Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z založbo Primus razpisuje nagradni literarni natečaj na temo DOTIK LJUBEZNI, in sicer v obdobju od 10.03.-10.06.2022.
Več o natečaju si preberite tu.
Vaši prispevki:
1. Ljubiti, ljubiti…., Franjo Frančič, odrasla oseba
Minilo bo, si rečeš, kot se izteče reka v morje,
pozabljeno bo, kot grude zemlje prekrivajo kožo,
vzameš rožnati prt, razgrneš ga v belo jutro,
kar bilo je, odnesel je južni veter pozabe,
v duši se prebujajo ptice daljnih podob,
pozabila je, si rečeš, pozabila na vse poljube,
pozabila je, šepetaš v temo, na poglede, objeme, ljubljenja,
nemirno se premakne v snu, roka, ki zaman tipa v temo,
vse rabljene besede bi menjal za en sam dotik,
misli so utrujene, košuta se ustavi v visoki zeleni travi,
zaljubil sem se v njene oči, pogrešam njen vonj,
zaman je, zaman, se vrne odmev na ostrini roba,
zibaš se, naprej in nazaj, nazaj in naprej,
minilo bo, si rečeš, kot se izteče reka v morje.
Draga, glej, lastovke so se vrnile iz juga,
čudežno je kako si zapomnijo kje so imele gnezda.
Draga, glej, ciprese so kot rakete,
v modrini jutra letijo v nebo.
Draga, glej, včeraj sem posadil češnjo,
niti leto ni pa že cveti in mi podarja rdeče dragulje.
Draga, glej, samoten sedim pod starodavno oljko,
gledam na vse stare solinarske hiše brez streh in korenin,
ki ob jutrih plavajo na čipkah valov,
spominjam se vsakega trenutka s tabo,
o, ne, ni več solz, samo trpka bolečina, da ti v tem življenju nisva
skupaj videla lastovk, češenj in teh starih solinarskih hiš,
ki ob jutrih plavajo na čipkah valov.
2. Ljubezen, Suzana Uršič, 45 let
Mi trije
združeni v eno.
Skupaj
na poti stvarnosti.
Gledamo svet
ki je pred nami
skrit
pod tančico neznanega.
Vidimo
daleč v prihodnost
Ljubezen
novega jutra.
Sonce
se dviga nad nami.
S prvimi žarki
naznanja nov dan.
In ti
osvetljuješ moje noči
odsev nočnega sonca.
V luni
odbijaš svoje žarke.
Svetloba
neskončnosti
jutranje
zArje.
3. Sedem, Igor Šmid, 60 let
Sedem je številka navdiha, vstop v neminljivost, seme ljubezni. Podaljšek zavestnega v nezavedno. Kapljica dežja v mokri pomladi. Zeleno listje, bori, veter, nepredvidljivost. V tem svetu obstajam.
Pot je lepši del cilja. Posebno, kadar je pot kratka, pogosto zavlačujem, Dokler to nisi vedela, te je verjetno begalo. Rekla si mi, da sem smotan in si mislila svoje. Znam potrpeti, čakati. Doživetje je za vsak dan čakanja točno toliko močnejše. Zato občudujem bilke, one rastejo počasi. Sadim cipreso, na prste se lepi zemlja. Posadim jo tja, kjer bi bil jaz, če bi bil cipresa. Čeprav bi bil najraje breza. Bela skorja, mehak les. Diši po rosi.
Pogosto lovim ta vonj na poti po mestu. Pomešan je z vonjem po mokrem listju. Nosim ga s seboj. Vrača me v mehkobo jutra. Takrat so tvoji lasje svetlejši od sonca, prameni popolnoma mirni. Dišiš po sanjah. Odkrita koža. Ali pa ji pri tem pomagam. Zbudim se pred tabo, poslušam tvoje dihanje. Zrem v tvoja lica, ki jih riše najpristnejša nežnost. Poljubim te na veke. Zdrsnem čez obrvi. Skoraj neopazno dvigneš kotičke ustnic.
