Vaši prispevki za nagradni literarni natečaj na temo DOTIK LJUBEZNI

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z založbo Primus razpisuje nagradni literarni natečaj na temo DOTIK LJUBEZNI, in sicer v obdobju od  10.03.-15.9.2022.

 

Več o natečaju si preberite tu.

 

Vaši prispevki:

 

1. Ljubiti, ljubiti…., Franjo Frančič, odrasla oseba

Minilo bo, si rečeš, kot se izteče reka v morje,

pozabljeno bo, kot grude zemlje prekrivajo kožo,

vzameš rožnati prt, razgrneš ga v belo jutro,

kar bilo je, odnesel je južni veter pozabe,

v duši se prebujajo ptice daljnih podob,

pozabila je, si rečeš, pozabila na vse poljube,

pozabila je, šepetaš v temo, na poglede, objeme, ljubljenja,

nemirno se premakne v snu, roka, ki zaman tipa v temo,

vse rabljene besede bi menjal za en sam dotik,

misli so utrujene, košuta se ustavi v visoki zeleni travi,

zaljubil sem se v njene oči, pogrešam njen vonj,

zaman je, zaman, se vrne odmev na ostrini roba,

zibaš se, naprej in nazaj, nazaj in naprej,

minilo bo, si rečeš, kot se izteče reka v morje.

Draga, glej, lastovke so se vrnile iz juga,

čudežno je kako si zapomnijo kje so imele gnezda.

Draga, glej, ciprese so kot rakete,

v modrini jutra letijo v nebo.

Draga, glej, včeraj sem posadil češnjo,

niti leto ni pa že cveti in mi podarja rdeče dragulje.

Draga, glej, samoten sedim pod starodavno oljko,

gledam na vse stare solinarske hiše brez streh in korenin,

ki ob jutrih plavajo na čipkah valov,

spominjam se vsakega trenutka s tabo,

o, ne, ni več solz, samo trpka bolečina, da ti v tem življenju nisva

skupaj videla lastovk, češenj in teh starih solinarskih hiš,

ki ob jutrih plavajo na čipkah valov.

 

2. Ljubezen, Suzana Uršič, 45 let

Mi trije

združeni v eno.

 

Skupaj

na poti stvarnosti.

 

Gledamo svet

ki je pred nami

skrit

pod tančico neznanega.

 

Vidimo

daleč v prihodnost

Ljubezen

novega jutra.

 

Sonce

se dviga nad nami.

S prvimi žarki

naznanja nov dan.

 

In ti

osvetljuješ moje noči

odsev nočnega sonca.

V luni

odbijaš svoje žarke.

 

Svetloba

neskončnosti

jutranje

zArje.

 

3. Sedem, Igor Šmid, 60 let

Sedem je številka navdiha, vstop v neminljivost, seme ljubezni. Podaljšek zavestnega v nezavedno. Kapljica dežja v mokri pomladi. Zeleno listje, bori, veter, nepredvidljivost. V tem svetu obstajam.

Pot je lepši del cilja. Posebno, kadar je pot kratka, pogosto zavlačujem, Dokler to nisi vedela, te je verjetno begalo. Rekla si mi, da sem smotan in si mislila svoje. Znam potrpeti, čakati. Doživetje je za vsak dan čakanja točno toliko močnejše. Zato občudujem bilke, one rastejo počasi. Sadim cipreso, na prste se lepi zemlja. Posadim jo tja, kjer bi bil jaz, če bi bil cipresa. Čeprav bi bil najraje breza. Bela skorja, mehak les. Diši po rosi.

Pogosto lovim ta vonj na poti po mestu. Pomešan je z vonjem po mokrem listju. Nosim ga s seboj. Vrača me v mehkobo jutra. Takrat so tvoji lasje svetlejši od sonca, prameni popolnoma mirni. Dišiš po sanjah. Odkrita koža. Ali pa ji pri tem pomagam. Zbudim se pred tabo, poslušam tvoje dihanje. Zrem v tvoja lica, ki jih riše najpristnejša nežnost. Poljubim te na veke. Zdrsnem čez obrvi. Skoraj neopazno dvigneš kotičke ustnic.

Dosti kasneje odrineva rjuhe s sebe. Pripravljam zajtrk. Približaš se mi od zadaj. Uživam, kadar mi nagajaš. Veš, da lahko sicer delam samo eno stvar naenkrat. Samo ob tebi jih zmorem več. Vseeno me vprašaš, kje so moje roke. Iz mene izvlečeš stvari kot čarovnik.

Sprehajava se po ulicah. Izložba je ogledalo, v njem objem. Hrup okolice se izgublja, odsevi izginjajo. Spočeta sva iz tisoč ljubezni. Rojena, ko so na zemljo padali perzeidi. Primeš me pod roko. Duši se nama zlivajo čez rob. Polniš prostore hrepenenja. Koraki še nikoli niso bili lahkotnejši. Tišina boža stopala. Edina, samo moja. Vstopam v tvojo vodo. Gomazenje se širi od stopal do lic. Zaplavava, potapljava se. Zaželim si, da traja.

Usedeva se za šank, naročiva črno vino. Govoriva počasi, zaustavljava trenutke. To delava pogosto. Polglasna glasba. Prepleteva nevidne prste. S koraki vstopava drug v drugega. Spremljava ritem s samo nama vidnimi gibi. S prsti se dotakem mehkosti tkanine. Z dlani hlapi koža.

Zamegljena svetloba, telesi imava razmetani po tleh. Uleževa se na hrbet. Strop je nekje daleč. Pod njim letijo ptice. Iz tal se vzpenjajo debla borov. Njihove sence so najini odeji. Prevalim se nate. Kjerkoli se te dotaknem, mi vrelina opeče konice prstov. Bolečino utapljam v slino. Gladkost kože se izgublja v vzdihih. Meglica v očeh. Diham tvojo vlago. Stiskaš mi glavo. Izgubljam se v tvoji plodnosti.

Kot v sanjah mi pošiljaš svetlobo, ki prihaja iz megle. Zasidran v uokvirjeni globini bi lahko letel z galebi čez izginjajočo modrino neba. V preletu nad strehami se spustim na vejo platane, pod katero mečeš senco na pločnik. Roke sproščeno sedijo ob tvojem telesu. Neslišno spolzim. Na izbočini vratu se vonj tvoje kože meša s toploto ulice. S konicami prstov te primem za ramo. Obrneš se počasi, kot da od nekdaj poznaš vrelino mojega dotika. Svež zrak zožuje ulico. Počasi vstaneš. Korakom daješ prostor, da se igrajo. Spremljam te s pogledom, dokler se ne izgubiš v poltemi.

 

4. Podarjam ti, Majda Šoberl, 76 let

Podarjam ti bisere narave

najčistejše misli

najgloblje vibracije

svojega srca

Omrežim te

s pajčevinastim

hrepenenjem

uklenjene duše

Odkleneš me

s prstnim odtisom

 

5. Prvo srečanje, napisala Mira Grabrijan, 72 let

Se spomniš noči,

ko sva se midva spoznala?

Luna na nebu

takrat je sijala!

 

Ob Kolpi sem stala,

se z rožo igrala,

srce je vztrepetalo,

ko pristopil si ti.

 

Sedela sva ob Kolpi

in zvezdice štela,

glave skupaj imela,

bil nagajivi je maj.

 

Zdaj sva že stara, a srečna!

Želiva ustaviti čas,

a se ne dá.

Ljubezen naju še danes greje oba.

 

Ko nas čas

iz tega sveta bo pregnal,

bo duh ljubezni ob Kolpi

tam za vedno še ostal!

 

6. Premišljeno, Ramiz Velagić, 60. let

treptaj sence

z neslišno tišino

od včeraj od pračasa

čas brez gibanja

bledi v spominih

preživetih let

 

molitev hrepenja

nekdo z očmi dečka

z vzdihom krade sanje

brsteče nepozabe

in se tolaži s šepetom

neizrekljive lepote

 

sreča se nasmehne

s tvojim srčnim utripom

z mojim srčnim utripom

 

7. Preračunljivost »lolite« Elli, Robi Emeršič, odrasla oseba

Beti, ženska poznih 40 let. Za sabo je pustila že dve zvezi. Zaposlena na upravni enoti. Čas korone in protikoronskih ukrepov. Ravnokar dobra dva meseca, odkar je šla na svoje. Svoboda? Življenje. Končno. Vsa ta leta čudnih odnosov in že v drugo materinstvo so v njej vzbudili noro željo. Zaživeti in iznoreti se. Biti svobodna. V postavnem telesu se je prebudila lolita Beti. Dala si bo duška. Življenje bo zajela z veliko žlico. Žlico razvrata in uživanja. Do sedaj je namreč živela trdo v okvirju morale in svojemu statusu primerno. Za javno uslužbenko se namreč ne spodobi živeti … svobodno, kdaj pa kdaj tudi razvratno, in uživati v svojih neizživetih sanjah.

Ponavadi si lolite iščejo starejše, a Beti je iskala mlajše. Očitno je starejših imela že dovolj. Njen zadnji je bil namreč starejši, uslužbenec na upravni enoti in to kar nekaj let. Iskala je življenje, prigode, skrite užitke. Hotela je zaživeti in odkriti svet svobode, veselja. Veselja, ki ga je leta in leta pogrešala v zadnji zvezi.

Kot priseljenka, nekje iz Koroških hribov v večje mesto, ni poznala tu nikogar. Samo partnerja, nekaj ožjih sorodnikov in najbližje sosede. Zaprta vase ni videla dlje od svojih vhodnih vrat. Njen kolektiv je bil manjši, v manjšem kraju. Nekje na obrobju vsega. Zato je tudi v službi bila več ali manj … sama. Zato je toliko bolj brskala in listala med fotografijami na družbenih omrežjih. Kot v kakšnem pregrešnem katalogu je iskala všečne obraze, jih opazovala in sanjarila o njih. Facebook je bil njen izhod v svet. Nov svet, v katerem bo našla to, kar išče. Poslana prošnja za prijateljstvo in že je stekla komunikacija. Poročeni, samski, potrebni in resni … Iskala je in ločevala zrnje od plev. Naredila si je ožji izbor. To so bili potencialni kandidati njene sreče. Umetniki, boemi, postavneži, podjetniki, lepi na pogled … sama pravzaprav sploh ni vedela, kaj išče. A želela je le uživati. Svobodo, dotike, užitke, smeh in skupno druženje. Vse brez obveznosti in vezanja. To so bile želje in sanje Beti. Na svojem profilu si je naložila nekaj novih slik. Dolgi valoviti temni lasje, zapeljiva očala, očarljiv pogled in poreden nasmeh nekje v zavetju črne čipke. Kaj bi še sploh potrebovala več, za zbujanje pozornosti lačnih samcev, tam na drugi strani. Začelo se je.

Njeni večeri in dnevi so postali zabavno zanimivi. Od umetniških pogledov, do vljudnostnih fraz, športnih podvigov, … vsi so želeli le eno. Jo dobiti in osvojiti. Tipično moško razmišljanje, čim hitreje končati v postelji. Seveda ji je godilo. Toliko hvalospevov, lažnih komplimentov, izmišljenih pohval, vse to samo z enim ciljem, ki pa ga sama sploh ni želela videti ali prepoznati. V vsej svoji samovšečnosti je uživala kot še nikoli. Vso to hvalisanje jo je povzdignilo še višje v njenem ranjenem svetu. Ego se je pozdravil in spet je bila kraljica. Kraljica same sebe. Visoko nad vsemi. Samo ona v vsej svoji lepoti, glede na to, da ji vsi namenjajo samo presežne besede.

Sedaj je resnično uživala. Bila je kraljica moških vročih sanj. Usedla se je v njihove misli in velikokrat bila predmet njihovih fantazij. S svojim pisanjem jim je dala vedeti, da je njen svet svet čutnosti, dotikov, erotike in užitkov … in moški so ponoreli. Vse skupaj jo je malo zmedlo. Sama namreč ni bila vajena toliko občudovanja in toliko hkratnih oboževalcev, ki so jo direktno vabili med zmečkane rjuhe. Še vedno jo je tu in tam zapekla morala in vest skromne javne uslužbenke, a hkrati jo gnala naprej želja po svobodi užitkov.

Naredila je ožjo selekcijo. Izbrala si je le nekaj potencialnih žrebcev, ki ji bodo še lahko pisali in bo med njimi lahko izbrala svojega pohotneža. Enega ali več. Saj ni važno. Življenje je treba znati uživati. Do sedaj je šlo namreč življenje mimo nje. Športnik, boem, bivši sosed, slikar in en kar tako. Zanimiv samo na izgled.

V svetu pisanja je bilo vse dovoljeno in Beti se je izgubljala v orgazmih. Velikokrat je o tem samo pisala svojim oboževalcem, velikokrat pa ji je roka tudi kar sama od sebe zašla tja dol … v naslado užitkov.

Sčasoma je bilo treba narediti preskok. Iti naprej. V pisanju je bila Beti že vešča. Tukaj je presegla in dosegla že vse. Sedaj je morala iti še naprej. V tem svetu. Tukaj in zdaj. Želela si je izkusiti vse te skrite želje in vroče misli še v živo.

Kavica, krajši klepet, obisk kakšnega novega prijatelja … in spet je zaživela v svojem svetu. Na prestolu oboževanja in občudovanja. Bila je kraljica moških želja. Bila je izbirčna. Čeprav si je želela iti v skrite svetove užitkov s popolnimi neznanci, se je vedno ustavila nekje na pol poti.

»Ne morem, ne gre.« In vse skupaj je ostalo pri vročih poljubih in dotikih … Bila je pohotna kraljica, ki se je zadnji trenutek premislila in obstala kot kamen. Tukaj in zdaj. Kot da bi jo vedno znova predramila morala. Na koncu koncev je le bila javna uslužbenka … njene misli pa tako vroče in umazane, da jih ne ohladi in počisti nobena pralnica.

Zato je kolebala. Biti ne biti. Iti ne iti? Želela si je, a hkrati se je bala. Pa tako si je želela. Želela si je čez vse to, o čemer je sanjala, pisala in delila med svoje oboževalce. Gorela je kot neizgoreta sveča. A hkrati je njen ogenj vedno trepetal v vetru lastnega strahu. »Ne morem, ne smem. Ne smem se zaplesti …«

Sedaj je imela le še ožji izbor svojih skritih ljubimcev. Bilo je poletje. Treba bo narediti korak še naprej. Zaživeti in se iznoreti … do konca. Ogenj strasti v Beti je žgal kot še nikoli. Kolebala je med neznancem iz mesta in izgubljenim boemom iz Ljubljane. Umetnik in fičfirič. Zares dobra izbira za nekoga, ki deluje nazven umirjeno resno. Vse po črti morale.

