Vaši prispevki za nagradni literarni natečaj na temo “ZAVETJE”

0
2141

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z Založbo Zala in Revijo Zmajček razpisuje literarni natečaj na temo »ZAVETJE«, in sicer v obdobju od  12.01.-30.03.2021.

Več o natečaju si preberite na: https://ventilatorbesed.com/literarni-natecaj-na-temo-zavetje/

 

Vaši prispevki:

  1. Katja Kosovel, 7 let

Kaj mi pomeni zavetje? Z mamico sva skupaj prebrali slikanico Zavetje. V tej lepi knjigici so mi bile poleg vsebine zlasti všeč ilustracije. Živali imam zelo rada. Doma imam tudi enoletnega kužka in akvarij z ribicami. Sicer pa se zelo rada igram s plišastimi igračami. Kadar sem sama v sobi, čutim ob njih zavetje in se zelo rada stisnem k njim. Ponoči pa spim vsak dan z drugo plišasto igračo. Vse imam neizmerno rada. Kje čutim zavetje? Najbolj doma, pri svojih starših. Varno se počutim tudi pri kužku in ribicah. Kadar sem v šoli, se dobro počutim tudi pri učiteljicah, saj so vse zelo prijazne. Želim si, da bi vsi otroci čutili zavetje in bili srečni.

2. Katarina Lango, odrasla oseba

Kaj meni pomeni zavetje? Zanimiv naslov.  Že več let me vznemirja ta naslov. Všeč mi je. Kam se v tem času skriti? Zateči? Po čem hrepeneti? Po kom? Kam iti?

V tem času, že kar nekaj časa, uživam lepoto tega sveta, živim, živim. Čim več časa si to želim. V zadnjem času mi je še posebej pomembna družina. Ožja. Širša. Prijatelji. Sorodniki. Daljni sorodniki. Vsi smo varno stkani v zavetje. Tako družinsko kot prijateljsko. Zdi se mi, da smo v tem nepredvidljivem času še bolj povezani. Raziskujemo rodove. Bližnje. Daljne. Še bolj oddaljene. Kako lepo je čutiti človeka. Mnogi v mojem življenju so že odšli. Še vedno pa jih čutim, da so z menoj. Vem, da so.  V varno zavetje bi združila vse. Jih povezala.

V tem času še posebej doživljam, kako so živali še bolj občutljive. Kot v slikanici Zavetje, ki me je prav tako navdušila. In to vedno znova. Vsi potrebujemo zavetje.

3. Katarina Bucik, 5 let

Slikanico Zavetje prebiram že nekaj večerov vsak dan. Najprej mi jo je prebrala mami, zdaj jo še sama, saj sem se zgodaj naučila brati.

Najbolj varno se počutim v svoji družini. Čutim zavetje med ljudmi, ki jih imam najraje na svetu. Zelo rada pa pobožam svoje plišaste igračke, tudi druge, hišnih ljubljenčkov pa nimam.

Kako bi bila vesela, da bi bili vsi otroci tega sveta srečni, saj si vsi zaslužimo varno zavetje.

4. Anja Tratnik, 10 let

Sem Anja Tratnik in sem pravkar dopolnila deset let. Moja mamica je profesorica slovenskega jezika in me stalno vzpodbuja in navdušuje, da rada berem. To ni težko, saj so knjige moje najljubše prijateljice.

To že od malega. Knjiga Zavetje me je zelo navdušila. Kako dober natečaj ste si zamislili!

Najraje pa sem, če moram odgovoriti, kaj mi pomeni zavetje, da sem najraje v varni družbi in domom s svojo mamico. Srečna sem tudi med svojimi hišnimi ljubljenčki, ki jih imam kar nekaj.

Vsem otrokom želim varno zavetje.

4. Dua Lango, odrasla oseba

Zavetje? Ta skrivnostna beseda. Kaj vse se skriva za to čarobno besedo?

Po naključnem odkritju slikanice Zavetje ( Celine Claire, Qin Leng; prevod: Mateja Seliškar Kenda, Založba Zala) sem se spraševala, kaj meni pomeni zavetje. Poigravala sem se s to besedo.

Varnost v domačem okolju? Kje je moj dom? Dom je družina, ki sem si jo ustvarila. V tem zavetju se počutim varno, sprejeto in spoštovano. Prijetno se počutim v hiši, kjer sem živela s svojimi starši in mlajšim bratom. V meni se prebudijo prav posebni spomini, ko obiščem naše družinsko posestvo. Nekaterih najbližjih ni več. Zaman kukam skozi okno, da se mi bo kdo nasmehnil. Prav tako trkam na vrata, ki mi jih nihče ne odpre. Odklenem in obstojim pred predmeti in slikami, ki govorijo. Čutim to energijo. Odgrnem zaveso, kjer me pozdravijo prvi zvončki in telohi. Pogled na mesto je sijajen.

Sprehodim se po stopnicah navzdol in odpahnem mogočna vrata. Strmim v drevesa, grmičevje, strm hrib. Vrata, ki vodijo v gozd, so odklenjena. Pozdravijo me ptice. Mimo mene zbeži srnica.

Povsod me ogrinja zavetje. Zelo dobro se počutim tudi med knjigami. Med svojimi verzi. Prav tako med dobrimi prijatelji, ki jih v tem nepredvidljivem času pogrešam. Vem pa, da smo povezani.

Varno zavetje privoščim vsem, sploh pa otrokom.

5. KO ZAVETJE POSTANE ZAPOR, Angelika, 40 let

Nihče me ne pozna. Ne v resnici. Ne vedo kaj občutim. Ne vedo, kako se počutim.

Vedo, da sem mama. Vedo, da sem žena. Vedo, da sem javna uslužbenka, ki je po sili razmer ostala doma zaradi varstva otrok. Vedo, da sem sedaj le še gospodinja in učiteljica. In mislijo, da vedo, kako mi je lepo. Ker sem doma. Ker sem na varnem

Dom je postal moje zavetje. Zavetje pred virusom. Zavetje pred nezadovoljstvom ljudi, ki sedaj pride do mene le preko televizije in interneta. Zavetje pred slabim zimskim vremenom. Zavetje pred name jeznimi sodelavci, ker sem jaz lahko ostala doma, oni pa ne.

Pa je moj dom res zavetje? Sem v njem res varna pred vsem, kar se dogaja zunaj njega?

Nisem.

Virus lahko pride do mene z moževim prihodom iz službe. Nezadovoljstvo lahko pride do mene že s prižigom televizije ali dvigom telefona. Strah lahko pride vame, kljub navidezni zaščiti štirih sten hiše. In naveličanost. In osamljenost. In občutek, da ne storim dovolj za dobro družbe.

To moje zavetje je zame postalo zapor. Zapor, ki sem si ga ustvarila sama. Saj me nihče ne sili, da moram ostati doma. Otroke lahko pustim same. Ali plačam varuško. Lahko kršim odlok o prehodu občinske meje. Če bom imela srečo, me nihče ne bo ustavil. In se bom lahko sprehodila po hribčkih in dolincah sosednje občine. Nihče me ne sili v osamljenost. Lahko se družim. Mnogi se. Na skrivaj. Po hišah. Za zaprtimi vrati gostiln. Nihče me ne sili, da se počutim slabo, ker ne delam, ker ne prispevam toliko k družbeni blaginji kot izčrpani zdravniki, medicinske sestre, učitelji. Počutim se slabo, ker sem kakršna sem. Ker sem odgovorna. Morda tudi malo preveč pohlevna in ubogljiva.

Torej moj dom ni v resnimi moj zapor. Zapor je moja glava. Moje misli. Ki brbotajo, ker jih nimam s kom deliti. Ki mi ne dajo spati. Ki so okoli mene postavile zidove. Ki se v zadnjih mesecih en dan postavljajo, drug dan podirajo. Odvisno od mojega razpoloženja. Odvisno od novih odlokov. Odvisno o stanja moje družine. In takrat, ko se podirajo skočim čez in iščem novo zavetje. Pa ne doma. Ampak v mislih drugačne vrste. Mislih, ki mi pravijo, da delam tisto kar v danih okoliščinah lahko. Da ščitim šibkejše od sebe s tem, ko ostajam doma. Da pomagam oblikovati prihodnost mojih otrok. Da skrbim za svojo družino, ker druge institucije tega v tem trenutku ne morejo.

In takrat spoznam, kaj je moje pravo zavetje. To so pozitivne misli. In upanje. Upanje, na lepšo prihodnost.

6. ZAVETJE, IRENA IDA KATARINA ZUPAN, 11,5 LET

Z besedo zavetje se poigravam vsak dan. Kaj meni pomeni Zavetje? Zakaj me je navdušila slikanica Zavetje? Kje se počutim varno? Kje čutim ugodje, zavetje, prijetno energijo, varnost? Prav gotovo pri svojih starših. Nenazadnje dobro se počutim tudi s Forijem in Urijem. To sta dva moja krasna kužka. Varnost začutim tudi med mogočnimi drevesi. V gozdu, ki se razprostira tik nad našo počitniško hišo. Na domačem vrtu.

7. ZAVETJE, soustvarjalca prispevka Boštjan Klajnščak (oče) in Lovro Klajnščak (5-letni sin)

Nekoč je živel star mlinar po imenu Jaka. Bil je zelo reven, saj že dolgo ni imel ne mlina ne službe ne strehe nad glavo. Kljub temu se ni počutil revnega, saj je imel kup sorodnikov in iskrenih prijateljev. A žal so prav vsi živeli povsem drugje, zaradi česar mu v njegovi nesreči niso mogli kaj prida pomagati.

Kot vedno v lepem vremenu se je Jaka nekega sončnega jutra iz zavetišča za brezdomce odpravil na potep. Po dolgi, dolgi hoji, ki ga je vodila daleč izven mesta, je prišel do stare, na pol podrte hiše na bregu globoke reke. Videl je, da tamkaj že dolgo nihče ni bival, zato je pomislil, da bi se vanjo lahko vsaj začasno vselil sam. Še več, ker je bila podrtija na bregu reke, bi ji, spreten kot je z rokami bil, morda lahko dodal celo mlinsko kolo ter si tako spet začel služiti vsakdanji kruh. Vrnil se je torej v mesto, od koder je prišel, si z zadnjimi preostalimi denarci kupil nekaj osnovnega orodja ter malo hrane, ter se odpravil nazaj proti podrtiji, ki jo je v mislih že imenoval “mlin”.

Po nekaj tednih je Jaka postoril že marsikaj, čeprav je poleg vsega dela z obnovo hiše vsak dan moral tudi v gozd, kjer je nabiral jagodičevje ter gobe, včasih pa se je odpravil tudi na ribolov, saj mu je kupljene hrane že davno zmanjkalo. V bližini si je nasekal lesa, iz njega naredil streho, nekaj omar in polic ter zametke kuhinje, začel pa je tudi že z izdelovanjem mlinskega kolesa.

Zelo je bil zadovoljen s svojo učinkovitostjo, zato se je odločil, da se nagradi z malce oddiha. Ribolov je bil edino delo, ki ga je nameraval tistega dne opraviti. Odšel je do bližnjega tolmuna ter namočil trnek, ki si ga je izdelal iz najdene bucike. Po nekaj metih ga je spet povlekel proti sebi, a se je nekje na dnu zataknil. Ker bucik v gozdu ni bilo ravno na pretek, je hočeš nočeš moral skočiti v tolmun ter najti trnek. Čeprav v pozni pomladi silno mrzla, je bila voda zelo čista, zaradi česar je lahko hitro sledil laksu. Le-ta ga je peljal proti trnku, ki se je zataknil ob velik sod, potopljen sredi tolmuna.