Dosti kasneje odrineva rjuhe s sebe. Pripravljam zajtrk. Približaš se mi od zadaj. Uživam, kadar mi nagajaš. Veš, da lahko sicer delam samo eno stvar naenkrat. Samo ob tebi jih zmorem več. Vseeno me vprašaš, kje so moje roke. Iz mene izvlečeš stvari kot čarovnik.
Sprehajava se po ulicah. Izložba je ogledalo, v njem objem. Hrup okolice se izgublja, odsevi izginjajo. Spočeta sva iz tisoč ljubezni. Rojena, ko so na zemljo padali perzeidi. Primeš me pod roko. Duši se nama zlivajo čez rob. Polniš prostore hrepenenja. Koraki še nikoli niso bili lahkotnejši. Tišina boža stopala. Edina, samo moja. Vstopam v tvojo vodo. Gomazenje se širi od stopal do lic. Zaplavava, potapljava se. Zaželim si, da traja.
Usedeva se za šank, naročiva črno vino. Govoriva počasi, zaustavljava trenutke. To delava pogosto. Polglasna glasba. Prepleteva nevidne prste. S koraki vstopava drug v drugega. Spremljava ritem s samo nama vidnimi gibi. S prsti se dotakem mehkosti tkanine. Z dlani hlapi koža.
Zamegljena svetloba, telesi imava razmetani po tleh. Uleževa se na hrbet. Strop je nekje daleč. Pod njim letijo ptice. Iz tal se vzpenjajo debla borov. Njihove sence so najini odeji. Prevalim se nate. Kjerkoli se te dotaknem, mi vrelina opeče konice prstov. Bolečino utapljam v slino. Gladkost kože se izgublja v vzdihih. Meglica v očeh. Diham tvojo vlago. Stiskaš mi glavo. Izgubljam se v tvoji plodnosti.
Kot v sanjah mi pošiljaš svetlobo, ki prihaja iz megle. Zasidran v uokvirjeni globini bi lahko letel z galebi čez izginjajočo modrino neba. V preletu nad strehami se spustim na vejo platane, pod katero mečeš senco na pločnik. Roke sproščeno sedijo ob tvojem telesu. Neslišno spolzim. Na izbočini vratu se vonj tvoje kože meša s toploto ulice. S konicami prstov te primem za ramo. Obrneš se počasi, kot da od nekdaj poznaš vrelino mojega dotika. Svež zrak zožuje ulico. Počasi vstaneš. Korakom daješ prostor, da se igrajo. Spremljam te s pogledom, dokler se ne izgubiš v poltemi.
4. Podarjam ti, Majda Šoberl, 76 let
Podarjam ti bisere narave
najčistejše misli
najgloblje vibracije
svojega srca
Omrežim te
s pajčevinastim
hrepenenjem
uklenjene duše
Odkleneš me
s prstnim odtisom
5. Prvo srečanje, napisala Mira Grabrijan, 72 let
Se spomniš noči,
ko sva se midva spoznala?
Luna na nebu
takrat je sijala!
Ob Kolpi sem stala,
se z rožo igrala,
srce je vztrepetalo,
ko pristopil si ti.
Sedela sva ob Kolpi
in zvezdice štela,
glave skupaj imela,
bil nagajivi je maj.
Zdaj sva že stara, a srečna!
Želiva ustaviti čas,
a se ne dá.
Ljubezen naju še danes greje oba.
Ko nas čas
iz tega sveta bo pregnal,
bo duh ljubezni ob Kolpi
tam za vedno še ostal!