Fičfirič je bil navaden jebič. Najbrž si je želel zgolj hitrega seksa in nič več. Umetnik pa … sliši se tako vabljivo. Postaven mladenič, spretnih klavirskih prstov. Beti pozabi na jebiča in meni nič tebi, brez besed gre čez vikend v Ljubljano. Vikend preživi boemsko. Narava. Občudovanje božanja oči in prepotrebnih prstov, ki skrivajo le eno misel. Potegniti še samo eno črtico … A to ni bilo to. Kar je Beti iskala … sama je pričakovala veliko več, kot samo črtico na šotorskem platnu.

Razočarana je odšla nazaj, v svoj svet … pusto mesto svojih želja. Ostal ji je še jebič. Ta je bil trmasto vztrajen, kot najbolj nadležna muha. Sploh ni odnehal. Nikoli. Zato mu znova nameni trenutek njenega časa in mu da možnost. Njegovih pet minut. Spet pride vikend. Izlet v naravo. Vikend nekje ob reki. Mir, samo zvezde in dotiki sreče. Bilo je lepo. Lahko bi bilo to. Kar je Beti iskala.

Bil je res nepozaben vikend.

Nato je bilo vse po starem. Življenje v mestu in vsi ti dvomi. Spet. Živeti, hoteti, goreti ali spet trpeti v svojem lastnem svetu vročih želja … spet … sama?

Bila je razdvojena. Razdvojena, kot še nikoli. Želela si je sreče in želela si je svobode. Svobode? Hotela je biti sama in hotela je deliti vse v dvoje. Le kdo bi jo lahko razumel? Na razpotju sama sebe je obstala. Tukaj in zdaj. Najbrž bi še kar stala, če je ne bi premaknil jebič. Ta nadležen tip, ki nikoli ne odneha.

Poskusila sta v dvoje. Pa nehala, ni šlo dolgo. Spet sta poskusila. Ni šlo. Pa spet in …

Jebič se je trudil. V bistvu sploh ni bil jebič. Tako kot Beti sploh ni bila lolita. Vse to je bilo zgolj zavito nekje v domišljiji želja. Njenih, skrito vročih … Jebič se je trudil, jo razvajal. Skrbel tudi za njenega otroka, kot da je njegov … trudil se je po svojih najboljših močeh. Ona? Iz dneva v dan se je vse bolj zapirala. Zapirala v svoj svet. To ni bila več lolita Beti to ni bila kraljica vročih želja. Iz dneva v dan se je ohlajala. Jebič je samo tiho začudeno gledal in se čudil. Kam je šla vsa ta neizživeta strast, pohota in ogenj ljubezni … . Vsakodnevna njena slaba volja in izgovori zaradi nove službe, ga niso pomirili. Nasprotno … začel je premišljevati. Le kje se izgubila vsa ta strast in želje, ki so še živele nekje, še ne tako dolgo nazaj, nekje v zraku vročih besed, prepojenih z željo po še …

Krut realen ta svet, sestavljen iz številk in decimalk. To je to, kar v resnici bogati Beti. Ji gre res samo za denar? Ali ne premore vsaj malo strasti? Ali pa je bilo vse skupaj zgolj poceni vaba, da si bo lahko delila življenjske stroške? Z nekom, ki ji bo nasedel na njene vroče besede in poželjive oči …

Čeprav je njeno telo še vedno vitko napeto, dišeče po … Kot telo najstnice, ki brsti in vabi. Njeni valoviti lasje kot morje neizživetih sanj … in pogled skozi očala, ki premakne še kamen. Je sedaj v očeh jebiča zgolj preračunljivka in prav nič več lolita. Žal je ostalo samo pri besedah in neizživetih sanjah … obeh. Le da jebič tega ni vedel, kaj si v resnici želi »lolita« Beti. Tako preračunljivo preračunljivo je namreč vse skupaj zapakirala v svoj paket lolite. Le kdo bi pomislil na to? Najbrž še sama ne takrat …

A tukaj in zdaj … ji šteje le samo denar.

8. Rada bi se prebujala s teboj, Meta, 70 let

Rada bi se prebujala s teboj

v mehkobi zgodnjega jutra

z glavo ob tvoji rami

še vsa dremotna

od spanja.

Rada bi se prebujala z teboj

in vedela,

da me boš ljubil,

ljubil še takrat,

ko bodo najini lasje

na vzglavniku že beli

beli, kot prvi sneg pozimi.

 

9. Dotik ljubezni – pismo, Maja Drolec, 63 let

Ljuba moja,                                                                            Novo mesto, 7. 6. 1981

prejmi dolg in topel poljub. Začenja se pusto  ponedeljkovo popoldne. V soboto smo prišli z dolgega pohoda po Gorjancih. Bilo je naporno; hoja po asfaltu te utrudi še bolj kot po travnatih brezpotjih, in bilo je kar nekaj vzponov. Narava se je že prebudila.  Zelene trate se razprostirajo pod raznobarvnimi cvetlicami. Videl sem te, v spominih sem te gledal, kako se mi nasmihaš, tekaš po travi in se nagajivo smejiš. Moje prsi so bile napolnjene z nečim, kot je pena iz kadi. Nekaj lahkega. Lahkotnost je bila tako sladka, da sem okusil na jeziku  sladkost prezrelega svetlo rumenega sadeža.

  Sedaj je zopet vroče in soparno, noge so utrujene. Ko sem bil zjutraj, od treh do petih, na straži, sem premišljeval, da ti še sladko spiš v najini postelji in sanjaš, bog si ga vedi kaj. Potem se boš zjutraj zbudila in pomislila, kaj vse te čaka današnji dan. Ponedeljek je tisti nesrečni prvi dan, začetek novega tedna. Lahko se tolaživa s tem, da sva si z vsakim ponedeljkom bliže.

No, ko sem prišel s straže, sem imel velik privilegij, tuširanje z vročo vodo, za poživitev pa še z mrzlo, potem pa sladko spanje, pa kaj ko so me zbudili že čez dve uri. Vidiš, uživam v drobnih, sicer nepomembnih,  malenkostih. A nekako se je treba prebiti skozi čas, ki je neusmiljen, pri vojakih teče čisto počasi. Še veliko svežih juter in sončnih zahodov bo …  Na straži sem premišljeval o naju. Kako zelo te pogrešam. Vem, da imaš veliko dela v šoli, sploh ker si vedno dobro pripravljena, otroci pa tudi ne mirujejo in želijo vedno veliko od tebe, mlade učiteljice. Ne bodi prestroga! Saj veš, da je vsaka mala otroška glavica svet zase in polna energije. Boš videla, ko bova imela svojo štručko, kako bo zahtevna, a bo čisto najina in bova znala ustreči njenim željam. Bral sem knjigo o vzgoji otrok. Zares je kar komplicirano vzgojiti otroke, saj je najvažnejši del vzgoje, ko si otroku vzor v tistem duhu, v katerem ga vzgajaš. Otroštvo nas zaznamuje nesluteno, dasiravno so nas še do nedavnega strokovnjaki prepričevali, da lahko rane očistimo, da lahko, če le hočemo, polomljene peruti rehabilitiramo. Le kako? Čeprav je večkrat naporno, a z ljubeznijo dosežeš veliko.

Premišljujem o najinem skupnem preživljanju vikenda. Dva dneva,  samo najina. Zopet sva bila eno. Ko se dve bitji srečata, vsak prinese drugemu nekaj sebe. Čeprav si mi namignila, da sem neučakan, ti lahko povem, da si želim samo tebe in ničesar drugega kot tebe. Vse ostalo bova gradila skupaj, samo zdrživa to najino razdaljo, to nenehno pogrešanje. Potem se nama bodo uresničile vse želje. Besede, prelite v najinih pismih, se bodo uresničile. Saj se znava čudovito razumeti in reševati probleme, le biti morava skupaj, samo skupaj in se ljubiti kot to znava midva. Najine najskrivnostnejše misli se srečujejo podobno, kot kadar se srečata dve barvi in se prelijeta druga v drugo na mokrem papirju.

Jutri grem spet na stražo. V gozd, kjer ni nikogar, samo ptice, mravlje, osamljena preplašena srnica na obronku. Tu še ciganov ni, ki bi hodili mimo.  Edina dobra plat straže je, da imam čas,  namenjen samo za naju. Lepo je imeti v glavi misel, da nekdo z ljubeznijo misli nate in se te želi. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo z mano brez tebe, brez najine ljubezni. Nekateri vojaki bodo čez dva dni oblekli civilno obleko. Dočakali so srečni konec. To je res dolgo željeni trenutek, ki ga čakaš od prvega dne, ko prideš v vojsko. Miša, tudi midva bova dočakala ta trenutek, samo še malo. Tri mesece. Potem ne bom več gledal tvojega žalostnega pogleda, ko se obrneš nazaj in mi z enim samim pogledom daš  polno ljubezni in mi poveš,  da me nisi nikoli prej in nikoli kasneje ljubila toliko, kot v tistem trenutku. Živim samo za tebe. Tega mi ne more vzeti nihče.  Pridi bližje, saj ostaneva vedno skupaj, objemiva se in se poljubiva, misliva na naju in na najino ljubezen.

Prinesi mi ves tvoj dan na krožniku. Prinesi mi vse, kar se ti je danes zgodilo, da bom vedel, kako si moja. Če sem ljubljen, nisem več delček, ki se je odtrgal z dna sveta, tisti sem, skozi katerega nekdo drug gleda svet. Če sem ljubljen, sam postanem ves svet.

Za vedno tvoj Ljubi.

 

10. Neprecenljivo, Gordana Hudolin, 52 let

Vsakič, ko stopiš skozi vrata TI

v meni nekaj zažari

se v mojem srcu nekaj zgodi

kar se težko ubesedi

se v mojih očeh nekaj zgodi

kot se na temnem nebu zaiskri

se topla solza prikotali – zdrsne po ličnici

tako je, ko v prostor stopiš TI.

 

Zjutraj odprem oči

in na drugi strani si TI

dodobra si pomanem oči

da znova vidim

če to si res TI

kaj vse pomeniš mi

težko se obrazloži.

 

Ko te ni, srce tiho hrepeni

pa vendar vsakič znova

ponovno vzdrhti

ko odprem oči

TI.

 

11. Tak, kot ti, Simona Centner Lilek, 46 let

Odšel si.

Minil je teden, mesec, dva,

jaz pa sem še kar jokala …

V roki sliko stiskala in se spraševala:

»Kdaj bolje bo, kdaj bolečina bo minila?«

Takrat me mož ljubeče je objel.

Stisnil k sebi in si zaželel,

da vsaj za tisti čas bi pozabila,

kaj si mi pomenil in kaj sem izgubila.

Spet je minil teden, mesec, dva,

ko neko noč v sanjah sem te prepoznala.

Ti povedala novico, da zopet bom zibala,

jo k tebi tja v daljavo, v nebo poslala…

Takrat objel si me in mi dejal:

»Srce moje, novico že poznam.

Sedaj ponovno s tabo bom vsak dan.«

Bilo spomladi je, sredi aprila,

ko vnučka drugega sem res povila.

Spet minilo leto je, pa pet in še deset.

Otrok zrasel je in postal prav tak, kot ti:

oseba, ki z ljubeznijo me polni,

crklja, razveseljuje in bodri.

Moj dragi ati, kot dolga leta si me ti.

 

12. Ljubezen, Tadeja Šef, 30 let

Ljubezen niso pisani samorogi,

metulji nad oblaki in plišasti junaki.

Ljubezen je ena sama, tista, ki je ta prava.

Je majhen cvet, prepletenih besed.

Tišina trenutka, ujeta v večnost občutka.

Nežna dlan, ki odrine hladne besede stran.

Toplina glasu, z naglasom veljave in brez sramu.

Kdaj pa kdaj tudi zajoče, ker ni vse tako kot srce hoče.

Stali zaledenele poganjke spomina,

in zacveti v barvah pisanega rožmarina.

Ljubezen je tista, ki največ velja,

saj je najmočnejše orožje tega sveta.

 

13. Čas za mavrico, Maja Pajk, 29 let

Vse nevihte so minile.

Narava se je ohladila.

Posijalo je sonce.

Na koncu jame te je čakala

Mavrica.

Barve so žarele.

Vsaka po svoje.

Globina modrine kot tvoje oči.

Zelena kot travniki naših vasi.

Rumena je slap tvojih las.

Rdeča pa oh rdeča,

Je barva tvojega srca.

<3

Svoboda je barva tvoje duše.

Poleti na krilih svojih sanj.

 

14. So rože zame?, Antonija Jereb, 70

 

Skozi polje pelje kolovoz

po njem pa melje stari voz,

star lojtrnik, že ves majav,

cvileč kolesnik, ves rjav.

 

Pred njim sopiha stari mož

s svežnjem že nabranih rož

na vozu s kupom povrtnine

v srcu s kupom brazgotin.

 

Ves preznojen, s ponosom,

vleče voz domov pod stog,

pred svoj domači krov

se usede na majavi stol.

 

»So rože zame?« »Žena so.

Še vedno ljubim te močno,

čeprav sem star in ves majav,

je v srcu plamen še ta prav.«

 

15. Solze žgoče, Nadja Bajde, 16 let

 

Joče.

Jaz sopiham.

Po njenih licih padajo solze žgoče

In jaz se nasmiham.

 

Zdravnik mi jo poda.

Mojo hčer, moj svet.

Moj mož zašepeta: »zdaj nisva več le dva.«

Zajočem. Tako lepo jo je prijet.

 

To je ljubezen,

Se zavem.

Ta občutek nežen.

Kaj je ljubezen nenadoma vem.

 

16. Iz pepela v plamen, Jure Ipavec

Vzemi me,

kakor je svet tebe vzel

iz Nebeške pušče brezizrazne,

ko je zamenjal tvoja krila

za navaden smrtnikov pepel.

 

Dotakni se me,

kakor si se Vesolja dotaknila,

ga skozi noč s srcem vodila v dan,

ga z ustnicami ugrabila,

v sebe vsrkala, zaobjela,

ga oprala temè,

ga rešila ran.

 

Poljubi me,

kakor poljubljajo te zora, zarja in noč,

kakor poljublja Mesec nem Nebo

in s pogledom opeva zvezde –

v tebe zroč.