Ker je bil vajen, da ničesar ne zavrže, je sod z veliko težavo izvlekel, ga odkotalil domov ter ga izpraznil. V naslednjih dneh je sod lepo obnovil ter ga postavil pod napušč.

Nato pa so nekega dne, ko je bil Jaka v gozdu, privršeli temni, hudourni oblaki. Razdivjala se je močna nevihta, ki je kaj kmalu odnesla novo streho in uničila večino njegovega dela. Spet je bil brezdomec. A spomnil se je na svoj obnovljeni sod, ki je še vedno čakal pod napuščem.

Obrnil ga je ter preselil vanj tistih nekaj stvari, ki so mu ostale v zopet podrti hiši. Ulegel se je na trdi les, se zagledal v jasno poletno nebo, in se kljub vsemu imel za srečnega človeka.

8. ZAVETJE, Marta, 46 let

Zopet isto. Sredi noči jo prebudi hlastanje za zrakom. Začne se večurna agonija, v kateri se prepletajo jemanje zdravil na pumpico, izmenjevanje različnih sedečih položajev, najraje v maminem naročju, inhalacije … Če se, ko sonce začne risati svetle obrise za okenskimi stekli, vdihi postopoma ne začnejo daljšati, izdihi pa krajšati, je čas, da se pripravi kovček. Ko se začne prebujati delovni dan, se v spremstvu staršev, še najbolj enostavno očeta, ki je tam zaposlen, napoti v bližnjo bolnišnico. Alji je 7 let.

Sprožilec je običajno kakšen neškodljiv prehlad, ki v tem drobnem telescu sproži zoprne reakcije, ki se umirijo šele po večurnen ležanju bod skrbnim očesom pediatrov. Ti vsakokrat poskrbijo, da zdravilo preko tekočine takoj preide v krvni obtok in otrok lahko končno zadiha. A težava je, da je ta deklica, kot jo opredeljujejo zdravniki, alergik. Astmatik-alergik. Ko ji na rokici naredijo drobne vbode, da bi ugotovili, na kaj je pravzprav alergična, se preveč mest obarva rdeče. Alergična je na vse mogoče. Tudi na živalsko dlako.

Ona pa si tako želi psička. Po letih moledovanj in številnih potočenih solzic nazadnje popusti tudi oče, zdravnik. A Alja mora obljubiti: pes bo lahko pri hiši samo, ce bo ves čas zunaj, v stanovanje nima vstopa. In tako je bilo. Mala Alja je predano in z vso odgovornostjo skrbela za kužka, postala sta neločljiva prijatelja.

Bil je eden tistih dni, ko stvari v šoli ne gredo po načrtih. Slaba ocena, nerazumevajoča prijeteljica, za povrh pa se pripravlja na dež, ki bo, kot kaže, uničil tudi dogovorjeno popoldansko igro s sosedi. Ko Alja pride domov, se zavleče pod odejo. Zunaj pa se nenadoma stemni in glasno grmenje zlovešče trese šipe na oknih. Stopi h kužku, da bi videla, ali je tudi njega tako strah. Ko ga stisne k sebi, ne ve, kdo od njiju pravzaprav nežno drhti in kdo v tem trenutku bolj potebuje nežno zavetje, a odloči se, da ga odveže in odnese k sebi v posteljo. Stisneta se drug k drugemu in toplina trenutka ju zaziblje v spanec.

Čez uro je nevihta mimo, na vratih se znajde mama, ki se je ravno vrnila iz službe. Nežen prizor ji kmalu razblini začetno strogost na obrazu. Odloči se, da ne bo rekla nič in tiho zapre vrata za seboj. Dogodek, ki ni imel čisto nobenih posledic, ne za njeno zdravje, ne za družinske odnose, se potem ni nikdar več ponovil. Morda je prav zato v Aljinem spominu zasedel prav posebno mesto.

Alja je zrasla. Kot se to večkrat zgodi, so se presledki med nočnimi astmatičnimi napadi začeli vse bolj daljšati. Ko je zaključevala srednjo šolo, so skoraj poponoma izzveneli. Alja je končno zazadihala s polnimi pljuči. Uspešno se je vpisala na fakulteto, uredila si je čisto svoje stanovanje. Prva stvar, ki si jo je omislila, je bil … mali kužek. Prinesla ga je iz zavetišča, izbrala si ga je zgolj po občutku. Ko je rasel, je videla, da je ne samo enake barve in velikosti kot njen nekdanji psiček, imel je tudi prav enako belo liso pod vratom. Bila je srečna. On je bil Lucky.

Še enkrat, tokrat za veliko več časa, sta postala drug drugemu mirno zavetje, tih pristan varnosti in nežne vseprežemajoče topline v svetu mnogoterih izzivov.

9. POLARNI MEDVEDEK IN IGLU, Varja Stanič, 7 let

Nekoč na severu je živela družina polarnih medvedov.
V igluju so stanovali: oče medved, mama medvedka in medvedek.
Nekoč je oče medved rekel “zgradili si bomo nov iglu”.
“Zakaj?” je vprašal medvedek.
“Za zavetje.” je rekel očka.
“Saj ne rabimo zavetja.” je rekel medvedek.
Oče je rekel: “Zavetje je pomembna stvar.”
Mama je strica tjulna in teto medvedovo prosila za pomoč. Zgradili so iglu.
In ko je medvedek ugotovil, da je zevetje res pomembna stvar je ves čas gradil igluje.
In ko je mali medvedek gradil in gradil igluje je zgradil celo mesto.

 

10. Kaj je zavetje?  Antonija Jereb, starost 69

Zavetje je nekaj, česar ne vidiš, ne najdeš in ne iščeš, če ga ne potrebuješ. Je upanje, pomoč, ljubezen, razumevanje, varnost…

V zavetje se zatečeš, kadar dežuje in si brez dežnika. Ko ti je hudo, poiščeš osebo, ki ji zaupaš in upaš, da ti bo znala pomagati. Zavetje poiščeš, ko si star in potreben pomoči, poiščeš ga, ko si mlad, in ti je hudo. Zavetje ti nudi mati, ko si otrok. Vzame te v naročje, te potolaži, ti svetuje. Zavetje je lahko šotor, kadar taboriš, saj te ščiti pred vremenskimi pojavi, vetrom, dežjem, ti nudi prostor za počitek in te zaščiti. Žival se zateče v zavetje pred napadom plenilcev. Lepo je imeti upanje, varno je imeti zavetje.

Živimo v času, ko po svetu razsaja virus. Življenjske navade nam spreminjajo ukrepi za zajezitev okužbe. Prosto gibanje je omejeno. Nositi moramo maske. Dobrine nam niso več na dosegu roke. Druženja so prepovedana. Ljudje umirajo. Živimo v mehurčkih. Otroci se šolajo na daljavo. Naši domovi so postali naše zavetje. Kraj, kjer se počutimo varne. A varnost se lahko spremeni v stisko, osamljenost, razdraženost, nejevoljo. Ostati moramo strpni in sočutni drug do drugega, da bomo zmogli. Živimo v času napredka in tehnologije. Če se ne moremo družiti, se pokličimo. Vzpostavimo video zvezo. Ne pišimo sporočil, pogovorimo se. Berimo knjige. Ne zapravljajmo prostega časa, ustvarjajmo. Potrudimo se poslušati druge, potolažimo jih z besedo, ponudimo jim roko, tudi topla dlan je lahko zavetje.

Vsakdo se kdaj znajde na razpotju, doživi nekaj žalostnega, naleti na težave, ki ga lahko ohromijo, pahnejo v osamljenost ali stisko. V takem trenutku potrebujemo nekoga, ki nam prisluhne, nam svetuje ali pomaga, da se izkopljemo iz krize. Potrebujemo zavetje.

11. ZAVETJE, Orna Ba Kunst, odrasla oseba

Je vzpodbuda, da življenje najde pot kot regrat sredi betona. Lahko je radirka v obliki zajčka s sončnimi očali, ki izbriše vse skrbi katere smo zapisali na zadnjo stran dnevnika.

Kako najti svoje Zavetje me vprašaš? Lahko ti zaupam korake, če si upaš stopiti za mano.

Morda se te je že dotaknila sreča in si že odkril/a moč domišljije, ki te lahko popelje v svet navdiha. V kolikor še nisi imel/a te sreče, nič za to! Obstaja način, kako odkriti svoj notranji svet zavetja.

Svet je velik, poln raznoraznih kultur, katere kar kličejo po tem, da jih raziščeš v globine.

Ko odkriješ katera kultura te navdušuje sledi naslednji korak. Poišči svojo “čarobno žival”, ki te bo vodila skozi življenje. Kako, me vprašaš?

 Za začetek si zamisli svojo “čarobno” žival, katere moči tako zelo občuduješ.

Ali si vedel/a, da obstajajo tudi t.i. totemi, ki te usmerijo na pot, kadar ne veš kako se odločiti za naslednji korak. (Naj ti bo ta zanimivost v vodilo.)

Razišči te možnosti in se odloči za eno, ali dve, lahko tudi za tri; a ne pozabi : kakor bo “čarobna” živalica pazila nate in nudila zavetja, kadar ga boš potreboval/a, tako moraš tudi ti v enaki meri skrbeti za svojo”čarobno” živalico.

Ko si izbral/a “čarobno” žival in ji nariši v svoji domišljiji domek, kamor te bo le ta sprejela.

Praviš, da ne verjameš, da bo delovalo!? Poskusi in se javi!

Dobimo se na jasi, kjer se vsako noč zberejo naše živalice in skupaj sestavljajo načrte, kako nam olajšati sobivanje kadar v stiski.

12. KOCKA ZAVETJA, Ana Marija Blažič, 31 let

Zadnje leto se naši možgani polnijo z novimi besedami in informacijami, ki se kopičijo v času, ko se pravzaprav lahko zgodi vse in nič. Biti človek pomeni skupaj tkati zavestni trenutek prostora in časa, ga držati v negi in (pre)bivati skozi življenje.

Življenje pozna načine, da preizkusi človekovo voljo in moč, tako, da se sploh nič ne zgodi ali tako, da se vse zgodi naenkrat. Takrat pa »bum« … Srce je izpostavljeno, občutki nekoliko zviti in okvir je votel. Čutite? Bolečina tli? Izvira nekje globoko v vas. Se spomnite? Se spomnite globine utrujenosti, ki ste jo (za)čutili takrat, ko ste se borili za izpolnjevanje različnih, včasih bolj ali manj zapletenih zahtev? Zahtev družine, družbe in okolja. //V ozadju zamolkel udarec zvona.//

Se počutite kot preprosta skulptura, ki sicer še pokonci stoji, a več ne v soncu in upanju? Zvite žice, zapletene v prazne in votle prostore okvirov našega življenja ali srca, ki se zaradi spremenjenih vzorcev bivanja počutijo strašno izpostavljene in ranljive.

Poglejte levo. Zavetje družine.

Poglejte desno. Zavetje poklica(nosti).

