Vaši prispevki za nagradni literarni natečaj na temo DOTIK LJUBEZNI

0
1997

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z založbo Primus razpisuje nagradni literarni natečaj na temo DOTIK LJUBEZNI, in sicer v obdobju od  10.03.-15.9.2022.

 

Več o natečaju si preberite tu.

 

Vaši prispevki:

 

1. Ljubiti, ljubiti…., Franjo Frančič, odrasla oseba

Minilo bo, si rečeš, kot se izteče reka v morje,

pozabljeno bo, kot grude zemlje prekrivajo kožo,

vzameš rožnati prt, razgrneš ga v belo jutro,

kar bilo je, odnesel je južni veter pozabe,

v duši se prebujajo ptice daljnih podob,

pozabila je, si rečeš, pozabila na vse poljube,

pozabila je, šepetaš v temo, na poglede, objeme, ljubljenja,

nemirno se premakne v snu, roka, ki zaman tipa v temo,

vse rabljene besede bi menjal za en sam dotik,

misli so utrujene, košuta se ustavi v visoki zeleni travi,

zaljubil sem se v njene oči, pogrešam njen vonj,

zaman je, zaman, se vrne odmev na ostrini roba,

zibaš se, naprej in nazaj, nazaj in naprej,

minilo bo, si rečeš, kot se izteče reka v morje.

Draga, glej, lastovke so se vrnile iz juga,

čudežno je kako si zapomnijo kje so imele gnezda.

Draga, glej, ciprese so kot rakete,

v modrini jutra letijo v nebo.

Draga, glej, včeraj sem posadil češnjo,

niti leto ni pa že cveti in mi podarja rdeče dragulje.

Draga, glej, samoten sedim pod starodavno oljko,

gledam na vse stare solinarske hiše brez streh in korenin,

ki ob jutrih plavajo na čipkah valov,

spominjam se vsakega trenutka s tabo,

o, ne, ni več solz, samo trpka bolečina, da ti v tem življenju nisva

skupaj videla lastovk, češenj in teh starih solinarskih hiš,

ki ob jutrih plavajo na čipkah valov.

 

2. Ljubezen, Suzana Uršič, 45 let

Mi trije

združeni v eno.

 

Skupaj

na poti stvarnosti.

 

Gledamo svet

ki je pred nami

skrit

pod tančico neznanega.

 

Vidimo

daleč v prihodnost

Ljubezen

novega jutra.

 

Sonce

se dviga nad nami.

S prvimi žarki

naznanja nov dan.

 

In ti

osvetljuješ moje noči

odsev nočnega sonca.

V luni

odbijaš svoje žarke.

 

Svetloba

neskončnosti

jutranje

zArje.

 

3. Sedem, Igor Šmid, 60 let

Sedem je številka navdiha, vstop v neminljivost, seme ljubezni. Podaljšek zavestnega v nezavedno. Kapljica dežja v mokri pomladi. Zeleno listje, bori, veter, nepredvidljivost. V tem svetu obstajam.

Pot je lepši del cilja. Posebno, kadar je pot kratka, pogosto zavlačujem, Dokler to nisi vedela, te je verjetno begalo. Rekla si mi, da sem smotan in si mislila svoje. Znam potrpeti, čakati. Doživetje je za vsak dan čakanja točno toliko močnejše. Zato občudujem bilke, one rastejo počasi. Sadim cipreso, na prste se lepi zemlja. Posadim jo tja, kjer bi bil jaz, če bi bil cipresa. Čeprav bi bil najraje breza. Bela skorja, mehak les. Diši po rosi.

Pogosto lovim ta vonj na poti po mestu. Pomešan je z vonjem po mokrem listju. Nosim ga s seboj. Vrača me v mehkobo jutra. Takrat so tvoji lasje svetlejši od sonca, prameni popolnoma mirni. Dišiš po sanjah. Odkrita koža. Ali pa ji pri tem pomagam. Zbudim se pred tabo, poslušam tvoje dihanje. Zrem v tvoja lica, ki jih riše najpristnejša nežnost. Poljubim te na veke. Zdrsnem čez obrvi. Skoraj neopazno dvigneš kotičke ustnic.

Dosti kasneje odrineva rjuhe s sebe. Pripravljam zajtrk. Približaš se mi od zadaj. Uživam, kadar mi nagajaš. Veš, da lahko sicer delam samo eno stvar naenkrat. Samo ob tebi jih zmorem več. Vseeno me vprašaš, kje so moje roke. Iz mene izvlečeš stvari kot čarovnik.

Sprehajava se po ulicah. Izložba je ogledalo, v njem objem. Hrup okolice se izgublja, odsevi izginjajo. Spočeta sva iz tisoč ljubezni. Rojena, ko so na zemljo padali perzeidi. Primeš me pod roko. Duši se nama zlivajo čez rob. Polniš prostore hrepenenja. Koraki še nikoli niso bili lahkotnejši. Tišina boža stopala. Edina, samo moja. Vstopam v tvojo vodo. Gomazenje se širi od stopal do lic. Zaplavava, potapljava se. Zaželim si, da traja.

Usedeva se za šank, naročiva črno vino. Govoriva počasi, zaustavljava trenutke. To delava pogosto. Polglasna glasba. Prepleteva nevidne prste. S koraki vstopava drug v drugega. Spremljava ritem s samo nama vidnimi gibi. S prsti se dotakem mehkosti tkanine. Z dlani hlapi koža.

Zamegljena svetloba, telesi imava razmetani po tleh. Uleževa se na hrbet. Strop je nekje daleč. Pod njim letijo ptice. Iz tal se vzpenjajo debla borov. Njihove sence so najini odeji. Prevalim se nate. Kjerkoli se te dotaknem, mi vrelina opeče konice prstov. Bolečino utapljam v slino. Gladkost kože se izgublja v vzdihih. Meglica v očeh. Diham tvojo vlago. Stiskaš mi glavo. Izgubljam se v tvoji plodnosti.

Kot v sanjah mi pošiljaš svetlobo, ki prihaja iz megle. Zasidran v uokvirjeni globini bi lahko letel z galebi čez izginjajočo modrino neba. V preletu nad strehami se spustim na vejo platane, pod katero mečeš senco na pločnik. Roke sproščeno sedijo ob tvojem telesu. Neslišno spolzim. Na izbočini vratu se vonj tvoje kože meša s toploto ulice. S konicami prstov te primem za ramo. Obrneš se počasi, kot da od nekdaj poznaš vrelino mojega dotika. Svež zrak zožuje ulico. Počasi vstaneš. Korakom daješ prostor, da se igrajo. Spremljam te s pogledom, dokler se ne izgubiš v poltemi.

 

4. Podarjam ti, Majda Šoberl, 76 let

Podarjam ti bisere narave

najčistejše misli

najgloblje vibracije

svojega srca

Omrežim te

s pajčevinastim

hrepenenjem

uklenjene duše

Odkleneš me

s prstnim odtisom

 

5. Prvo srečanje, napisala Mira Grabrijan, 72 let

Se spomniš noči,

ko sva se midva spoznala?

Luna na nebu

takrat je sijala!

 

Ob Kolpi sem stala,

se z rožo igrala,

srce je vztrepetalo,

ko pristopil si ti.

 

Sedela sva ob Kolpi

in zvezdice štela,

glave skupaj imela,

bil nagajivi je maj.

 

Zdaj sva že stara, a srečna!

Želiva ustaviti čas,

a se ne dá.

Ljubezen naju še danes greje oba.

 

Ko nas čas

iz tega sveta bo pregnal,

bo duh ljubezni ob Kolpi

tam za vedno še ostal!

 

6. Premišljeno, Ramiz Velagić, 60. let

treptaj sence

z neslišno tišino

od včeraj od pračasa

čas brez gibanja

bledi v spominih

preživetih let

 

molitev hrepenja

nekdo z očmi dečka

z vzdihom krade sanje

brsteče nepozabe

in se tolaži s šepetom

neizrekljive lepote

 

sreča se nasmehne

s tvojim srčnim utripom

z mojim srčnim utripom

 

7. Preračunljivost »lolite« Elli, Robi Emeršič, odrasla oseba

Beti, ženska poznih 40 let. Za sabo je pustila že dve zvezi. Zaposlena na upravni enoti. Čas korone in protikoronskih ukrepov. Ravnokar dobra dva meseca, odkar je šla na svoje. Svoboda? Življenje. Končno. Vsa ta leta čudnih odnosov in že v drugo materinstvo so v njej vzbudili noro željo. Zaživeti in iznoreti se. Biti svobodna. V postavnem telesu se je prebudila lolita Beti. Dala si bo duška. Življenje bo zajela z veliko žlico. Žlico razvrata in uživanja. Do sedaj je namreč živela trdo v okvirju morale in svojemu statusu primerno. Za javno uslužbenko se namreč ne spodobi živeti … svobodno, kdaj pa kdaj tudi razvratno, in uživati v svojih neizživetih sanjah.

Ponavadi si lolite iščejo starejše, a Beti je iskala mlajše. Očitno je starejših imela že dovolj. Njen zadnji je bil namreč starejši, uslužbenec na upravni enoti in to kar nekaj let. Iskala je življenje, prigode, skrite užitke. Hotela je zaživeti in odkriti svet svobode, veselja. Veselja, ki ga je leta in leta pogrešala v zadnji zvezi.

Kot priseljenka, nekje iz Koroških hribov v večje mesto, ni poznala tu nikogar. Samo partnerja, nekaj ožjih sorodnikov in najbližje sosede. Zaprta vase ni videla dlje od svojih vhodnih vrat. Njen kolektiv je bil manjši, v manjšem kraju. Nekje na obrobju vsega. Zato je tudi v službi bila več ali manj … sama. Zato je toliko bolj brskala in listala med fotografijami na družbenih omrežjih. Kot v kakšnem pregrešnem katalogu je iskala všečne obraze, jih opazovala in sanjarila o njih. Facebook je bil njen izhod v svet. Nov svet, v katerem bo našla to, kar išče. Poslana prošnja za prijateljstvo in že je stekla komunikacija. Poročeni, samski, potrebni in resni … Iskala je in ločevala zrnje od plev. Naredila si je ožji izbor. To so bili potencialni kandidati njene sreče. Umetniki, boemi, postavneži, podjetniki, lepi na pogled … sama pravzaprav sploh ni vedela, kaj išče. A želela je le uživati. Svobodo, dotike, užitke, smeh in skupno druženje. Vse brez obveznosti in vezanja. To so bile želje in sanje Beti. Na svojem profilu si je naložila nekaj novih slik. Dolgi valoviti temni lasje, zapeljiva očala, očarljiv pogled in poreden nasmeh nekje v zavetju črne čipke. Kaj bi še sploh potrebovala več, za zbujanje pozornosti lačnih samcev, tam na drugi strani. Začelo se je.

Njeni večeri in dnevi so postali zabavno zanimivi. Od umetniških pogledov, do vljudnostnih fraz, športnih podvigov, … vsi so želeli le eno. Jo dobiti in osvojiti. Tipično moško razmišljanje, čim hitreje končati v postelji. Seveda ji je godilo. Toliko hvalospevov, lažnih komplimentov, izmišljenih pohval, vse to samo z enim ciljem, ki pa ga sama sploh ni želela videti ali prepoznati. V vsej svoji samovšečnosti je uživala kot še nikoli. Vso to hvalisanje jo je povzdignilo še višje v njenem ranjenem svetu. Ego se je pozdravil in spet je bila kraljica. Kraljica same sebe. Visoko nad vsemi. Samo ona v vsej svoji lepoti, glede na to, da ji vsi namenjajo samo presežne besede.

Sedaj je resnično uživala. Bila je kraljica moških vročih sanj. Usedla se je v njihove misli in velikokrat bila predmet njihovih fantazij. S svojim pisanjem jim je dala vedeti, da je njen svet svet čutnosti, dotikov, erotike in užitkov … in moški so ponoreli. Vse skupaj jo je malo zmedlo. Sama namreč ni bila vajena toliko občudovanja in toliko hkratnih oboževalcev, ki so jo direktno vabili med zmečkane rjuhe. Še vedno jo je tu in tam zapekla morala in vest skromne javne uslužbenke, a hkrati jo gnala naprej želja po svobodi užitkov.

Naredila je ožjo selekcijo. Izbrala si je le nekaj potencialnih žrebcev, ki ji bodo še lahko pisali in bo med njimi lahko izbrala svojega pohotneža. Enega ali več. Saj ni važno. Življenje je treba znati uživati. Do sedaj je šlo namreč življenje mimo nje. Športnik, boem, bivši sosed, slikar in en kar tako. Zanimiv samo na izgled.

V svetu pisanja je bilo vse dovoljeno in Beti se je izgubljala v orgazmih. Velikokrat je o tem samo pisala svojim oboževalcem, velikokrat pa ji je roka tudi kar sama od sebe zašla tja dol … v naslado užitkov.

Sčasoma je bilo treba narediti preskok. Iti naprej. V pisanju je bila Beti že vešča. Tukaj je presegla in dosegla že vse. Sedaj je morala iti še naprej. V tem svetu. Tukaj in zdaj. Želela si je izkusiti vse te skrite želje in vroče misli še v živo.

Kavica, krajši klepet, obisk kakšnega novega prijatelja … in spet je zaživela v svojem svetu. Na prestolu oboževanja in občudovanja. Bila je kraljica moških želja. Bila je izbirčna. Čeprav si je želela iti v skrite svetove užitkov s popolnimi neznanci, se je vedno ustavila nekje na pol poti.

»Ne morem, ne gre.« In vse skupaj je ostalo pri vročih poljubih in dotikih … Bila je pohotna kraljica, ki se je zadnji trenutek premislila in obstala kot kamen. Tukaj in zdaj. Kot da bi jo vedno znova predramila morala. Na koncu koncev je le bila javna uslužbenka … njene misli pa tako vroče in umazane, da jih ne ohladi in počisti nobena pralnica.