 

Ubij me,

naj boli!

Vsaj vedel bom, da bil sem živ!

Vsaj čutil tebe bom v praznini,

tvoje telo na moji gladini,

da svet bom končno pozabìl.

 

Ubij me,

kakor sem jaz tebe ljubìl.

 

17. Dotik ljubezni, Darja, 50 let

Le  kje so tisti dnevi brezskrbni,

ko se misel še ni skalila.

Kje je svetloba ob jutranjih urah,

ki srce je v veselje zbudila.

 

Kam so šle sanje in divji načrti?

Kam  plameni ljubezeni ob misli,  v prihodnost zazrti?

 

Ostalo ni nič, strahotna praznina.

Se mojemu miru ob bok,

postavila je bolečina.

 

Zgubljena je duša, tava okrog.

Kjer bila je svetloba, zdaj širi se smog.

 

18. ODLOMEK IZ NASTAJAJOČE KNJIGE  “Senaja in Ian”, Marinka Slana, 51 let

Pred njo je stal Ian in prvo je pomislila, da se vendarle ni zmotila. Okrog njega je plavala meglica mesečine, hkrati pa ga je od strani obsijal soj tople laterne. Kot da bi pred vrat stal demon iz samega  onostranstva, nato pa je videla njegov resni, nepremični, globoko vijoličast pogled in v duši jo je boleče stisnilo. To je to, je pomislila, to je začetek konca…

Končno je odprla vrata in pred njim je stala Senaja. Prvi trenutek ji je še hotel povedati, da je naredila veliko napako, drugi trenutek je obnemel, ko je svetloba mesečine osvetlila njen obraz, tretji pa… Ničesar več ni bilo, le ta čudovita gozdna vila in…

Stopil je korak naprej, jo z levo roko prijel okrog pasu, potegnil k sebi in jo poljubil. Nič več ni mislil, samo občutil je njene, za hip presenečene ustnice, občutil njeno telo ob sebi. To je bila njegova iskra.

Ko se je končno odlepil od nje, je videl Senajin motni pogled in slišal vznemirjeno dihanje. Malce se je odmaknila, a je ni izpustil. Nežno mu je šla s prsti skozi lase, dol po vratu in jih položila na ustnice.

“Šššš…,” je šepnila. “Nobenih obljub, nobenih opravičil in nobenih izgovorov.”

Oba sta vedela, kaj bo, ko bosta prestopila mejo. Zveza, ki ne more trajati, zveza, ki je sploh ne bi smelo biti.

“Ko se bo urok prekinil, se bo to končalo,” je šepnil, kot da bi odločitev preložil na njeno vest, a ga je presenetila: “Potem izkoristiva dani čas…”

Čutil je njeno drhtenje in zdelo se mu je, da ga bo razneslo. Želel, hotel in moral je dobiti vsak košček njenega telesa. Senaja se je nagnila naprej, in mu dahnila v uho: “Lačna sem…”

Roka, ki se je oklepala njenega pasu, je zdrsnila nižje. Poljubil jo je na vrat in skozi obleko čutil, njen povišan srčni utrip. Poljubil jo je enkrat, dvakrat in preden jo je tretjič, ji je odgovoril: “Jaz pa  sestradan!”

Tokrat je Senaja poiskala njegove ustnice, Ian pa je naredil korak naprej, da ju je končno premaknil v notranjost hiše. Samo toliko je še bil pri sebi, da je z nogo zaprl vrata.

Ko so se ta zaprla, ga je kar s poljubom ustavila. Umaknila se je samo toliko, da je videla njegovo presenečenje, nato pa se pritisnila obenj, da ga je s hrbtom zalepilo na vrata. Čisto narahlo, kot da bi iskala, kje je koža mehkejša, ga je nekajkrat nežno ugriznila pod ušesom in Ianu se je začelo mešati. Izpustil je glas, ki je bil med renčanjem in brundanjem. Skozi obleko je čutil njeno vročino in vsak njen vdih mu je višal sladkost napetosti.

“Soba?” je hripavo vprašal.

Za hip je otrpnila, kakor da premišljuje, nato pa odkimala. “Ne. Predaleč. Tukaj. Zdaj.”

Tako zelo ga je presenetila, da ni več vedel, kaj… Je to ista ženska, je to ista Senaja, ki mu je tri dni nazaj tako strahoma podarila plah poljub?

In ko je videla njegovo zmedenost, je zasoplo rekla: “Ian, predigro se greva odkar si stopil na moje dvorišče. Tukaj,” in ko je, kot ukaz dodala še: “Zdaj!” in z odločnim potegom zrahljala pas, se Ian ni mogel več imeti pod nadzorom. Obrnil jo je, da se je ona naslonila na vrata in ji hlastno segel pod dolgo krilo. Bila je topla, mehka, nestrpna in od nekod daleč je zaslišal trganje blaga. Z vsakim gibom, z vsakim vdihom je postajal vse bolj nestrpen in njene roke so bile povsod. Ko se je zaril vanjo, sta padla v nič. Bila je ena sama surovost in zgolj potešitev potrebe. Končala sta divje in hitro.

Ko sta se začela zavedati sveta okrog sebe, se je Ian moral dobro potruditi, da je našel svoj glas. “Soba?” je ponovil.

Senaja je previdno poskusila trdnost tal, se prav mačkasto nasmehnila in se z rahlo negotovim korakom odpravila proti sobi. Na vhodu se je ustavila in zapeljivo rekla: “Pojdi v kopalnico in… če prideš moker…, potem boš lahko delal z mano kar boš želel…”

 

19. Ti, Lili Grahek, odrasla oseba

Poznam te le bežno,

a se mi zdi, da sem tvoja,

čutim te tako blizu,

tvoja namišljena dlan

mi nežno drsi po hrbtu,

ogrnjena sem s tvojim nasmehom,

varna v nevidnem objemu.

 

Ne reci ničesar,

z eno tvojo besedo bi ostala brez mej,

ne vem zakaj,

to ni ljubezen,

to je več kot dojema razum,

ti si moj manjkajoč del,

ki ga iščem skozi življenja.

 

Ne smeva se bolje spoznati,

lahko bi opazila da si le človek,

ali pa bi se skupaj

razblinila v brezčasno popolnost.

Dovolj je da živiva na istem planetu,

dihava isti zrak.

Veš? Dovolj je, da vem da Si.

 

20. Golob, Edo Krnić, 47 let

Odeta v tančičo skrivnosti leživa,

gola, ti še spiš.

Skozi napol priprto hotelsko okno

prvi sončni žarek poboža tvoj obraz,

ne lep a zame najlepši.

 

Rahlo se zdrzneš,

kakor list ob prvi dežni kaplji,

tako lepa si!

Nato pa kot barka zapluješ nazaj v san.

 

Usta se ti nežno razlezejo v nasmeh,

verjetno sanjaš? O meni?

Tako blažena se zdiš. Je to le utvara?

 

Nočem te buditi,

rad bi te le večno gledal,

si zapomnil tvoj nežen dotik,

želim si, da bi tvoj glas za vekomaj donel po sobanah mojega jaza.

 

S trga pod nama rahel vetrič prinaša vonj po svežih žemljah,

ki naju je vedno zvabil na plano,

med ljudi,

kjer sva se ob skodelici kave spraševala, zakaj vsi niso tako srečni?

 

Nekoč!

 

Nepričakovano, kakor smrt,

ki nikoli ne pozvoni,

golob prileti, in nežno z balkona zagruli: “Mu boš danes povedala, da odhajaš?”

 

Sprijaznjeno solze polzijo na tvoje božansko telo,

ki moje več ne bo,

mestni vrvež se počasi seli proti obali,

le spi dalje.

 

21. Kaos, Nastja Podgoršek Ferčec (19 let)

Nekaj lepega je v zatišju pred neurjem in v kapljanju dežnih kapljic vzdolž mokrih travnih bilk.

Umetnost umiranja je življenje, tista subjektivna gmota dogodkov, ki so prepleteni s srčnimi utripi in iskanjem lastnih vzdihljajev.

V minljivosti se skriva zadovoljstvo, če ti uspe najti prave note in igrati svojo pesem. In pomirjenost, če tvoja pesem zaide v lesketajoč duet.

 

Zvok petja čričkov je premalo cenjen, ko ga spremlja hrup cestnega direndaja, in

rekli so, da midva ne veva, kaj je to ljubezen, ko sva bila najine bridke bitke.

 

Tople barve uničujočega ognja, ki naduto sikajo v oči, so preveč prešerne za svoj obstoj.

Kandela gori tako podnevi kot ponoči in

prepričanost v to, da ljubezen trga duše in lomi srca, jo venomer poskuša ugasniti.

 

Jaz pa z zvezdami zasuta štejem kolobarje pod tvojimi zasanjanimi očmi.

Z ljubeznijo do dežnih kapljic, gromkega ognja in sladkih poljubov.

Današnja večnost traja malenkost dlje kot je včeraj.

Danes ljubim najin razbesnel veter in dve sonci, tisto toplo in tisto hladno, v razgaljenih valovih dveh oceanov.

 

In jutri, ko bodo kapljice pršile čez moj zagrenjen izraz, bom priznala,

da so verjetno imeli prav, ko so rekli, da midva ne veva, kaj je to ljubezen.

Na razglednico bom ne vede podpisala še tebe in rekla,

da ljubila pa sva.

 

V kaosu je lepota. Skupaj sva ustvarila paradoks čudovite zmede in

manifest tako čaroben, da ga današnji svet sploh ni vreden.

Dvojina je poljubljala najino celoto in ljubila sva.

 

22. Ocean vesoljne ljubezni, Meti Brus, 31 let

Zvoki ptičjega petja in odzvanjanje vetra se prepletajo z mojimi koraki.

Odsotnost misli, le gledam, hodim in ČUTIM.

Čuječnost.

Njabližje temu pridem v naravi.

Tam se me dotaknejo vidna in nevidna bitja,

s katerimi sem prepletena v istem ritmu srca.

Ljubezen je znotraj in zunaj mene.

Pravzaprav ni razlike med znotraj in zunaj.

Ker je vse eno.

ENO.

Pozabim, da hodim.

Sedaj plavam v Oceanu

Vesoljne Ljubezni.

Čutim njegove valove, ki me mirno nosijo proti nebu.

Pogledam Sonce in vdihnem

Njegovo Zlato svetlobo.

V trenutku me prečisti.

Čutim MIR.

Ta mir je že od nekdaj prisoten v meni

in v naravi.

Ni meja med mano in mojimi ljubljenimi.

Ne more biti lepše.

Nič mi ne manjka,

čeprav imam prazne žepe.

A obilje je vse okoli mene

in jaz sem v njem.

In vedno bo tako.

 

23. Skozi tvoje oči, Manca Noč Oletič, 35 let

Ko bi se le lahko pogledala skozi tvoje oči.

Le za hip, za trenutek.

Ko bi se lahko le bežno utopila v severnem siju tvojega jedra

in ti vsaj za hip verjela, da sem zate neskončno vesolje

in ne ničeva vsevsrkajoča črna luknja.

Ko bi le lahko doživela zardevanje tihoprstne zore, bledikasto kopreno mesečine

in ožganine večernega neba ter čutila, da si jih zaslužim,

da so tu zaradi mene in ne zgolj meni navkljub, v posmeh.

 

Ko bi se le lahko slišala s tvojimi ušesi

in ne pomislila. da sem zgolj metafora za človeka.

Ko bi se lahko le bežno zlila s tvojo bitjo

in ti vsaj za hip verjela, da v prostranem gozdu tvojih misli

nisem zgolj strohnjeno deblo nekoč trdno ukoreninjenega topola.

Ko bi le lahko vsrkala nekdaj neobvladljivo bruhajoč vrelec idej

in se pretvarjala, da ni že zdavnaj usahnil,

da so še vedno moje, sveže, izvirne.

 

Ko bi se le lahko izgubila v sencah neizmernosti.

Težko je biti nekomu vse, če se ne vidiš skozi njegove oči.

 

24. I. sonet, Jan Arh, 20 let

Pozabil ne bom srebra mesečine,
ko sva se prvič midvá poljubíla;
ko se ljubezen goreča rodila
je sred’ čarobne večerne tišine.

Od žametno mehkih ustnic topline,
ko si ljubeče se k meni privila,
vsaka zvezdíca krasnó se iskrila
nama v objemu je nočne modrine.

In neizmerne obetali sreče,
sta srci si dve zdaj v eno združêni,
ki bíli sta v prsih prêkoprneče.

Kot poezija najlepša si meni,
vselej budiš v meni čustvo plamteče,
ki svètlo žari v ljubezni le eni.

 

25. Neizgovorjeno, Emil Duh, 49 let

V zakajeni sobi duši dve

V zraku nesmisli tistega dne

Pod njimi v zaodrju neizrečeno tli

A rutina prevzetna vse pogasi

 

Skozi okno piš pomladi

Ni rutine, le oblak, kot mavrice odboj

odpleše čeznjo in z njim zakladi

Ostane le bol neizgovorjenega nocoj

 

26. Obleka, Lidija Pirc, odrasla oseba

Okrasila sem svoja polja

z neskončnim obzorjem,

podelila poljub nežni sončni

zarji, dotaknila sem se kljuke

nebeških vrat, zajela  sem v vrče

izvirsko praznovanje, stkala sem

prte pobožnega hrepenenja

in prižgala čute prizemljenega

duha. Zdaj, ko me čakaš, veš

da prihajam s čebeljim plesom

ljubkosti in opojnosti. Moja

topla prisotnost niza naborke,

katerih gube padajo ubrano

ob tvojih nogah, kot bi stopila

iz slike. Tkala sem vsako nitko

spomina posebej, da se prilega

tisočletnemu platnu, spoznala

sem sleherno gubo v počasnem

dihu, zložila sem slike fine

zgoščenosti in jih razvrstila

v močnem soju vstajenja.

 

27. Ljubezen je takrat, Nina Breznik, 29 let

Ljubezen je takrat, ko toplo mi sonce

spomladi prebuja vseh čustev vulkan.

Ljubezen ja takrat, ko drobcene rože

nabrane s srcem, položiš mi v dlan.

Ljubezen je tisto, kar vsako me jutro

ponovno postavi pokonci misleč,

da vredno je vstati in se podati

v ta svet, ki prinaša vse in še več.

In ravno ljubezen, ta drobcena stvar

se zjutraj po prstih v sobo prikrade,

blazino, odejo in posteljo ukrade.