Poglejte navzgor. Zavetje družbe.

Poglejte navzdol. Zavetje narave.

Kaj pomeni prebivati v sodobnem svetu, biti doma in iskati smisel v drobcih, ki se nahajajo okoli nas? Kaj nam daje zatočišče, da lahko preživimo v svetu, kljub temu, da smo neizogibno izpostavljeni nevarnostim obstoja? Kaj varuje našo krhkost in jo spreminja v oskrbo do samega sebe?

Kaj se zgodi, ko vam zlomijo široko odprta krila, bleščečih se barv? Kaj se zgodi, ko vidimo okrog sebe cel kup zlomljenih podob? Ko vibracija začuti v tišini, komajda tiho in počasnejše bitje srca? Prostor, kjer sonce več ne sveti z vso svojo močjo na stezice vašega življenja. Kaj se zgodi, ko mrtvo drevo več ne daje zavetja, ko ne slišite, na travniku živečih, a glasnih krikov čričkov? Kaj pa takrat, ko se iz vode razprostira vidno suh kamen? Ali misel na prostor v kanjonu, ki je brez ropotajočega se zvoka reke ali včasih nam vidnih rek, ki so plesale v lastnem kraljevem toku.

No, takrat si ustvarimo vidno ploščo. Zase. Hišo zavetja in sanjarjenja. Hišo, ki ščiti sanjača. Tebe. Nas. Takrat nam ostane le še osrčje (kocke zavetja). To je naša duša. Varno pristanišče. Notranjost duha za počitek. Afiniteta za risanje. Ustvarimo si navdihujoč opomnik upanja za prihodnost. Prostor za nekaj novega ali nepreizkušenega, za tisto kar še pride.

Poravnajmo krivuljo, čeprav vem, je včasih neprijetno, a ne pozabimo besed, Shakespeara, ki je nekoč med vrsticami zapisal: »Naj pride do burje provokacij, tu ne bom zaklonil.«

13. Moje zavetje, Skupina: SONČKI (4 do 5 let), Vrtec: Ringaraja pri OŠ Artiče, Mentorici: Sonja Cizel, Suzana Bogovič

Pesmico sva sestavili vzgojiteljici, je pa v njej zajeto to, kar najini otroci so. Razigrani, srečni, zadovoljni otroci, ki se najvarneje počutijo doma s svojimi najdražjimi. Seveda pa so v času karantene pogrešali tudi svoje vrstnike in naju s sodelavko. Kar smo najbolj občutili sedaj, ko smo se po dolgem času lahko spet objeli. In toliko smo si imeli za povedati. Drugače pa dopoldneve najraje preživimo v gozdu, iščemo škrate, pojemo pesmice in skrbimo za čisto okolje. ..Pa radi pomagamo ljudem v stiski, kar smo že večkrat pokazali s kakšno humanitarno akcijo.

MOJE ZAVETJE

Moje zavetje sta očka in mamica,

ki z menoj v naročju se glasno smejeta.

Sestrica, s katero gradiva stolp do neba,

zraven pa bratec, ki v posteljici še kobaca.

Sreča sta dedek in babica,

in najljubša pravljica, ki mi jo prebereta.

V vrtec Ringaraja vsakič grem rad,

tam s Sončki odkrivamo pravi zaklad.

To niso igrače in vreče zlata,

pomembno je, da imaš ob sebi prijatelja.

Z njim se igraš in mu podaš roko,

še posebej takrat, ko mu je najbolj hudo.

Gozd je naša zelena igralnica,

najljubša pa škratkova jedilnica.

Če smo prijazni in poberemo smeti,

nas škratek z novo pesmico obdari.

Zabavno je peti na ves glas,

da slišijo nas v sosednjo vas.

S pesmico si lahko polepšamo dan,

da nihče ni več žalosten, ampak vesel in nasmejan.

Zaklad je torej v srčku in prijaznih očeh,

lučka prižgana v temnih nočeh.

Nasmeh nič ne stane, je pa lepo,

ko ga drug drugemu poklonimo.

Zato vsem otrokom tega sveta,

pošiljamo Sončki poljubčkov sto iz srca!

SONČKI  s Sonjo in Suzano

14. ZAVETJE, Marija Krajnc, odrasla oseba

Zavetje je beseda in kraj, kjer se počutim varno, zaščiteno, intimno in kraj, kjer lahko uživam, ustvarjam, delam. Zavetje je posebej važno v današnjem svetu, v tej kritični in zaskrbljujoči sedanjosti. Starejši se znajdemo, zavetje je posebno važno za naše otroke, vnuke in tiste najstarejše, same, osamljene. Tako iz srca su želim, da bi vsi imeli toplo zavetje, prijazno okolje, okoli sebe pa svoje najdražje, hrano in vodo, mleko. Zavetje mora nuditi tudi preživetje, da ljudje niso lačni, prezebli in osamljeni, prestrašeni.

Moj dom je domač, preprost, s starim pohištvom, veliko je nalepljenih ali obešenih slik prednikov in otrok in vnukov, z veliko skladovnico knjig, zame je to pravo zavetišče.

O, kako si želim, da bi vsi ti ranljivi ljudje, otroci imeli varno zavetje, dobre družine, razumevajoče, ljubeče in tople, da bi se lahko naslonili tudi na dobre in iskrene prijatelje.

Lansko leto sem s svojo smrtonosno boleznijo omagala. Prej sem veliko pomagala kot prostovoljka, v skupnosti, čuvala in rada poskrbela za svojih pet vnukov. Veliko smo se igrali, ustvarjali, učili, hodili na sprehode, spoznavali naravo. Bilo je nepozabno.

Pa se je zgodil zame največji čudež, bilo mi je dano, da sem doživela presaditev pljuč in sedaj že pol leta ŽIVIM.  V tistem času sem spoznala, da je veliko ljudi mislilo name, mi pisalo spodbudne besede, me poklicalo. Nesebično pomoč sem dobila od moža, otrok, vnukov, v bolnici, za kar sem in bom večno hvaležna.

V teh časih moram biti samoizolirana, zato zelo pogrešam otroke in vnuke in čakam na pomlad, da se bomo videli zunaj. Pa se znajdemo vseeno. Se pokličemo, se vidimo preko naprav, se obveščamo, si dopisujemo. Na spletnih medijih opažam veliko pozitivnih zgodb, pričevanj, ki bodo, upam, kmalu preglasila negativne komentarje in pripombe.

In zato je zavetje:

kraj in prostor, kjer si zavarovan, dom, kjer mirno živiš. Iz varnega zavetja se otroci podajo v šolo, poiščemo si varno zavetje pred bliskom in strelo, hiša daje zavetje sadnemu drevesu, zavetje si poiščejo ptički in srne, ubogi begunci si želijo varnega zavetja, azila,pa ga le malokdo dobi. Tudi brezdomci, klošarji potrebujejo varno zavetje vsaj ponoči. Vsakdo potrebuje svoje zavetje za telo in duha.

15. Svet moramo odkriti na novo, Maja Drolec, odrasla oseba

Znana slovenska pisateljica Desa Muck je v intervjuju za Delo dejala: “Otrok je največji dosežek življenja. Otroka moraš kot krhko ladjico iz papirja spustiti navzdol po reki in rotiti vesolje, da bo srečno prišla cela na cilj.
Vsi smo take ladjice. Če nekdo ves čas zaradi nevarnih brzic teka po bregu in se meče v vodo, da bi ji pomagal,  bo ta ladjica ostala krhka in izgubljena, in se ne bo nič naučila.”
V  prilogi One Sabina Obolnar poziva, kdo bo končno dvignil glas, kdo bo končal to krivico, ki se dogaja slovenskim otrokom.
Šole so zaprle svoja vrata, ker so jih morale zaradi nevarnosti okužb, sredi oktobra in šolanje se nadaljuje na daljavo. Učenci so bolj ali manj prepuščeni samim sebi, oz. svojim staršem, ki upravljajo svojo službo, če jo imajo, od doma, in hkrati pomagajo svojemu otroku, največkrat več otrokom, pri pisanju nalog, pri ZOOM urah, itd. Kajti vsak otrok, pa naj bo star 7 ali 14 let potrebuje kontrolo, največkrat tudi pomoč, pa če je še tako bister.
Da ne bo pomote, učitelji ne sedijo križem rok, ampak razlagajo snov (pošiljajo posnetke v spletne učilnice), se pogovarjajo z učenci na ZOOM u, popravljajo naloge in vodijo evidenco, kako učenci opravljajo domače naloge, sodelujejo na ZOOM konferencah z ravnateljem in sodelavci. Njihov delovnik je daljši, kot bi bil v šoli, povratne informacije o učencih bi bile veliko jasnejše in ne bi imel pomislekov: ” Ali dajem svojim učencem dovolj, so vsi razumeli novo snov? Jo bodo utrdili v tolikšni meri, da bomo drugo leto v višjem razredu imeli podlago, osnovno znanje?”
Najšibkejši člen te izobraževalne verige je otrok, mladi človek, ki se razvija, ki ga mučijo hormoni, ki hlasta po znanju, mogoče ne mara šole, mogoče pogreša športno vzgojo, ker je navdušen košarkar, nogometaš. Najbolj od vsega pa  mladi pogrešajo drug drugega (SOCIALIZACIJA).
Če se vrnemo v čas pred 40 ali 20 leti, lahko tudi 2 leti nazaj….Kdo od nas odraslih je v obdobju odraščanja zaupal svoje misli in težave staršem? Imeli smo prijatelje, ki so bili naši  poslušalci, vzorniki, vanje smo bili zaljubljeni in podoživljali smo sebe v odraslem svetu, ki nas je čakal. Imeli smo cilje in velike želje.
Kaj pa otroci tega časa? Imajo želje?  Imajo pametne telefone, računalnike, tablice. To so tehnični pripomočki brez duše. S prijatelji naj se ne bi smeli družiti, ker je še vedno nevarno zaradi pandemije, a prijatelj je tisti, ki sicer posluša, a nima sposobnosti vzgajati vašega otroka, če je pa še sam otrok.
In kako teče življenje “za štirimi stenami?”
Kako je biti član družine, kjer je doma alkohol, revščina zaradi brezposelnosti, kriza ločenih staršev? Kaj preživlja odraščajoči otrok v teh žalostnih družinah? Komu se lahko zaupa otrok, ko pride domov pijan oče ali celo mati, ko razbijata, vpijeta, ko se izvaja nasilje; fizično, psihično, spolno ali verbalno?
Lažje je “pobegniti” v šolo, ko se lahko med šolskim odmorom, med malico, v prostih minutah med odmori zaupajo skrivnosti, povprašajo prijateljico za mnenje, dobijo spodbudo prijatelja, ki se lažje vživi v življenje vrstnika.
Učitelji niso samo učitelji, ampak, če so pravi, so predvsem vzgojitelji, in prepoznajo učenca s skrbmi,  nesproščenostjo. Včasih ni treba veliko, samo namig, kako iz  težav, samo par ur učne pomoči in se stvari obrnejo na bolje, so vzdržne, kajti tudi učitelji so starši, nekoč so bili mladi, odraščajoči…
Upamo, da bodo prihajajoči časi lepši, kot so trenutni. Ta mladina bo imela spomin iz otroštva in veliko izkušnjo, zaradi katere bodo mogoče bolj cenili zdravje in naravo.