6. Premišljeno, Ramiz Velagić, 60. let
treptaj sence
z neslišno tišino
od včeraj od pračasa
čas brez gibanja
bledi v spominih
preživetih let
molitev hrepenja
nekdo z očmi dečka
z vzdihom krade sanje
brsteče nepozabe
in se tolaži s šepetom
neizrekljive lepote
sreča se nasmehne
s tvojim srčnim utripom
z mojim srčnim utripom
7. Preračunljivost »lolite« Elli, Robi Emeršič, odrasla oseba
Elli, ženska poznih 40 let. Za sabo je pustila že dve zvezi. Zaposlena v javni upravi. Čas korone in protikoronskih ukrepov. Ravnokar dobra dva meseca, odkar je šla na svoje. Svoboda? Življenje. Končno. Vsa ta leta čudnih odnosov in že v drugo materinstvo, so v njej vzbudili noro željo. Zaživeti in iznoreti se. Biti svobodna. V postavnem telesu se je prebudila lolita Elli. Dala si bo duška. Življenje bo zajela z veliko žlico. Žlico razvrata in uživanja. Do sedaj je namreč živela trdo v okvirju morale in svojemu statusu primerno. Za učiteljico se namreč ne spodobi živeti … svobodno, kdaj pa kdaj tudi razvratno in uživati v svojih neizživetih sanjah.
Ponavadi si lolite iščejo starejše, a Elli je iskala mlajše. Očitno je starejših imela že dovolj. Njen zadnji je bil namreč starejši in to kar nekaj let. Iskala je življenje, prigode, skrite užitke. Hotela je zaživeti in odkriti svet svobode, veselja. Veselja, ki ga je leta in leta pogrešala v zadnji zvezi.
Kot priseljenka v večje mesto, ni poznala tu nikogar. Samo partnerja, nekaj ožjih sorodnikov in najbližje sosede. Zaprta vase ni videla dlje od svojih vhodnih vrat. Njen kolektiv je bil manjši, v manjšem kraju. Nekje na obrobju vsega. Zato je tudi v službi bila več ali manj … sama. Zato je toliko bolj brskala in listala med fotografijami na družbenih omrežjih. Kot v kakšnem pregrešnem katalogu, je iskala všečne obraze, jih opazovala in sanjarila o njih. Facebook je bil njen izhod v svet. Nov svet, v katerem bo našla to kar išče. Poslana prošnja za prijateljstvo in že je stekla komunikacija. Poročeni, samski, potrebni in resni … Iskala je in ločevala zrnje od plev. Naredila si je ožji izbor. To so bili potencialni kandidati njene sreče. Umetniki, boemi, postavneži, podjetniki, lepi na pogled … sama pravzaprav sploh ni vedela, kaj išče. A želela je le uživati. Svobodo, dotike, užitke, smeh in skupno druženje. Vse brez obveznosti in vezanja. To so bile želje in sanje Elli. Na svojem profilu si je naložila nekaj novih slik. Dolgi valoviti temni lasje, očarljiv pogled in poreden nasmeh v zavetju črne čipke. Kaj bi še sploh potrebovala več, za vzbujanje pozornosti lačnih samcev, tam na drugi strani. Začelo se je.
Njeni večeri in dnevi so postali zabavno zanimivi. Od umetniških pogledov, do vljudnostnih fraz, športnih podvigov, … vsi so želeli le eno. Jo dobiti in osvojiti. Tipično moško razmišljanje, čim hitreje končati v postelji. Seveda ji je godilo. Toliko hvalospevov, lažnih komplimentov, izmišljenih pohval, vse to samo z enim ciljem, ki pa ga sama sploh ni želela videti ali prepoznati. V vsej svoji samovšečnosti je uživala kot še nikoli. Vso to hvalisanje jo je povzdignilo še višje v njenem ranjenem svetu. Ego se je pozdravil in spet je bila kraljica. Kraljica same sebe. Visoko nad vsemi. Samo ona v vsej svoji lepoti, glede na to, da ji vsi namenjajo samo presežne besede.
Sedaj je resnično uživala. Bila je kraljica moških vročih sanj. Usedla se je v njihove misli in velikokrat bila predmet njihovih fantazij. S svojim pisanjem jim je dala vedeti, da je njen svet čutnosti, dotikov, erotike in užitkov … in moški so ponoreli. Vse skupaj jo je malo zmedlo. Sama namreč ni bila vajena toliko občudovanja in toliko hkratnih oboževalcev, ki so jo direktno vabili med zmečkane rjuhe. Še vedno jo je tu in tam zapekla morala in vest skromne učiteljice, a hkrati jo gnala naprej želja po svobodi užitkov.