Ljubezen je takrat, ko droben poljubček

premaga vse skale, gorovja, čeri.

Ljubezen je tisto, kar dela človeka,

kar jaz dajem tebi in meni daš ti.

 

28. Začarani krog, Mateja Muršec, 48 let

Je sploh kdo štel,

kolikokrat sem že rekla,

da grem in ne bom se vrnila,

da ne bom te ljubila?

Pa se vedno znova dan za dnem,

ujeta v zanko lastnih laži,

Zbujam s tvojim imenom.

Sama pred sabo skrivam bolečino,

ko kar tako mimo greš,

ko tako sva si vsak sebi.

Vse misli nate skrila sem pod preprogo časa.

Živela bom naprej

ne glede na to kar bilo je prej.

Le kje sva se zgrešila?

Naju je sreča res obšla?

Iščoč odgovor se zavem,

da ti si moj jutri, danes in včeraj,

da brez tebe meni ni.

Vzela bi tvojo bolečino med svoje dlani

pa me samo preveč boli.

 

28. Ljubezen, Katja Cimermančič, 31 let

Ljubezen v odnosu najdeš v majhnih stvareh.

V skupaj prehojenih iskrenih poteh.

 

Ko zame sežeš na višjo polico.

Si v petek zvečer skupaj spečeva pico.

Me zjutraj pobožaš, še preden uspem odpreti oči.

Eden ob drugem, v oporo, brez sile moči.

 

Ljubezen še zdaleč nisva le ti in jaz.

Poglej okrog sebe, je v naravi dokaz.

 

Najdeš jo v pisanem travniškem cvetju.

Prikrade se k tebi, ko prepustiš se naključju.

Jo čutiš v jutranjem soncu.

Okusiš v svežem drožastem hlebcu.

Oblaki jo rišejo vsak dan na nebu.

Doživiš jo, ko z muko, povzpneš se po hribu.

 

Ljubezen je v tebi.

Je v družbi.

In pisani narave izložbi.

 

29. Najina ljubezen, Ani Č., 23 let

Nekoč si me vprašal, koliko te imam rada.

v šali sem ti odgovorila, da te imam toliko rada,

da sem si zate začela depilirati roke –

ker pred teboj nihče ni bil vreden tolikšnega truda

(ker, roko na srce, že noge so včasih izziv).

 

In minilo je kar nekaj časa; naposled pa si ponovil vprašanje.

In spet sem ti z nasmeškom podala isti odgovor.

 

Neke noči, ko sva bedela pod zvezdnim nebom,

si spet ponovil isto vprašanje.

Povedala sem ti, da te imam tako zelo rada,

da bi te bila pripravljena izpustiti iz rok,

če bi to pomenilo, da boš potem srečnejši.

 

Ker ljubezen niso rdeče vrtnice, niso plišasti medvedki in I love you Milka srčki.

Ljubezen je nenehni trud za srečo in splošno dobrobit ljubljenega.

 

Še vedno te imam rada dovolj,

da bi te raje prebolela in videla srečnega,

kot pa bila s teboj in vedela,

da v sebi čutiš slepo potrebo po nečem boljšem,

ker ti jaz očitno nisem dovolj.

 

Po drugi strani pa – če ljubiš nekaj,

kako potem lahko vidiš nekje nekaj še boljšega?

 

30. Življenje v trenutku, Sanja Hađina, 56 let

V eni uri sta doživela tisto, po čemer sta hrepenela celo življenje. Oba sta bila osamljena in nesrečna, ona še bolj, ker je bila poročena. Bila sta dve duši, ki sta živeli za druge. Smisel življenja jima je bil pomagati. Njima je zadostovala drobtinica dobrote, da bi ju ohranjala pri življenju. Oba sta bila ranjena. Alkohol, nasilje in strah so jim bili vzgojitelji in vzor. Njun vsakdan je bila praznina, zanikanje svojih potreb, preziranje svoje bolečine.

Njegova čustva so bila omrtvičena in zamegljena, da bi ga zavarovala pred spominom na odraščanje med praznim steklenicam vina, razbitim pohištvom in večnim kričanjem. Odrasli del njegove duše je v poklicu otroškega psihologa poskušal premagati preteklost. Otrok v njem nobenemu ni dovolil, da bi se mu približal, da ne bi bil spet ranjen. Ona je celo življenje hrepenela po ljubezni. Trudila se biti spodobna žena, ker bi mogoče na ta način, pri možu zaslužila tisto, česa ni dobila od očeta. Bolj ko se je trudila, bolj jo je mož ignoriral. Če pa je bil dobre volje, se je igral z zlobnimi besedami, žongliral z žalitvami, tekmoval sam s seboj, da bi našel čim bolj originalne, tiste ki jo bodo čim bolj prizadele. Njegovo sadistično preganjanje dolgčasa ji je razdiralo zadnje koščke samozavesti. Ni hotela obupati, ni se nehala boriti, trmasto je vztrajala. Ona je bila ta, ki ni poznala šale, ki je bila preveč občutljiva. Globoko v sebi je vedela, da si zasluži srečo in da jo bo nekega dneva našla.

Po naključju, ali mogoče ne, sta se srečala v kupeju mednarodnega vlaka. Pred njimi je bila dolga pot, vendar samo ena ura potovanja. Duši sta se prepoznali. Bila sta dva človeka, dve bitji, mož in žena, prijatelja. V tisti uri je bilo celo eno življenje. Pogovarjala sta se o podobnostih iz svoje preteklosti, o otroštvu, o norostih iz najstniških dni, o napakah mladosti. Smejala sta se, ko sta istočasno povedala isti stavek. Tolažila sta se zaradi izgubljenih priložnosti, zaradi neustvarjenih ciljev. Vlak se je z naglico ustavil na nepomembni postaji in njo vrgel iz ravnovesja, z roko je pristala na njegovem kolenu. Naključen dotik je povzročil vihar občutkov med njima. Pogledala sta se v globino duše in vedela, da nimata možnosti, da bi bila skupaj srečna. Dotik je zanetil pritajeno bolečino ob spoznanju, da sta jima življenji bili zapravljeni, da bi lahko bili lepši, da bi lahko bila srečna, da si zaslužita boljše. Bolelo je spoznanje, da sta do zdaj žalila sama sebe s strinjanjem na manj, brez da bi bila deležna prave ljubezni. Ker ona dva sta vedno samo dajala. Po trenutku spoznanja njune vrednosti in možnosti ljubezni je prišel strah. Strah pred iluzijami in spremembami. Sum, da je ljubezen res možna. Življenja sta jim bila samo nabor navad, kolaž predvidljivih koščkov, ki so jima dajali varno zavetišče. Misel o neznanem je bila srhljiva. Možnost, da bi zapustila kletko in se napotila v divjino, v raziskovanje jima je jemalo sapo in pogum.

Njena postaja se je neizogibno bližala. Lahko bi pozabila izstopiti, lahko bi zamudila postajo, lahko bi poskusila samo sebe prevarati, vendar ni. V daljavi se je že nejasno začelo slikati njeno mesto. Vstala sta, da bi se poslovila. Ona je dala roki na njegova ramena, on jo je objel okoli pasu. Rahlo, vendar odločno sta se dotaknila z obrazoma. Stala sta, podpirajoč eden drugega, dokler se solze, ki so se združile v eno, niso presahnile, dokler vlak ni prispel na njuno zadnjo, skupno postajo. Ni ji pomagal nesti kovček do izhoda, ni pogledal skozi okno, da bi jo še enkrat pobožal s pogledom. Bilo je neprimerno. Ni imelo nobenega smisla. Ona je pohitela do parkiranega črnega karavana, ki se ji je naenkrat zazdel kot mrliški avto. Novorojena čustva je skrbno shranila v kovček in ga vrgla v prtljažnik. Po potrebi ga bo odprla, da si bo nabrala moči za nadaljevanje poti, ki si jo je izbrala.

Mož, ki je krmilil z njenim življenjem, je brez pozdrava, z nestrpnim izrazom na obrazu, zapeljal proti njunemu domu, proti pokopališču njenega srca.

 

31. Letni časi življenja, Damjan Japelj 46 let

Pomlad vzcvetela je v tvojih očeh,
ko prvič sva se poljubila.
V tistem objemu in mladih nočeh
sva si neskončnost delila.

Poletje je vnelo obalo strasti,
igrivo sva se jim predala.
Gradila valove, gladila čeri
utrinkom trenutke jemala.

Jesen nama barva sivino večera,
a plamen še tli v ognjišču srca;
utrip že bledi in v večnost umira,
a slutnje z objemom razbliniva.

Prostrana so polja te snežne beline,
sneg je zasul že vse skupne sledi,
le veter raznaša te naše spomine
v krošnje cipres, kjer počivaš zdaj ti.

V krogu neskončnem vrti se življenje,
in le en trenutek nam dan je v dar…
Umira vse, tudi to hrepenenje,
a moja ljubezen do tebe – nikdar.

 

32. Struna ljubezni, Mateja Marot, 29 let

Si moj zrak,

zrak, ki ga vdihava vsak.

Si kot nikotin,

osvajaš, zasvajaš, pustiš spomin.

 

Si moje sonce,

ki sveti na vse konce,

in si moja kaplja,

katera vse laži Sveta potaplja.

 

Si moje ogledalo,

kot da gledam se v zrcalu,

mi prebujaš spomine,

oh, čudovite te skomine.

 

In ti, ti si moje glasbilo,

moja violina, ki igra,

moja struna ljubezni,

ob tebi srce in duša trepeta.

 

Hvala ker si,

hvala ker sva jaz in ti!

 

33. 11/11, Špela Pulko, 28 let

Zaključila sem! Dovolj mi je bilo klicev ob dveh zjutraj za ‘malo druženja’. Kreten! Končala sem preko SMS-a.

Obrnila sem se proti računalniku in nadaljevala z naročili. Še 46 jih moram odposlati do malice.

Moje počutje ob koncu delovnega dne je bilo zmedeno. Razmišljanje je bilo o samospoštovanju, a hkrati sem vedela da padam nazaj v monotonost dolgočasnih dni, pol urnih sprehodov, ki mi že mesece ne zbistrijo glave in kozarec vina ob petkih ki ga spremlja vsaj 10-krat viden romantičen film.

Ob teh mislih se mi pridruži opozorilen zvok e-pošte na telefonu.

»Kaj sem pozabila?« Sem se vprašala na glas. Strahoma sem odprla e-pošto. »Borut?« Skladiščnik. »Naročilo 11/11 se ne ujema. Prosim, da prideš nazaj in to popraviš, saj mora biti pošiljka pripravljena za dostavo še danes!« Hitro sem se obrnila in odpravila proti firmi. V petih mesecih dela se mi ni zgodilo, da bi storila kakšno napako. Z zmedenim pogledom sem stopila v skladišče. Oči so iskale Boruta. Prikazal se je izza ovinka.

»Poslal si mi sporočilo, da se naročilo 11/11 ne ujema. Kaj se ne ujema? Zakaj ni šlo naprej?« Sem ga napadla s vprašanji.

»Ekhem…urejam,« je hitel z odgovorom. Zatikalo se mu je, rahlo se je tresel kot bi ga zeblo. Opazila sem, da so me v času iskanja rešitve njegove oči merile s pogledom. Nevedno je v kotičku ust s konico jezika drsel po zgornji ustnici.

»Oh ne! Nekaj je narobe! To morava urediti še danes!« Hitro sem prihitela do računalnika kjer je urejal dokumentacijo. Program nama ni spustil pošiljke v odpremo. Nisem vedela zakaj. Ko sem na drugem računalniku preverjala naročilo, sem s kotičkom očesa opazovala njegovo telo. Siva srajca zglajena na napetih ramenih, močne roke in prsti, ki so s svetlobno hitrostjo reševali problem, do pasu niti prišla nisem, ko je prekinil moje misli. »Zgleda, da bova tukaj kar nekaj časa. Računalnik nalaga datoteko. Ne vem kako dolgo bo trajalo.« Samozavestno sem pristopila do njega in ga pomirila »Bova že.« Z dlanjo sem se oprijela njegove napete rame in ga ljubeče pogledala. Sprva rahlo zmeden pogled se je srečal z mojimi očmi. Tri sekunde nelagodja so prerasle v intenzivnost trenutka. Zgrabil me je in si me vzel. Vroči poljubi, kratki a glasni vzdihi, dotiki. V trenutku me je obnorel. V ekstazi dogajanja sem čutila toplino, povišan utrip, rahel strah, ki je prerasel v adrenalin. Miže sem videla srečo, ko sem prvič izkusila ljubezen in tiste metuljčke v trebuhu. Oprijemala sem se občutka, nisem hotela, da izgine.

Ko sva zaključila, sem ugotovila, da pošiljka ne bo pripravljena za dostavo. Za rahel Dotik ljubezni in ‘malo druženja’ sem se počutila kot Kreten.

 

34. Mehurček, Marja Volk, 19 let

zajamem sapo v prazno.

pomanjkanje kisika me zadane s silovitostjo smrti črne vrane,

raztreščene na mojem vetrobranskem steklu.

tvoje roke se trdno sklenejo okrog moje majcene biti,

kot mogočne veje okrog ptičjega gnezda…

presenečaš z nežnostjo beline prvih pomladnih zvončkov

in me držiš, kot da sem najdragocenejši porcelan.

pesek se pretaka v pričakovanju treska in razbite steklovine.

iz daljav skozi dolgo, daljšo, najdaljšo in najtanjšo slamico

pihaš odtenke mavrice v moj mehurček sreče.

zajamem polna pljuča svežega zraka.

a tebe je preveč, da bi bilo prostora za en sam vdih.

zato končam.

 

35. Resnične sanje, Mirjam Krevs, 12 let

»V življenju vsak najde nekoga, ki mu je všeč in ga ima resnično rad. Vsak najde človeka, ki mu zaupa in mu pusti priti blizu − bliže kot drugim.«

Bilo je lepo jesensko jutro. Kot vedno sem vstala iz postelje in pogledala skozi okno. Zunaj sem videla drevesa, ki so zaradi mraza že izgubila svoje liste. Njihovi rjavi listi so padali na tla in ob vsakem stiku z njimi, si lahko zaslišal šumenje.