16. Tista mala pikica, Ljilja Dragaš, 44 let

Jaz ti podarjam svoj čas,

In ti meni vrni

in se za pikico vase obrni,

odpri se,

poslušaj sebe,

kaj šepeta ti srce..

poišči tisti, že nekaj krat poteptani glas..

Jaz ti podarjam objem,

tistega ta močnega,

in ti meni, za tisto pikico reci,

da potrebuješ ga,

zberi tisto malo moči,

vem,ni mali zalogaj..

naj mi,

pa če tudi na skrivaj,

to povedo tvoje oči.

Jaz podarjam ti,

da te slišim in razumem,

kaj mi govoriš,

začutila bom življenje,

ki ga živiš,

tisto malo pikico,tako je minljiv..

podarjam ti,

da do tebe ne bom nikoli žaljiva,

do mene, lahko si ranljiva.

Vse to ti podarjam,

draga prijateljica,

Iskreno.

Se ne pretvarjam,

moja mala pikica,

moja kraljica,

in ti zagotavljam samo to,

da nekega dne, sve u redu bo.

Podarjam ti sebe,

tisto pikico,kot se poznam..

Vse si podarjam,tako rada se imam.

17. V prvi vrsti, Stojan Knez, 61 let

Popolna tišina, zrenje v naravo, zrenje v …

Stoli z blazinami, občutek meditativnega stanja

ob doživljanju svoje notranjosti. Še ptice

so pozabile peti. Božajoča sončna toplota,

edina TOPLOTA sedanjega trenutka.

 

»All inclusive« ponudba; pripeljejo te v prvo vrsto.

Dobesedno, ker hoditi ne moreš, ne zmoreš, nočeš …

Deset dušic v prvi vrsti. Čakajoč na … Odhod, pozabo?

Brez besed, brez enega najkrajšega pogleda k sosedu.

 

Morda je besed zmanjkalo, so se izgubile v končni vdaji?

Morda je zapis besed zbledel ob neprestanem radiranju situacij,

sprememb ob zaključku zrenja iz prve vrste. Navajanje na negibnost.

Dobesedno, dokončno …

 

Takoj »za prvo vrsto« ljudje v belem. Kot nekakšni angeli v čakalnici

pred »nebeškimi« vrati. Samo da na obrazu ni nasmeha. Zrenje v dlani,

v katerih je škatlica z iluzijami. Življenja. Tablice, mobilniki. Čudno ime

ob dejstvu, da se nihče ne premika. Še pogledajo se ne, kot tisti

iz prve vrste …

 

Prva vrsta v domu starostnikov. Večina jih, na žalost, komaj čaka,

da vstopi na zadnji vlak …

Pa …

prav vsak sploh ni želel takšnega odhoda …

18. ČEZ KOLIKO MORIJ GALEB NAJ LETI V SVOJE ZAVETJE, Maja Drolec, odrasla oseba

Lepa je lepa misel. Ko posije sonce, se v srcu prebudi ljubezen.
Lepi smo ljudje. Dobrota je srčna.
Kako bi bilo, če bi bili srečni vsi ljudje? Potem bi bila pomlad v srcih….

Otroci se rodijo nežni, mili, nedolžni in srečni, in tako je prav. A mnogi, žal, tega ne užijejo v svojem otroštvu, ki bi moralo biti  igrivo, ljubeče, ne pa kruto, neotroško, zlorabljeno, zanemarjeno. Od rojstva dalje se dogajajo krivice. Revni postanejo še revnejši, tisti v vojni, izgubijo vse: dom, družino, dostojanstvo, upanje, občutek za  lepo in za ljubezen. Največkrat potem, ko zrastejo,  tudi oni sejejo sovraštvo, ki se samo še stopnjuje in zaide v temo, ki nima lučke v tunelu. Mnogi bežijo pred grozo, v neznano. Postanejo sirote, ki gredo za soncem; ali ga najdejo? Največkrat ne.
Kaj pa otroci, katerih starši ne znajo ali ne zmorejo biti starši? Sploh se ne zavedajo, da zanemarjajo svoje ptičke v gnezdu, ki se poženejo v svet krivic in tudi sami postanejo srake, roparice zemlje, ljubezni, miru, vdanosti, poštenja in marljivosti.
Mi pa nemo strmimo….

Kolikokrat se obrnemo stran, ker smo slepi za zlo in krivice?

Še najboljša od vsega je narava. Ni lepšega od pomladnih brstov bukve v gozdu, popkov cvetja, ki privablja čebele, marljive delavke, zveste služabnice. Pogled na srno z mladičem v jutranjem svitu. Kaj pa najmehkejša preproga zelenih trav, ki te omoči z jutranjo roso? In če se spojiš z naravo ob uživanju sončnih žarkov ob morski obali, v jutranjem teku, na vrhu planine, v rečnih brzicah in sapici nežno božajočega vetriča…..Pozimi drviš po belih poljanah mehke snežne preproge. Snežinke, kristalčki, ki ti božajo lica in te pozdravljajo-junaka, ki premaguješ smučino…Človek in narava; to je najlepša poezija, grad brez vratarja…..

Človek je narava….
Lepo je skrbeti za svojo vrtnico, ji podariti svoj čas in ljubezen, postaja del tebe, ti si njen, ona je tvoja muza. Ljubosumno jo čuvaš kot punčico svojega očesa, jo ljubiš in ona te osrečuje. Je ta vrtnica tvoje telo, tvoja duša in srce?  Lahko. Uživati v svojem telesu je poezija. Začutiti telo, ko premagaš sebe, je nagrada brez primere, telo pa je zdravo, mlado, krepko in lepo….Potem je tudi duša lepa, poštena, ni prežeta s trpko bolečino. Zanemarjanje telesa je poraz v življenju, ležerno sprejemanje usode, vojna brez bitke.

Čez koliko morij golob naj leti,
da v pesku bo v miru zaspal?
Odgovor, prijatelj, tam v vetru lebdi,
odgovor tam v vetru lebdi
….je prepeval Bob Dylan

Najlepši je, kdor je človek.

19. ZAVETJE, Marjeta Žnidarič, 53 let

Kaj bi to bilo? Kako ga čutim in kje?

Po navadi je v mojih situacijah najboljši tisti prvi preblisk/instinkt/intuicija, ki se mi pripelje nekako tako, kot filmski trak, vodoravno pred očmi, kot nekakšen t.i. opomin. Imenujem ga TO. Vedno se pojavi in je tukaj, ravno ob pravem trenutku in ostane tam, daleč nekje odzadaj, na dotiku roke, če bi bilo potrebno, da ga najdem. In nič kolikokrat mi je ta TO rešil kakšno situacijo. Včasih, če se ne spomnim kaj je že TO sploh bilo, grem v mislih kar po korakih nazaj, dokler ne pridem do tega TO in takrat ga uporabim. TO je t.i. moje ZAVETJE. Ga uporabljam in se tudi vračam po njega. Rabim ga, ko sem pred odločitvijo, kadar iščem odgovor na zakaj in kako, v stiski ali kadar moram biti JAZ, kadar moram biti nekdo, ki naj na kaj odreagira ali odloča in ne ve, kako bi bilo najbolj prav. Takrat vzamem TO iz tega t.i. ZAVETJA. In v njem najpogosteje najdem kakšen mamin nasvet, besedo spodbude, že predelane moralne dileme, ravno pravo pohvalo ali pa tudi kritiko. In ta TO je vedno na mestu, vsem in v vsako situacijo paše in vedno se počutim dobro/udobno/zanesljivo, ker mi “nekdo ali nekaj” prinese v ta moj skriti kotiček ravno pravi odgovor, nasvet, odločitev, skratka – TO. Pa ni vedno lahko sprejeti tega TO. Včasih se tudi uprem, pametujem in ga preslišim. Takrat v situacijah ostanem zunaj, pred kapom. In ko mi po nosu padajo mokre in hladne dežne kaplje, ki so pripotovale iz mojih razočaranih in žalostnih oči, si vsakič znova zaprisežem, da naslednjič bom pa naredila TO in pika.

Zaradi tega TO se počutim varno in TO je moje ZAVETJE.

20. Zavetje, Lucija Vaupotič, 21 let

Kaj pomeni zavetje? Je to le preživetje nekje na varnem, ali je to v stvarnem svetu nek kraj, ki ne vem zakaj ga ne najde vsak, ga ne najdem jaz. Iščem ga že dolgo, vendar na zemljevidu ne obstaja, saj ni ga kraja, ki vsem bi bil zavetje. Težko ga je poimenovati, ker dolgo moral bi potovati, da ga imel bi na dlani. Veliko moral bi dati, da ne lani, ampak letos, vsako leto, imel bi zavetij nešteto. Vendar za nekoga zavetje je samoumevno. Vsakodnevno v zavetju toplem se greje, ne rabi odeje, grejejo ga besede ljudi, ki jih ima rad, ki jih rabi. Družina je tisto zavetje, kjer ne samo poletje, vendar vsi letni časi so prijetni in varni.

Zdaj letni časi so le ena velika karantena, bela stena, v katero strmimo med štirimi stenami. Bojimo se sočloveka, bojimo se podati roko tistemu, ki poznamo ga že dolgo, celo od nekdaj. Bojimo se iti v trgovino, ker lahko tam dobimo več kot samo živila. Sama dneve preživljam doma, redko grem kam, ne ker ne znam ali ker nimam avta, vendar, ker strah me je virusa, ki po svetu razhaja. Strah me je, da bi ga prinesla domov in dala naprej tistim, ki imam jih rada. Bojim se bolj zanje kot zase, če sem iskrena. Včasih doma sem lena in le presedam se iz sobe v sobo. Se niti ne zavedam, da lahko bi pisala kakšno poezijo, dolgčasu narisala srebrno obrobo. Zdaj smo sredi zime in ne morem zunaj kolesarit, ne morem uživat v športu tako kot bi rada. Naveličala sem se že mraza in dolgčasa. Najbolj se me dotakne občutek nemoči, da nekatere noči le premetavam se po postelji. Moje življenje pred karanteno bilo je doživeto, zdaj pa kot prekleto noče biti življenje isto kot prej. Zdaj izgubljam se v vrtincu idej, ki jih ne morem uresničiti. Vsi, ki jih poznam, kdaj kršijo pravila, jaz pa kot dobra vila, držim se jih v upanju, da bo vsega prej mimo. Trudim se biti pozitivna, vendar ni vse odvisno od mene. Vsi plujemo v istem čolnu, a vsak je odgovoren za sebe. Včasih iščem smisel v tem nesmislu, pa ga ne najdem. Karantena ni zavetje, v katerem se znajdem. Ko mi je najhuje, se zatečem k prijateljici Mojci, ona pozna me od glave do pete in posluša me bolj kot kdorkoli drugi. Skupaj hodiva po rečni strugi že od prvega dneva faksa. Ni vse le teorija, veliko je praksa. Če pa želim se sprostiti, energijo dobiti, zatečem se k prijateljici Nini. Ona me vedno nasmeji in ob strani stoji, ko jo rabim. Nikoli ne pozabim, koliko mi pomeni. Iskreno prijateljstvo je kot mavrica. Ne moreš ga imeti, če pripravljen nisi verjeti, da obstaja. Moreš se drugemu odpreti, da nima mavrica le začetka in ne kraja. Mavrica potrebuje začetek in konec, da od tebe do prijatelja, od prijatelja do tebe, poteka kot most. Vsi ljudje na svetu ne morejo biti tvoja mavrica, saj njihova barvica ne riše po tvoji skici. Pomembno je, da najdeš nekoga, ki bo tvoj prijatelj in v zameno ničesar ne zahteva, ki bo tvoj kolega, v dobrem in slabem.