Zato je kolebala. Biti ne biti. Iti ne iti? Želela si je, a hkrati se je bala. Pa tako si je želela. Želela si je čez vse to, o čemer je sanjala, pisala in delila med svoje oboževalce. Gorela je kot neizgoreta sveča. A hkrati je njen ogenj vedno trepetal v vetru lastnega strahu. »Ne morem, ne smem. Ne smem se zaplesti …«

Sedaj je imela le še ožji izbor svojih skritih ljubimcev. Bilo je poletje. Treba bo narediti korak še naprej. Zaživeti in se iznoreti … do konca. Ogenj strasti v Beti je žgal kot še nikoli. Kolebala je med neznancem iz mesta in izgubljenim boemom iz Ljubljane. Umetnik in fičfirič. Zares dobra izbira za nekoga, ki deluje nazven umirjeno resno. Vse po črti morale.

Fičfirič je bil navaden jebič. Najbrž si je želel zgolj hitrega seksa in nič več. Umetnik pa … sliši se tako vabljivo. Postaven mladenič, spretnih klavirskih prstov. Beti pozabi na jebiča in meni nič tebi, brez besed gre čez vikend v Ljubljano. Vikend preživi boemsko. Narava. Občudovanje božanja oči in prepotrebnih prstov, ki skrivajo le eno misel. Potegniti še samo eno črtico … A to ni bilo to. Kar je Beti iskala … sama je pričakovala veliko več, kot samo črtico na šotorskem platnu.

Razočarana je odšla nazaj, v svoj svet … pusto mesto svojih želja. Ostal ji je še jebič. Ta je bil trmasto vztrajen, kot najbolj nadležna muha. Sploh ni odnehal. Nikoli. Zato mu znova nameni trenutek njenega časa in mu da možnost. Njegovih pet minut. Spet pride vikend. Izlet v naravo. Vikend nekje ob reki. Mir, samo zvezde in dotiki sreče. Bilo je lepo. Lahko bi bilo to. Kar je Beti iskala.

Bil je res nepozaben vikend.

Nato je bilo vse po starem. Življenje v mestu in vsi ti dvomi. Spet. Živeti, hoteti, goreti ali spet trpeti v svojem lastnem svetu vročih želja … spet … sama?

Bila je razdvojena. Razdvojena, kot še nikoli. Želela si je sreče in želela si je svobode. Svobode? Hotela je biti sama in hotela je deliti vse v dvoje. Le kdo bi jo lahko razumel? Na razpotju sama sebe je obstala. Tukaj in zdaj. Najbrž bi še kar stala, če je ne bi premaknil jebič. Ta nadležen tip, ki nikoli ne odneha.

Poskusila sta v dvoje. Pa nehala, ni šlo dolgo. Spet sta poskusila. Ni šlo. Pa spet in …

Jebič se je trudil. V bistvu sploh ni bil jebič. Tako kot Beti sploh ni bila lolita. Vse to je bilo zgolj zavito nekje v domišljiji želja. Njenih, skrito vročih … Jebič se je trudil, jo razvajal. Skrbel tudi za njenega otroka, kot da je njegov … trudil se je po svojih najboljših močeh. Ona? Iz dneva v dan se je vse bolj zapirala. Zapirala v svoj svet. To ni bila več lolita Beti to ni bila kraljica vročih želja. Iz dneva v dan se je ohlajala. Jebič je samo tiho začudeno gledal in se čudil. Kam je šla vsa ta neizživeta strast, pohota in ogenj ljubezni … . Vsakodnevna njena slaba volja in izgovori zaradi nove službe, ga niso pomirili. Nasprotno … začel je premišljevati. Le kje se izgubila vsa ta strast in želje, ki so še živele nekje, še ne tako dolgo nazaj, nekje v zraku vročih besed, prepojenih z željo po še …

Krut realen ta svet, sestavljen iz številk in decimalk. To je to, kar v resnici bogati Beti. Ji gre res samo za denar? Ali ne premore vsaj malo strasti? Ali pa je bilo vse skupaj zgolj poceni vaba, da si bo lahko delila življenjske stroške? Z nekom, ki ji bo nasedel na njene vroče besede in poželjive oči …

Čeprav je njeno telo še vedno vitko napeto, dišeče po … Kot telo najstnice, ki brsti in vabi. Njeni valoviti lasje kot morje neizživetih sanj … in pogled skozi očala, ki premakne še kamen. Je sedaj v očeh jebiča zgolj preračunljivka in prav nič več lolita. Žal je ostalo samo pri besedah in neizživetih sanjah … obeh. Le da jebič tega ni vedel, kaj si v resnici želi »lolita« Beti. Tako preračunljivo preračunljivo je namreč vse skupaj zapakirala v svoj paket lolite. Le kdo bi pomislil na to? Najbrž še sama ne takrat …

A tukaj in zdaj … ji šteje le samo denar.

8. Rada bi se prebujala s teboj, Meta, 70 let

Rada bi se prebujala s teboj

v mehkobi zgodnjega jutra

z glavo ob tvoji rami

še vsa dremotna

od spanja.

Rada bi se prebujala z teboj

in vedela,

da me boš ljubil,

ljubil še takrat,

ko bodo najini lasje

na vzglavniku že beli

beli, kot prvi sneg pozimi.

 

9. Dotik ljubezni – pismo, Maja Drolec, 63 let

Ljuba moja,                                                                            Novo mesto, 7. 6. 1981

prejmi dolg in topel poljub. Začenja se pusto  ponedeljkovo popoldne. V soboto smo prišli z dolgega pohoda po Gorjancih. Bilo je naporno; hoja po asfaltu te utrudi še bolj kot po travnatih brezpotjih, in bilo je kar nekaj vzponov. Narava se je že prebudila.  Zelene trate se razprostirajo pod raznobarvnimi cvetlicami. Videl sem te, v spominih sem te gledal, kako se mi nasmihaš, tekaš po travi in se nagajivo smejiš. Moje prsi so bile napolnjene z nečim, kot je pena iz kadi. Nekaj lahkega. Lahkotnost je bila tako sladka, da sem okusil na jeziku  sladkost prezrelega svetlo rumenega sadeža.

  Sedaj je zopet vroče in soparno, noge so utrujene. Ko sem bil zjutraj, od treh do petih, na straži, sem premišljeval, da ti še sladko spiš v najini postelji in sanjaš, bog si ga vedi kaj. Potem se boš zjutraj zbudila in pomislila, kaj vse te čaka današnji dan. Ponedeljek je tisti nesrečni prvi dan, začetek novega tedna. Lahko se tolaživa s tem, da sva si z vsakim ponedeljkom bliže.

No, ko sem prišel s straže, sem imel velik privilegij, tuširanje z vročo vodo, za poživitev pa še z mrzlo, potem pa sladko spanje, pa kaj ko so me zbudili že čez dve uri. Vidiš, uživam v drobnih, sicer nepomembnih,  malenkostih. A nekako se je treba prebiti skozi čas, ki je neusmiljen, pri vojakih teče čisto počasi. Še veliko svežih juter in sončnih zahodov bo …  Na straži sem premišljeval o naju. Kako zelo te pogrešam. Vem, da imaš veliko dela v šoli, sploh ker si vedno dobro pripravljena, otroci pa tudi ne mirujejo in želijo vedno veliko od tebe, mlade učiteljice. Ne bodi prestroga! Saj veš, da je vsaka mala otroška glavica svet zase in polna energije. Boš videla, ko bova imela svojo štručko, kako bo zahtevna, a bo čisto najina in bova znala ustreči njenim željam. Bral sem knjigo o vzgoji otrok. Zares je kar komplicirano vzgojiti otroke, saj je najvažnejši del vzgoje, ko si otroku vzor v tistem duhu, v katerem ga vzgajaš. Otroštvo nas zaznamuje nesluteno, dasiravno so nas še do nedavnega strokovnjaki prepričevali, da lahko rane očistimo, da lahko, če le hočemo, polomljene peruti rehabilitiramo. Le kako? Čeprav je večkrat naporno, a z ljubeznijo dosežeš veliko.

Premišljujem o najinem skupnem preživljanju vikenda. Dva dneva,  samo najina. Zopet sva bila eno. Ko se dve bitji srečata, vsak prinese drugemu nekaj sebe. Čeprav si mi namignila, da sem neučakan, ti lahko povem, da si želim samo tebe in ničesar drugega kot tebe. Vse ostalo bova gradila skupaj, samo zdrživa to najino razdaljo, to nenehno pogrešanje. Potem se nama bodo uresničile vse želje. Besede, prelite v najinih pismih, se bodo uresničile. Saj se znava čudovito razumeti in reševati probleme, le biti morava skupaj, samo skupaj in se ljubiti kot to znava midva. Najine najskrivnostnejše misli se srečujejo podobno, kot kadar se srečata dve barvi in se prelijeta druga v drugo na mokrem papirju.

Jutri grem spet na stražo. V gozd, kjer ni nikogar, samo ptice, mravlje, osamljena preplašena srnica na obronku. Tu še ciganov ni, ki bi hodili mimo.  Edina dobra plat straže je, da imam čas,  namenjen samo za naju. Lepo je imeti v glavi misel, da nekdo z ljubeznijo misli nate in se te želi. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo z mano brez tebe, brez najine ljubezni. Nekateri vojaki bodo čez dva dni oblekli civilno obleko. Dočakali so srečni konec. To je res dolgo željeni trenutek, ki ga čakaš od prvega dne, ko prideš v vojsko. Miša, tudi midva bova dočakala ta trenutek, samo še malo. Tri mesece. Potem ne bom več gledal tvojega žalostnega pogleda, ko se obrneš nazaj in mi z enim samim pogledom daš  polno ljubezni in mi poveš,  da me nisi nikoli prej in nikoli kasneje ljubila toliko, kot v tistem trenutku. Živim samo za tebe. Tega mi ne more vzeti nihče.  Pridi bližje, saj ostaneva vedno skupaj, objemiva se in se poljubiva, misliva na naju in na najino ljubezen.

Prinesi mi ves tvoj dan na krožniku. Prinesi mi vse, kar se ti je danes zgodilo, da bom vedel, kako si moja. Če sem ljubljen, nisem več delček, ki se je odtrgal z dna sveta, tisti sem, skozi katerega nekdo drug gleda svet. Če sem ljubljen, sam postanem ves svet.

Za vedno tvoj Ljubi.

 

10. Neprecenljivo, Gordana Hudolin, 52 let

Vsakič, ko stopiš skozi vrata TI

v meni nekaj zažari

se v mojem srcu nekaj zgodi

kar se težko ubesedi

se v mojih očeh nekaj zgodi

kot se na temnem nebu zaiskri

se topla solza prikotali – zdrsne po ličnici

tako je, ko v prostor stopiš TI.

 

Zjutraj odprem oči

in na drugi strani si TI

dodobra si pomanem oči

da znova vidim

če to si res TI

kaj vse pomeniš mi

težko se obrazloži.

 

Ko te ni, srce tiho hrepeni

pa vendar vsakič znova

ponovno vzdrhti

ko odprem oči

TI.

 

11. Tak, kot ti, Simona Centner Lilek, 46 let

Odšel si.

Minil je teden, mesec, dva,

jaz pa sem še kar jokala …

V roki sliko stiskala in se spraševala:

»Kdaj bolje bo, kdaj bolečina bo minila?«

Takrat me mož ljubeče je objel.

Stisnil k sebi in si zaželel,

da vsaj za tisti čas bi pozabila,

kaj si mi pomenil in kaj sem izgubila.

Spet je minil teden, mesec, dva,

ko neko noč v sanjah sem te prepoznala.

Ti povedala novico, da zopet bom zibala,

jo k tebi tja v daljavo, v nebo poslala…

Takrat objel si me in mi dejal:

»Srce moje, novico že poznam.

Sedaj ponovno s tabo bom vsak dan.«

Bilo spomladi je, sredi aprila,

ko vnučka drugega sem res povila.

Spet minilo leto je, pa pet in še deset.

Otrok zrasel je in postal prav tak, kot ti:

oseba, ki z ljubeznijo me polni,

crklja, razveseljuje in bodri.

Moj dragi ati, kot dolga leta si me ti.

 

12. Ljubezen, Tadeja Šef, 30 let

Ljubezen niso pisani samorogi,

metulji nad oblaki in plišasti junaki.

Ljubezen je ena sama, tista, ki je ta prava.

Je majhen cvet, prepletenih besed.

Tišina trenutka, ujeta v večnost občutka.

Nežna dlan, ki odrine hladne besede stran.

Toplina glasu, z naglasom veljave in brez sramu.

Kdaj pa kdaj tudi zajoče, ker ni vse tako kot srce hoče.

Stali zaledenele poganjke spomina,

in zacveti v barvah pisanega rožmarina.

Ljubezen je tista, ki največ velja,

saj je najmočnejše orožje tega sveta.

 

13. Čas za mavrico, Maja Pajk, 29 let

Vse nevihte so minile.

Narava se je ohladila.

Posijalo je sonce.

Na koncu jame te je čakala

Mavrica.

Barve so žarele.

Vsaka po svoje.

Globina modrine kot tvoje oči.

Zelena kot travniki naših vasi.

Rumena je slap tvojih las.

Rdeča pa oh rdeča,

Je barva tvojega srca.

<3

Svoboda je barva tvoje duše.

Poleti na krilih svojih sanj.

 

14. So rože zame?, Antonija Jereb, 70

 

Skozi polje pelje kolovoz

po njem pa melje stari voz,

star lojtrnik, že ves majav,

cvileč kolesnik, ves rjav.

 

Pred njim sopiha stari mož

s svežnjem že nabranih rož

na vozu s kupom povrtnine

v srcu s kupom brazgotin.

 

Ves preznojen, s ponosom,

vleče voz domov pod stog,

pred svoj domači krov

se usede na majavi stol.

 

»So rože zame?« »Žena so.

Še vedno ljubim te močno,

čeprav sem star in ves majav,

je v srcu plamen še ta prav.«

 

15. Solze žgoče, Nadja Bajde, 16 let

 

Joče.

Jaz sopiham.

Po njenih licih padajo solze žgoče

In jaz se nasmiham.

 

Zdravnik mi jo poda.

Mojo hčer, moj svet.

Moj mož zašepeta: »zdaj nisva več le dva.«

Zajočem. Tako lepo jo je prijet.

 

To je ljubezen,

Se zavem.

Ta občutek nežen.

Kaj je ljubezen nenadoma vem.