Naredila je ožjo selekcijo. Izbrala si je le nekaj potencialnih žrebcev, ki ji bodo še lahko pisali in bo med njimi lahko izbrala svojega pohotneža. Enega ali več. Saj ni važno. Življenje je treba znati uživati. Do sedaj je šlo namreč življenje mimo nje. Športnik, boem, bivši sosed, slikar in en kar tako. Zanimiv samo na izgled.
V svetu pisanja je bilo vse dovoljeno in Elli se je izgubljala v orgazmih. Velikokrat je o tem samo pisala svojim oboževalcem, velikokrat pa ji je roka tudi kar sama od sebe zašla tja dol … v naslado užitkov.
Sčasoma je bilo treba narediti preskok. Iti naprej. V pisanju je bila Elli že vešča. Tukaj je presegla in dosegla že vse. Sedaj je morala iti še naprej. V tem svetu. Tukaj in zdaj. Želela si je izkusiti vse te skrite želje in vroče misli še v živo.
Kavica, krajši klepet, obisk kakšnega novega prijatelja … in spet je zaživela v svojem svetu. Na prestolu oboževanja in občudovanja. Bila je kraljica moških želja. Bila je izbirčna. Čeprav si je želela iti v skrite svetove užitkov s popolnimi neznanci, se je vedno ustavila nekje na pol poti. »Ne morem, ne gre.« In vse skupaj je ostalo pri vročih poljubih in dotikih … Bila je pohotna kraljica, ki se je zadnji trenutek premislila in obstala kot kamen. Tukaj in zdaj. Kot da bi jo vedno znova predramila morala. Na koncu koncev je le bila učiteljica … njene misli pa tako vroče in umazane, da jih ne ohladi in počisti nobena pralnica.
Zato je kolebala. Biti ne biti. Iti ne iti? Želela si je, a hkrati se je bala. Pa tako si je želela. Želela si je čez vse to, o čemer je sanjala, pisala in delila med svoje oboževalce. Gorela je kot neizgoreta sveča. A hkrati je njen ogenj vedno trepetal v vetru lastnega strahu. »Ne morem, ne smem. Ne smem se zaplesti …«
Sedaj je imela le še ožji izbor svojih skritih ljubimcev. Bilo je poletje. Treba bo narediti korak še naprej. Zaživeti in se iznoreti … do konca. Ogenj strasti v Elli je žgal kot še nikoli. Kolebala je med neznancem iz mesta in izgubljenim boemom iz Ljubljane. Umetnik in fičfirič. Zares dobra izbira za nekoga, ki deluje nazven umirjeno resno. Vse po črti morale.
Fičfirič je bil navaden jebič. Najbrž si je želel zgolj hitrega seksa in nič več. Umetnik pa … sliši se tako vabljivo. Postaven mladenič, spretnih klavirskih prstov. Elli pozabi na jebiča in meni nič tebi, brez besed gre čez vikend v Ljubljano. Vikend preživi boemsko. Narava. Občudovanje božanja oči in prepotrebnih prstov, ki skrivajo le eno misel. Potegniti še samo eno črtico … A to ni bilo to. Kar je Elli iskala … sama je pričakovala veliko več, kot samo črtico na šotorskem platnu.
Razočarana je odšla nazaj, v svoj svet … pusto mesto svojih želja. Ostal ji je še jebič. Ta je bil trmasto vztrajen, kot najbolj nadležna muha. Sploh ni odnehal. Nikoli. Zato mu znova nameni trenutek njenega časa in mu da možnost. Njegovih pet minut. Spet pride vikend. Izlet v naravo. Vikend nekje ob reki. Mir, samo zvezde in dotiki sreče. Bilo je lepo. Lahko bi bilo to. Kar je Elli iskala.
Bil je res nepozaben vikend.
Nato je bilo vse po starem. Življenje v mestu in vsi ti dvomi. Spet. Živeti, hoteti, goreti ali spet trpeti v svojem lastnem svetu vročih želja … spet … sama?