Ni nujno, da pomagaš le nekomu, ki ti je blizu. Kaj pa tisti, ki potrebujejo nekoga, ker so v stiski? Tistim največ pomeni tvoja pomoč. Če združimo moči, verjamem, da narišemo nasmeh na lica mnogih ljudi. Pomagati pomeni zmagati, ker ne le tistim, ki jim pomagaš, vendar tudi tebi veliko ostane. Srce se vname, ko vidi kako malo lahko nekomu polepša življenje. V tistem trenutku smo mi neznancu zavetje. Ker konec koncev zavetje ni kraj, zato iskala sem ga zaman. Zavetje so ljudje, so tisti, ki so tvoja opora, uteha in streha. Drugi tebi zavetje, ti njim, to je najboljši tim. Upam, da branje bilo je prijetno doživetje, če ne me pokliči in bom tvoje zavetje.

21. ZAVETJE BESEDE, Minka Jerebič, 53 let

Vstop v leto 2020 je bil vesel in pol pričakovanj. Ta so hitro prišla in nas »pahnila« v neko novo dimenzijo; v čas, ko smo morali ostati doma; ko sta prijatelje povezovala telefon in računalnik … Koliko vprašanj in še več nejasnih odgovorov ali pa preprosto tišina … Ta je najhujša. Človek je pač človek in potrebuje bližino sočloveka.

Zazrem se na okoli. Na polici ugledam knjigo. Vabi me. Vzamem jo v roko in začnem brati. En list, dva … knjiga je prebrana …

Premišljujem … Koliko besedil me čaka nedokončanih. Morda pa je sedaj pravi čas, da se zatečem v zavetje besede, besed … Da, to je čas, ko me pod svoje zavetje kličejo besede. Sedem za računalnik in začnem pisati.

Pišem in pišem … K pisanju povabim prijatelje … Vedno več nas je, ki pišemo. Eni pišejo poezijo, drugi prozo. Besede se grmadijo, vedno več jih je in konec leta se rodi knjiga. Ugleda luč sveta, a besede spet kličejo. Kličejo v svoje zavetje, vabijo k pisanju in tako vstopamo v novo leto pod okriljem besed, ki zopet vabijo v svoje zavetje, k pisanju, k ustvarjanju nečesa novega; nečesa, kar bo pustilo sledi tudi našim zanamcem …

22. ZAVETJE, Maruša Malnarič, odrasla oseba

Prijetno dopoldne je, vonj po sveže skuhani kavi se meša s prijetnim vonjem po rožmarinu in sivki. Sonce boža morje, ki rahlo valovi, valovi premetavajo kamenčke na plaži. Nežno melodijo dopolnijo galebi, ki krožijo nad morjem. Otrok je v vozičku po poti zaspal in mama si končno lahko privošči svoj odmor za kavo.

Premešam svoj kapučino, z drugo roko nežno zibam malo spečo štručko v vozičku, kot bi se želela prepričati, da bo naslednjih deset minut zares spal. Mame, ki se neštetokrat znajdejo v podobni situaciji, bodo razumele, o čem govorim. Požirek, dva in zamežikam v sonce, ki prodira skozi krošnje visokih dreves. Kako zelo prijetno mi je v senci borovih dreves.

Zadovoljna, a hkrati nekoliko otožna, se zazrem v praznino ob novi sprehajalni poti, lučaj stran od miz sezonsko postavljenega lokala na plaži. Pogled se ustavi na mestu, kjer je nekoč raslo, v mojih očeh, mogočno drevo, na katerega imam prav posebne spomine.

*

V mislim me odnese v čas otroštva in leta odraščanja.

Mama zlaga brisače in kopalke v torbo, sadje položi v prenosno zamrzovalno skrinjo. Počitnice na morju, čez dan na plaži, v senci borovcev. Nova doživetja, nova prijateljstva, nove avanture, leta odraščanja z obvezno stalnico, senco borovca. Vsako leto smo se vračali v zavetje njegove krošnje.

Visoko, nekoliko nagnjeno drevo je svoje veje stegovalo k morju, kot bi se ga hotelo dotakniti. Nudilo je odlično senco, ki nas je varovala pred močnimi sončnimi žarki, primerno za branje knjig ali igranje družabnih iger.

Kasneje sem v njegovi senci razmišljala, kam me vodi življenje. Svoje drevo sem objela po končani diplomi, z zaročnim prstanom na roki in ga naslednje leto pokazala možu. Moje »družinsko drevo«, kot sem rada rekla temu borovcu, pa je počasi načenjal zob časa.

*

Naslednjo pomlad so se na plaži pojavili delovni stroji. Urejali so okolico, odstranjevali zaraščeno podrast in tlakovali sprehajalno pot. Zaliv je dobival obiskovalcem prijaznejšo podobo. Med motečimi dejavniki pa se je jeseni, s polomljenimi vejami od neurja, znašlo tudi moje drevo. Občutek domačnosti in dobre energije na mestu, kjer je rastlo, je ostalo in še vedno se rada vračam tja. Le da včasih, ko se misli umirijo, in se v glavi zavrti časovni potek dogodkov na tem kraju, nekaj manjka.

*

Kavna skodelica je prazna in iz vozička pokukajo drobne ročice. Vzamem malega v naročje in ga nežno stisnem k sebi. Objamem ga in poljubim na čelo. V tem trenutku, ki mi kot mladi mami toliko pomeni, pomislim, da sva na kraju, kjer sem tolikokrat našla zavetje, sedaj sama prevzela nalogo svojega drevesa. Temu drobnemu bitju, ki nebogljeno opazuje svet, bom odslej predstavljala zavetje – njegovo stalnico ne glede na letni čas, vreme in vse, kar se mu bo dogajalo skozi odraščanje.

*

Nasmehnem se, posnameva »sebek« in ga pošljem babici, pripišem, da zelo uživava na naši plaži in da je še vedno super energija – kot vedno.

22. ZAVETJE, Ana Kapš, 11 let, OŠ Šmihel, Novo mesto, mentorica: Tatjana Badovinac, prof.

Dneve v času epidemije preživljam zelo drugače kot običajne dneve. Živim v hiši in v moji bližini živijo tudi moji bratranci in sestrične. Z njimi se skoraj se vsak dan igramo zunaj, včasih pa tudi pri kom v sobi. Igramo se različne igre in se veliko pogovarjamo. Včasih se tudi skregamo, a se na koncu vedno pobotamo. V njihovi družbi se počutim sprejeto in sproščeno. Ko sem z neznanimi ljudmi, sem bolj sramežljiva.

V prvem delu epidemije sem se z njimi lahko pogovarjala samo na veliki razdalji. Pogrešala sem druženje in igranje z njimi. Komaj sem čakala, da bo tega konec.

Poleti smo se lahko spet normalno igrali. To mi je zelo veliko pomenilo.

Ko so se razmere zopet poslabšale, mi je bilo na začetku hudo, ker so zboleli in se sploh nismo smeli družiti. Ko so Covid preboleli, smo se s starši dogovorili, da se lahko družimo zunaj, če imamo vsi maske in pazimo na higieno rok. To mi je veliko pomenilo. Ko sem izvedela, da bomo šli tudi v šolo, sem bila vesela, da bom videla svoje prijateljice, ker sem jih zelo pogrešala.

Želim si, da bi bilo epidemije čim hitreje konec, ker mi je tako zelo zelo težko živeti. Vse ljudi prosim, da se držijo ukrepov. Vsem nam je težko, a stopimo skupaj in nam bo uspelo. Potrudimo se za normalno življenje vseh ljudi in narodov.

23. ZAVETJE PO MOJE, Majda M, starost 70 let

Kot najstarejša od otrok v družini sem iskala zavetja doma pri mami. Očeta sem se bala in zaradi njegovega početja bežala od doma. Pri tujih ljudeh sem našla toplo zavetje kot ptička brez gnezda. Srečala sem osebo, ki me je razumela. Ustvarila sva si dom, najino zavetje. Mama je bila srečna, kadar naju je obiskala. Toda ona je prehitro odšla od nas in zavetja pri mami ni bilo več. V najin topli dom so prišli najini otroci, ki se še vedno radi vračajo, čeprav imajo že sami topel dom in otroke.

Pred leti sem se prvič srečala s siroto na črni celini, kateri sem več let finančno pomagala, da se je lahko šolal, dobil topel obrok in oblačila zase. Ko sem ga prvič videla vsega prestrašenega na pol golega v množici enakih pred šolo, me je nekaj stisnilo pri srcu. Tisti trenutek, ko sem ga objela, je postal del moje družine. Ko sem se poslavljala od njega je močno deževalo. Ob slovesu je jokalo nebo, takrat niti pomislila nisem, da sem ga videla prvič in zadnjič v mojem življenju. Tam daleč na črni celini ni dočakal niti 12 let, ko je za vedno odšel. Varno zavetje zanj je bilo tistih nekaj let, ko je hodil v šolo in bil v družbi enakih. Večina so bili sirote brez toplega doma in zavetja v njem. Tam sem spoznala, koliko nevarnosti v obliki okužb razsaja. Povsod so bili opomini na velikih tablah: področje AIDSa, področje slinavke, področje parkljevke, malarije itd Sirote na črni celini ne doživijo niti 15 let.

V današnjem času, ko smo vsi v epidemiji – pandemiji in se spopadamo z covidom

z maskami na obrazu za štirimi stenami. tudi mi trpimo. Povezava s svetom in prijatelji nam ni vzeta. Toda virus ubija starejše ljudi, kar me tudi zelo skrbi. V svojem življenju so za svoje družine priskrbeli topel dom, varno zavetje. Sedaj, ko bi lahko še teh nekaj let preživeli brez skrbi v domovih za starejše pa le trepetajo kdaj bodo na vrsti.

Spominjam se nekega poletja prijateljice, ki je odhajala preko luže na počitnice. Prosila me je, da obiščem njeno mamo v domu starejših občanov. Večkrat sem jo obiskala in stkali sva nit prijateljstva. Z menoj se je počutila varno, kar mi je tudi povedala.Tisti čas mi je bila kot mama, katere že davno ni bilo več.

Več let sem uživala v zavetju besede s prijateljicami v pisanju proze in poezije. Še danes pišem a sedaj pišem zase in za svoje bližnje. Uživam, kajti pišem, ko pride navdih ali potreba, da nekomu v verzih sporočiš nekaj lepega za praznik.. Največkrat ga dobim, ko se sprehodim z mojo štirinožno prijateljico. Ona zna pokazat z svojim obnašanjem, da je njeno varno zavetje v mojem naročju.

Na vrtu vsako zimo postaviva ptičjo krmilnico in valilnico. Tudi ptice vedo za varno zavetje in vsak dan ob istem času priletijo v krmilnico. Pod streho pa vsako leto valijo kosi. Na vrt se ob prvih poletih mladičkov pojavi maček. Zanj poskrbi naša psička, ki ga iz vrta odžene.