 

16. Iz pepela v plamen, Jure Ipavec

Vzemi me,

kakor je svet tebe vzel

iz Nebeške pušče brezizrazne,

ko je zamenjal tvoja krila

za navaden smrtnikov pepel.

 

Dotakni se me,

kakor si se Vesolja dotaknila,

ga skozi noč s srcem vodila v dan,

ga z ustnicami ugrabila,

v sebe vsrkala, zaobjela,

ga oprala temè,

ga rešila ran.

 

Poljubi me,

kakor poljubljajo te zora, zarja in noč,

kakor poljublja Mesec nem Nebo

in s pogledom opeva zvezde –

v tebe zroč.

 

Ubij me,

naj boli!

Vsaj vedel bom, da bil sem živ!

Vsaj čutil tebe bom v praznini,

tvoje telo na moji gladini,

da svet bom končno pozabìl.

 

Ubij me,

kakor sem jaz tebe ljubìl.

 

17. Dotik ljubezni, Darja, 50 let

Le  kje so tisti dnevi brezskrbni,

ko se misel še ni skalila.

Kje je svetloba ob jutranjih urah,

ki srce je v veselje zbudila.

 

Kam so šle sanje in divji načrti?

Kam  plameni ljubezeni ob misli,  v prihodnost zazrti?

 

Ostalo ni nič, strahotna praznina.

Se mojemu miru ob bok,

postavila je bolečina.

 

Zgubljena je duša, tava okrog.

Kjer bila je svetloba, zdaj širi se smog.

 

18. ODLOMEK IZ NASTAJAJOČE KNJIGE  “Senaja in Ian”, Marinka Slana, 51 let

Pred njo je stal Ian in prvo je pomislila, da se vendarle ni zmotila. Okrog njega je plavala meglica mesečine, hkrati pa ga je od strani obsijal soj tople laterne. Kot da bi pred vrat stal demon iz samega  onostranstva, nato pa je videla njegov resni, nepremični, globoko vijoličast pogled in v duši jo je boleče stisnilo. To je to, je pomislila, to je začetek konca…

Končno je odprla vrata in pred njim je stala Senaja. Prvi trenutek ji je še hotel povedati, da je naredila veliko napako, drugi trenutek je obnemel, ko je svetloba mesečine osvetlila njen obraz, tretji pa… Ničesar več ni bilo, le ta čudovita gozdna vila in…

Stopil je korak naprej, jo z levo roko prijel okrog pasu, potegnil k sebi in jo poljubil. Nič več ni mislil, samo občutil je njene, za hip presenečene ustnice, občutil njeno telo ob sebi. To je bila njegova iskra.

Ko se je končno odlepil od nje, je videl Senajin motni pogled in slišal vznemirjeno dihanje. Malce se je odmaknila, a je ni izpustil. Nežno mu je šla s prsti skozi lase, dol po vratu in jih položila na ustnice.

“Šššš…,” je šepnila. “Nobenih obljub, nobenih opravičil in nobenih izgovorov.”

Oba sta vedela, kaj bo, ko bosta prestopila mejo. Zveza, ki ne more trajati, zveza, ki je sploh ne bi smelo biti.

“Ko se bo urok prekinil, se bo to končalo,” je šepnil, kot da bi odločitev preložil na njeno vest, a ga je presenetila: “Potem izkoristiva dani čas…”

Čutil je njeno drhtenje in zdelo se mu je, da ga bo razneslo. Želel, hotel in moral je dobiti vsak košček njenega telesa. Senaja se je nagnila naprej, in mu dahnila v uho: “Lačna sem…”

Roka, ki se je oklepala njenega pasu, je zdrsnila nižje. Poljubil jo je na vrat in skozi obleko čutil, njen povišan srčni utrip. Poljubil jo je enkrat, dvakrat in preden jo je tretjič, ji je odgovoril: “Jaz pa  sestradan!”

Tokrat je Senaja poiskala njegove ustnice, Ian pa je naredil korak naprej, da ju je končno premaknil v notranjost hiše. Samo toliko je še bil pri sebi, da je z nogo zaprl vrata.

Ko so se ta zaprla, ga je kar s poljubom ustavila. Umaknila se je samo toliko, da je videla njegovo presenečenje, nato pa se pritisnila obenj, da ga je s hrbtom zalepilo na vrata. Čisto narahlo, kot da bi iskala, kje je koža mehkejša, ga je nekajkrat nežno ugriznila pod ušesom in Ianu se je začelo mešati. Izpustil je glas, ki je bil med renčanjem in brundanjem. Skozi obleko je čutil njeno vročino in vsak njen vdih mu je višal sladkost napetosti.

“Soba?” je hripavo vprašal.

Za hip je otrpnila, kakor da premišljuje, nato pa odkimala. “Ne. Predaleč. Tukaj. Zdaj.”

Tako zelo ga je presenetila, da ni več vedel, kaj… Je to ista ženska, je to ista Senaja, ki mu je tri dni nazaj tako strahoma podarila plah poljub?

In ko je videla njegovo zmedenost, je zasoplo rekla: “Ian, predigro se greva odkar si stopil na moje dvorišče. Tukaj,” in ko je, kot ukaz dodala še: “Zdaj!” in z odločnim potegom zrahljala pas, se Ian ni mogel več imeti pod nadzorom. Obrnil jo je, da se je ona naslonila na vrata in ji hlastno segel pod dolgo krilo. Bila je topla, mehka, nestrpna in od nekod daleč je zaslišal trganje blaga. Z vsakim gibom, z vsakim vdihom je postajal vse bolj nestrpen in njene roke so bile povsod. Ko se je zaril vanjo, sta padla v nič. Bila je ena sama surovost in zgolj potešitev potrebe. Končala sta divje in hitro.

Ko sta se začela zavedati sveta okrog sebe, se je Ian moral dobro potruditi, da je našel svoj glas. “Soba?” je ponovil.

Senaja je previdno poskusila trdnost tal, se prav mačkasto nasmehnila in se z rahlo negotovim korakom odpravila proti sobi. Na vhodu se je ustavila in zapeljivo rekla: “Pojdi v kopalnico in… če prideš moker…, potem boš lahko delal z mano kar boš želel…”

 

19. Ti, Lili Grahek, odrasla oseba

Poznam te le bežno,

a se mi zdi, da sem tvoja,

čutim te tako blizu,

tvoja namišljena dlan

mi nežno drsi po hrbtu,

ogrnjena sem s tvojim nasmehom,

varna v nevidnem objemu.

 

Ne reci ničesar,

z eno tvojo besedo bi ostala brez mej,

ne vem zakaj,

to ni ljubezen,

to je več kot dojema razum,

ti si moj manjkajoč del,

ki ga iščem skozi življenja.

 

Ne smeva se bolje spoznati,

lahko bi opazila da si le človek,

ali pa bi se skupaj

razblinila v brezčasno popolnost.

Dovolj je da živiva na istem planetu,

dihava isti zrak.

Veš? Dovolj je, da vem da Si.

 

20. Golob, Edo Krnić, 47 let

Odeta v tančičo skrivnosti leživa,

gola, ti še spiš.

Skozi napol priprto hotelsko okno

prvi sončni žarek poboža tvoj obraz,

ne lep a zame najlepši.

 

Rahlo se zdrzneš,

kakor list ob prvi dežni kaplji,

tako lepa si!

Nato pa kot barka zapluješ nazaj v san.

 

Usta se ti nežno razlezejo v nasmeh,

verjetno sanjaš? O meni?

Tako blažena se zdiš. Je to le utvara?

 

Nočem te buditi,

rad bi te le večno gledal,

si zapomnil tvoj nežen dotik,

želim si, da bi tvoj glas za vekomaj donel po sobanah mojega jaza.

 

S trga pod nama rahel vetrič prinaša vonj po svežih žemljah,

ki naju je vedno zvabil na plano,

med ljudi,

kjer sva se ob skodelici kave spraševala, zakaj vsi niso tako srečni?

 

Nekoč!

 

Nepričakovano, kakor smrt,

ki nikoli ne pozvoni,

golob prileti, in nežno z balkona zagruli: “Mu boš danes povedala, da odhajaš?”

 

Sprijaznjeno solze polzijo na tvoje božansko telo,

ki moje več ne bo,

mestni vrvež se počasi seli proti obali,

le spi dalje.

 

21. Kaos, Nastja Podgoršek Ferčec (19 let)

 

22. Ocean vesoljne ljubezni, Meti Brus, 31 let

Zvoki ptičjega petja in odzvanjanje vetra se prepletajo z mojimi koraki.

Odsotnost misli, le gledam, hodim in ČUTIM.

Čuječnost.

Njabližje temu pridem v naravi.

Tam se me dotaknejo vidna in nevidna bitja,

s katerimi sem prepletena v istem ritmu srca.

Ljubezen je znotraj in zunaj mene.

Pravzaprav ni razlike med znotraj in zunaj.

Ker je vse eno.

ENO.

Pozabim, da hodim.

Sedaj plavam v Oceanu

Vesoljne Ljubezni.

Čutim njegove valove, ki me mirno nosijo proti nebu.

Pogledam Sonce in vdihnem

Njegovo Zlato svetlobo.

V trenutku me prečisti.

Čutim MIR.

Ta mir je že od nekdaj prisoten v meni

in v naravi.

Ni meja med mano in mojimi ljubljenimi.

Ne more biti lepše.

Nič mi ne manjka,

čeprav imam prazne žepe.

A obilje je vse okoli mene

in jaz sem v njem.

In vedno bo tako.

 

23. Skozi tvoje oči, Manca Noč Oletič, 35 let

Ko bi se le lahko pogledala skozi tvoje oči.

Le za hip, za trenutek.

Ko bi se lahko le bežno utopila v severnem siju tvojega jedra

in ti vsaj za hip verjela, da sem zate neskončno vesolje

in ne ničeva vsevsrkajoča črna luknja.

Ko bi le lahko doživela zardevanje tihoprstne zore, bledikasto kopreno mesečine

in ožganine večernega neba ter čutila, da si jih zaslužim,

da so tu zaradi mene in ne zgolj meni navkljub, v posmeh.

 

Ko bi se le lahko slišala s tvojimi ušesi

in ne pomislila. da sem zgolj metafora za človeka.

Ko bi se lahko le bežno zlila s tvojo bitjo

in ti vsaj za hip verjela, da v prostranem gozdu tvojih misli

nisem zgolj strohnjeno deblo nekoč trdno ukoreninjenega topola.

Ko bi le lahko vsrkala nekdaj neobvladljivo bruhajoč vrelec idej

in se pretvarjala, da ni že zdavnaj usahnil,

da so še vedno moje, sveže, izvirne.

 

Ko bi se le lahko izgubila v sencah neizmernosti.

Težko je biti nekomu vse, če se ne vidiš skozi njegove oči.

 

24. I. sonet, Jan Arh, 20 let

Pozabil ne bom srebra mesečine,
ko sva se prvič midvá poljubíla;
ko se ljubezen goreča rodila
je sred’ čarobne večerne tišine.

Od žametno mehkih ustnic topline,
ko si ljubeče se k meni privila,
vsaka zvezdíca krasnó se iskrila
nama v objemu je nočne modrine.

In neizmerne obetali sreče,
sta srci si dve zdaj v eno združêni,
ki bíli sta v prsih prêkoprneče.

Kot poezija najlepša si meni,
vselej budiš v meni čustvo plamteče,
ki svètlo žari v ljubezni le eni.

 

25. Neizgovorjeno, Emil Duh, 49 let

V zakajeni sobi duši dve

V zraku nesmisli tistega dne

Pod njimi v zaodrju neizrečeno tli

A rutina prevzetna vse pogasi

 

Skozi okno piš pomladi

Ni rutine, le oblak, kot mavrice odboj

odpleše čeznjo in z njim zakladi

Ostane le bol neizgovorjenega nocoj

 

26. Obleka, Lidija Pirc, odrasla oseba

Okrasila sem svoja polja

z neskončnim obzorjem,

podelila poljub nežni sončni

zarji, dotaknila sem se kljuke

nebeških vrat, zajela  sem v vrče

izvirsko praznovanje, stkala sem

prte pobožnega hrepenenja

in prižgala čute prizemljenega

duha. Zdaj, ko me čakaš, veš

da prihajam s čebeljim plesom

ljubkosti in opojnosti. Moja

topla prisotnost niza naborke,

katerih gube padajo ubrano

ob tvojih nogah, kot bi stopila

iz slike. Tkala sem vsako nitko

spomina posebej, da se prilega

tisočletnemu platnu, spoznala

sem sleherno gubo v počasnem

dihu, zložila sem slike fine

zgoščenosti in jih razvrstila

v močnem soju vstajenja.

 

27. Ljubezen je takrat, Nina Breznik, 29 let

Ljubezen je takrat, ko toplo mi sonce

spomladi prebuja vseh čustev vulkan.

Ljubezen ja takrat, ko drobcene rože

nabrane s srcem, položiš mi v dlan.

Ljubezen je tisto, kar vsako me jutro

ponovno postavi pokonci misleč,

da vredno je vstati in se podati

v ta svet, ki prinaša vse in še več.

In ravno ljubezen, ta drobcena stvar

se zjutraj po prstih v sobo prikrade,

blazino, odejo in posteljo ukrade.

Ljubezen je takrat, ko droben poljubček

premaga vse skale, gorovja, čeri.

Ljubezen je tisto, kar dela človeka,

kar jaz dajem tebi in meni daš ti.

 

28. Začarani krog, Mateja Muršec, 48 let

Je sploh kdo štel,

kolikokrat sem že rekla,

da grem in ne bom se vrnila,

da ne bom te ljubila?

Pa se vedno znova dan za dnem,

ujeta v zanko lastnih laži,

Zbujam s tvojim imenom.

Sama pred sabo skrivam bolečino,

ko kar tako mimo greš,

ko tako sva si vsak sebi.

Vse misli nate skrila sem pod preprogo časa.

Živela bom naprej

ne glede na to kar bilo je prej.

Le kje sva se zgrešila?

Naju je sreča res obšla?

Iščoč odgovor se zavem,

da ti si moj jutri, danes in včeraj,

da brez tebe meni ni.

Vzela bi tvojo bolečino med svoje dlani

pa me samo preveč boli.