Bila je razdvojena. Razdvojena, kot še nikoli. Želela si je sreče in želela si je svobode. Svobode? Hotela je biti sama in hotela je deliti vse v dvoje. Le kdo bi jo lahko razumel? Na razpotju sama sebe je obstala. Tukaj in zdaj. Najbrž bi še kar stala, če je ne bi premaknil jebič. Ta nadležen tip, ki nikoli ne odneha.
Poskusila sta v dvoje. Pa nehala, ni šlo dolgo. Spet sta poskusila. Ni šlo. Pa spet in …
Jebič se je trudil. V bistvu sploh ni bil jebič. Tako kot Elli sploh ni bila lolita. Vse to je bilo zgolj zavito nekje v domišljiji želja. Njenih, skrito vročih … Jebič se je trudil, jo razvajal. Skrbel tudi za njenega otroka, kot da je njegov … trudil se je po svojih najboljših močeh. Ona? Iz dneva v dan se je vse bolj zapirala. Zapirala v svoj svet. To ni bila več lolita Elli, to ni bila kraljica vročih želja. Iz dneva v dan se je ohlajala. Jebič je samo tiho začudeno gledal in se čudil. Kam je šla vsa ta neizživeta strast, pohota in ogenj ljubezni … . Vsakodnevna njena slaba volja in izgovori zaradi nove službe, ga niso pomirili. Nasprotno … začel je premišljevati. Le kje se izgubila vsa ta strast in želje, ki so še živele nekje, še ne tako dolgo nazaj, nekje v zraku vročih besed, prepojenih z željo po še …
Krut realen ta svet, sestavljen iz številk in decimalk. To je to, kar v resnici bogati Elli. Ji gre res samo za denar? Ali ne premore vsaj malo strasti? Ali pa je bilo vse skupaj zgolj poceni vaba, da si bo lahko delila življenjske stroške? Z nekom, ki ji bo nasedel na njene vroče besede in poželjive oči …
Čeprav je njeno telo še vedno vitko napeto, dišeče po … Kot telo najstnice, ki brsti in vabi. Njeni valoviti lasje kot morje neizživetih sanj … in pogled, ki premakne še kamen. Je sedaj v očeh jebiča zgolj preračunljivka in prav nič več lolita. Žal je ostalo samo pri besedah in neizživetih sanjah … obeh. Le da jebič tega ni vedel, kaj si v resnici želi »lolita« Elli. Tako preračunljivo preračunljivo je namreč vse skupaj zapakirala v svoj paket lolite. Le kdo bi pomislil na to? Najbrž še sama ne takrat …
A tukaj in zdaj … ji šteje le samo denar.
8. Rada bi se prebujala s teboj, Meta, 70 let
Rada bi se prebujala s teboj
v mehkobi zgodnjega jutra
z glavo ob tvoji rami
še vsa dremotna
od spanja.
Rada bi se prebujala z teboj
in vedela,
da me boš ljubil,
ljubil še takrat,
ko bodo najini lasje
na vzglavniku že beli
beli, kot prvi sneg pozimi.
9. Dotik ljubezni – pismo, Maja Drolec, 63 let
Ljuba moja, Novo mesto, 7. 6. 1981
prejmi dolg in topel poljub. Začenja se pusto ponedeljkovo popoldne. V soboto smo prišli z dolgega pohoda po Gorjancih. Bilo je naporno; hoja po asfaltu te utrudi še bolj kot po travnatih brezpotjih, in bilo je kar nekaj vzponov. Narava se je že prebudila. Zelene trate se razprostirajo pod raznobarvnimi cvetlicami. Videl sem te, v spominih sem te gledal, kako se mi nasmihaš, tekaš po travi in se nagajivo smejiš. Moje prsi so bile napolnjene z nečim, kot je pena iz kadi. Nekaj lahkega. Lahkotnost je bila tako sladka, da sem okusil na jeziku sladkost prezrelega svetlo rumenega sadeža.
Sedaj je zopet vroče in soparno, noge so utrujene. Ko sem bil zjutraj, od treh do petih, na straži, sem premišljeval, da ti še sladko spiš v najini postelji in sanjaš, bog si ga vedi kaj. Potem se boš zjutraj zbudila in pomislila, kaj vse te čaka današnji dan. Ponedeljek je tisti nesrečni prvi dan, začetek novega tedna. Lahko se tolaživa s tem, da sva si z vsakim ponedeljkom bliže.