Zavetje v moževem toplem objemu mi da vsakdanjo energijo.

Včasih samevam v domačem zavetju, takrat me pokličejo otroci in vnuki. Poživijo še tako dolgočasen dan. Zavetje najdem tudi na grobu moje mame in se pogovarjam z njo, kot bi bila še vedno ob meni ob meni.

Zavetje besede pa najdem ob branju kakšne dobre knjige, ob kateri se vživim in pozabim na vse okoli sebe. Ob knjigi se mi zgodi, da tudi zajočem in se sprašujem zakaj žalosten konec. Takšno je pač življenje.

Ne smem pa pozabiti mojega zavetja v naravi. Ustavim se ob hrastu, ga objamem in čutim se v zavetju pod njegovo krošnjo. Vse kar me teži mu povem in tako lažje živim. Sedim v sotočju rek na suhi skali in uživam ob opazovanju toka reke. Poslušam oglašanje ptic. Nič mi ne manjka saj sem v varnem zavetju narave. Vsakič, ko sem tu poiščem prodnik z brega ali otočka v sotočju. Doma nanj kaj narišem in dodam datum. Pravim sama sebi, to bom gledala, ko bom stara. Seveda, če mi bo vid še služil. Ob cesti sem našla majhnega ježka in ga odnesla k prijateljici na vrt, da ga nebi povozil avto. Takoj je dobil mleko in bil v družbi drugih ježkov na tem vrtu.

Človek že iz daljne zgodovine išče zavetje, tako je tudi danes. Nekomu je za toplo zavetje dovolj skromna hiška, drugim je še razkošna vila premalo. Ljudje smo pač različni bili in bomo taki tudi ostali. Toda slovenski narod rad pomaga, to se vidi ob vseh humanih akcij pomoči potrebnim. To sem doživela še ne dolgo tega, ko je družini pogorela hiša. Ostali so goli in bosi, brez vsega. Za toplo zavetje so poskrbela društva z nastopajočimi, ki so se odrekli plačilu. Tudi obiskovalci so precej dodali v nabirko. V slogi je moč in hitro je tu spet toplo zavetje doma.

Toplo ljubeče zavetje

vsem mladim

vsem malim,

vsem starim,

vsem pozabljenim,

vsem žalostnim,

vsem trpečim,

vsem zaljubljenim,

vsem ločenim,

vsem osamelim,

vsem pozabljenim,

vsem bolnim,

vsem razočaranim,

vsem invalidnim,

vsem slepim,

vsem gluhim,

vsem od nas drugačnim

vsem živečim.

24. Hipoteza zavetja, Marta Merkač, odrasla oseba

Rekla sem, da bom šla.

Potem sem pričela odhajati mesečno.

 

Navadil si se mojih besed in odhodov,

ki so ostali doma.

 

Odhodi potrebujejo zavetje korakov.

25. ZAVETJE, Rebeka Sekač, 22 let

So kraji, mesta, ljudje, posamezniki in skupnosti, dejavnosti in nenazadnje besede, ki nudijo zavetje – seveda, vsaka od naštetih stvari na drugačen način – ter nam pomagajo v primerih, ki so za nas neugodni, ko nas je strah ali občutimo kakšno drugo neprijetno čustvo – ko smo torej v stiski – in spoznamo, da sami ne bomo zmogli prebroditi težav, ki so se pojavile. Ko pomislimo na zavetje, se dostikrat najprej osredotočimo na to, kdo ali kaj je naš “zavetnik”. Menim, da bi morali večkrat – zlasti v teh neprizanesljivih okoliščinah – razmisliti o tem, kako lahko mi pomagamo drugim, še zlasti ljudem, ki nimajo nikogar, na kogar bi se lahko obrnili po pomoč, ki v mnogih ljudeh vzbudi prav občutek varnosti, saj so razrešili težavo, ki jih je bremenila. Da pa bomo lahko nudili zavetje soljudem, moramo začeti poslušati, kar je preslišano, videti, kar je spregledano ter začutiti prezrte stiske ljudi, ki jim lahko že preprosto dejanje, kot je prijazen pogled in iskren nasmeh, polepša dan.

Ko sem bila majhna, sem zavetje vedno iskala pri ljudeh, ob katerih sem se počutila varno. Največkrat so bili to starši, babice in dedki, prijatelji, nenazadnje tudi učitelji in kasneje profesorji. Kot otrok sem zavetje iskala vselej, kadar me je bilo česa strah in sem potrebovala nekoga ali nekja, kar bi me obvarovalo oziroma pomirilo, kajti mnogi strahovi niti niso bili resnični ali upravičeni, a nekajletnemu bitju – kakršna sem bila tedaj – to ničesar ne pomeni. Največkrat sem varnost občutila v maminem objemu, polnem ljubezni, razumevanja in sočutja, pa pri očetu, h kateremu sem se zatekla, ko me je skrbelo, da se bo zgodilo kaj hudega in nevarnega.

Še danes se spomnim, da so nam neke noči vdrli v kletne prostore, kar me je močno prestrašilo in kljub temu, da je od dogodka minilo že več desetletje, v meni še vedno živi slika policista, ki je med svojim delom očitno opazil dvoje velikih prestrašenih očk, ki so plaho in nemočno opazovale dogajanje. Gospod je pristopil k meni, vzel iz žepa svoje uniforme snežno bel bonbon z okusom kokosa, mi ga podal, ob tem pa pomirjujoče dejal: „Deklica, vse bo še dobro, ne boj se.“ To dejanje mi je takrat ogromno pomenilo, saj sem v policistovih besedah začutila prepričljiv, odločen, a hkrati prijazen glas, zaradi katerega sem se zopet počutila varno. Tisto noč je torej policist, ki ga nisem poznala in sva se srečala povsem naključno, postal tisti, ki me je s svojimi besedami in dejanjem tako pomiril, da se nisem več bala, zato je bil takrat prav on moje zavetje.

Ko sem odraščala, sem spoznavala, da zavetje ni povezano zgolj z občutkom varnosti, temveč z mnogimi občutji, od žalosti, jeze, obupa do sreče in veselja, za katere velja – vsaj tako so me naučile izkušnje –, da je najbolje, če jih z nekom podelimo. S tem, ko se odpremo bližnjemu, se pravzaprav zatečemo v njegovo zavetje, v katerem bomo s pogovorom razjasnili težka čustva, tista vedrejša pa bomo lahko podelili naprej in na tak način morda osrečili še koga.

Menim, da zavetje ne pomeni zgolj kraja, kamor se zatečemo, da ostanemo varni, ampak ga lahko najdemo v spodbudnih besedah in nesebičnih dejanjih ljudi, ki so s svojo dobroto, prijaznostjo in ljubeznijo pripravljeni ponuditi zavetje vsakemu, ki ga potrebuje. Prav vsak izmed nas lahko stori nekaj, kar bo nekomu v stiski predstavljalo zavetje, le odpreti moramo svoje oči in srce ter zbrati voljo in pogum, da ne bomo vse življenje le iskalci zavetja, temveč ga bomo zmogli tudi deliti s soljudmi.

26. ZAVETJE, Darja Primožič, 53 let

Jutro je, stopam v nov dan. Vonj sveže kave me predrami. Iz radija se vijejo ritmi stare melodije, ki me popelje v mladost. V zavetju spominov sem varna. Pretrga ga poročanje o stanju pandemije. Število novo obolelih, število hospitaliziranih, število umrlih… Varnost  izpuhti med stene, ki jih napolni suhoparno poročanje. Misli se začnejo prerivati med seboj in iskati rešitve. Na rame mi sede nevidna grožnja. Čutim nemoč.

Grem na vrt. Kopanje po zemlji mi daje zavetje pred napadi misli, ki želijo neprestano premlevati  informacije. V zavetju narave najdem tišino. Tam misli nehajo tekmovati med seboj.  Vse dokler se pretkana misel ne izmuzne in začne presti svojo neskončno nit, s katero me naskrivaj ovije.

Na bližnji cvet sede pisan metulj. Njegove močne barve me predramijo, da se zavem ujetosti in znova poiščem zavetje trenutka. V njem se počutim sproščeno, svobodno, umirjeno. Mravljice, ki si utirajo pot med travami, prvi poganjki zelenja med mojimi prsti, ptica na veji, smreka v daljavi, vsi dihamo isti zrak . Prepustim se občutku povezanosti. Zavetje se poglobi in zasidra vame.

Dan se prevesi v večer. V peč zakurim ogenj, daje mi zavetje pred hladom noči, ki se bliža. Čaka me topla postelja, moje mehko zavetje, kjer se potopim v zavetje sanj, vse do naslednjega dne, ki mi bo radodarno poklanjal mnoga zavetja.

27. ZAVETJE, #Mrzlakava, 32 let

V otroški sobi dveh nadobudnih dečkov, Martina in Urbana, se vsak večer izgubi na tisoče in tisoče različnih besed. Nekatere so drobne kot mravljice, spet druge večje od slona. Nekatere so tako vigavagaste, da si skoraj zlomiš jezik, če jih ujameš nanj. Tako, kot je dolžnost vsakega otroka, da pred spanjem pospravi igrače, je dolžnost vsake mame, da pred spanjem ulovi vsaj nekaj teh besed za svoje otroke.

Najbolje je, če ji uspe najprej uloviti tiste hecne in vigavagaste, zaradi katerih se vsaj pet minut skupaj krohotamo in valjamo po postelji. Takoj za temi mora uloviti tiste sladke, najslajše, ki nam narišejo na obraz nasmeh, ob katerem bi se še sama mama najraje stopila. Na koncu pa čisto počasi in čisto potiho čaka na tiste nežne in po toplem mleku dišeče besede. Te vsakogar zazibajo v najlepši spanec.

Naši mami gre tovrstna služba kar dobro od rok, in kadar ima dober dan ter ni preveč utrujena od običajne službe, vse ulovljene besede še celo noč, ko midva že spiva, preliva na papir. Pravi, da jih da »v paco«, kjer se nekaj dni, tednov, mesecev ali let dobro pacajo. V tem času jim dodaja raznorazne začimbe, da bi bile le čimbolj okusne, ko jih nekdo pokusi.

Odraslim dolgočascem jih nikoli ne pokaže, pravi, da je »tako ali tako ne bi razumeli« in bi jo celo okarali, da je to pa »izguba časa«. Nato globoko zavzdihne in pove še, da oni pa že vedo, kaj je to »izguba časa«, saj so vendar dolgočasci. Tako jo vsak večer cukava za rokav, kdaj nama bo vendar pokazala vse te besede ulovljene v kakšno knjigo. Mama pa le zamahuje z roko in je okoli tega nadvse skrivnostna. Pravi, da bi bilo zelo lepo, če bi se te besede kdaj zares ujele v kakšni knjigi, a do tedaj pa je dovolj, če nama zvečer pred spanjem nudijo zavetje. Kaj je to zavetje z bratcem sicer ne razumeva še povsem najbolje, saj štejeva šele 2 in 4 leta, a zagotovo je to nekaj lepega in prijetnega, kjer se počutiš varno, tako ko takrat, ko mama za naju lovi besede pred spanjem.