 

28. Ljubezen, Katja Cimermančič, 31 let

Ljubezen v odnosu najdeš v majhnih stvareh.

V skupaj prehojenih iskrenih poteh.

 

Ko zame sežeš na višjo polico.

Si v petek zvečer skupaj spečeva pico.

Me zjutraj pobožaš, še preden uspem odpreti oči.

Eden ob drugem, v oporo, brez sile moči.

 

Ljubezen še zdaleč nisva le ti in jaz.

Poglej okrog sebe, je v naravi dokaz.

 

Najdeš jo v pisanem travniškem cvetju.

Prikrade se k tebi, ko prepustiš se naključju.

Jo čutiš v jutranjem soncu.

Okusiš v svežem drožastem hlebcu.

Oblaki jo rišejo vsak dan na nebu.

Doživiš jo, ko z muko, povzpneš se po hribu.

 

Ljubezen je v tebi.

Je v družbi.

In pisani narave izložbi.

 

29. Najina ljubezen, Ani Č., 23 let

Nekoč si me vprašal, koliko te imam rada.

v šali sem ti odgovorila, da te imam toliko rada,

da sem si zate začela depilirati roke –

ker pred teboj nihče ni bil vreden tolikšnega truda

(ker, roko na srce, že noge so včasih izziv).

 

In minilo je kar nekaj časa; naposled pa si ponovil vprašanje.

In spet sem ti z nasmeškom podala isti odgovor.

 

Neke noči, ko sva bedela pod zvezdnim nebom,

si spet ponovil isto vprašanje.

Povedala sem ti, da te imam tako zelo rada,

da bi te bila pripravljena izpustiti iz rok,

če bi to pomenilo, da boš potem srečnejši.

 

Ker ljubezen niso rdeče vrtnice, niso plišasti medvedki in I love you Milka srčki.

Ljubezen je nenehni trud za srečo in splošno dobrobit ljubljenega.

 

Še vedno te imam rada dovolj,

da bi te raje prebolela in videla srečnega,

kot pa bila s teboj in vedela,

da v sebi čutiš slepo potrebo po nečem boljšem,

ker ti jaz očitno nisem dovolj.

 

Po drugi strani pa – če ljubiš nekaj,

kako potem lahko vidiš nekje nekaj še boljšega?

 

30. Življenje v trenutku, Sanja Hađina, 56 let

V eni uri sta doživela tisto, po čemer sta hrepenela celo življenje. Oba sta bila osamljena in nesrečna, ona še bolj, ker je bila poročena. Bila sta dve duši, ki sta živeli za druge. Smisel življenja jima je bil pomagati. Njima je zadostovala drobtinica dobrote, da bi ju ohranjala pri življenju. Oba sta bila ranjena. Alkohol, nasilje in strah so jim bili vzgojitelji in vzor. Njun vsakdan je bila praznina, zanikanje svojih potreb, preziranje svoje bolečine.

Njegova čustva so bila omrtvičena in zamegljena, da bi ga zavarovala pred spominom na odraščanje med praznim steklenicam vina, razbitim pohištvom in večnim kričanjem. Odrasli del njegove duše je v poklicu otroškega psihologa poskušal premagati preteklost. Otrok v njem nobenemu ni dovolil, da bi se mu približal, da ne bi bil spet ranjen. Ona je celo življenje hrepenela po ljubezni. Trudila se biti spodobna žena, ker bi mogoče na ta način, pri možu zaslužila tisto, česa ni dobila od očeta. Bolj ko se je trudila, bolj jo je mož ignoriral. Če pa je bil dobre volje, se je igral z zlobnimi besedami, žongliral z žalitvami, tekmoval sam s seboj, da bi našel čim bolj originalne, tiste ki jo bodo čim bolj prizadele. Njegovo sadistično preganjanje dolgčasa ji je razdiralo zadnje koščke samozavesti. Ni hotela obupati, ni se nehala boriti, trmasto je vztrajala. Ona je bila ta, ki ni poznala šale, ki je bila preveč občutljiva. Globoko v sebi je vedela, da si zasluži srečo in da jo bo nekega dneva našla.

Po naključju, ali mogoče ne, sta se srečala v kupeju mednarodnega vlaka. Pred njimi je bila dolga pot, vendar samo ena ura potovanja. Duši sta se prepoznali. Bila sta dva človeka, dve bitji, mož in žena, prijatelja. V tisti uri je bilo celo eno življenje. Pogovarjala sta se o podobnostih iz svoje preteklosti, o otroštvu, o norostih iz najstniških dni, o napakah mladosti. Smejala sta se, ko sta istočasno povedala isti stavek. Tolažila sta se zaradi izgubljenih priložnosti, zaradi neustvarjenih ciljev. Vlak se je z naglico ustavil na nepomembni postaji in njo vrgel iz ravnovesja, z roko je pristala na njegovem kolenu. Naključen dotik je povzročil vihar občutkov med njima. Pogledala sta se v globino duše in vedela, da nimata možnosti, da bi bila skupaj srečna. Dotik je zanetil pritajeno bolečino ob spoznanju, da sta jima življenji bili zapravljeni, da bi lahko bili lepši, da bi lahko bila srečna, da si zaslužita boljše. Bolelo je spoznanje, da sta do zdaj žalila sama sebe s strinjanjem na manj, brez da bi bila deležna prave ljubezni. Ker ona dva sta vedno samo dajala. Po trenutku spoznanja njune vrednosti in možnosti ljubezni je prišel strah. Strah pred iluzijami in spremembami. Sum, da je ljubezen res možna. Življenja sta jim bila samo nabor navad, kolaž predvidljivih koščkov, ki so jima dajali varno zavetišče. Misel o neznanem je bila srhljiva. Možnost, da bi zapustila kletko in se napotila v divjino, v raziskovanje jima je jemalo sapo in pogum.

Njena postaja se je neizogibno bližala. Lahko bi pozabila izstopiti, lahko bi zamudila postajo, lahko bi poskusila samo sebe prevarati, vendar ni. V daljavi se je že nejasno začelo slikati njeno mesto. Vstala sta, da bi se poslovila. Ona je dala roki na njegova ramena, on jo je objel okoli pasu. Rahlo, vendar odločno sta se dotaknila z obrazoma. Stala sta, podpirajoč eden drugega, dokler se solze, ki so se združile v eno, niso presahnile, dokler vlak ni prispel na njuno zadnjo, skupno postajo. Ni ji pomagal nesti kovček do izhoda, ni pogledal skozi okno, da bi jo še enkrat pobožal s pogledom. Bilo je neprimerno. Ni imelo nobenega smisla. Ona je pohitela do parkiranega črnega karavana, ki se ji je naenkrat zazdel kot mrliški avto. Novorojena čustva je skrbno shranila v kovček in ga vrgla v prtljažnik. Po potrebi ga bo odprla, da si bo nabrala moči za nadaljevanje poti, ki si jo je izbrala.

Mož, ki je krmilil z njenim življenjem, je brez pozdrava, z nestrpnim izrazom na obrazu, zapeljal proti njunemu domu, proti pokopališču njenega srca.

 

31. Letni časi življenja, Damjan Japelj 46 let

Pomlad vzcvetela je v tvojih očeh,
ko prvič sva se poljubila.
V tistem objemu in mladih nočeh
sva si neskončnost delila.

Poletje je vnelo obalo strasti,
igrivo sva se jim predala.
Gradila valove, gladila čeri
utrinkom trenutke jemala.

Jesen nama barva sivino večera,
a plamen še tli v ognjišču srca;
utrip že bledi in v večnost umira,
a slutnje z objemom razbliniva.

Prostrana so polja te snežne beline,
sneg je zasul že vse skupne sledi,
le veter raznaša te naše spomine
v krošnje cipres, kjer počivaš zdaj ti.

V krogu neskončnem vrti se življenje,
in le en trenutek nam dan je v dar…
Umira vse, tudi to hrepenenje,
a moja ljubezen do tebe – nikdar.

 

32. Struna ljubezni, Mateja Marot, 29 let

Si moj zrak,

zrak, ki ga vdihava vsak.

Si kot nikotin,

osvajaš, zasvajaš, pustiš spomin.

 

Si moje sonce,

ki sveti na vse konce,

in si moja kaplja,

katera vse laži Sveta potaplja.

 

Si moje ogledalo,

kot da gledam se v zrcalu,

mi prebujaš spomine,

oh, čudovite te skomine.

 

In ti, ti si moje glasbilo,

moja violina, ki igra,

moja struna ljubezni,

ob tebi srce in duša trepeta.

 

Hvala ker si,

hvala ker sva jaz in ti!

 

33. 11/11, Špela Pulko, 28 let

Zaključila sem! Dovolj mi je bilo klicev ob dveh zjutraj za ‘malo druženja’. Kreten! Končala sem preko SMS-a.

Obrnila sem se proti računalniku in nadaljevala z naročili. Še 46 jih moram odposlati do malice.

Moje počutje ob koncu delovnega dne je bilo zmedeno. Razmišljanje je bilo o samospoštovanju, a hkrati sem vedela da padam nazaj v monotonost dolgočasnih dni, pol urnih sprehodov, ki mi že mesece ne zbistrijo glave in kozarec vina ob petkih ki ga spremlja vsaj 10-krat viden romantičen film.

Ob teh mislih se mi pridruži opozorilen zvok e-pošte na telefonu.

»Kaj sem pozabila?« Sem se vprašala na glas. Strahoma sem odprla e-pošto. »Borut?« Skladiščnik. »Naročilo 11/11 se ne ujema. Prosim, da prideš nazaj in to popraviš, saj mora biti pošiljka pripravljena za dostavo še danes!« Hitro sem se obrnila in odpravila proti firmi. V petih mesecih dela se mi ni zgodilo, da bi storila kakšno napako. Z zmedenim pogledom sem stopila v skladišče. Oči so iskale Boruta. Prikazal se je izza ovinka.

»Poslal si mi sporočilo, da se naročilo 11/11 ne ujema. Kaj se ne ujema? Zakaj ni šlo naprej?« Sem ga napadla s vprašanji.

»Ekhem…urejam,« je hitel z odgovorom. Zatikalo se mu je, rahlo se je tresel kot bi ga zeblo. Opazila sem, da so me v času iskanja rešitve njegove oči merile s pogledom. Nevedno je v kotičku ust s konico jezika drsel po zgornji ustnici.

»Oh ne! Nekaj je narobe! To morava urediti še danes!« Hitro sem prihitela do računalnika kjer je urejal dokumentacijo. Program nama ni spustil pošiljke v odpremo. Nisem vedela zakaj. Ko sem na drugem računalniku preverjala naročilo, sem s kotičkom očesa opazovala njegovo telo. Siva srajca zglajena na napetih ramenih, močne roke in prsti, ki so s svetlobno hitrostjo reševali problem, do pasu niti prišla nisem, ko je prekinil moje misli. »Zgleda, da bova tukaj kar nekaj časa. Računalnik nalaga datoteko. Ne vem kako dolgo bo trajalo.« Samozavestno sem pristopila do njega in ga pomirila »Bova že.« Z dlanjo sem se oprijela njegove napete rame in ga ljubeče pogledala. Sprva rahlo zmeden pogled se je srečal z mojimi očmi. Tri sekunde nelagodja so prerasle v intenzivnost trenutka. Zgrabil me je in si me vzel. Vroči poljubi, kratki a glasni vzdihi, dotiki. V trenutku me je obnorel. V ekstazi dogajanja sem čutila toplino, povišan utrip, rahel strah, ki je prerasel v adrenalin. Miže sem videla srečo, ko sem prvič izkusila ljubezen in tiste metuljčke v trebuhu. Oprijemala sem se občutka, nisem hotela, da izgine.

Ko sva zaključila, sem ugotovila, da pošiljka ne bo pripravljena za dostavo. Za rahel Dotik ljubezni in ‘malo druženja’ sem se počutila kot Kreten.

 

34. Mehurček, Marja Volk, 19 let

zajamem sapo v prazno.

pomanjkanje kisika me zadane s silovitostjo smrti črne vrane,

raztreščene na mojem vetrobranskem steklu.

tvoje roke se trdno sklenejo okrog moje majcene biti,

kot mogočne veje okrog ptičjega gnezda…

presenečaš z nežnostjo beline prvih pomladnih zvončkov

in me držiš, kot da sem najdragocenejši porcelan.

pesek se pretaka v pričakovanju treska in razbite steklovine.

iz daljav skozi dolgo, daljšo, najdaljšo in najtanjšo slamico

pihaš odtenke mavrice v moj mehurček sreče.

zajamem polna pljuča svežega zraka.

a tebe je preveč, da bi bilo prostora za en sam vdih.

zato končam.

 

35. Resnične sanje, Mirjam Krevs, 12 let

»V življenju vsak najde nekoga, ki mu je všeč in ga ima resnično rad. Vsak najde človeka, ki mu zaupa in mu pusti priti blizu bliže kot drugim.«

Bilo je lepo jesensko jutro. Kot vedno sem vstala iz postelje in pogledala skozi okno. Zunaj sem videla drevesa, ki so zaradi mraza že izgubila svoje liste. Njihovi rjavi listi so padali na tla in ob vsakem stiku z njimi, si lahko zaslišal šumenje.

Spomnila sem se na prejšnjo jesen in zimo, ko sem lahko bila s svojim fantom in ga objemala pred domačim kaminom. Bilo je tako lepo in upala sem, da bo dolgo trajalo, vendar se je stanje hitro spremenilo. Takoj po novem letu sva se namreč razšla, saj si je našel drugo. Kljub vsemu pa mi ni preveč hudo. Imam prijatelja Andreja, ki je resnično zabaven in vem, da me ne bo nikoli zapustil. In morda, če bom imela srečo, bova kdaj postala par.

Tako sem nekaj časa zrla skozi okno, ko sem zaslišala, da je moj telefon zazvonil. Pogledala sem na zaslon in videla, da mi je Andrej poslal sporočilo. Odprla sem ga in prebrala vsebino: »Se dobiva zvečer ob šestih na igrišču?« Takoj sem mu potrdila, odšla na zajtrk, nato pa pričela z učenjem, saj sem imela do večera še veliko dela.