Spomnila sem se na prejšnjo jesen in zimo, ko sem lahko bila s svojim fantom in ga objemala pred domačim kaminom. Bilo je tako lepo in upala sem, da bo dolgo trajalo, vendar se je stanje hitro spremenilo. Takoj po novem letu sva se namreč razšla, saj si je našel drugo. Kljub vsemu pa mi ni preveč hudo. Imam prijatelja Andreja, ki je resnično zabaven in vem, da me ne bo nikoli zapustil. In morda, če bom imela srečo, bova kdaj postala par.

Tako sem nekaj časa zrla skozi okno, ko sem zaslišala, da je moj telefon zazvonil. Pogledala sem na zaslon in videla, da mi je Andrej poslal sporočilo. Odprla sem ga in prebrala vsebino: »Se dobiva zvečer ob šestih na igrišču?« Takoj sem mu potrdila, odšla na zajtrk, nato pa pričela z učenjem, saj sem imela do večera še veliko dela.

Zvečer sem se odpravila na igrišče. Na ramenih sem za vsak slučaj imela rolerje, saj je bil to šport, s katerim sva se ukvarjala oba z Andrejem in je bilo vedno dobro, če si jih imel s sabo. Ko sem prišla do ploščadi, me je tam že čakal Andrej. Kot vedno sem ga pozdravila v italijanščini, on pa mi je odvrnil po nemško. Nato je spregovoril: »Veš, dolgo časa sem razmišljal, če bi komu povedal in zdaj sem se odločil, da ti zaupam nekaj pomembnega …« Tedaj so se mi zasvetile oči. Upala sem, da me bo vprašal, če bi bila skupaj. »Dobil sem punco.« Obmolknila sem. Vse veselje, ki sem ga imela, je pošlo in kar naenkrat je svet postal temačna luknja. »Kdo pa je?« sem ga vprašala. »Kristina iz 7.« Lepo, mlajšo si je dobil. »Čestitam. Oprosti, ampak moram iti. Adijo.«

Naslednji dan sem dobila nešteto klicev in sporočil od Andreja. Nisem se mu oglasila ali odpisala. Kar naj ve, da me je prizadel. Nisem vedela, ali se sploh še hočem družiti z njim ali naj ga kar pozabim. V šoli sem ga neprestano ignorirala in skrivoma opazovala, kako se je družil s svojo novo punco. Ob vsakem pogledu sem videla, da me ne potrebuje, kljub temu da se je želel še pogovarjati z mano. Ker sem neprestano mislila nanj, sem popustila v šoli in kmalu me je izdalo tudi zdravje. Hudo sem zbolela za pljučnico in v bolnišnici sem morala ostati kar dva meseca, da sem lahko spet živela sama. Med zdravljenjem sem večinoma spala in v vsakih sanjah čutila Andreja na svojem ramenu ter slišala njegov glas, ki mi prigovarja lepe besede.

Po dveh mesecih sem odšla domov. Ker je bilo moje zdravje kljub vsemu še vedno na dnu, sem ostala še nekaj časa doma. Preden sem se dokončno pozdravila, je trajalo še dva meseca. Po štirih mesecih hude bolezni sem nato končno lahko spet odšla v šolo. Nisem vedela, kaj se je vmes dogajalo in kako je z Andrejem ter njegovo punco.

Ko sem vstopila skozi šolska vrata, sem najprej zagledala nekaj svojih sošolcev, ki so me z nasmehi pozdravili, za njimi pa Andreja – tokrat samega in nekam žalostnega. Mimo njega sem šla, kot da ga ni. Ves dan sem se mu izogibala, dokler zvečer nisem prejela njegovega sporočila: »Bela, oprosti. Naredil sem napako. Prosim,  pridi na šolsko igrišče.« Takoj sem mu odgovorila, sicer v jezi, malo pa tudi v veselju, da me še ni pozabil: »Tako pozno, zakaj?« Takoj je odgovoril, očitno je sedel na telefonu: »Samo pridi, čaka te presenečenje.«

Nisem ga hotela užaliti, zato sem si oblekla svojo jopo in se kar v trenirki in adidas natikačih odpravila na igrišče, kjer me je čakal. Osvetljeval ga je en sam snop svetlobe, ki je prihajala iz šopka vrtnic. Pristopila sem do njega in ga pogledala v oči. Izročil mi je šopek rož, me objel in mi zašepetal v uho: »Bi bila moja, samo moja in vedno moja?« Odgovorila sem mu: »Veš, da bi.« Nato sva se spogledala, se nežno nasmehnila in poljubila. Bilo je tako lepo, romantično in mogočno. Počutila sem se zelo močno in zdelo se mi je, da sva na svetu le midva in nihče drug.

Mama mi je večkrat rekla, da je za vsakega rojen nekdo, ki mu je usojen. Zdi, se mi da sem našla to osebo in če sem poštena, še nisem spoznala nikogar, ki bi mi bil tako všeč kot Andrej.

 

36. Dotik ljubezni, Teja Strajn, 43 let

~ Hmmm, le kako diši tvoj objem? Premišljujem.

Kapljice dežja nežno umivajo okno.

S kapučinom v dlaneh … prebujam domišljijo …

 

♡ Morda kot gozd, danes zjutraj? V vseh čudovitih odtenkih vonja prebujajoče se narave …

 

~ Kakšnega so okusa tvoji poljubi?

♡ Morda, kot pregrešno slastna tortica z okusom čokolade in višnje, ki sem jo pojedla za zajtrk?

 

~ Kako globoko seže tvoj dotik?

♡ Morda, kot sončni žarek, ki se plast po plast prebija skozi krošnje dreves, da bi našel pot v najtemnejše kotičke gozda?

 

~ Kaj pa če mi, preprosto, pokažeš?! ~

 

37. Dotik ljubezni, Vika Terglav, odrasla oseba

Ljubiti. Biti ljubljen. Imeti rad. Zaljubiti se. Ljubiti se. Zaljubljenca. Ljubimca. Toliko enih besed, toliko enih čustev, toliko enih pomislekov, pa misli, pa sanjarjen, pa občutkov. Pa vse to je pravzaprav le ena sama beseda- ljubezen. Lju-be-zen. Tako lepa beseda; polna spominov, polna vznemirjenja, polna pričakovanj, polna ljubezni.

In kaj je sploh ljubezen? Ljubezen je tako močna beseda, da težko bi jo opisala. Zame ljubezen je neukrotljivo čustvo, ki ne da se ga nadzorovati, ki ne da se mu izogniti, ki pride spontano, ko najmanj pričakujemo in odide, ko najmanj želimo. Ampak v resnici nikoli ne odide, za vedno ostane v nas, tudi če okrog nas so le še spomini.

In menim, da ljubezen je tako močne narave, da ne obstaja beseda in ne tisoč besed, ki lahko bi jo opisale. In trdim, da ljubezen je tako obsežna, da ima na tisoče kotičkov in za vsako osebo so drugačni, za vsako osebo unikatni in vsaka oseba jih raziskuje skozi celo življenje. In prav vsak spozna, da ti kotički so si tako različni; da nekateri so polni svetlobe, polni upanja, polni radosti, polni veselja, sreče in zadovoljstva in da nekateri so tako temačni in žalostni in prazni upanja. In ne moremo se izogniti ne enim in ne drugim. In vsi te kotički nam ustvarjajo pot, življensko pot, na kateri spoznavamo različne plati ljubezni. In prav te plati nas spremljajo in vodijo do zadnje sekunde življenja; skupaj z njimi si ustvarjamo pot in skupaj z njimi jo končamo.

In ko pot bližnje osebe se konča pred našo, takrat je najtežje. Pa ne zaradi tega ker bi ljubezen odšla. Ravno nasprotno. Ker odšla je oseba polna naše ljubezni; oseba s katero smo si delili to ljubezen in zdaj si je ne moramo več deliti. Ker pot ljubezni se nadaljuje, kljub temu, da pot življenja je ugasnila. Zdaj smo ostali sami, s to mogočno ljubeznijo in ne vemo kaj bi z njo, ker je boleča, ker nam daje občutek praznosti, ker ni več deljena. In takrat boli. Boli, ker vemo, da smo preveč ljubili da bi kdaj nehali ljubiti in boli ker vemo, da naša ljubezen je tako močna, da bo bolelo, da bo zavedno bolelo in nikoli več ne bo isto. Ker ne mora bit. Ker zdaj nam ostala je samo še ljubezen do spomina, ljubezen občutka, ko bili smo s to osebo, ljubezen do ljubezni, ki takrat smo jo čutili. Ljubezen dotika ljubezni. In prav spomin je ta peklenski del ljubezni.

In če je to peklenski del ljubezni, kaj je nebeški del ljubezni?

Nebeški del ljubezni je dotik. Sam dotik ljubezni. Ker ko se nas dotakne ljubezen, ko nas objame, ko občutimo njeno toplino, njeno moč, njen vpliv, ko občutimo dotik ljubezni si želimo, da občutimo še enega, pa še enega, pa še enega. In prav vsak dotik je drugačen, unikaten; in prav vsak je čudovit. Čudovit je, ker ljubezen ne mora biti ne čudovita in če mi želite nasprotovati z odhodom ljubljene osebe, je to odhod osebe in ne ljubezni in če mi želite nasprotovati z izgubo ljubljene osebe je to še zmerom ljubezen. Ker ljubezen je ostala, tudi če osebe več ni. Ker dotik ljubezni ne mora biti nikol več odvzet.

V spomin moji dragi prijateljici Katji, za vedno v mojem srcu.

 

38. Srebrn žarek lune, Ana Kumperger, 17 let

Le kadar se ponoči zbudim,

se zares zavem, da te ni več tu.

Vzglavnik na drugi strani postelje je ledeno mrzel

in tvoja srajca že dolgo

ne visi več na obešalniku za vrati.

Prižgem staro namizno svetilko

in takrat soba za hip zadiši po tvojem nasmehu.

Včasih s knjižne police vzamem knjigo

in preberem strani,

ki si jim nekoč rahlo zapognil vogale.

Zaradi podčrtanih citatov vsaj za droben trenutek

spet zaslišim tvoj hrapavi glas.

Še vedno se spomnim,

kako si vsak večer na nočno omarico odložil očala

in na bel čipkast prtiček zlat prstan.

Preden sva zaspala,

sva v objemu brez besed iz sebe izlila

usedline preteklega dne.

Tako rada sem ti prisluhnila,

ko si mi šepetal o rumenem krilu,

ki sem ga nosila,

ko sva se spoznala ob tistem ribniku.

Veš, včasih v spanju zaslišim škrtanje kljuke,

kot bi tiho stopil v sobo,

sedel na rob postelje in me neslišno opazoval.

Si to res ti?

 

Vzdihnem.

Dlan nežno prislonim na stikalo za luč.

Spalnica je spet prazna in temna, vrata so zaprta.

Skozi prosojne zavese posije žarek lune

in osvetli tvojo podobo na steni.

 

39. Julij, Maša Ribič, 36 let

Julij je bil človek redkih besed. Celo življenje je živel v svoji glavi. Zdelo se je, da nima rad bližine ljudi, vključno s svojo ženo. Ker imajo ljudje moč uporabe besed – besed, ki zavajajo, besed, ki tolažijo, besed, ki zmedejo, besed, ki ranijo – orožja, ki zlahka zataji. Julij ni zaupal besedam. Ljudem še manj. Cvetice niso ljudje. Cvetice rastejo in cvetijo v tihi hvaležnosti za tvojo skrb in čas, ki jim ga nameniš. Osupnejo te s svojo lepoto in ti povrnejo kanček zaupanja v svet. So kot zdravilo za slab dan. Julij je ljubil cvetice. Z njimi je preživljal ure in ure, jih zalival, odstranjeval plevel in jih zasipal z vso svojo ljubeznijo. V svojem vrtu, svojem magičnem zavetju, se je počutil varnega.

Julij ni veliko govoril. Ko pa je, me je vedno pustil brez besed ali me nasmejal do solz – eno ali drugo, redko nekaj vmes. Vedno, ko me je zagledal v avtu, mi je zaželel varno vožnjo. Nikoli nisem polagala posebne pozornosti tem frazam. Ker so fraze ravno to – skupki besed, s katerimi zapolnimo tišino, ki je ne bi bilo potrebno zapolniti. Danes vem, da Julij ni uporabljal besed, da bi zapolnil tišino. Vsaka črka, vsak stavek, ki ga je izrekel je skrival pomen, skrb. Skrito sporočilo s katerim mi je, na svoj nevsiljiv način, povedal, da mu je mar in me ima rad.

Julija sem zadnjič videla v bolnišnici. Njegova demenca je sčasoma napredovala, njegovo srce je postajalo šibko, njegove oči pa so se svetile do zadnjega dne. Prinesla sem mu rumeno vrtnico iz njegovega vrta – ker je ljubil cvetice. Pogledal jo je in po dolgem času sem na njegovem obrazu opazila majhen nasmešek. Nekaj časa sem sedela z njim v tišini, brez nepotrebnih besed, držala sem ga za roko in se spominjala časov daleč nazaj. Preden sem odšla, sem ga poljubila na čelo, mu z roko šla skozi bele lase, se nasmehnila in mu povedala, da ga imam neizmerno rada. Pogledal me je v oči, mi stisnil dlan in mi še zadnjič zaželel varno vožnjo.

Po njegovi smrti sem se le stežka sprijaznila, da ga ni več. In vsakič, ko pomislim nanj, se spomnim vseh lepih trenutkov, ki sva jih delila. Ko sem bila stara štiri leta, sva več ur igrala Spomin in nikoli se ni pritoževal, četudi sem »zmagala« že osmič po vrsti. Ko sem bila stara pet, me je naučil voziti kolo. Ko sem ga po nekem naključju prelomila na pol, ga je zvaril nazaj skupaj. Ko sem si pri sedemnajstih »privoščila« uhan v jeziku in nisem mogla jesti trde hrane, mi je kuhal čaj iz kamilic in niti z besedo omenil podviga mojim staršem. Moral bi, ampak ni. Pri osemnajstih me je po katastrofalni novoletni zabavi prišel iskat ob petih zjutraj, z nasmehom na obrazu in v svoji črtasti pižami. Ob sobotah sem ga po telefonu poklicala v spodnje nadstropje in ga prosila, da mi naredi čokolino, ker je samo on znal doseči pravo konsistenco z veliko grudicami. Stara sem bila dvajset let in popolnoma zmožna to storiti sama. Ampak nikoli ni bil tako dober kot takrat, ko ga je pripravil on. Vsi ti spomini pričajo o veličini tega človeka, o njegovi potrpežljivosti in neskončni ljubezni.