28. ZAVETJE, Tadeja Šef, 30 let

Zavetje. Kraj, prostor, kjer lahko nekdo varno prebiva. Ali pa je pred nečim zaščiten. Moja prva misel je so bile živali, ki si pred vremenskimi neprilikami ali pa celo pred sovražnikom poiščejo zavetje. Zavetje si poiščemo pred dežjem, nevihto. Če govorimo o zavetju kot o prostoru, kjer lahko nekdo varno prebiva, ali lahko govorimo o domu? Mogoče. Dom, hiša, družina. To so tri stvari, ki bi nam mogle pasti na pamet, ko slišimo besedo zavetje. Pa ni vedno tako. Že leto dni poslušamo o tem, da naj ostanemo doma. V varnem zavetju. Kjer smo varni pred vsem. Dejstvo je, da nismo. Namesto, da bi dom postal naše zavetje, smo postali mi ujetniki domov. In ujetniki medijskega sveta. Saj, kaj pa ti kdo more če skoraj ves dan sediš doma in gledaš televizijo ali poslušaš radio. Tudi preko Facebooka ali Instagrama se ne moreš okužit. Z virusom ne. Postali smo medijski hlapci.

Skoraj vsako jutro sem imela na poti v službo solzne oči. Glas iz radia je skoraj vsak dan bil kriv za to. Vse več mladostnikov potrebuje psihološko pomoč. Otroci so ostali brez toplega obroka, ker se šolajo iz varnega zavetja svojih domov. In še več takšnih zgodb. Da ne govorimo o tem, koliko otrok je doma trpelo, zaradi prepirov staršev. Pa ne zato, ker sta v varnem zavetju svojega doma ugotovila, da po desetih letih zveze nimata več nič skupnega. Mogoče zato, ker jima varno zavetje ne more plačati položnic in napolniti hladilnika, medtem ko so mami gostinki, zaprli lokal, ata pa je delal v podjetju, ki je šlo v stečaj. Njun sin pa ždi cele dneve v sobi in se skuša spomniti kako že njegov sošolec izgleda v živo.

Zavetje je zame abstrakten pojem. Vsakemu dom, hiša in družina ne nudita zavetja. Mogoče mu pa zavetje nudi branje, narava ali pisanje. Ali pa kakšen prijatelj. V zavetju ni ničesar, kar te bremeni ali duši. Enostavno uživaš v trenutku in vsaj za hip pozabiš na težo stvarnega sveta.

29. ZAVETJE, RDEČA SKUPINA 4-7 LET, OŠ ČRENŠOVCI, ENOTA VRTEC ČRENŠOVCI, JUŠA KRAMARJA 10, 9232 ČRENŠOVCI, vzgojiteljici Petra Smej in Renata Žerdin in 21 nadebudnežev.

Eno leto nas je covid situacija potisnila v zavetje, ki v nekaterih primerih sploh ni tako slaba. Ne le, da nam je prinesel nove poglede v  družbeno situacijo, nam je postavila tudi ogledalo. Ogledalo, ki si je v preteklosti želelo umiritve, sprememb. Nekdo je nedolgo nazaj povedal, da si bomo covid čas še kako želeli nazaj. Pa si ga? si želimo nazaj v »zavetje« svojega doma? Je dom zavetje pred snežno nevihto tudi v letu 2021?

Otroci oddelka 4-7 let so pred in po prebrani zgodbi povedali, kaj jim pomeni zavetje.

Pred branjem so povedali, da je zavetje tisto, ko se nekam pred nekom skriješ; ko dežuje, greš v hišo. Polžu nudi zavetje goba, ljudem je hiša zavetje, če ne želiš, da te zadane strela, se skrij na varno. Zavetje je, ko se skrijemo pod streho.

Po prebrani zgodbi je nastala tišina. Tišina, ki je napovednik, da se jih je zgodba dotaknila, želeli so si, da zgodbo še beremo.

Zavetje je mama. Ko sem žalosten, grem k njej, da me poboža.

Ko sem vesela, se s sestrico igram. Ko pa sem prestrašena, grem k mami in pri njej zaspim.

Hiša mi je zavetje. Ko sem bolna, mi je zavetje postelja.

Moja soba je moje zavetje.

Zavetje si naredim iz vzglavnikov, da si potem na varnem.

Živalim dajem hrano (kozam). Moja soba je moje zavetje.

V času karantene sem pogrešala prijatelje. Nismo hodili na obiske.

Ko smo bili doma, smo imeli zavetje.

Vsi skupaj si želimo, da bo naše zavetje varno in toplo.

 

30. ZAVETJE, Lucija Pugelj Siciliani, 9 let

Zame zavetje pomeni to; ko me je strah, ko imam polno glavo skrbi ali ko sem živčna, poiščem koga, ki mu zaupam in se pri njem počutim varno.

Ponoči me je včasih strah, takrat se sprehodim do sobe mojih dveh bratcev in do jutra spim pri njima.

Ko imamo na primer za šolo oceno in vem, da bi morala kaj narediti ali se učiti, imam polno glavo skrbi. Takrat je zame včasih zavetje tudi mir. Če imam nastop ali govor pred občinstvom imam tremo. Takrat potrebujem nekoga za pomiritev.

Vsa živa bitja potrebujejo zavetje. Nekatera ga nimajo, zato jim pomagajo socialne službe.

31. ZAVETJE, Tomaž Gregorčič, 8 let

Ko slišim besedo zavetje, vedno pomislim na dom. Doma se počutim varno še posebej pri mamici in atiju. Zelo rad pritečem babici, ki živi nasproti moje hiše. Pri njej se tudi počutim varno.

Enkrat, ko me je bilo strah, me je sestrica Maša sprejela v svojo posteljo. Meni družina in dom pomenita vse na svetu. Brez družine in doma bi bil zelo žalosten. Varen se počutim takrat, ko vem, da me imajo radi takšnega kot sem.

Varno se počutim v šoli s svojimi prijatelji, prijateljicami in učiteljicami, ker vem, da me imajo radi in so do mene prijazni. Ljudje se počutimo v zavetju takrat, ko smo z družino, prijatelji in osebami, ki jih imamo radi.

32. ZAVETJE, Nuša Bohak, 13 let, OŠ Polzela

Kaj je moje zavetje? Moja družina. Moj dom. Moji prijatelji. Moj fant. Šola.

Na to najprej pomislim, ko pomislim na zavetje. In je res vse to še vedno moje zavetje? Med tem korona časom to stežka potrdim. Moje življenje je postalo drugačno. Šolo je nadomestil splet. Druženje med odmori je postalo dopisovanje. Zaupanje in bližina? Njiju ni več. Dveh osnovnih človeških čustev oz. potreb.

Dan se začne z računalnikom in se tako tudi konča. Dopoldne šola, pouk. Nato na hitro nekaj za kosilo – in slediti bi morale domače naloge ter prosti čas, kajne? Gibanje na svežem zraku, druženje z družino. Ampak ta čas zdaj nenadoma izgine – postane zapravljen čas na računalniku. In no, če je že prižgan, zakaj si ne bi vzela še čas za ogled najnovejših vlogov na Youtubu? Ali pa bi za ‘sprostitev’ odigrala še eno računalniško igrico online s sošolci? In si še eno uro pisala z najboljšo prijateljico?

Sem gre naš zapravljen čas. Ker nenadoma je že večer, čas za spanje.

Kam je izginilo igranje z mlajšim bratcem? Vadenje kitare? Sprehod z mamo in očkom?

Je družina še vedno moje zavetje, ali je to postal računalnik? Ali zavetja sploh več nimam, ker so mi odvzeta tudi druženje, bližina, pogovor na samem z najboljšo prijateljico?

Prek spleta je vse tako površinsko. Pogovori tečejo samo o aktualnih, tekočih stvareh, ne o težavah in skrbeh. Učenje je površno, ker šola itak nikogar več ne briga, ker ni ocen. Če imaš srečo, če že greš na ulico in koga srečaš, le-ta ne reče dober dan in se nasmehne, vendar si masko avtomatsko povleče čez nos in pogled usmeri v tla.

Kaj se dogaja z nami? Ali sploh še imamo zavetje?

Resnica boli!  Nimamo ga. Živimo vzporeden svet.

33. ZAVETJE, Dragan Mitić, odrasla oseba

Vem kaj to je: zavetje

to je, ko veter piha

in metulj težko leti

niti ne more pristati

tam, kjer si želi

s krili ne neha mahati

brez oddiha

in se neha smejati

zavetje potrebujemo vsi

zavetje išče ribica mala

pred velikimi valovi

zavetje najde čebelica

med dišavami v cvetju

iščemo ga tudi mi sami

ko se med sabo lovimo

in ko se res nimamo kje skriti

zakrijemo oči in smo varni

v svojem zavetju

34. Čarlijeva čudežna dežela, Nina Jelovšek, 20 let

Modri zajček je slonel na polici knjižne omare. Bil je majhne velikosti, ravno toliko da si ga lahko stisnil v topel objem. Njegov kožušček je bil umazan, manjkalo mu je eno oko, njegova nogica pa je bila zakrpana s šivi, da je bil podoben zakrpanemu piratu. Čarli je menil, da je tako zajček izpadel še bolj strahovito. Otroška sobica je bila prekrita z žaluzijami. Nekaj trmastih sončnih žarkov si je utrnilo pot skozi luknjice in posvetilo v kote sobe. Čarli je kot zvedav fantič rad posedal na preprogi, listal otroške znanstvene revije, postavljal makete ladij in letal, posebej pa je užival v arheoloških izkopavanjih mamutov in zveri. S svetilko je velikokrat prebedel pozno v noč in v šoli večkrat zadremal, da ga je učiteljica Sitna oštevala pred sošolci, ki so se privoščljivo hihitali. Niso ga kaj preveč marali ne da bi povsem razumel zakaj. Tudi modri zajček, ki ga je klical Blu, ni imel odgovora. Večino časa je sedel na svoji omari in strmel naravnost v kot. »Koti so zanimivi,« je vedno pravil Blu. »Tam se vedno skriva kaj zanimivega.« Čarli ni imel pojma kaj je hotel povedati s tem. Iz kuhinje je zaslišal nemir. Mama je vpila, oče se je razburjal. »Spet se kregata,« je zamomljal Čarli. Globoko je zavzdihnil. Tega pri starših ni nikoli razumel. Ljudje, ki se imajo radi, se ne prepirajo. Se starša nimata več rada?

Zaprl je matematični zvezek in se obrnil k zajčku Bluju, ki je strmel v kot sobe. »Kaj vidiš?« ga je radovedno vprašal. »Odpira se,« je rekel Blu. »Kaj se odpira?« je zanimalo Čarlija. »Nekaj … čarobnega,« je dahnil Blu. Čarli se je zazrl v kot. Videl je samo … kot. Modri zajček je trznil. Dvignil je glavo, pomigal z ušesi in vstal. Pretegnil se je in zašilil z belim repkom. Skočil je iz police in po dveh tačkah kakor povsem običajen živeči in funkcionalni homo sapiens odpravil skozi sobo. »Bi se primajal sem?« je zaklical Čarliju, ki je le bukovo gledal. Čarli je za trenutek obstal, potem pa se mu pridružil. Modri zajček je podrgnil svoje ročice. Iz njih so se zalesketale srebrne iskre. Zaslišala sta škripanje kot bi se odprla stara in težka grajska vrata. Senca je zaplapolala in se odmaknila iz kota. Čarli je zavonjal smrekove iglice in zaslišal bučanje valov kot da bi tam res nekaj bilo. »Pridi,« mu je zaklical zajček. Skočil je v kot in izginil. Čarli se je ozrl okoli sebe. Potem pa mu sledil.