Zvečer sem se odpravila na igrišče. Na ramenih sem za vsak slučaj imela rolerje, saj je bil to šport, s katerim sva se ukvarjala oba z Andrejem in je bilo vedno dobro, če si jih imel s sabo. Ko sem prišla do ploščadi, me je tam že čakal Andrej. Kot vedno sem ga pozdravila v italijanščini, on pa mi je odvrnil po nemško. Nato je spregovoril: »Veš, dolgo časa sem razmišljal, če bi komu povedal in zdaj sem se odločil, da ti zaupam nekaj pomembnega …« Tedaj so se mi zasvetile oči. Upala sem, da me bo vprašal, če bi bila skupaj. »Dobil sem punco.« Obmolknila sem. Vse veselje, ki sem ga imela, je pošlo in kar naenkrat je svet postal temačna luknja. »Kdo pa je?« sem ga vprašala. »Kristina iz 7.« Lepo, mlajšo si je dobil. »Čestitam. Oprosti, ampak moram iti. Adijo

Naslednji dan sem dobila nešteto klicev in sporočil od Andreja. Nisem se mu oglasila ali odpisala. Kar naj ve, da me je prizadel. Nisem vedela, ali se sploh še hočem družiti z njim ali naj ga kar pozabim. V šoli sem ga neprestano ignorirala in skrivoma opazovala, kako se je družil s svojo novo punco. Ob vsakem pogledu sem videla, da me ne potrebuje, kljub temu da se je želel še pogovarjati z mano. Ker sem neprestano mislila nanj, sem popustila v šoli in kmalu me je izdalo tudi zdravje. Hudo sem zbolela za pljučnico in v bolnišnici sem morala ostati kar dva meseca, da sem lahko spet živela sama. Med zdravljenjem sem večinoma spala in v vsakih sanjah čutila Andreja na svojem ramenu ter slišala njegov glas, ki mi prigovarja lepe besede.

Po dveh mesecih sem odšla domov. Ker je bilo moje zdravje kljub vsemu še vedno na dnu, sem ostala še nekaj časa doma. Preden sem se dokončno pozdravila, je trajalo še dva meseca. Po štirih mesecih hude bolezni sem nato končno lahko spet odšla v šolo. Nisem vedela, kaj se je vmes dogajalo in kako je z Andrejem ter njegovo punco.

Ko sem vstopila skozi šolska vrata, sem najprej zagledala nekaj svojih sošolcev, ki so me z nasmehi pozdravili, za njimi pa Andreja – tokrat samega in nekam žalostnega. Mimo njega sem šla, kot da ga ni. Ves dan sem se mu izogibala, dokler zvečer nisem prejela njegovega sporočila: »Bela, oprosti. Naredil sem napako. Prosim,  pridi na šolsko igrišče.« Takoj sem mu odgovorila, sicer v jezi, malo pa tudi v veselju, da me še ni pozabil: »Tako pozno, zakaj?« Takoj je odgovoril, očitno je sedel na telefonu: »Samo pridi, čaka te presenečenje.«

Nisem ga hotela užaliti, zato sem si oblekla svojo jopo in se kar v trenirki in adidas natikačih odpravila na igrišče, kjer me je čakal. Osvetljeval ga je en sam snop svetlobe, ki je prihajala iz šopka vrtnic. Pristopila sem do njega in ga pogledala v oči. Izročil mi je šopek rož, me objel in mi zašepetal v uho: »Bi bila moja, samo moja in vedno moja?« Odgovorila sem mu: »Veš, da bi.« Nato sva se spogledala, se nežno nasmehnila in poljubila. Bilo je tako lepo, romantično in mogočno. Počutila sem se zelo močno in zdelo se mi je, da sva na svetu le midva in nihče drug.

Mama mi je večkrat rekla, da je za vsakega rojen nekdo, ki mu je usojen. Zdi, se mi da sem našla to osebo in če sem poštena, še nisem spoznala nikogar, ki bi mi bil tako všeč kot Andrej.

 

36. Dotik ljubezni, Teja Strajn, 43 let

~ Hmmm, le kako diši tvoj objem? Premišljujem.

Kapljice dežja nežno umivajo okno.

S kapučinom v dlaneh … prebujam domišljijo …

 

♡ Morda kot gozd, danes zjutraj? V vseh čudovitih odtenkih vonja prebujajoče se narave …

 

~ Kakšnega so okusa tvoji poljubi?

♡ Morda, kot pregrešno slastna tortica z okusom čokolade in višnje, ki sem jo pojedla za zajtrk?

 

~ Kako globoko seže tvoj dotik?

♡ Morda, kot sončni žarek, ki se plast po plast prebija skozi krošnje dreves, da bi našel pot v najtemnejše kotičke gozda?

 

~ Kaj pa če mi, preprosto, pokažeš?! ~

 

37. Dotik ljubezni, Vika Terglav, odrasla oseba

Ljubiti. Biti ljubljen. Imeti rad. Zaljubiti se. Ljubiti se. Zaljubljenca. Ljubimca. Toliko enih besed, toliko enih čustev, toliko enih pomislekov, pa misli, pa sanjarjen, pa občutkov. Pa vse to je pravzaprav le ena sama beseda- ljubezen. Lju-be-zen. Tako lepa beseda; polna spominov, polna vznemirjenja, polna pričakovanj, polna ljubezni.

In kaj je sploh ljubezen? Ljubezen je tako močna beseda, da težko bi jo opisala. Zame ljubezen je neukrotljivo čustvo, ki ne da se ga nadzorovati, ki ne da se mu izogniti, ki pride spontano, ko najmanj pričakujemo in odide, ko najmanj želimo. Ampak v resnici nikoli ne odide, za vedno ostane v nas, tudi če okrog nas so le še spomini.

In menim, da ljubezen je tako močne narave, da ne obstaja beseda in ne tisoč besed, ki lahko bi jo opisale. In trdim, da ljubezen je tako obsežna, da ima na tisoče kotičkov in za vsako osebo so drugačni, za vsako osebo unikatni in vsaka oseba jih raziskuje skozi celo življenje. In prav vsak spozna, da ti kotički so si tako različni; da nekateri so polni svetlobe, polni upanja, polni radosti, polni veselja, sreče in zadovoljstva in da nekateri so tako temačni in žalostni in prazni upanja. In ne moremo se izogniti ne enim in ne drugim. In vsi te kotički nam ustvarjajo pot, življensko pot, na kateri spoznavamo različne plati ljubezni. In prav te plati nas spremljajo in vodijo do zadnje sekunde življenja; skupaj z njimi si ustvarjamo pot in skupaj z njimi jo končamo.

In ko pot bližnje osebe se konča pred našo, takrat je najtežje. Pa ne zaradi tega ker bi ljubezen odšla. Ravno nasprotno. Ker odšla je oseba polna naše ljubezni; oseba s katero smo si delili to ljubezen in zdaj si je ne moramo več deliti. Ker pot ljubezni se nadaljuje, kljub temu, da pot življenja je ugasnila. Zdaj smo ostali sami, s to mogočno ljubeznijo in ne vemo kaj bi z njo, ker je boleča, ker nam daje občutek praznosti, ker ni več deljena. In takrat boli. Boli, ker vemo, da smo preveč ljubili da bi kdaj nehali ljubiti in boli ker vemo, da naša ljubezen je tako močna, da bo bolelo, da bo zavedno bolelo in nikoli več ne bo isto. Ker ne mora bit. Ker zdaj nam ostala je samo še ljubezen do spomina, ljubezen občutka, ko bili smo s to osebo, ljubezen do ljubezni, ki takrat smo jo čutili. Ljubezen dotika ljubezni. In prav spomin je ta peklenski del ljubezni.

In če je to peklenski del ljubezni, kaj je nebeški del ljubezni?

Nebeški del ljubezni je dotik. Sam dotik ljubezni. Ker ko se nas dotakne ljubezen, ko nas objame, ko občutimo njeno toplino, njeno moč, njen vpliv, ko občutimo dotik ljubezni si želimo, da občutimo še enega, pa še enega, pa še enega. In prav vsak dotik je drugačen, unikaten; in prav vsak je čudovit. Čudovit je, ker ljubezen ne mora biti ne čudovita in če mi želite nasprotovati z odhodom ljubljene osebe, je to odhod osebe in ne ljubezni in če mi želite nasprotovati z izgubo ljubljene osebe je to še zmerom ljubezen. Ker ljubezen je ostala, tudi če osebe več ni. Ker dotik ljubezni ne mora biti nikol več odvzet.

V spomin moji dragi prijateljici Katji, za vedno v mojem srcu.

 

38. Srebrn žarek lune, Ana Kumperger, 17 let

Le kadar se ponoči zbudim,

se zares zavem, da te ni več tu.

Vzglavnik na drugi strani postelje je ledeno mrzel

in tvoja srajca že dolgo

ne visi več na obešalniku za vrati.

Prižgem staro namizno svetilko

in takrat soba za hip zadiši po tvojem nasmehu.

Včasih s knjižne police vzamem knjigo

in preberem strani,

ki si jim nekoč rahlo zapognil vogale.

Zaradi podčrtanih citatov vsaj za droben trenutek

spet zaslišim tvoj hrapavi glas.

Še vedno se spomnim,

kako si vsak večer na nočno omarico odložil očala

in na bel čipkast prtiček zlat prstan.

Preden sva zaspala,

sva v objemu brez besed iz sebe izlila

usedline preteklega dne.

Tako rada sem ti prisluhnila,

ko si mi šepetal o rumenem krilu,

ki sem ga nosila,

ko sva se spoznala ob tistem ribniku.

Veš, včasih v spanju zaslišim škrtanje kljuke,

kot bi tiho stopil v sobo,

sedel na rob postelje in me neslišno opazoval.

Si to res ti?

 

Vzdihnem.

Dlan nežno prislonim na stikalo za luč.

Spalnica je spet prazna in temna, vrata so zaprta.

Skozi prosojne zavese posije žarek lune

in osvetli tvojo podobo na steni.

 

39. Julij, Maša Ribič, 36 let

Julij je bil človek redkih besed. Celo življenje je živel v svoji glavi. Zdelo se je, da nima rad bližine ljudi, vključno s svojo ženo. Ker imajo ljudje moč uporabe besed – besed, ki zavajajo, besed, ki tolažijo, besed, ki zmedejo, besed, ki ranijo – orožja, ki zlahka zataji. Julij ni zaupal besedam. Ljudem še manj. Cvetice niso ljudje. Cvetice rastejo in cvetijo v tihi hvaležnosti za tvojo skrb in čas, ki jim ga nameniš. Osupnejo te s svojo lepoto in ti povrnejo kanček zaupanja v svet. So kot zdravilo za slab dan. Julij je ljubil cvetice. Z njimi je preživljal ure in ure, jih zalival, odstranjeval plevel in jih zasipal z vso svojo ljubeznijo. V svojem vrtu, svojem magičnem zavetju, se je počutil varnega.

Julij ni veliko govoril. Ko pa je, me je vedno pustil brez besed ali me nasmejal do solz – eno ali drugo, redko nekaj vmes. Vedno, ko me je zagledal v avtu, mi je zaželel varno vožnjo. Nikoli nisem polagala posebne pozornosti tem frazam. Ker so fraze ravno to – skupki besed, s katerimi zapolnimo tišino, ki je ne bi bilo potrebno zapolniti. Danes vem, da Julij ni uporabljal besed, da bi zapolnil tišino. Vsaka črka, vsak stavek, ki ga je izrekel je skrival pomen, skrb. Skrito sporočilo s katerim mi je, na svoj nevsiljiv način, povedal, da mu je mar in me ima rad.

Julija sem zadnjič videla v bolnišnici. Njegova demenca je sčasoma napredovala, njegovo srce je postajalo šibko, njegove oči pa so se svetile do zadnjega dne. Prinesla sem mu rumeno vrtnico iz njegovega vrta – ker je ljubil cvetice. Pogledal jo je in po dolgem času sem na njegovem obrazu opazila majhen nasmešek. Nekaj časa sem sedela z njim v tišini, brez nepotrebnih besed, držala sem ga za roko in se spominjala časov daleč nazaj. Preden sem odšla, sem ga poljubila na čelo, mu z roko šla skozi bele lase, se nasmehnila in mu povedala, da ga imam neizmerno rada. Pogledal me je v oči, mi stisnil dlan in mi še zadnjič zaželel varno vožnjo.

Po njegovi smrti sem se le stežka sprijaznila, da ga ni več. In vsakič, ko pomislim nanj, se spomnim vseh lepih trenutkov, ki sva jih delila. Ko sem bila stara štiri leta, sva več ur igrala Spomin in nikoli se ni pritoževal, četudi sem »zmagala« že osmič po vrsti. Ko sem bila stara pet, me je naučil voziti kolo. Ko sem ga po nekem naključju prelomila na pol, ga je zvaril nazaj skupaj. Ko sem si pri sedemnajstih »privoščila« uhan v jeziku in nisem mogla jesti trde hrane, mi je kuhal čaj iz kamilic in niti z besedo omenil podviga mojim staršem. Moral bi, ampak ni. Pri osemnajstih me je po katastrofalni novoletni zabavi prišel iskat ob petih zjutraj, z nasmehom na obrazu in v svoji črtasti pižami. Ob sobotah sem ga po telefonu poklicala v spodnje nadstropje in ga prosila, da mi naredi čokolino, ker je samo on znal doseči pravo konsistenco z veliko grudicami. Stara sem bila dvajset let in popolnoma zmožna to storiti sama. Ampak nikoli ni bil tako dober kot takrat, ko ga je pripravil on. Vsi ti spomini pričajo o veličini tega človeka, o njegovi potrpežljivosti in neskončni ljubezni.

Preteklo je že nekaj časa, jaz pa se še vedno zjutraj zbudim in za nekaj sekund pozabim. Pozabim, da sem bila oropana. Pozabim, da ga ne morem več poklicati in imeti enega izmed najkrajših in najpomenljivejših pogovorov. Včasih živim za tistih nekaj jutranjih sekund. In še vedno se sprašujem kako lahko živim v svetu, ki ne vključuje mojega dedka. Navsezadnje, kakšno leto je leto brez julija? Takrat cvetice najbolj cvetijo.

 

40. Dotik ljubezen, Petra Ahčin, 20 let

Sedim in strmim skozi okni na polja,

ki me pomirjajo in hkrati vznemirjajo s svojo razsežnostjo.