Preteklo je že nekaj časa, jaz pa se še vedno zjutraj zbudim in za nekaj sekund pozabim. Pozabim, da sem bila oropana. Pozabim, da ga ne morem več poklicati in imeti enega izmed najkrajših in najpomenljivejših pogovorov. Včasih živim za tistih nekaj jutranjih sekund. In še vedno se sprašujem kako lahko živim v svetu, ki ne vključuje mojega dedka. Navsezadnje, kakšno leto je leto brez julija? Takrat cvetice najbolj cvetijo.

 

40. Dotik ljubezen, Petra Ahčin, 20 let

Sedim in strmim skozi okni na polja,

ki me pomirjajo in hkrati vznemirjajo s svojo razsežnostjo.

Tako spokojna so in polna življenja.

Male poganjke čaka še dolga pot do zrelega klasja,

a me kljub temu navdajo z upanjem, s katerim zrejo v svet.

Daleč na obzorju so obrisi gora,

predaleč, da bi razbrala brazde in razpoke v navidez trdnih stenah.

Nekje v ozadju se zabliska v slutnji nevihte,

ki bo gotovo pustila posledice na poljih.

Dlje kot strmim, bolj se mi zdi, da se megla redči

in pušča pogledu vse globlje in globlje …

 

Takrat me nenadoma iztrga,

ko pomežikneš in se v zadregi nasmehneš.

»O čem razmišljaš?«

»Ah, nič posebnega,« odgovorim, strmeč v zdaj neprepustne zelene oči.

»Lahko še kaj prinesem?« me reši natakar.

»Hvala, le račun.«

 

Potem sva hodila po nabrežju in govorila o načrtih za poletje, za naslednje leto,

celo o sanjah o zdaj še nenapovedljivi prihodnosti.

Povedal si mi o ločitvi svojih staršev in jokal v mojem objemu

(seveda sem potem tudi jaz v tvojem).

Ves večer sva se držala za roke, se pred slovesom objela in poljubila,

a nikoli si nisva bila tako blizu kot takrat,

ko sva se poljubila s pogledom.

 

41. Dotik, Ksenija Kolar Švarc, odrasla oseba

Ni le občutek kože ob koži.

Je tudi pogled iz oči v oči, takrat dotik posebno zgodbo govori.

Je preplet dlani zjutraj  in zvečer v postelji, preden odpreva ali zatisneva oči.

Je odnos izrečenih besedi.

Je srčno žarčenje vibracij,

kjer med dvema ni dveh poti.

Le ena pot je tista, ki dotik ji lahko sledi,

le ena iskrena in skupna ter se vedno znova zgodi.

Dotik – ustvari pot, ki je prej ni bilo.

Dotik – od zaupanja živi in z ljubeznijo se hrani.

Dotik – začuti kdaj je poln laži in takrat boli, boli…

 

42. Dotik ljubezni, Dana Ograjenšek (61 let)

 

Dotaknil se je tam,

kjer vsak dotik sledi pusti.

 

Ne mine, čisto po svoje diši ta dotik,

ki v temi išče oči.

 

Odprl je dlan, da bi zadržal čarobnost trenutka,

da mu ne ubeži.

 

Se dotaknil srca,

želel je da ga podari.

 

Ni se zavedal, da srce se ne podari.

 

Nekdo bi imel dva, on pa nobenega.

 

Pa je položil glavo na njeno srce,

dotaknil s poljubom se ustnic in one spregovore:

 

“Dotik ljubezni je ta, ki v temi spregovori.

 

Dotik ljubezni sije močno tudi skozi zaprte oči.

 

Dotik ljubezni se podari srcu, ki čuti enako kot ti.

 

V dotiku ljubezni, se življenje rodi.”

 

43. Ljubezen spremeni vse, Mojca Majerle, odrasla oseba

 

Ljubezni ne čutiš. In ne slišiš. In ne vonjaš.

Pa vendar je je lahko premalo ali dovolj.

 

Odsotnost ali prisotnost ljubezni spremeni vse.

Zmehča ali izostri robove naše okolice.

Doda ali odvzame barve.

Spremeni glasove okoli nas v prijetne ali zoprne.

Nam da zagon ali nas položi v posteljo.

Pomlajša ali postara obraze ljudi.

In odvzame sanje ali doda upanje.

 

Vem, da ljubim, ko mi je toplo, čeprav je okoli mene sneg.

 

In ko je vse hudo, pa vendar pravim, da je življenje lepo.

 

Vem, da ljubim, ko mi greš tako na živce, da te ne morem videti.

Pa vendar komaj čakam, da prideš domov in te vidim.

 

Vem, da ljubim in sem ljubljena, ko vonjam tvojo kožo in začutim, da sem doma.

Ko me pobožaš po laseh in se moje telo popolnoma umiri.

Ko obstanem osrediščena, čeprav sredi vrveža trgovskega centra.

 

44. Stari ata, Tamara Klemenčič, 24 let

Ko sem bila majhna nas je učil daru govora,

potem nas je učil,

kako nositi življenjskega tovora.

Da ne obupaš nad njivo,

ko ti vse uničijo nevihte in toče,

da gledaš še vedno igrivo,

ko se ti globoko v duši bridko joče.

Najbolj pomembno pa je,

da gledaš ženo, otroke in vnučke,

kot da so tvoje najsvetlejše lučke

in da jih naučiš daru cepljenja drv,

saj ljubezen res greje,

ampak: drva so pa drva!

 

45. Dotik ljubezni, Petra Boh, 35 let

Srce hrepeni in ti kaže življenjsko pot.

Si ga pripravljen slišati?

 

Sam sebi ga odpri. Na široko kot francosko okno.

Poslušaj ga. Objemi ga.

 

Zgolj tvoje srce, ki se prepleta v harmoniji z razumom.

Vse ostalo je brezpredmetno.

 

Šele, ko imaš sam sebe rad, lahko ljubezen deliš s svetom.

Iskreno. Strastno. Pošteno.

 

46. Dotik ljubezni, Maša Kores, 37 let

Stara sem bila 15 let.. ravno sem vstopila v srednješolska leta… raziskovala sem svet, sebe, svoje telo..vse okoli mene. Kot otrok, ki prvič vidi in zatipa travo, kužka ali pa se opeče..

To sem bila jaz – veliki otrok, ki raziskuje vse kar je novo.

Spomnim se, da mi je takrat že bil všeč kakšen fant iz šole, nekaj čisto normalnega…ampak tla pod nogami pa mi je zamajala moja nova učiteljica. Imela je fantovski videz.. bila je kakšne 15 let starejša od mene, kratke rjave lase, roke so bile popraskane od mačke, oblačila pa se je v nič kaj ženstvena oblačila.. na prvi pogled je morda delovala celo neatraktivno, vendar mene je nekaj na njej noro privlačilo.

Poučevala je informatiko in takrat je bil internet še redkost, zato so ostali sošolci izkoristili te ure za klepet po spletu, za iskanje slik in informacij najljubših glasbenikov, igralcev in tako naprej.

Jaz pa sem vsaku uro sedla za računalnik, ki je proiciral na steno, iz katerega nam je profesorica kazala učno snov. Seveda velike večine sošolcev to ni niti najmanj zanimalo, zato se noben ni želel vsesti tja. V glavi mi je dogajalo vsakič, ko je sedla zraven mene, ko sva se naključno dotaknili, ko sem jo imela tako blizu in ko sem lahko zavohala vonj njenega parfuma ali celo vonj kože..
Enkrat je celo stala za mojim hrbtom, jaz sem sedela ona pa je stala za mano. Roki je položila na moja ramena in me začela (med predavanjem!) masirati po ramah..hkrati pa je razlagala redno snov. Kje sem imela takrat glavo mi ni jasno, misli so mi šibale levo in desno, srce je poskakovalo in dihanje je postalo globoko in pospešeno. Njen dotik se je žal hitro končal, saj sva bili konec koncev sredi učne ure. Tisto leto sem jo občudovala, si jo želela… iskala sem samo sebe, kdo me privlači, kateri spol, ali sem morda istospolno usmerjena?

Naslednje šolsko leto jo žal ni bilo več na šoli. Pogrešala sem jo, a realnost je realnost. Vseeno sem se usmerila na fante, je bila pa zanimiva izkušnja, kako te lahko isti spol tako noro zmeša.

Sem jpa pa več kot 20 let kasneje našla na družbenemu omrežju Facebook in ji povedala, kako sem se počutila. Presenetljivo se me je spomnila in me opisala kot pridno punco (seveda sem bila pridna, saj sem bila edina zainteresirana za njen predmet). Povedala mi je tudi, da je vedela za mojo simpatijo do nje in da takrat ni vedela, kako bi sploh reagirala na to in se ji je zdel molk najboljša rešitev.

Hvaležna sem ji za vse njene poglede, dotike, ki niso bili morda nič posebnega, takrat pa so meni pomenili ogromno..hvaležna sem ji za povratno sporočilo in obrazložitev, pa čeprav po dveh desetletjih.

Življenje je res polno presenečenj in čisto zares ne vemo kdaj nas bo naslednjič zadela Amorjeva puščica…

 

47. Meja med sanjam in resničnostjo, Emelina Kadrić, 18 let

Nihče ne ve, koliko neviht

skrivajo morske globine.

Koliko svetov se ruši,

medtem ko se zdi vse mirno.

Tako je tudi v ljubezni.

Nezavedno se potopiš.

Dotakneš se ljubezni,

ki te vzame leteti

na krilih vetra.

Letiš in ne gledaš naprej,

dokler se ne znajdeš na tleh.

Najbolj boleče ljubezni rojevajo najboljše pesnike.

Ljubila sem enega moškega z vsem srcem

Komur moja ljubezen ni zadostovala.

Našla sem srečo v dežju.

Postala sem ljubitelj dežja.

Zaljubljena v naravo,

mir sem našla v poeziji.

Svoja čustva sem prelila na papir,

da pozabim na črnolasega človeka

in dejstvo, da je on že zdavnaj pozabil name.

Vsaka noč bi minila brez spanja.

Noči so dolge za tistega, ki ne sanja,

in še dlje za tistega, ki sanja buden.

Poskušala sem zbrati v verzih

vso mojo ljubezen do njega.

Poskušala sem in je delovalo, vsaj upam da je.

Le, ni se dalo vse napisati v eno pesem,

Zato sem mu morala napisati celo knjigo.

 

48. Ljubezen prijatelja, Benjamin Šljivar, 20 let

V času ko sonce ni sijalo,
ko zlo ovilo je stari grad,
sem njo spoznal.

Brez strahu pred demoni in pošastmi
je v moj grajski vrt vstopila.
V času, ko klicali so me »trolski obraz«,
ko brez obljub in prijaznih besed,
za roko me je držala
in povlekla iz meglenega labirinta.
Luknje je z rdečo nitjo zakrpala,
lotosovim cvetovom je vodo dala
in lilije rumene posadila.
Luč v vrt je prinesla.
Skupaj grad sva popravila.

Mar ni lepa? Ljubezen prijatelja.
Tako močna in mogočna.
Kaj človek storil bi brez nje?

 

49. Dotik ljubezni, Tina Lasnik, 26 let

Ko sem vstopila v najstniška leta,

takrat sem prvič obup doživela.

Fantje, ki meni so bili všeč,

sem jaz njim, se zdela odveč.

Bila sem dobra kot oseba,

in vredna prijateljskega pogleda.

Kaj več od meni niso želeli,

po lepših dekletih so vsi hrepeneli.

Pa minila so leta,

in sem mislila, da mogoče se mi kaj lepega obeta.

Nekoga sem osvojila,

se v njegovo srce zarila.

A kaj ko nisem hitro spoznala,

da vse to bila je le šala.

Bila sem njegova trofeja,

nekdo iz katerega se lahko norca, on dela.

Prizadele so me njegove besede,

ki so kot led na koži, zabolele.

Bila sem močno prizadeta,

a hotela sem le biti ljubljena, in sprejeta.

Pa sem v dvajseta leta vstopila,

in po dolgih letih sem zopet metuljčke doživela.

Na žalost bila je le avantura,

ki se je na poti domov na več koncev razdrla.

Upanja več nisem imela, v pravo ljubezen več nisem verjela.

Pojavila se je nova oseba, ki priznam, me je prevzela.

A zopet se zgodba je ponovila,

bila sem le zelo dobra prijateljska oblika.

Sedaj sem se odločila, da zaenkrat bom svojo ljubezen v poezijo le zlila.

Mogoče pa se kdaj mi pripeti,

da nekomu moje srce požene njegovo kri.

 

50. MINI ORHIDEJA, Hafija Sedić (72 let)

Danes sem tvoja

skrbnica postala.

Prosim,

ne žaluj predolgo,

ker si okolje zamenjala.

 

Nekam žalostna se mi zdiš.

Zato bi ti najraje,

kar malo vitaminov dodala,

da se boš hitro pobrala.

 

Takole se bova zmenili:

vsak dan se bova pogovorili;

enkrat tedensko malo popili;

opere bova skupaj poslušali;

s klasiko, tvojo žalost pregnali..

 

Ker te je Ana meni podarila,

ne bi rada, da bi se posušila,

saj te je z ljubeznijo izbrala.

Žalostna bo, če jo ne boš počakala.

 

51. Ljubezen na prvi pogled, Minka Jerebič (55 let)

Počasi stopam za uradno osebo. Vedno bližje sva velikemu sivemu objektu. Od daleč se sliši pasji lajež, čez dvorišče zbeži mačka … Prideva do objekta, uslužbenka odpre vrata. Ena, druga in tretja … Zavijeva v velik prostor na levi strani. Vonj je prav poseben, prej odbijajoč, kot prijeten. Tu je mnogo kovinskih kletk. Izza njih drobcene očke gledajo. Kot, da bi prosile, da želijo na svobodo. Stopijo od mreže, se jo dotaknejo in nemo prosijo. V kotu pod oknom je tudi kletka. Majhna. V njej leži nebogljeno bitje. Ne vstane, ne pride do mreže, le dvigne glavo in pogled je drugačen …

 

»Je to punčka?«

»Da, punčka je.«

»Jo lahko vzamem v naročje …« so bile moje besede in velika želja, da primem v naročje to malo bitje.

»Seveda.« Skrbnica odpre kletko, vzame malo bitje iz kletke in mi ga izroči v naročje.

