjak med trenutnimi makedonskimi politiki. Le kaj bo z nami?

Približa se jim še nekaj radovednežev.

Nagnetejo se pred kamero. Jip jih vljudno usmerja, Klara sprašuje.

 

Jip, greva pogledat še, kaj o smrti predsednika mislijo Albanci.

Klara vstopi v eno od majhnih trgovinic in trgovca po srbsko vpraša, ali žaluje za predsednikom. Odgovori ji v makedonščini: Seveda žalujem. Prepričan sem, da bodo ljudje šele sedaj, ko ga ni več, dojeli, kako dober predsednik je bil. Kupci prikimavajo. Potem se proti kameri obrne mlajši moški: Meni pa ni žal. Nam Albancem ni bilo dobro, mogoče nam bo zdaj bolje.

 

Dobro, tudi anketo sva posnela, sedaj pa še romsko naselje.

Klara pokliče Jeleno. Domenijo se, da se dobijo na mostu, ki ločuje makedonski in albanski del Skopja.

Pod mostom stoji barakarsko romsko naselje. Na hitro zbite hiše iz lesa, pokrite s pločevino, brez vode in elektrike. Okrog njih pa blato, ogromne količine blata, med katerim ležijo kupi stare šare, med njo pa se podijo umazani, bosonogi otroci. Klaro stisne pri srcu, ko jih gleda. Mraz je, le pet stopinj nad ničlo.

 

Klara v bližnji trgovini kupi bonbone. Otroci skačejo okrog Jelene, nekaj jih sodeluje v njenem projektu in jo poznajo. Klari si ne upajo približati. Jelena jim razloži, da bi jih Klara in Jip rada posnela. Otroci se počasi približajo kameri in si jo radovedno ogledujejo. Klara jim ponuja bonbone. Še vedno jih nihče noče. Potem priteče majhen fantič, star približno pet let, oblečen v umazano in raztrgano rumeno trenirko. Bos je. Pogumno se postavi pred Klaro, se razkorači, roke upre v boke in jo pogleda s svojimi velikimi črnimi očmi.

Daj dinar.

Nimam, imam samo bonbone.

Daj dva.

Sedaj se končno približajo tudi ostali otroci. Klara deli bonbone. Otroci odvijajo bonbone, kmalu so tla prekrita z odvrženimi papirčki.

Iz varne razdalje jih opazuje moški. Tudi on je premalo oblečen za ta letni čas. Le v spodnjo majico.

Jelena, prosi tistega možakarja za izjavo. Povej, da delam anketo o smrti predsednika.

Jelena in moški razpravljata. Moški pokima. Počasi pride do kamere. Nekajkrat globoko vdihne, potem pa začne na ves glas jokati. Debele solze mu polzijo po obrazu.

Radi smo imeli našega predsednika. Poglejte, obrne se proti naselju in pokaže z roko, tu živimo brez vode in elektrike, pogleda nazaj v kamero, pa nam je kljub vsemu žal, da je umrl.

Ko to pove, ponovno zajame sapo, solz ni več. Pogleda otroke, zakriči na njih v romskem jeziku in odide. Za njim teče nekaj otrok in mlada ženska z dojenčkom na hrbtu.

 

Klara, poglej ti dve deklici, kako sta ljubki. Čisti in počesani sta.

Deklici sodelujeta v našem projektu, pojasni Jelena. In čeprav živita v naselju, kjer ni vode, sta kljub temu čisti.

Kaj pa tisti mali bosonogi deček? zanima Klaro.

Njega starši ne pustijo k nam. Mora beračiti za družino.

In tista deklica, ki se ti je prej obešala po roki in jo je mama odvlekla stran?

Njena zgodba je zelo žalostna. Stara je komaj trinajst let, pa jo doma že dve leti silijo, da se prostituira. Že večkrat je pribežala k nam, pa na žalost ne moremo veliko narediti zanjo. Družina me je napadla, na srečo le verbalno, naj se ne vtikam v njihovo življenje. In prav zaradi takih zgodb delam v tem projektu. Mogoče pa bo tistima urejenima deklicama, ki smo jih naučili osnov higiene, jima pokazali didaktične igrače, ju naučili risati, jima pokazali slikanice, uspelo priti v šolo in pobegniti iz tega življenja.

 

Jelena se vrne v službo, Jip in Klara se odpravita na večerjo. Sestradana sta.

 

Želim si, da bi nekoč imel res zelo veliko denarja.

Zakaj pa?

Da bi pomagal ljudem.

Klara ga presenečeno pogleda.

Saj vem, da se sliši neverjetno. Res si želim pomagati.

Klara, poznaš občutek, ko veš, da ti je v življenju nekaj namenjeno?

Kako to misliš?

Da imaš neko poslanstvo.

In kakšno je tvoje poslanstvo?

Verjamem, da je moje poslanstvo pomagati ljudem. Da se bo nekoč zgodilo, da bom dobil zelo veliko denarja, s katerim bom lahko pomagal ljudem, ki potrebujejo pomoč.

In kako misliš dobiti denar?

Tega pa še ne vem. Mogoče bom zadel na lotu. Veš, da sem nekoč v sanjah zagledal dobitno kombinacijo.

In?

Imel sem smolo, ker sem se zbudil, preden sem lahko videl vse številke.

Kaj pa ostale?

Prave so bile.

Mogoče pa zato nisi videl vseh številk, ker takrat še ni bil čas, da bi dobil toliko denarja.

Jip skomigne z rameni, pogled mu odtava po prostoru.

Klara, tisti dve romski deklici mi ne gresta iz glave. Kaj misliš, jima bo uspelo?

Ne vem. Upam.

Kaj pa sedaj, sprašuje Jip Klaro?

Greva na večerjo.

Pametna ideja.

 

Vama lahko natočim še en kozarec vina? ju zmoti natakar.

Gledata natakarja, ki jima toči vino, potem obsedita ob polnih kozarcih in se gledata.

Na zdravje. Jip dvigne kozarec.

Na Makedonijo, doda Klara.

Trčita. Še vedno si gledata v oči.

Klara, všeč mi je takole sedeti s tabo ob kozarcu vina.

Tudi meni je všeč.

Zmoti ju zvonjenje Klarinega mobilnega telefona.

Klara, dobro novico imam zate.

Klara posluša in od veselja poskakuje na stolu.

Jip!

Kaj je?

Toše mi je sporočil, da je Gligorov privolil v intervju. Ob devetih morava biti tam.

Ob devetih? O, ne. Spet morava vstati tako zgodaj.

Daj, Jip, nehaj. Ti boš itak spal vsaj uro dlje kot jaz.

Zakaj pa?

Zato, ker si moški. Ker ti ni treba zjutraj poskrbeti za make up, si oprati las, si narediti frizure.

Potem je pa najbolje, da se odpraviva spat, predlaga Jip, medtem ko maha natakarju.

 

Jip si oprta opremo. Odkloni Klarino pomoč, za kar mu je neskončno hvaležna. Utrujena je. Kot nalašč med potjo ne srečata nobenega taksija.

Me boš jutri zjutraj zbudila? jo med potjo proti stanovanju vpraša Jip.

Bom.