Tako spokojna so in polna življenja.

Male poganjke čaka še dolga pot do zrelega klasja,

a me kljub temu navdajo z upanjem, s katerim zrejo v svet.

Daleč na obzorju so obrisi gora,

predaleč, da bi razbrala brazde in razpoke v navidez trdnih stenah.

Nekje v ozadju se zabliska v slutnji nevihte,

ki bo gotovo pustila posledice na poljih.

Dlje kot strmim, bolj se mi zdi, da se megla redči

in pušča pogledu vse globlje in globlje …

 

Takrat me nenadoma iztrga,

ko pomežikneš in se v zadregi nasmehneš.

»O čem razmišljaš?«

»Ah, nič posebnega,« odgovorim, strmeč v zdaj neprepustne zelene oči.

»Lahko še kaj prinesem?« me reši natakar.

»Hvala, le račun.«

 

Potem sva hodila po nabrežju in govorila o načrtih za poletje, za naslednje leto,

celo o sanjah o zdaj še nenapovedljivi prihodnosti.

Povedal si mi o ločitvi svojih staršev in jokal v mojem objemu

(seveda sem potem tudi jaz v tvojem).

Ves večer sva se držala za roke, se pred slovesom objela in poljubila,

a nikoli si nisva bila tako blizu kot takrat,

ko sva se poljubila s pogledom.

 

41. Dotik, Ksenija Kolar Švarc, odrasla oseba

Ni le občutek kože ob koži.

Je tudi pogled iz oči v oči, takrat dotik posebno zgodbo govori.

Je preplet dlani zjutraj  in zvečer v postelji, preden odpreva ali zatisneva oči.

Je odnos izrečenih besedi.

Je srčno žarčenje vibracij,

kjer med dvema ni dveh poti.

Le ena pot je tista, ki dotik ji lahko sledi,

le ena iskrena in skupna ter se vedno znova zgodi.

Dotik – ustvari pot, ki je prej ni bilo.

Dotik – od zaupanja živi in z ljubeznijo se hrani.

Dotik – začuti kdaj je poln laži in takrat boli, boli…

 

42. Dotik ljubezni, Dana Ograjenšek (61 let)

 

Dotaknil se je tam,

kjer vsak dotik sledi pusti.

 

Ne mine, čisto po svoje diši ta dotik,

ki v temi išče oči.

 

Odprl je dlan, da bi zadržal čarobnost trenutka,

da mu ne ubeži.

 

Se dotaknil srca,

želel je da ga podari.

 

Ni se zavedal, da srce se ne podari.

 

Nekdo bi imel dva, on pa nobenega.

 

Pa je položil glavo na njeno srce,

dotaknil s poljubom se ustnic in one spregovore:

 

“Dotik ljubezni je ta, ki v temi spregovori.

 

Dotik ljubezni sije močno tudi skozi zaprte oči.

 

Dotik ljubezni se podari srcu, ki čuti enako kot ti.

 

V dotiku ljubezni, se življenje rodi.”

 

43. Ljubezen spremeni vse, Mojca Majerle, odrasla oseba

 

Ljubezni ne čutiš. In ne slišiš. In ne vonjaš.

Pa vendar je je lahko premalo ali dovolj.

 

Odsotnost ali prisotnost ljubezni spremeni vse.

Zmehča ali izostri robove naše okolice.

Doda ali odvzame barve.

Spremeni glasove okoli nas v prijetne ali zoprne.

Nam da zagon ali nas položi v posteljo.

Pomlajša ali postara obraze ljudi.

In odvzame sanje ali doda upanje.

 

Vem, da ljubim, ko mi je toplo, čeprav je okoli mene sneg.

 

In ko je vse hudo, pa vendar pravim, da je življenje lepo.

 

Vem, da ljubim, ko mi greš tako na živce, da te ne morem videti.

Pa vendar komaj čakam, da prideš domov in te vidim.

 

Vem, da ljubim in sem ljubljena, ko vonjam tvojo kožo in začutim, da sem doma.

Ko me pobožaš po laseh in se moje telo popolnoma umiri.

Ko obstanem osrediščena, čeprav sredi vrveža trgovskega centra.

 

44. Stari ata, Tamara Klemenčič, 24 let

Ko sem bila majhna nas je učil daru govora,

potem nas je učil,

kako nositi življenjskega tovora.

Da ne obupaš nad njivo,

ko ti vse uničijo nevihte in toče,

da gledaš še vedno igrivo,

ko se ti globoko v duši bridko joče.

Najbolj pomembno pa je,

da gledaš ženo, otroke in vnučke,

kot da so tvoje najsvetlejše lučke

in da jih naučiš daru cepljenja drv,

saj ljubezen res greje,

ampak: drva so pa drva!

 

45. Dotik ljubezni, Petra Boh, 35 let

Srce hrepeni in ti kaže življenjsko pot.

Si ga pripravljen slišati?

 

Sam sebi ga odpri. Na široko kot francosko okno.

Poslušaj ga. Objemi ga.

 

Zgolj tvoje srce, ki se prepleta v harmoniji z razumom.

Vse ostalo je brezpredmetno.

 

Šele, ko imaš sam sebe rad, lahko ljubezen deliš s svetom.

Iskreno. Strastno. Pošteno.

 

46. Dotik ljubezni, Maša Kores, 37 let

Stara sem bila 15 let.. ravno sem vstopila v srednješolska leta… raziskovala sem svet, sebe, svoje telo..vse okoli mene. Kot otrok, ki prvič vidi in zatipa travo, kužka ali pa se opeče..

To sem bila jaz – veliki otrok, ki raziskuje vse kar je novo.

Spomnim se, da mi je takrat že bil všeč kakšen fant iz šole, nekaj čisto normalnega…ampak tla pod nogami pa mi je zamajala moja nova učiteljica. Imela je fantovski videz.. bila je kakšne 15 let starejša od mene, kratke rjave lase, roke so bile popraskane od mačke, oblačila pa se je v nič kaj ženstvena oblačila.. na prvi pogled je morda delovala celo neatraktivno, vendar mene je nekaj na njej noro privlačilo.

Poučevala je informatiko in takrat je bil internet še redkost, zato so ostali sošolci izkoristili te ure za klepet po spletu, za iskanje slik in informacij najljubših glasbenikov, igralcev in tako naprej.

Jaz pa sem vsaku uro sedla za računalnik, ki je proiciral na steno, iz katerega nam je profesorica kazala učno snov. Seveda velike večine sošolcev to ni niti najmanj zanimalo, zato se noben ni želel vsesti tja. V glavi mi je dogajalo vsakič, ko je sedla zraven mene, ko sva se naključno dotaknili, ko sem jo imela tako blizu in ko sem lahko zavohala vonj njenega parfuma ali celo vonj kože..
Enkrat je celo stala za mojim hrbtom, jaz sem sedela ona pa je stala za mano. Roki je položila na moja ramena in me začela (med predavanjem!) masirati po ramah..hkrati pa je razlagala redno snov. Kje sem imela takrat glavo mi ni jasno, misli so mi šibale levo in desno, srce je poskakovalo in dihanje je postalo globoko in pospešeno. Njen dotik se je žal hitro končal, saj sva bili konec koncev sredi učne ure. Tisto leto sem jo občudovala, si jo želela… iskala sem samo sebe, kdo me privlači, kateri spol, ali sem morda istospolno usmerjena?

Naslednje šolsko leto jo žal ni bilo več na šoli. Pogrešala sem jo, a realnost je realnost. Vseeno sem se usmerila na fante, je bila pa zanimiva izkušnja, kako te lahko isti spol tako noro zmeša.

Sem jpa pa več kot 20 let kasneje našla na družbenemu omrežju Facebook in ji povedala, kako sem se počutila. Presenetljivo se me je spomnila in me opisala kot pridno punco (seveda sem bila pridna, saj sem bila edina zainteresirana za njen predmet). Povedala mi je tudi, da je vedela za mojo simpatijo do nje in da takrat ni vedela, kako bi sploh reagirala na to in se ji je zdel molk najboljša rešitev.

Hvaležna sem ji za vse njene poglede, dotike, ki niso bili morda nič posebnega, takrat pa so meni pomenili ogromno..hvaležna sem ji za povratno sporočilo in obrazložitev, pa čeprav po dveh desetletjih.

Življenje je res polno presenečenj in čisto zares ne vemo kdaj nas bo naslednjič zadela Amorjeva puščica…

 

47. Meja med sanjam in resničnostjo, Emelina Kadrić, 18 let

Nihče ne ve, koliko neviht

skrivajo morske globine.

Koliko svetov se ruši,

medtem ko se zdi vse mirno.

Tako je tudi v ljubezni.

Nezavedno se potopiš.

Dotakneš se ljubezni,

ki te vzame leteti

na krilih vetra.

Letiš in ne gledaš naprej,

dokler se ne znajdeš na tleh.

Najbolj boleče ljubezni rojevajo najboljše pesnike.

Ljubila sem enega moškega z vsem srcem

Komur moja ljubezen ni zadostovala.

Našla sem srečo v dežju.

Postala sem ljubitelj dežja.

Zaljubljena v naravo,

mir sem našla v poeziji.

Svoja čustva sem prelila na papir,

da pozabim na črnolasega človeka

in dejstvo, da je on že zdavnaj pozabil name.

Vsaka noč bi minila brez spanja.

Noči so dolge za tistega, ki ne sanja,

in še dlje za tistega, ki sanja buden.

Poskušala sem zbrati v verzih

vso mojo ljubezen do njega.

Poskušala sem in je delovalo, vsaj upam da je.

Le, ni se dalo vse napisati v eno pesem,

Zato sem mu morala napisati celo knjigo.

 

48. Ljubezen prijatelja, Benjamin Šljivar, 20 let

V času ko sonce ni sijalo,
ko zlo ovilo je stari grad,
sem njo spoznal.

Brez strahu pred demoni in pošastmi
je v moj grajski vrt vstopila.
V času, ko klicali so me »trolski obraz«,
ko brez obljub in prijaznih besed,
za roko me je držala
in povlekla iz meglenega labirinta.
Luknje je z rdečo nitjo zakrpala,
lotosovim cvetovom je vodo dala
in lilije rumene posadila.
Luč v vrt je prinesla.
Skupaj grad sva popravila.

Mar ni lepa? Ljubezen prijatelja.
Tako močna in mogočna.
Kaj človek storil bi brez nje?

 

49. Dotik ljubezni, Tina Lasnik, 26 let

Ko sem vstopila v najstniška leta,

takrat sem prvič obup doživela.

Fantje, ki meni so bili všeč,

sem jaz njim, se zdela odveč.

Bila sem dobra kot oseba,

in vredna prijateljskega pogleda.

Kaj več od meni niso želeli,

po lepših dekletih so vsi hrepeneli.

Pa minila so leta,

in sem mislila, da mogoče se mi kaj lepega obeta.

Nekoga sem osvojila,

se v njegovo srce zarila.

A kaj ko nisem hitro spoznala,

da vse to bila je le šala.

Bila sem njegova trofeja,

nekdo iz katerega se lahko norca, on dela.

Prizadele so me njegove besede,

ki so kot led na koži, zabolele.

Bila sem močno prizadeta,

a hotela sem le biti ljubljena, in sprejeta.

Pa sem v dvajseta leta vstopila,

in po dolgih letih sem zopet metuljčke doživela.

Na žalost bila je le avantura,

ki se je na poti domov na več koncev razdrla.

Upanja več nisem imela, v pravo ljubezen več nisem verjela.

Pojavila se je nova oseba, ki priznam, me je prevzela.

A zopet se zgodba je ponovila,

bila sem le zelo dobra prijateljska oblika.

Sedaj sem se odločila, da zaenkrat bom svojo ljubezen v poezijo le zlila.

Mogoče pa se kdaj mi pripeti,

da nekomu moje srce požene njegovo kri.

 

50. MINI ORHIDEJA, Hafija Sedić (72 let)

Danes sem tvoja

skrbnica postala.

Prosim,

ne žaluj predolgo,

ker si okolje zamenjala.

 

Nekam žalostna se mi zdiš.

Zato bi ti najraje,

kar malo vitaminov dodala,

da se boš hitro pobrala.

 

Takole se bova zmenili:

vsak dan se bova pogovorili;

enkrat tedensko malo popili;

opere bova skupaj poslušali;

s klasiko, tvojo žalost pregnali..

 

Ker te je Ana meni podarila,

ne bi rada, da bi se posušila,

saj te je z ljubeznijo izbrala.

Žalostna bo, če jo ne boš počakala.

 

51. Ljubezen na prvi pogled, Minka Jerebič (55 let)

Počasi stopam za uradno osebo. Vedno bližje sva velikemu sivemu objektu. Od daleč se sliši pasji lajež, čez dvorišče zbeži mačka … Prideva do objekta, uslužbenka odpre vrata. Ena, druga in tretja … Zavijeva v velik prostor na levi strani. Vonj je prav poseben, prej odbijajoč, kot prijeten. Tu je mnogo kovinskih kletk. Izza njih drobcene očke gledajo. Kot, da bi prosile, da želijo na svobodo. Stopijo od mreže, se jo dotaknejo in nemo prosijo. V kotu pod oknom je tudi kletka. Majhna. V njej leži nebogljeno bitje. Ne vstane, ne pride do mreže, le dvigne glavo in pogled je drugačen …

 

»Je to punčka?«

»Da, punčka je.«

»Jo lahko vzamem v naročje …« so bile moje besede in velika želja, da primem v naročje to malo bitje.

»Seveda.« Skrbnica odpre kletko, vzame malo bitje iz kletke in mi ga izroči v naročje.