No, ko sem prišel s straže, sem imel velik privilegij, tuširanje z vročo vodo, za poživitev pa še z mrzlo, potem pa sladko spanje, pa kaj ko so me zbudili že čez dve uri. Vidiš, uživam v drobnih, sicer nepomembnih, malenkostih. A nekako se je treba prebiti skozi čas, ki je neusmiljen, pri vojakih teče čisto počasi. Še veliko svežih juter in sončnih zahodov bo … Na straži sem premišljeval o naju. Kako zelo te pogrešam. Vem, da imaš veliko dela v šoli, sploh ker si vedno dobro pripravljena, otroci pa tudi ne mirujejo in želijo vedno veliko od tebe, mlade učiteljice. Ne bodi prestroga! Saj veš, da je vsaka mala otroška glavica svet zase in polna energije. Boš videla, ko bova imela svojo štručko, kako bo zahtevna, a bo čisto najina in bova znala ustreči njenim željam. Bral sem knjigo o vzgoji otrok. Zares je kar komplicirano vzgojiti otroke, saj je najvažnejši del vzgoje, ko si otroku vzor v tistem duhu, v katerem ga vzgajaš. Otroštvo nas zaznamuje nesluteno, dasiravno so nas še do nedavnega strokovnjaki prepričevali, da lahko rane očistimo, da lahko, če le hočemo, polomljene peruti rehabilitiramo. Le kako? Čeprav je večkrat naporno, a z ljubeznijo dosežeš veliko.
Premišljujem o najinem skupnem preživljanju vikenda. Dva dneva, samo najina. Zopet sva bila eno. Ko se dve bitji srečata, vsak prinese drugemu nekaj sebe. Čeprav si mi namignila, da sem neučakan, ti lahko povem, da si želim samo tebe in ničesar drugega kot tebe. Vse ostalo bova gradila skupaj, samo zdrživa to najino razdaljo, to nenehno pogrešanje. Potem se nama bodo uresničile vse želje. Besede, prelite v najinih pismih, se bodo uresničile. Saj se znava čudovito razumeti in reševati probleme, le biti morava skupaj, samo skupaj in se ljubiti kot to znava midva. Najine najskrivnostnejše misli se srečujejo podobno, kot kadar se srečata dve barvi in se prelijeta druga v drugo na mokrem papirju.
Jutri grem spet na stražo. V gozd, kjer ni nikogar, samo ptice, mravlje, osamljena preplašena srnica na obronku. Tu še ciganov ni, ki bi hodili mimo. Edina dobra plat straže je, da imam čas, namenjen samo za naju. Lepo je imeti v glavi misel, da nekdo z ljubeznijo misli nate in se te želi. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo z mano brez tebe, brez najine ljubezni. Nekateri vojaki bodo čez dva dni oblekli civilno obleko. Dočakali so srečni konec. To je res dolgo željeni trenutek, ki ga čakaš od prvega dne, ko prideš v vojsko. Miša, tudi midva bova dočakala ta trenutek, samo še malo. Tri mesece. Potem ne bom več gledal tvojega žalostnega pogleda, ko se obrneš nazaj in mi z enim samim pogledom daš polno ljubezni in mi poveš, da me nisi nikoli prej in nikoli kasneje ljubila toliko, kot v tistem trenutku. Živim samo za tebe. Tega mi ne more vzeti nihče. Pridi bližje, saj ostaneva vedno skupaj, objemiva se in se poljubiva, misliva na naju in na najino ljubezen.
Prinesi mi ves tvoj dan na krožniku. Prinesi mi vse, kar se ti je danes zgodilo, da bom vedel, kako si moja. Če sem ljubljen, nisem več delček, ki se je odtrgal z dna sveta, tisti sem, skozi katerega nekdo drug gleda svet. Če sem ljubljen, sam postanem ves svet.
Za vedno tvoj Ljubi.