Vstopila sta na hladno jaso, kjer so se podile meglice. Na temnem nebu je Čarli videl le srebrne zvezdice. »Kaj je to?« je vprašal modrega zajčka. »Vse ali nič,«  je rekel Blu in zastrigel z ušesi. Čarli je bil začuden. Strmel je v hihitajoče zvezde. V dlaneh ga je zaščemelo in srebrne iskre so vročično prasketale na konicah njegovih prstov. Čutil je meglico, ki je švignila mimo. Zaprl je oči. Letel je. Vetrič ga je udarjal v obraz, vonjal je spomladansko cvetje in poslušal cingljanje zvončkov. Krila so zaprhutala. Njegove dlani so se dotikale luskave kože. Odprl je oči. Sedel je na črnem zmaju, ki je letel nad pokrajino cingljajočih zvončkov. »Slabo mi je!« je kriknil Blu in se s tačkami oklepal štrlečih luskin. Čarli je bruhnil v smeh. Iztegnil je roke in se prepustil toku. »Samo pazi, da ne padeš,« ga je opomnil zmaj. Jadrali so in jadrali vse do sončnega vzhoda, ko je zazvonila budilka in je Čarli moral v šolo.

Naslednjega popoldneva je zopet sedel na preprogo, naredil nalogo in zaklical Bluju: »Greva!« V čudežni deželi Čarli ni poznal strahu, posmihajočih sošolcev ali prepirajočih staršev. Tukaj je bil le on, zajček in zmaj pod zvezdnim nebom. Tukaj je bil srečen.

35. MISLI O ZAVETJU, Misli učencev iz OŠ Šmarje pri Kopru, mentorica Nataša Bodlaj

Zavetje je prostor, kjer se počutim varno. Potrebujem ga, ko se pripravlja kakšna naravna nesreča, npr. potres, požar, poplava,.. Zavetje pa mi lahko nudijo tudi starši ali sorodniki. Včasih tudi sama ponudim zavetje, da komu ponudim pomoč ali ga potolažim.

Keli, 9 let

Zavetje potrebujem, ko se počutim neprijetno ali me je strah. Takrat se zatečem k staršem ali dobrim prijateljicam. Zavetje potrebujem tudi, ko sem bolna. Tudi sama lahko ponudim zavetje prijateljem v stiski.

Tia, 9 let

Varno zavetje pomeni, da ti nekdo nudi varen dom. Zavetje potrebujem ko sem nemočna ali ko potrebujem pomoč. Takrat se zatečem k prijateljem ali sorodnikom. Zavetje bi lahko ponudila lačnim in brezdomcem.

Neja, 9 let

Zavetje je skrivališče. Nekaj, kamor se lahko zatečeš pred nevarnostjo. Lahko so zavetje tudi starši, saj je njihov objem odlično skrivališče. Tudi sam nudim zavetje bratcu, ko joče. Ko ga objamem, neha jokati.

Enej, 10 let

Zavetje pomeni, da se počutim varnega. Potrebujem ga, ko sem prestrašen ali v stiski. Ko potrebujem zavetje se zatečem k družini, prijateljem ali učiteljici. Zavetje lahko ponudim nekomu, ki potrebuje pomoč.

David, 9 let

Zavetje je planinsko bivališče, ki te ščiti pred vetrom ali dežjem. Tja se zatečem, da ne bi bil v nevarnosti. Včasih je lahko zavetje tudi mama ali prijatelj, ko potrebuješ neko pomoč ali tolažbo.

Jakob, 9 let

Zavetje je nekaj kar te ščiti pred nevarnostjo ali osamljenostjo. Ko potrebujem zavetje, se zatečem k mami ali očetu. Včasih je dovolj, če nekoga poslušaš in mu daš dober nasvet. Tudi tako mu lahko ponudiš zavetje.

Mia, 9 let

Zavetje je občutek, da se počutimo varne. Potrebujemo ga, ko smo bolni ali imamo skrbi. Meni zavetje ponudijo starši in moj pes. Mojega psa je strah grmenja, takrat mu ponudim zavetje tako, da mu dovolim spati v moji postelji.

Doroteja,  9 let

Zavetje mi nudi moja družina. Ko sem z družino, se počutim varno, kjerkoli sem. Ko sem žalosten, prestrašen ali osamljen, imam družino, ki ji lahko zaupam. Objem ali pogovor lahko zbrišeta vse probleme.

Patrick, 9 let

36. PESEM O ZAVETJU, Nataša Bodlaj

Zavetje

 

Zatečem se v tvoje toplo naročje,

kjer se zvijem kot zarodek.

Tvoja mehka dlan,

tvoj nežen dotik

odžene vse harpije, ki prežijo name.

Posuši se solzna reka, ki teče pod mostom vzdihljajev

in ustavijo se vsi viharji, ki bijejo nevidno bitko z mano.

Mir. Tišina.

In hvaležnost,

Ker ti si moje zavetje,

ki iz hladne zime naredi poletje.

37. VDIH IN IZDIH, Tom Veber, 25 let

Začeti dan. Začeti dan, pa če prav naš svet, ki smo ga včasih poznali tako dobro, zdaj prežema svetovna pandemija. Začeti dan, pa čeprav naše življenje, ki se nam je morda, kdaj v preteklosti zdelo dolgočasno in pusto, zdaj pretresajo zmeraj novi in močnejši sunki nevednosti in nestabilnosti. Tako so naša življenja v zadnjem letu, z nenehnimi spremembami postala marsikaj druga kot pa dolgočasna in pusta.  KORONA, COVID 19, VIRUS, so besede, ki odzvanjajo na vsakem koraku, tema, s katero zapolniš pogovor, ko ne veš kaj bi rekel drugega in žalostna resnica, da ni več veliko drugega, kaj bi človek še lahko v teh časih rekel. Tako kot večine ljudi, tudi mene aktualna situacija ni pustila ravnodušnega. Na to, kar se trenutno dogaja pred našimi očmi in z našimi življenji, nas nihče ni pripravil. Nihče, nas ni na to opozoril v osnovni šoli, nihče ni o tem napisal kakšnega priročnika, s priporočili, kako v takih situacijah ravnati, kako se opolnomočiti, da ne izgubimo vere in smisla v življenje, delo in ne nazadnje v naša prepričanja in sanje. Tudi sam se vsak dan znova srečujem z zmeraj novimi izzivi, zaradi tega nepovabljenega gosta, ki kar ne želi oditi iz naših življenj. In se sprašujem, je optimizem, še v tem trenutku sploh smiseln, ali je takšna naravnanost zgolj naivna in utopična? Velikokrat se mi zazdi, kot, da pravzaprav nimam več nikakršne moči, kot, da se nekdo, tako malo za šalo, malo zares igra z mojim življenje in me kot list v vetru prevrača skozi mlakuže, smetnjake polne odpadov in pasje kakce. In se sprašujem, če sem edini, ki tako čutim. V preteklosti sem svoje zavetje, našel predvsem v občutku varnosti, ki so mi ga dajale reči, ki so ostajale iste – konstantne. Naj bo to, vsakoletni oddih na Baški, obisk gledališča vsako drugo sredo ali druženje v najljubši mestni čajnici ob večerih. To mi je dajalo, nek smisel v življenju, seveda sem se že takrat zavedal, da je nekaj popolnoma normalnega, da se stvari spreminjajo, tudi ljudje smo vsak dan malo drugačni, a vseeno sem našel v nekakšnih ritualih, uteho, zatočišče, ko mi je bilo kdaj v preteklosti  hudo, ko je bilo kdaj kar na enkrat vsega preveč. Preveč dela, preveč skrbi, preveč odločitev, ko sem se kdaj znašel v takšnih situacijah, mi je veliko pomenilo, da sem lahko za podaljšan vikend kam »pobegnil«, najraje v sosednji Graz ali ko sem imel kaj več časa k prijateljem v London ali Berlin. Seveda zdaj ne morem več nikamor »pobegniti«, od 1.4. sem celo za enajst dni, spet prisiljen na gibanje znotraj lastne regije. Pred par dnevi je moja prijateljica Liu Zakrajšek na facebooku zapisala misel, če parafraziram, da upa, da se vse tole kmalu konča, ker je način življenja, kot ga vsiljujejo trenutno, možen samo za finančno varne, mentalno stabilne in za nepravičnost slepe ljudi, pozna pa zelo malo takih, s čimer se ne bi se mogel bolj strinjati. Vsekakor nas bo situacija, v kateri se trenutno nahajamo, do neke mere tudi zaznamovala. Mi bomo tista generacija, katere zaščitni znak bosta postala zaščitna maska in cepivo. Svet, pa se v tem času, vrti dalje, z našim privoljenjem ali brez. Tega časa nam nihče ne bo mogel nikoli povrniti, za to se mi do neke mere zdi tudi smiselno privajanje na trenutno situacijo, si poskušati odebeliti plasti kože in zreti proti koncu vsega skupaj, a kje je ta od vseh pričakovani konec in a lahko zares trdimo, da se bomo s konec pandemije vrnili, v realnost, ki smo jo živeli prej?

A)Ne vem in, če sem zares iskren, ne vem, če sem zares pripravljen na odgovor. Vem pa, da mi te dni, daje uteho pogled na bukov gozd, ki se ga vsako jutro dotaknem s pogledom, ko pri oknu srkam črni čaj z mlekom. Kdaj, ko me kaj skrbi, si predstavljam, da sem eno izmed dreves in diham globoko, kot dihajo drevesa – globoko in večno z zavedanjem, da življenje ni šprint, ne hitra hoja, temveč počasen premik v premik v premik, en dolg vzdih in izdih.

B) Te dni moje počutje varira – od pretežno oblačnega do pretežno sončnega in milijon variacij vmes. Kak dan, ko po naključno v sebi najden spet nek pramen bojevitosti in želje po življenju razmišljam, da pa je morda, kljub vsemu vredno poskušati in vztrajati, iskati svetlobo, na mestih, kjer ji tema nič ne more in verjemite svetlobo se najde, če le želimo, če se odločimo jo piskati in jo videti.

38. EKVINOKCIJ  2020 – 2021, Rok Alboje, odrasla oseba

EKVINOKCIJ  2020 – 2021

Svet, svet navznoter ostrmel

v lepoti svoji svete zarotitve

zaklinjaš se onstran odtujitve

za košček neba, da skozenj

pogleda božje oko, ki čuva mi

sanje, tihe in jasne v krošnji

življenja, od kar ga s spomini

le krpam za slike še žive,

da ne vem več kam, si se skrila

že dolgo kot upanja vzorec,

ne ve za tvoje ime, ne za spol,

čeprav me imaš še v oblasti

misleč, da te on zapeljuje

samosvoj sinonim Očeta,

da končno pade pred tabo

del njega, ki v prsih ti bije.

 

Svetlenje angelske oprave

in ponižni glas dramila, še

molk nas bogati od davnin

kot dialog zaupanja odnos

do sestra in bratov vreden

sonca misli in besed bodri,

da nas v pesem spet povije,

da še topla steče v branje ..

O, prisluhi utrinkov zvezdnih

pršite zlatih kril med cvetje