 

Tišina …

 

»Kako si ti lepa … žabica mala …«

»Veste, je zelo bolehna, ima številne bolezni …«

Ne spomnim se več, kaj je skrbnica še govorila. Bila sem v svojem svetu, pa ne sama: s tem malim nebogljenim bitjem … Stiskala se je na moje srce, tresla se je od strahu ali pa od želje, da se ji bo življenje spremenilo. Ja, verjetno je bilo to slednje. »Njo bom vzela. Njo bom posvojila. Kako ji je ime?«

 

»Veste, je zelo bolehna, ima številne bolezni …«, je še naprej ponavljala skrbnica. Mislim, da sem te njene besede kar preslišala, kajti to je bila ljubezen na prvi pogled. Morda drugačen pogled, a takoj sem začutila ljubezen, ki mi jo bo to malo bitjece nudilo in jaz njej. Naj ima lepo življenje, če se ji je to začelo na zelo kavern način …

 

S skrbnico zapustiva prostor. Spet hoja po dvorišču, tišina … »Veste z njo boste imeli veliko dela, sem pa vesela, da ste se zanjo odločili, težko bi dobila posvojitelja, zaradi njenih bolezni in drugačnosti,« je pogovor nadaljevala skrbnica.

 

»Ne moti me, niti moje družine to ne bo motilo. Naj uživa v življenju.«

»Prav dolgo ne bo živela. Bolehna je.«

 

Stopiva v uradne prostore. Izpolnim dolg vprašalnik, podpišem pogodbo in muca Miki postane del naše družine. Pogledam v dokumente in piše, da to črna muca. Začudim se in povprašam, če je to res muca, ki sem jo videla. »Je, gospa, je. Samo pod velikim stresom je, zato je njen kožušček pepelnato siv.«

 

Vzdihnem in sem brez besed. Stopim po kletko in jo grem iskat. V avtu se skupaj peljeva. Niti enkrat ni zamijavkala. Pripovedujem ji, kako je doma, da jo čakata maček Piki in kuža Thor; da imamo pri nas radi živali in da bomo lepo poskrbeli zanjo.

 

Res je bilo tako. Maček Piki jo je z veseljem sprejel, nič drugače ni bilo s psom. Bila je prestrašeno bitje, ki je vsak dan postala bolj živahna. Res je imela številne bolezni, toda po mesecu dni se je spremenila njena barva dlake, postala je vse živahnejša … To je bila ena sama mačja ljubezen, ki je navdihovala naš dom. Bilo je veliko obiskov pri zdravniku, pa kaj je to v primerjavi z ljubeznijo, ki jo je vračala ta mačja sirota, katero je zapustila mama, saj je čutila, da ne bi preživela, zaradi bolezni. Dobre roke, ki so jo našle, so poskrbele zanjo, da je preživela in nato živela prekrasno življenje. Po 12. letih je za vedno zaspala. Danes moja družina stoji na njenemu grobu. Tišina … »Takšne muce, kot je bila Miki, ne bomo imeli nikoli več. Sama ljubezen jo je bila in z njo se je dotaknila prav vsakega.«

 

»Mami, tebe je imela najraje,« reče hčerka. Mož le kima.

»Ja, to je bila ljubezen na prvi pogled.«

 

52. Dotik ljubezni, avtorica Iva Bevc, 22 let

Zgodbe tvojih rok.
Razgalilo me je vse
neizrečeno.

 

53. Čista ljubezen, vzdevek: Aleluja

S krvavim srcem na plaži sem sedela.

Nekdo dotaknil se je mojih las,

nato je rekel tvoj glas,

zakaj odpustiti ne znaš?

Takrat pogledala sem tvoj obraz

in ugotovila, da ljubiš me še bolj,

kot pokazati mi znaš!

Nato je rekel tvoj glas,

ko ljubiš nekoga tako iskreno, srčno in močno,

kot ljubi moje srce tebe samo,

takrat odpustiš mu lahko.

Začutila sem iskrenost in srčnost tvojo vso

ter jasno kot plavo nebo mi je bilo,

da je tvoje življenjsko poslanstvo

ljubiti mene samo!

In že objeta sva bila,

od takrat minilo je že mnogo dni

in še zmeraj tvoja roka mojo drži, ALELUJA!

 

Posvečeno moji zlati dvojčici Martini!!!

Skupaj sva bili rojeni,

skupaj v posteljico poleženi

in le tisti, ki tako zlato dvojčico ima, ve,

da je edino prava ljubezen, bit srečnega srca, ALELUJA!

 

54. Diva, Avtorica: Vlasta Črčinovič Krofič, 69 let

Tam, tam, taram … slišim poročno koračnico, ko pred rotovžem čakam svojega ženina. Vrata v poročno dvorano se odprejo, on pa jo zapušča z roko v roki z mojo najboljšo prijateljico. Z rižem posuta tla postanejo razburkano morje. Zakričim in se zbudim.

Prepotena lovim sapo, ko se opotečem do hladilnika. Z mlekom napolnim kozarec in se zgrudim na počivalnik. Ozrem se proti stolpnici Ljubljanske banke, kjer se na displeju vrstijo številke: 23:00, 5°C, 15. 10. 2021. Sem v najvišjem nadstropju Situle, obdana z gluho tišino treh sten in panoramskim oknom, v ušesih pa še zmeraj odmeva butanje krvi v ritmu Mendelssohnovih taktov. Rezek zvok mejla prekine glasbo. Berem: »Hvala Frida. Rešila si me osamljenosti.«

Moja usta se razlezejo v nasmeh. Še ena zadovoljna stranka. Pred desetletjem sem namreč ustanovila Agencijo za zmenke Diva. V tem času sem pomagala pregnati osamljenost večini strank. Moje stranke enostavno potrebujejo nekoga, ki se jim posveti in jim pomaga pri iskanju sorodne duše. Več kot tisoč sem jih celo poparčkala in zapeljala na pot »Dokler naju smrt ne loči«.

Kaj pa jaz? Feuerbach pravi, da moraš najprej osrečiti samega sebe. Ko si sam srečen, osrečiš tudi druge. Sprašujem se, če sem srečna, Ljubljana pod mojimi nogami pa molči in ne odgovarja. Nikjer ni nikogar, le tovorni vlaki se premikajo po tirih. Cestni promet je zamrl. Z belo in rumeno svetlobo osvetljene ceste so se spremenile v srebrne reke, v katerih odsevajo rdeče, oranžne in zelene luči semaforjev. Ozrem se proti modro razsvetljenemu Ljubljanskemu gradu in se sprašujem, če so bili njegovi prvotni prebivalci osamljeni. Danes so življenjski sopotniki iz šolskih klopi, tisti iz zabav in diskotek daljna preteklost. Podaljšano bivanje pri starših, karierizem, pomanjkanje prostega časa in že je pred tabo biološka ura, ki neizprosno bije zadnje minute: 23:55, 4°C, 15. 10. 2021.

Mobilnik oživi: bip – novo sporočilo: »Pomagajte! Iščem spremljevalca za službeno zabavo.« Nič ne oklevam. V bazi podatkov takoj sprožim iskalnik pod rubriko spremljevalci. Simpatije in partnerja za eno noč ali avanturo ni težko najti, tistega stalnega življenjskega sopotnika, s katerim bi delil in gradil nekaj pomembnega, pa iščeš kot iglo v kopici sena. Osamljenost je bolezen sodobnega časa. Vedno več je zdolgočasenih, zaprtih med štiri stene ali naveličanih gneče v pretesnih stanovanjih. Mnogi ugotavljajo, da so zveze, v katerih so se znašli, zgrešene. V vseh primerih je rešilna bilka vpis v Divino bazo podatkov.

Anksioznost, suicidnost in prekomerno uživanje pomiritvenih substanc so pripomočki za preganjanje praznine. V strankah vidim svoj odsev. Vedno pogosteje se sprašujem, kje in kdaj sem obtičala. Kovačeva kobila je bosa, se mi vrti po mislih, ko sežem po Lexaurinu. Drugim pomagam ob vsaki uri dneva, jaz sem pa še vedno samska in iz dneva v dan bolj zagrenjena. Prepričujem se, da mi gre odlično. Postelja je samo moja. Nihče mi ponoči ne krade odeje niti se ne obregne ob tubo na sredini stisnjene zobne paste in ni mi treba bezati umazanih nogavic in spodnjic izpod postelje. Partnerja ne čakam do jutranjih ur in ne poslušam praznih izgovorov, češ da se je službena večerja zavlekla.

Pogledam na uro: 04:50, 3°C, 16. 10. 2021. Sprašujem se, kakšna bi bila jaz z zastrtim obrazom in z vlečko, ki bi se vila za mano od začetka do konca stopnišča? Vlečka in bela obleka pri mojih šestih križih? Misel takoj zavržem. Bela barva je namenjena nedolžnim mladenkam in tudi tistim s trebuščki. Kaj pa dolga elegantna razkošna obleka v modri barvi, takšni, kot jo je zmešal in patentiral Yves Klein?

Oglasi se droben črviček, tisti, ki me nenehno odvrača od zvez, češ, saj poznaš primere, ko so šle zveze v črepinje, in ko so postali otroci žrtve medsebojnih obračunov. Tokrat ga preslišim v trdni veri, da bom presekala monotonijo noči. Z roko podzavestno sežem po filmsko obloženi BaldriMed in jo pogoltnem z zadnjim požirkom mleka. Prsti zaplešejo samodejno po tipkovnici. Odprem program za vpis nove stranke in vpisujem: ime Frida, starost 69 … posebne želje: spol ni pomemben, da le ima otroke in vnuke. Sprožim program za ujemanje. Nebo nad mano je pomodrelo, Venera poredno mežika, promet po ljubljanskih ulicah je stekel, moji udi so mlahavi in veke težke, ko me objame tema.

 

55. Ljubezen zmaga, Marija Bajt, 60 let

V objemu našla sva pristan,

hrepenenje bilo ni zaman.

Prižgan je že ogenj strasti,

šepetanje poletja v noči bedi.

 

Nekdaj sva skrivaj si želela,

da poljube bi si vzela,

a darežljivo bilo je nebo,

poljubov je dalo že sto.

 

Četudi takoj svet se podre,

naju ločiti ne more nihče;

čeprav bi padla luna z neba,

nama se vila ljubezni smehlja.

 

Čez mnogo skupaj prehojenih let

morda ne bo tako prijazen svet.

A vem, da isto ostalo bo srce;

prava ljubezen zmaga, ne umre.

 

56. Lahko bi, Irena Vesenjak, ml.; stara 42 let

Lahko bi vsaj kaj napisal;

tistih par drobnih besed,

ki bi vrnile vedrino mojemu obrazu.

 

Ki bi ogrele dušo,

kot sonce pomladi pogreje poljane.

Ki bi očistile vso samost,

ki z leti tako velika postane …

 

LAHKO BI …

Lahko bi se spomnil,

da nekje prebiva še duša,

ki je tvoji podobna;

ki srka iz podobnega izvira –

krhka in čista –

si vsak dan nove moči nabira.

 

LAHKO BI …

Lahko bi me pobožal po licu

in prebudil vso tišino dolgega časa.

Lahko bi se me dotaknil brez besed

in vznemiril vse speče ptice v krošnjah dreves …

 

To bi bila prava pomlad.

POMLAD ZATE IN ZAME.

 

57. LJUBEZEN, KI ŽIVI ŠE DANES, Hani Zamuda (62 let)

Oblačen dan. Sedem na fotelj. V rokah držim knjigo in začnem brati. Berem in berem … Misli mi odplujejo tja daleč nazaj v našo preteklost, v čas grofov Celjskih. Tam se je rodila ljubezen med Friderikom in Veroniko. Bila je ljubezen na prvi pogled, a ta prepovedana, dokler je niso uničili … Pa so jo res?

 

Veronika, mlado dekle, plemkinja nižjega stanu, ki se je zazrla v sina Celjskega grofa Hermana. Iskrice so preskočile in rodila se je ljubezen. Ni ji bilo lahko, mnogo je zaradi te ljubezni pretrpela. Bila osramočena, ponižana, a ni se vdala. Vse tegobe in neresnice je prenašala; vse v imenu ljubezni. Zavedala se je, da ji grozi prerana smrt, zato je poslušala svojega moža Friderika, ki jo je preselil v grad Ojstrica. Tam je bila v grajskem stolpu zaprta. Še danes se sliši po okoliških gozdovih njeno lepo petje, še danes živi legenda, kako si je šivala klobučke, da bi bila čim lepša, ko je bo uzrl njen mož … A, usoda je želela drugače. Ni dočakala jutra …

 

Gradu Ojstrica ni več, ostali pa so spomini na ljubezen, ki živi še danes. To ljubezen je onkraj mavrice vdihnila v dramsko sekcijo Ojstriška gospoda, ki s ponosom širi ljubezen, ki je bila nekoč prepovedana, a ta traja še danes …

 

58. Kdo sem jaz, Nevenka Vidmar, 67 let

Kdo sem jaz,

da nisem vreden pogleda;

kdo sem jaz,

da nisem vreden nasmeha;

kdo sem jaz,

da nisem vreden pozdrava.

 

Nihče!

Siva senca nekje v ozadju,

pozabljen od ljudi,

od sveta …

izmučen, ostarel, nemočen,

pa vendar človek,

ki je nekoč, bil nekdo.

 

Odšel bom brez slovesa,

brez nasmeha,

brez pozdrava –

tja, kjer je nasmeh in

večna sreča …

 

59. Čista ljubezen, Romana Tomić, 37 let

S krvavim srcem na plaži sem sedela.

Nekdo dotaknil se je mojih las,

nato je rekel tvoj glas,

zakaj odpustiti ne znaš?

Takrat pogledala sem tvoj obraz

in ugotovila, da ljubiš me še bolj,

kot pokazati mi znaš!

Nato je rekel tvoj glas,

ko ljubiš nekoga tako iskreno, srčno in močno,

kot ljubi moje srce tebe samo,

takrat odpustiš mu lahko.

Začutila sem iskrenost in srčnost tvojo vso

ter jasno kot plavo nebo mi je bilo,

da je tvoje življenjsko poslanstvo

ljubiti mene samo!

In že objeta sva bila,

od takrat minilo je že mnogo dni

in še zmeraj tvoja roka mojo drži, ALELUJA!

 

Posvečeno moji zlati dvojčici Martini!!!

Skupaj sva bili rojeni,

skupaj v posteljico poleženi

in le tisti, ki tako zlato dvojčico ima, ve,

da je edino prava ljubezen, bit srečnega srca, ALELUJA!

 

60. Dotik ljubezni, Metka Jančec Osojnik, 73 let

Ko se za tvojo roko primem,

da bi korak bil bolj lahak,

vse slabe misli proč odrinem,

poljub na lice dam sladak.