 

Tišina …

 

»Kako si ti lepa … žabica mala …«

»Veste, je zelo bolehna, ima številne bolezni …«

Ne spomnim se več, kaj je skrbnica še govorila. Bila sem v svojem svetu, pa ne sama: s tem malim nebogljenim bitjem … Stiskala se je na moje srce, tresla se je od strahu ali pa od želje, da se ji bo življenje spremenilo. Ja, verjetno je bilo to slednje. »Njo bom vzela. Njo bom posvojila. Kako ji je ime?«

 

»Veste, je zelo bolehna, ima številne bolezni …«, je še naprej ponavljala skrbnica. Mislim, da sem te njene besede kar preslišala, kajti to je bila ljubezen na prvi pogled. Morda drugačen pogled, a takoj sem začutila ljubezen, ki mi jo bo to malo bitjece nudilo in jaz njej. Naj ima lepo življenje, če se ji je to začelo na zelo kavern način …

 

S skrbnico zapustiva prostor. Spet hoja po dvorišču, tišina … »Veste z njo boste imeli veliko dela, sem pa vesela, da ste se zanjo odločili, težko bi dobila posvojitelja, zaradi njenih bolezni in drugačnosti,« je pogovor nadaljevala skrbnica.

 

»Ne moti me, niti moje družine to ne bo motilo. Naj uživa v življenju.«

»Prav dolgo ne bo živela. Bolehna je.«

 

Stopiva v uradne prostore. Izpolnim dolg vprašalnik, podpišem pogodbo in muca Miki postane del naše družine. Pogledam v dokumente in piše, da to črna muca. Začudim se in povprašam, če je to res muca, ki sem jo videla. »Je, gospa, je. Samo pod velikim stresom je, zato je njen kožušček pepelnato siv.«

 

Vzdihnem in sem brez besed. Stopim po kletko in jo grem iskat. V avtu se skupaj peljeva. Niti enkrat ni zamijavkala. Pripovedujem ji, kako je doma, da jo čakata maček Piki in kuža Thor; da imamo pri nas radi živali in da bomo lepo poskrbeli zanjo.

 

Res je bilo tako. Maček Piki jo je z veseljem sprejel, nič drugače ni bilo s psom. Bila je prestrašeno bitje, ki je vsak dan postala bolj živahna. Res je imela številne bolezni, toda po mesecu dni se je spremenila njena barva dlake, postala je vse živahnejša … To je bila ena sama mačja ljubezen, ki je navdihovala naš dom. Bilo je veliko obiskov pri zdravniku, pa kaj je to v primerjavi z ljubeznijo, ki jo je vračala ta mačja sirota, katero je zapustila mama, saj je čutila, da ne bi preživela, zaradi bolezni. Dobre roke, ki so jo našle, so poskrbele zanjo, da je preživela in nato živela prekrasno življenje. Po 12. letih je za vedno zaspala. Danes moja družina stoji na njenemu grobu. Tišina … »Takšne muce, kot je bila Miki, ne bomo imeli nikoli več. Sama ljubezen jo je bila in z njo se je dotaknila prav vsakega.«

 

»Mami, tebe je imela najraje,« reče hčerka. Mož le kima.

»Ja, to je bila ljubezen na prvi pogled.«

 

52. Dotik ljubezni, avtorica Iva Bevc, 22 let

Zgodbe tvojih rok.
Razgalilo me je vse
neizrečeno.

 

53. Čista ljubezen, vzdevek: Aleluja

S krvavim srcem na plaži sem sedela.

Nekdo dotaknil se je mojih las,

nato je rekel tvoj glas,

zakaj odpustiti ne znaš?

Takrat pogledala sem tvoj obraz

in ugotovila, da ljubiš me še bolj,

kot pokazati mi znaš!

Nato je rekel tvoj glas,

ko ljubiš nekoga tako iskreno, srčno in močno,

kot ljubi moje srce tebe samo,

takrat odpustiš mu lahko.

Začutila sem iskrenost in srčnost tvojo vso

ter jasno kot plavo nebo mi je bilo,

da je tvoje življenjsko poslanstvo

ljubiti mene samo!

In že objeta sva bila,

od takrat minilo je že mnogo dni

in še zmeraj tvoja roka mojo drži, ALELUJA!

 

Posvečeno moji zlati dvojčici Martini!!!

Skupaj sva bili rojeni,

skupaj v posteljico poleženi

in le tisti, ki tako zlato dvojčico ima, ve,

da je edino prava ljubezen, bit srečnega srca, ALELUJA!

 

54. Diva, Avtorica: Vlasta Črčinovič Krofič, 69 let

Tam, tam, taram … slišim poročno koračnico, ko pred rotovžem čakam svojega ženina. Vrata v poročno dvorano se odprejo, on pa jo zapušča z roko v roki z mojo najboljšo prijateljico. Z rižem posuta tla postanejo razburkano morje. Zakričim in se zbudim.

Prepotena lovim sapo, ko se opotečem do hladilnika. Z mlekom napolnim kozarec in se zgrudim na počivalnik. Ozrem se proti stolpnici Ljubljanske banke, kjer se na displeju vrstijo številke: 23:00, 5°C, 15. 10. 2021. Sem v najvišjem nadstropju Situle, obdana z gluho tišino treh sten in panoramskim oknom, v ušesih pa še zmeraj odmeva butanje krvi v ritmu Mendelssohnovih taktov. Rezek zvok mejla prekine glasbo. Berem: »Hvala Frida. Rešila si me osamljenosti.«

Moja usta se razlezejo v nasmeh. Še ena zadovoljna stranka. Pred desetletjem sem namreč ustanovila Agencijo za zmenke Diva. V tem času sem pomagala pregnati osamljenost večini strank. Moje stranke enostavno potrebujejo nekoga, ki se jim posveti in jim pomaga pri iskanju sorodne duše. Več kot tisoč sem jih celo poparčkala in zapeljala na pot »Dokler naju smrt ne loči«.

Kaj pa jaz? Feuerbach pravi, da moraš najprej osrečiti samega sebe. Ko si sam srečen, osrečiš tudi druge. Sprašujem se, če sem srečna, Ljubljana pod mojimi nogami pa molči in ne odgovarja. Nikjer ni nikogar, le tovorni vlaki se premikajo po tirih. Cestni promet je zamrl. Z belo in rumeno svetlobo osvetljene ceste so se spremenile v srebrne reke, v katerih odsevajo rdeče, oranžne in zelene luči semaforjev. Ozrem se proti modro razsvetljenemu Ljubljanskemu gradu in se sprašujem, če so bili njegovi prvotni prebivalci osamljeni. Danes so življenjski sopotniki iz šolskih klopi, tisti iz zabav in diskotek daljna preteklost. Podaljšano bivanje pri starših, karierizem, pomanjkanje prostega časa in že je pred tabo biološka ura, ki neizprosno bije zadnje minute: 23:55, 4°C, 15. 10. 2021.

Mobilnik oživi: bip – novo sporočilo: »Pomagajte! Iščem spremljevalca za službeno zabavo.« Nič ne oklevam. V bazi podatkov takoj sprožim iskalnik pod rubriko spremljevalci. Simpatije in partnerja za eno noč ali avanturo ni težko najti, tistega stalnega življenjskega sopotnika, s katerim bi delil in gradil nekaj pomembnega, pa iščeš kot iglo v kopici sena. Osamljenost je bolezen sodobnega časa. Vedno več je zdolgočasenih, zaprtih med štiri stene ali naveličanih gneče v pretesnih stanovanjih. Mnogi ugotavljajo, da so zveze, v katerih so se znašli, zgrešene. V vseh primerih je rešilna bilka vpis v Divino bazo podatkov.

Anksioznost, suicidnost in prekomerno uživanje pomiritvenih substanc so pripomočki za preganjanje praznine. V strankah vidim svoj odsev. Vedno pogosteje se sprašujem, kje in kdaj sem obtičala. Kovačeva kobila je bosa, se mi vrti po mislih, ko sežem po Lexaurinu. Drugim pomagam ob vsaki uri dneva, jaz sem pa še vedno samska in iz dneva v dan bolj zagrenjena. Prepričujem se, da mi gre odlično. Postelja je samo moja. Nihče mi ponoči ne krade odeje niti se ne obregne ob tubo na sredini stisnjene zobne paste in ni mi treba bezati umazanih nogavic in spodnjic izpod postelje. Partnerja ne čakam do jutranjih ur in ne poslušam praznih izgovorov, češ da se je službena večerja zavlekla.

Pogledam na uro: 04:50, 3°C, 16. 10. 2021. Sprašujem se, kakšna bi bila jaz z zastrtim obrazom in z vlečko, ki bi se vila za mano od začetka do konca stopnišča? Vlečka in bela obleka pri mojih šestih križih? Misel takoj zavržem. Bela barva je namenjena nedolžnim mladenkam in tudi tistim s trebuščki. Kaj pa dolga elegantna razkošna obleka v modri barvi, takšni, kot jo je zmešal in patentiral Yves Klein?

Oglasi se droben črviček, tisti, ki me nenehno odvrača od zvez, češ, saj poznaš primere, ko so šle zveze v črepinje, in ko so postali otroci žrtve medsebojnih obračunov. Tokrat ga preslišim v trdni veri, da bom presekala monotonijo noči. Z roko podzavestno sežem po filmsko obloženi BaldriMed in jo pogoltnem z zadnjim požirkom mleka. Prsti zaplešejo samodejno po tipkovnici. Odprem program za vpis nove stranke in vpisujem: ime Frida, starost 69 … posebne želje: spol ni pomemben, da le ima otroke in vnuke. Sprožim program za ujemanje. Nebo nad mano je pomodrelo, Venera poredno mežika, promet po ljubljanskih ulicah je stekel, moji udi so mlahavi in veke težke, ko me objame tema.

 

55. Ljubezen zmaga, Marija Bajt, 60 let

V objemu našla sva pristan,

hrepenenje bilo ni zaman.

Prižgan je že ogenj strasti,

šepetanje poletja v noči bedi.

 

Nekdaj sva skrivaj si želela,

da poljube bi si vzela,

a darežljivo bilo je nebo,

poljubov je dalo že sto.

 

Četudi takoj svet se podre,

naju ločiti ne more nihče;

čeprav bi padla luna z neba,

nama se vila ljubezni smehlja.

 

Čez mnogo skupaj prehojenih let

morda ne bo tako prijazen svet.

A vem, da isto ostalo bo srce;

prava ljubezen zmaga, ne umre.

 

56. Lahko bi, Irena Vesenjak, ml.; stara 42 let

Lahko bi vsaj kaj napisal;

tistih par drobnih besed,

ki bi vrnile vedrino mojemu obrazu.

 

Ki bi ogrele dušo,

kot sonce pomladi pogreje poljane.

Ki bi očistile vso samost,

ki z leti tako velika postane …

 

LAHKO BI …

Lahko bi se spomnil,

da nekje prebiva še duša,

ki je tvoji podobna;

ki srka iz podobnega izvira –

krhka in čista –

si vsak dan nove moči nabira.

 

LAHKO BI …

Lahko bi me pobožal po licu

in prebudil vso tišino dolgega časa.

Lahko bi se me dotaknil brez besed

in vznemiril vse speče ptice v krošnjah dreves …

 

To bi bila prava pomlad.

POMLAD ZATE IN ZAME.

 

57. LJUBEZEN, KI ŽIVI ŠE DANES, Hani Zamuda (62 let)

Oblačen dan. Sedem na fotelj. V rokah držim knjigo in začnem brati. Berem in berem … Misli mi odplujejo tja daleč nazaj v našo preteklost, v čas grofov Celjskih. Tam se je rodila ljubezen med Friderikom in Veroniko. Bila je ljubezen na prvi pogled, a ta prepovedana, dokler je niso uničili … Pa so jo res?

 

Veronika, mlado dekle, plemkinja nižjega stanu, ki se je zazrla v sina Celjskega grofa Hermana. Iskrice so preskočile in rodila se je ljubezen. Ni ji bilo lahko, mnogo je zaradi te ljubezni pretrpela. Bila osramočena, ponižana, a ni se vdala. Vse tegobe in neresnice je prenašala; vse v imenu ljubezni. Zavedala se je, da ji grozi prerana smrt, zato je poslušala svojega moža Friderika, ki jo je preselil v grad Ojstrica. Tam je bila v grajskem stolpu zaprta. Še danes se sliši po okoliških gozdovih njeno lepo petje, še danes živi legenda, kako si je šivala klobučke, da bi bila čim lepša, ko je bo uzrl njen mož … A, usoda je želela drugače. Ni dočakala jutra …

 

Gradu Ojstrica ni več, ostali pa so spomini na ljubezen, ki živi še danes. To ljubezen je onkraj mavrice vdihnila v dramsko sekcijo Ojstriška gospoda, ki s ponosom širi ljubezen, ki je bila nekoč prepovedana, a ta traja še danes …

 

58. Kdo sem jaz, Nevenka Vidmar, 67 let

Kdo sem jaz,

da nisem vreden pogleda;

kdo sem jaz,

da nisem vreden nasmeha;

kdo sem jaz,

da nisem vreden pozdrava.

 

Nihče!

Siva senca nekje v ozadju,

pozabljen od ljudi,

od sveta …

izmučen, ostarel, nemočen,

pa vendar človek,

ki je nekoč, bil nekdo.

 

Odšel bom brez slovesa,

brez nasmeha,

brez pozdrava –

tja, kjer je nasmeh in

večna sreča …

 

59. Čista ljubezen, Romana Tomić, 37 let

S krvavim srcem na plaži sem sedela.

Nekdo dotaknil se je mojih las,

nato je rekel tvoj glas,

zakaj odpustiti ne znaš?

Takrat pogledala sem tvoj obraz

in ugotovila, da ljubiš me še bolj,

kot pokazati mi znaš!

Nato je rekel tvoj glas,

ko ljubiš nekoga tako iskreno, srčno in močno,

kot ljubi moje srce tebe samo,

takrat odpustiš mu lahko.

Začutila sem iskrenost in srčnost tvojo vso

ter jasno kot plavo nebo mi je bilo,

da je tvoje življenjsko poslanstvo

ljubiti mene samo!

In že objeta sva bila,

od takrat minilo je že mnogo dni

in še zmeraj tvoja roka mojo drži, ALELUJA!

 

Posvečeno moji zlati dvojčici Martini!!!

Skupaj sva bili rojeni,

skupaj v posteljico poleženi

in le tisti, ki tako zlato dvojčico ima, ve,

da je edino prava ljubezen, bit srečnega srca, ALELUJA!

 

60. Dotik ljubezni, Metka Jančec Osojnik, 73 let

Ko se za tvojo roko primem,

da bi korak bil bolj lahak,

vse slabe misli proč odrinem,

poljub na lice dam sladak.