10. Neprecenljivo, Gordana Hudolin, 52 let
Vsakič, ko stopiš skozi vrata TI
v meni nekaj zažari
se v mojem srcu nekaj zgodi
kar se težko ubesedi
se v mojih očeh nekaj zgodi
kot se na temnem nebu zaiskri
se topla solza prikotali – zdrsne po ličnici
tako je, ko v prostor stopiš TI.
Zjutraj odprem oči
in na drugi strani si TI
dodobra si pomanem oči
da znova vidim
če to si res TI
kaj vse pomeniš mi
težko se obrazloži.
Ko te ni, srce tiho hrepeni
pa vendar vsakič znova
ponovno vzdrhti
ko odprem oči
TI.
11. Tak, kot ti, Simona Centner Lilek, 46 let
Odšel si.
Minil je teden, mesec, dva,
jaz pa sem še kar jokala …
V roki sliko stiskala in se spraševala:
»Kdaj bolje bo, kdaj bolečina bo minila?«
Takrat me mož ljubeče je objel.
Stisnil k sebi in si zaželel,
da vsaj za tisti čas bi pozabila,
kaj si mi pomenil in kaj sem izgubila.
Spet je minil teden, mesec, dva,
ko neko noč v sanjah sem te prepoznala.
Ti povedala novico, da zopet bom zibala,
jo k tebi tja v daljavo, v nebo poslala…
Takrat objel si me in mi dejal:
»Srce moje, novico že poznam.
Sedaj ponovno s tabo bom vsak dan.«
Bilo spomladi je, sredi aprila,
ko vnučka drugega sem res povila.
Spet minilo leto je, pa pet in še deset.
Otrok zrasel je in postal prav tak, kot ti:
oseba, ki z ljubeznijo me polni,
crklja, razveseljuje in bodri.
Moj dragi ati, kot dolga leta si me ti.
12. Ljubezen, Tadeja Šef, 30 let
Ljubezen niso pisani samorogi,
metulji nad oblaki in plišasti junaki.
Ljubezen je ena sama, tista, ki je ta prava.
Je majhen cvet, prepletenih besed.
Tišina trenutka, ujeta v večnost občutka.
Nežna dlan, ki odrine hladne besede stran.
Toplina glasu, z naglasom veljave in brez sramu.
Kdaj pa kdaj tudi zajoče, ker ni vse tako kot srce hoče.
Stali zaledenele poganjke spomina,
in zacveti v barvah pisanega rožmarina.
Ljubezen je tista, ki največ velja,
saj je najmočnejše orožje tega sveta.
13. Čas za mavrico, Maja Pajk, 29 let
Vse nevihte so minile.
Narava se je ohladila.
Posijalo je sonce.
Na koncu jame te je čakala
Mavrica.
Barve so žarele.
Vsaka po svoje.
Globina modrine kot tvoje oči.
Zelena kot travniki naših vasi.
Rumena je slap tvojih las.
Rdeča pa oh rdeča,
Je barva tvojega srca.
<3
Svoboda je barva tvoje duše.
Poleti na krilih svojih sanj.
14. So rože zame?, Antonija Jereb, 70
Skozi polje pelje kolovoz
po njem pa melje stari voz,
star lojtrnik, že ves majav,
cvileč kolesnik, ves rjav.
Pred njim sopiha stari mož
s svežnjem že nabranih rož
na vozu s kupom povrtnine
v srcu s kupom brazgotin.
Ves preznojen, s ponosom,
vleče voz domov pod stog,
pred svoj domači krov
se usede na majavi stol.
»So rože zame?« »Žena so.
Še vedno ljubim te močno,
čeprav sem star in ves majav,
je v srcu plamen še ta prav.«
15. Solze žgoče, Nadja Bajde, 16 let
Joče.
Jaz sopiham.
Po njenih licih padajo solze žgoče
In jaz se nasmiham.
Zdravnik mi jo poda.
Mojo hčer, moj svet.
Moj mož zašepeta: »zdaj nisva več le dva.«
Zajočem. Tako lepo jo je prijet.
To je ljubezen,
Se zavem.
Ta občutek nežen.
Kaj je ljubezen nenadoma vem.