 

Nekdaj v mladosti sem želela

prešteti koče vseh planin,

zdaj mirno pot bi le hotela,

brez vzponov, hribov in dolin.

 

Da le dotik ljubezni čutim,

pogled vnaprej me ne skrbi,

ko sva z rokama se prepletla,

življenja čoln naj mirno drsi.

 

61. Bolečina ljubezni, Mery, 72 let

Takrat ko sanjaš o lepoti življenja v dvoje, ko vidiš sonce tudi v oblakih, si mlad. To kar se je začelo dogajati z mano presega vse meje mojega razuma. Pa saj nisem vsega kriva sama! Pomagal si mi počasi, a vztrajno lesti v moje srce. Zdaj si tu, in jaz si ne morem več pomagati. Vidim te kot lep ovitek na knjigi, katero sem hotela odpreti in jo prebrati do konca. Ujela sem se na tvoje nebeško lepe oči, ki so me v trenutku moje slabosti ponesle do neba. Padla sem v ta prečudoviti vrtinec ljubezni. Ostala sem nekje na vrhu, ne dovoliš mi naprej. A jaz nimam dovolj moči, da bi se vrnila. O, bog, ljubezen, zakaj, je potrebno toliko bolečine, in hkrati lepote. Zdaj mi že dolgo kradeš samo še noči, v katerih sanjam in segam v tvoje dlani, v katerih ustnice iščejo tvoj dotik. Takrat odprem oči in vidim resnico, ki najbolj boli, da te ni, da  te tudi nikoli več ne bo, ker pač to ne more biti tako. Prosim, pusti mi vsaj te prečudovite sanje. Mogoče  pa se le        kdaj vrneš in skupaj vstopiva vanje.

 

V mislih se vrnem v

tiste dni, spet

ko prinesel si mi

bele vrtnice cvet.

 

Le kam se takrat je

ljubezen skrila,

da ni dokončno vzklila?

Danes vem, da se ni skrila.

Le takrat te nisem

resnično ljubila.

 

62. (za Eriko) #1, Matej Velkavrh aka Petej Amon, 42 let

 

kapljica vode ti spolzi

med prsmi do popka

vonjam tvoj parfum

me spravljaš ob živce

vsak trenutek

ko čakam na tvoje besede

me vodi v obup

 

63. Dotik Ljubezni, Iva Pajenk, 36 let

Kaj je to dotik in kaj ljubezen? Kaj sta eno brez drugega? Mar delujeta vsak zase? Kje ju najdeš, kje dobiš? Ali je dovolj, da si ju le želiš?

Ljubezen brez dotika je zgolj beseda, ki gre preprosto z jezika. Če obstaja sama zase, ji manjka vsebina – postane votla in se nato potegne vase. Oživlja jo dotik – napaja jo kot voda cvet. Takrat postane živa, njena vrednost pa neprecenljiva.

Z dotikom se ohranja pri življenju, raste in cveti.

Z dotikom nežnosti, prijaznosti, skrbi, z dotikom, ki nikoli ne boli. Z objemom, s stiskom roke, prijaznim pogledom in iskrenim nasmehom… Z roko, ki podarja, z usti, ki govore, z mislijo, ki se pretaka, in molitvijo, ki ne čaka. To ni dotik, ki se dotakne le enega dela telesa, ampak dotik, ki se dotakne najglobljega dela srca.

Dotik ljubezni je kraj, ki ni omejen s časom, prostorom ali okoliščinami. Je kraj, kjer se srečata dotik in ljubezen ter postaneta eno – neločljivo, neminljivo in nepozabno.

 

64. Sanje ali resničnost, Emilijana Crgol  –  75 let

Moje življenje, bilo je kakor v pravljici. Ljubeči mož, razumevanje, spoštovanje, a na žalost ta pravljica ni imela srečnega konca. Srečen konec pripada samo otrokom, premajhni so, da bi jih obremenjevali s kruto resničnostjo.

Prav po tiho, kakor lopov se je v hišo priplazil in v svoje kremplje trdno vklenil telo mojega moža. Sodobno zlo – rak. Malo po malo mu je izsesaval življenjske moči in nekega dne je bil konec. Zaprl je oči, izmučeno telo je negibno obležalo na bolniški postelji. Pravljica je imela tragičen konec.

Leta žalosti, joka, depresije, nemoči, ljubega ni več. Jeza, le zakaj se je to zgodilo nama. Sva res toliko grešila v življenju, da je to kazen? Sva bila tako nepomembna, da nihče ne bo opazil izgube in ga pogrešal?

Brezplodni dnevi, prazni, so se nizali eden za drugim. Neskončna pravljica brez konca in kraja. Noči brez spanja, le hrepenenje me je obiskalo vsak dan, vsako noč. Hrepenenje po njem.

Nekega dne, vreme ni bilo nič kaj prijazno, grozna noč z grmenjem, strele s svojo neznosno svetlobo so grozeče švigale po črnem nebu in vzbujale strah. Drgetajoč in zvita v klobčič od strahu, so moje misli bežale nazaj, na srečne dni, ko strahu nisem poznala, saj sem bila varna v njegovem objemu.

Če na nekaj intenzivno misliš in si želiš, se uresniči, so govorili ljudje. Zaprla sem oči, moje čelo je bilo nagubano od napornega razmišljanja in želje in glej, kakor ptica z lahnimi zamahi kril, se mi je počasi približeval moj ljubljeni. Kakor v dimni zavesi, silhueta težko prepoznavna. Čeprav njegova postava ni bila jasna, sem vedela, da je on. Poznani vonj, nežne roke, ki so me začele božati, mi umikale razkuštrane lase iz čela. Spreletel me je nenaden občutek sreče, ko sem se naenkrat znašla v njegovem objemu. Resnično sem občutila njegove roke, ki so me objemale, celo moje telo je drhtelo, prežemala me je neizmerna ljubezen. Prišel si, manjkaš mi veš, sem zašepetala..

Tesno objeta sva bila spet eno, najini srci in duši stase združili, čarobna noč, dotiki ljubezni.

Nevihta je izgubljala na svoji moči, zavit v meglico je izginil. Še zadnje grmenje, strela, ki se je izgubljala n črnem nebu in meglica je z njo izpuhtela. Moje roke so bile iztegnjene, hotele so ga zadržati, ga prikleniti nase, toda grabila sem v prazno. Čaroben trenutek dotika je izginil.

Jutro, na mojih ustnicah smehljaj nad lepoto doživetega. Vsako noč gledam v temno nebo in prosim boga Peruna, naj na svojem ognjenem vozu ob pokanju biča in strel, ki prečesavajo nebo spet pripelje mojega dragega. Trudim se, da bi zagledala meglico iz katere bi izstopil, da bi občutila njegov vonj in da bi me njegove roke trdno objele. Nič več se ne bojim, le čakam, čakam ga.

Je to pravljica, ki bo imela srečen konec, ali pa je to samo blodnja, ki jo ustvarjajo možgani od prevelike žalosti?

Kakor koli že, bil je prelep dotik ljubezni, kakor nekoč.

 

65. Dotik ljubezni, Jasmina, 36 let

Dotik ljubezni, kaj je to?

Je to dotik, je to pogled?

Je zvok tišine ali morda tišina besed?

Je žalost, je veselje, je bolečina in je smeh.

Je toplina, je bližina, paleta čustev, za katere ni besed.

Je neznano, je strah, je pogum.

Biti ranljiv, pokazati, podariti in znati prejeti srce.

Preseči nevidne in vidne okove preprek ter zablod.

Biti, ustvarjati, dajati, prejemati s hvaležnostjo in žarom v očeh.

Dopustiti, da odpre se vesolje neskončnih možnosti …

Da pokažejo se na obzorju v času sončnih žarkov, dežnih kapelj, snežink ali v soju zvezd.

Da svetloba objame, da ljubezen prevzame in srce vodi nas.

 

66. Dotik ljubezni, Angela Hercigonja (90 let)

Kje je ljubezen?

Je ni, v votlini ždi.

 

Išče ljudi, da se razvedri.

Žal je nihče k sebi ne spusti.

 

Želi si dotika, neprespanih noči,

a vsi v samoti zapirajo oči.

 

Bo kdo sam do ljubezni prišel?

Morda bo le sam do konca odšel.

 

Ti lahko nekdo ljubezen da?

Verjetno ne, ker sta potrebna dva.

 

67. Dvakrat zapuščena, Tadeja Drenovec, 38 let

Grem do njune sobe. Odprem vrata. Kako lep prizor me pričaka. Hčerki, obe dolgolaski svetlih las, ena modrih, druga rjavih oči, ki spita skupaj pod odejo. Polsestri različnih očetov, polsestri brez očetovih likov v njunih življenjih, in jaz mama in oče v enem, s polno prtljago bolečih spominov, ki so ostali tam nekje zadaj. Starejša Mina je stara 10 let, Lena pa 5 let. Že sta pravi gospodični, ki se imata neizmerno radi. Tako spokojno spita, kot takrat, ko sem ju držala še v naročju. Že kar dolgo je od tega. Preživela sem vse čustvene viharje, da sem že sebi postala najboljša zgodba, in končno dojela, da znam biti sama sebi zadostna. Očeta Mine sem spoznala na Dunaju, ko sva se ga s prijateljico odločili raziskati za vikend sredi maja. Ravno sva se dobro namestili v hotelu in si v restavraciji privoščili kapučino ter Sacher torto. Izjemno prijazen natakar naju je pozdravil v zelo natančni angleščini. Natančnost sem zaznala, saj sem bila profesorica angleščine. Njegov prodoren pogled in modre oči so me za hip zmedle. Naposled je ugotovil, da govoriva slovensko, saj je bil tudi sam Slovenec. Pohvalil je moj izgled. Jaz pa sem se vsa nedostopna in hladna na hitro zahvalila za kompliment, in zavila z očmi. Bil je vztrajen in predrzen. Deloval je malo čez trideset. Ves egoističen je kar prisedel k mizi, da bo z nama spil kavo, in da ima pavzo ter da da pogreša slovensko besedo. Še enkrat sem zavila z očmi češ, da slinarjev res ne prenašam, toda v redu naj mu bo, sem si mislila. Veliko smo se pogovarjali o splošnih stvareh o življenju, o Dunaju na sploh, da sva skoraj zamudili kosilo v hotelu. Ponoči mi kar ni šel iz glave. Dunaj sva raziskovali  3 dni. Od Haus der Musik, Wiener Philharmoniker, pa  palačo Schönbrunn. Dan se je vedno zaključil z Janom v baru. Zadnji dan me je prosil za telefonsko številko. Na pol zmedena sem mu jo napisala kar na ovitek sladkorja. Zmenila sva se, ko se vrne septembra v Slovenijo, da se slišiva. Skoraj sem že pozabila na to srečanje, ko mi je sredi učne ure zazvonil telefon, ki sem ga pozabila utišati. Ne morete verjeti koliko posmehovanja sem bila deležna s strani dijakov zaradi tega. Posipala sem se s pepelom. Da sem lažje izpeljala to nerodno situacijo, sem predčasno zaključila šolsko uro in ga poklicala nazaj. Dijaki so bili veseli, jaz pa tudi, »win – win« situacija je bila zagotovljena. Najin randi v Sloveniji je bil čudovit, in takrat sem končno spustila čustva iz vajeti. Sledila je skupna selitev v Kranj, in pričakovanje Mine. Vse je bilo super do tedaj, ko ni in ni najdel službe. Začel se je obilo zapijati. Z razočaranjem sem ga opazovala, ko je tonil, dokler mi ni počil film. Spokala sem svoje stvari, vzela Mino in odšla k staršem v Ljubljano. Zelo sem bila prizadeta in obupana. Pijača mu je bila glavna uteha, naju pa je odrezal iz svojega življenja. Mina pa je rasla, in zrasla. Na srečo sem imela mamo blizu, dami je priskočila na pomoč. Želja po idealni družini je izpuhtela. Bila sem leta pravih kriz. Doma sem bila skrbna mati, a ponoči sem zbirala svoje trofeje. Bila sem mrtva v sebi. Streznilo me je dejstvo, ko mi je umrl oče. Imela sva posebno vez. Pisali so se dnevi solz in moralnega mačka ter sto vprašanj zakaj, mi je rojilo po glavi. Ampak, ko sem se nekako pobrala od vsega, se je pojavil on. On, ki ga v množici ljudi sploh ne bi opazila, on ki je stopal z masko po svetu, bil nedostopen, uporniški. Ljudje so ga imeli radi ali pa so ga sovražili. Jaz sem ga oboje. 2. leti je oprezal za mano, me opazoval in razmišljal kako bi vzpostavil kontakt z mano. Začelo se je z nekaj nedolžnimi telefonskimi sporočili na dan, do pogovora in smejanja pozno v noč. Imel je družino, dvoje otrok, bil poročen. Pogovori z njim so potekali spontano. Znal je prisluhniti, svetovati in ponuditi ramo. Seveda sem bila bitko sama s sabo kaj počnem, saj ima družino. Toda s časoma sem prešla vse to. Vse bolj, ko sva se spoznavala, bolj se je talil led okrog mojega srca. Obnašal se je kot najstnik, ki povabi dekle prvič na zmenek. Bil je neizmerno pozoren, čuten. Toda v sebi sem bila zmedena. Doma je imel vse, »štalco«, »kravco« in ledeno ženo. Pogrešal je nežnost in tople besede ter konstruktivno komunikacijo. To je našel v meni. Bila sva v oblakih. No jaz sem bila v oblakih. Ko sem mu po dolgih mesecih, končno priznala, kaj čutim, in da sem noseča je postal previden, hladen, odsoten. Doživela sem hladen tuš. Čez noč je izginil iz mojega življenja. Sesul se mi je svet. Jaz naivnica, pa sem verjela v naju. Podoben scenarij, drugi program.  Vse te lekcije pa so me pahnile v prepad, a tudi opogumile, da sem se ponovno pobrala. Ženske smo močnejše, kot mislimo da smo, saj preživimo marsikaj. Pot do srca sem zaklenila za moške, saj sem spoznala, da sem sama s sabo najbolj srečna in zaljubljena, in te spokojnosti mi nihče več ne bo kratil in vzel. Od zdaj naprej si sama barvam nebo.