 

Nekdaj v mladosti sem želela

prešteti koče vseh planin,

zdaj mirno pot bi le hotela,

brez vzponov, hribov in dolin.

 

Da le dotik ljubezni čutim,

pogled vnaprej me ne skrbi,

ko sva z rokama se prepletla,

življenja čoln naj mirno drsi.

 

61. Bolečina ljubezni, Mery, 72 let

Takrat ko sanjaš o lepoti življenja v dvoje, ko vidiš sonce tudi v oblakih, si mlad. To kar se je začelo dogajati z mano presega vse meje mojega razuma. Pa saj nisem vsega kriva sama! Pomagal si mi počasi, a vztrajno lesti v moje srce. Zdaj si tu, in jaz si ne morem več pomagati. Vidim te kot lep ovitek na knjigi, katero sem hotela odpreti in jo prebrati do konca. Ujela sem se na tvoje nebeško lepe oči, ki so me v trenutku moje slabosti ponesle do neba. Padla sem v ta prečudoviti vrtinec ljubezni. Ostala sem nekje na vrhu, ne dovoliš mi naprej. A jaz nimam dovolj moči, da bi se vrnila. O, bog, ljubezen, zakaj, je potrebno toliko bolečine, in hkrati lepote. Zdaj mi že dolgo kradeš samo še noči, v katerih sanjam in segam v tvoje dlani, v katerih ustnice iščejo tvoj dotik. Takrat odprem oči in vidim resnico, ki najbolj boli, da te ni, da  te tudi nikoli več ne bo, ker pač to ne more biti tako. Prosim, pusti mi vsaj te prečudovite sanje. Mogoče  pa se le        kdaj vrneš in skupaj vstopiva vanje.

 

V mislih se vrnem v

tiste dni, spet

ko prinesel si mi

bele vrtnice cvet.

 

Le kam se takrat je

ljubezen skrila,

da ni dokončno vzklila?

Danes vem, da se ni skrila.

Le takrat te nisem

resnično ljubila.

 

62. (za Eriko) #1, Matej Velkavrh aka Petej Amon, 42 let

 

kapljica vode ti spolzi

med prsmi do popka

vonjam tvoj parfum

me spravljaš ob živce

vsak trenutek

ko čakam na tvoje besede

me vodi v obup

 

63. Dotik Ljubezni, Iva Pajenk, 36 let

Kaj je to dotik in kaj ljubezen? Kaj sta eno brez drugega? Mar delujeta vsak zase? Kje ju najdeš, kje dobiš? Ali je dovolj, da si ju le želiš?

Ljubezen brez dotika je zgolj beseda, ki gre preprosto z jezika. Če obstaja sama zase, ji manjka vsebina – postane votla in se nato potegne vase. Oživlja jo dotik – napaja jo kot voda cvet. Takrat postane živa, njena vrednost pa neprecenljiva.

Z dotikom se ohranja pri življenju, raste in cveti.

Z dotikom nežnosti, prijaznosti, skrbi, z dotikom, ki nikoli ne boli. Z objemom, s stiskom roke, prijaznim pogledom in iskrenim nasmehom… Z roko, ki podarja, z usti, ki govore, z mislijo, ki se pretaka, in molitvijo, ki ne čaka. To ni dotik, ki se dotakne le enega dela telesa, ampak dotik, ki se dotakne najglobljega dela srca.

Dotik ljubezni je kraj, ki ni omejen s časom, prostorom ali okoliščinami. Je kraj, kjer se srečata dotik in ljubezen ter postaneta eno – neločljivo, neminljivo in nepozabno.

 

64. Sanje ali resničnost, Emilijana Crgol  –  75 let

Moje življenje, bilo je kakor v pravljici. Ljubeči mož, razumevanje, spoštovanje, a na žalost ta pravljica ni imela srečnega konca. Srečen konec pripada samo otrokom, premajhni so, da bi jih obremenjevali s kruto resničnostjo.

Prav po tiho, kakor lopov se je v hišo priplazil in v svoje kremplje trdno vklenil telo mojega moža. Sodobno zlo – rak. Malo po malo mu je izsesaval življenjske moči in nekega dne je bil konec. Zaprl je oči, izmučeno telo je negibno obležalo na bolniški postelji. Pravljica je imela tragičen konec.

Leta žalosti, joka, depresije, nemoči, ljubega ni več. Jeza, le zakaj se je to zgodilo nama. Sva res toliko grešila v življenju, da je to kazen? Sva bila tako nepomembna, da nihče ne bo opazil izgube in ga pogrešal?

Brezplodni dnevi, prazni, so se nizali eden za drugim. Neskončna pravljica brez konca in kraja. Noči brez spanja, le hrepenenje me je obiskalo vsak dan, vsako noč. Hrepenenje po njem.

Nekega dne, vreme ni bilo nič kaj prijazno, grozna noč z grmenjem, strele s svojo neznosno svetlobo so grozeče švigale po črnem nebu in vzbujale strah. Drgetajoč in zvita v klobčič od strahu, so moje misli bežale nazaj, na srečne dni, ko strahu nisem poznala, saj sem bila varna v njegovem objemu.

Če na nekaj intenzivno misliš in si želiš, se uresniči, so govorili ljudje. Zaprla sem oči, moje čelo je bilo nagubano od napornega razmišljanja in želje in glej, kakor ptica z lahnimi zamahi kril, se mi je počasi približeval moj ljubljeni. Kakor v dimni zavesi, silhueta težko prepoznavna. Čeprav njegova postava ni bila jasna, sem vedela, da je on. Poznani vonj, nežne roke, ki so me začele božati, mi umikale razkuštrane lase iz čela. Spreletel me je nenaden občutek sreče, ko sem se naenkrat znašla v njegovem objemu. Resnično sem občutila njegove roke, ki so me objemale, celo moje telo je drhtelo, prežemala me je neizmerna ljubezen. Prišel si, manjkaš mi veš, sem zašepetala..

Tesno objeta sva bila spet eno, najini srci in duši stase združili, čarobna noč, dotiki ljubezni.

Nevihta je izgubljala na svoji moči, zavit v meglico je izginil. Še zadnje grmenje, strela, ki se je izgubljala n črnem nebu in meglica je z njo izpuhtela. Moje roke so bile iztegnjene, hotele so ga zadržati, ga prikleniti nase, toda grabila sem v prazno. Čaroben trenutek dotika je izginil.

Jutro, na mojih ustnicah smehljaj nad lepoto doživetega. Vsako noč gledam v temno nebo in prosim boga Peruna, naj na svojem ognjenem vozu ob pokanju biča in strel, ki prečesavajo nebo spet pripelje mojega dragega. Trudim se, da bi zagledala meglico iz katere bi izstopil, da bi občutila njegov vonj in da bi me njegove roke trdno objele. Nič več se ne bojim, le čakam, čakam ga.

Je to pravljica, ki bo imela srečen konec, ali pa je to samo blodnja, ki jo ustvarjajo možgani od prevelike žalosti?

Kakor koli že, bil je prelep dotik ljubezni, kakor nekoč.

 

65. Dotik ljubezni, Jasmina, 36 let

Dotik ljubezni, kaj je to?

Je to dotik, je to pogled?

Je zvok tišine ali morda tišina besed?

Je žalost, je veselje, je bolečina in je smeh.

Je toplina, je bližina, paleta čustev, za katere ni besed.

Je neznano, je strah, je pogum.

Biti ranljiv, pokazati, podariti in znati prejeti srce.

Preseči nevidne in vidne okove preprek ter zablod.

Biti, ustvarjati, dajati, prejemati s hvaležnostjo in žarom v očeh.

Dopustiti, da odpre se vesolje neskončnih možnosti …

Da pokažejo se na obzorju v času sončnih žarkov, dežnih kapelj, snežink ali v soju zvezd.

Da svetloba objame, da ljubezen prevzame in srce vodi nas.

 

66. Dotik ljubezni, Angela Hercigonja (90 let)

Kje je ljubezen?

Je ni, v votlini ždi.

 

Išče ljudi, da se razvedri.

Žal je nihče k sebi ne spusti.

 

Želi si dotika, neprespanih noči,

a vsi v samoti zapirajo oči.

 

Bo kdo sam do ljubezni prišel?

Morda bo le sam do konca odšel.

 

Ti lahko nekdo ljubezen da?

Verjetno ne, ker sta potrebna dva.

 

67. Dvakrat zapuščena, Tadeja Drenovec, 38 let

Grem do njune sobe. Odprem vrata. Kako lep prizor me pričaka. Hčerki, obe dolgolaski svetlih las, ena modrih, druga rjavih oči, ki spita skupaj pod odejo. Polsestri različnih očetov, polsestri brez očetovih likov v njunih življenjih, in jaz mama in oče v enem, s polno prtljago bolečih spominov, ki so ostali tam nekje zadaj. Starejša Mina je stara 10 let, Lena pa 5 let. Že sta pravi gospodični, ki se imata neizmerno radi. Tako spokojno spita, kot takrat, ko sem ju držala še v naročju. Že kar dolgo je od tega. Preživela sem vse čustvene viharje, da sem že sebi postala najboljša zgodba, in končno dojela, da znam biti sama sebi zadostna. Očeta Mine sem spoznala na Dunaju, ko sva se ga s prijateljico odločili raziskati za vikend sredi maja. Ravno sva se dobro namestili v hotelu in si v restavraciji privoščili kapučino ter Sacher torto. Izjemno prijazen natakar naju je pozdravil v zelo natančni angleščini. Natančnost sem zaznala, saj sem bila profesorica angleščine. Njegov prodoren pogled in modre oči so me za hip zmedle. Naposled je ugotovil, da govoriva slovensko, saj je bil tudi sam Slovenec. Pohvalil je moj izgled. Jaz pa sem se vsa nedostopna in hladna na hitro zahvalila za kompliment, in zavila z očmi. Bil je vztrajen in predrzen. Deloval je malo čez trideset. Ves egoističen je kar prisedel k mizi, da bo z nama spil kavo, in da ima pavzo ter da da pogreša slovensko besedo. Še enkrat sem zavila z očmi češ, da slinarjev res ne prenašam, toda v redu naj mu bo, sem si mislila. Veliko smo se pogovarjali o splošnih stvareh o življenju, o Dunaju na sploh, da sva skoraj zamudili kosilo v hotelu. Ponoči mi kar ni šel iz glave. Dunaj sva raziskovali  3 dni. Od Haus der Musik, Wiener Philharmoniker, pa  palačo Schönbrunn. Dan se je vedno zaključil z Janom v baru. Zadnji dan me je prosil za telefonsko številko. Na pol zmedena sem mu jo napisala kar na ovitek sladkorja. Zmenila sva se, ko se vrne septembra v Slovenijo, da se slišiva. Skoraj sem že pozabila na to srečanje, ko mi je sredi učne ure zazvonil telefon, ki sem ga pozabila utišati. Ne morete verjeti koliko posmehovanja sem bila deležna s strani dijakov zaradi tega. Posipala sem se s pepelom. Da sem lažje izpeljala to nerodno situacijo, sem predčasno zaključila šolsko uro in ga poklicala nazaj. Dijaki so bili veseli, jaz pa tudi, »win – win« situacija je bila zagotovljena. Najin randi v Sloveniji je bil čudovit, in takrat sem končno spustila čustva iz vajeti. Sledila je skupna selitev v Kranj, in pričakovanje Mine. Vse je bilo super do tedaj, ko ni in ni najdel službe. Začel se je obilo zapijati. Z razočaranjem sem ga opazovala, ko je tonil, dokler mi ni počil film. Spokala sem svoje stvari, vzela Mino in odšla k staršem v Ljubljano. Zelo sem bila prizadeta in obupana. Pijača mu je bila glavna uteha, naju pa je odrezal iz svojega življenja. Mina pa je rasla, in zrasla. Na srečo sem imela mamo blizu, dami je priskočila na pomoč. Želja po idealni družini je izpuhtela. Bila sem leta pravih kriz. Doma sem bila skrbna mati, a ponoči sem zbirala svoje trofeje. Bila sem mrtva v sebi. Streznilo me je dejstvo, ko mi je umrl oče. Imela sva posebno vez. Pisali so se dnevi solz in moralnega mačka ter sto vprašanj zakaj, mi je rojilo po glavi. Ampak, ko sem se nekako pobrala od vsega, se je pojavil on. On, ki ga v množici ljudi sploh ne bi opazila, on ki je stopal z masko po svetu, bil nedostopen, uporniški. Ljudje so ga imeli radi ali pa so ga sovražili. Jaz sem ga oboje. 2. leti je oprezal za mano, me opazoval in razmišljal kako bi vzpostavil kontakt z mano. Začelo se je z nekaj nedolžnimi telefonskimi sporočili na dan, do pogovora in smejanja pozno v noč. Imel je družino, dvoje otrok, bil poročen. Pogovori z njim so potekali spontano. Znal je prisluhniti, svetovati in ponuditi ramo. Seveda sem bila bitko sama s sabo kaj počnem, saj ima družino. Toda s časoma sem prešla vse to. Vse bolj, ko sva se spoznavala, bolj se je talil led okrog mojega srca. Obnašal se je kot najstnik, ki povabi dekle prvič na zmenek. Bil je neizmerno pozoren, čuten. Toda v sebi sem bila zmedena. Doma je imel vse, »štalco«, »kravco« in ledeno ženo. Pogrešal je nežnost in tople besede ter konstruktivno komunikacijo. To je našel v meni. Bila sva v oblakih. No jaz sem bila v oblakih. Ko sem mu po dolgih mesecih, končno priznala, kaj čutim, in da sem noseča je postal previden, hladen, odsoten. Doživela sem hladen tuš. Čez noč je izginil iz mojega življenja. Sesul se mi je svet. Jaz naivnica, pa sem verjela v naju. Podoben scenarij, drugi program.  Vse te lekcije pa so me pahnile v prepad, a tudi opogumile, da sem se ponovno pobrala. Ženske smo močnejše, kot mislimo da smo, saj preživimo marsikaj. Pot do srca sem zaklenila za moške, saj sem spoznala, da sem sama s sabo najbolj srečna in zaljubljena, in te spokojnosti mi nihče več ne bo kratil in vzel. Od zdaj naprej si sama barvam nebo.

 

68. Kdaj, če ne zdaj? Petra Košič, odrasla oseba

Ni bližine, ni topline.

Ni mladosti, ni več miline.

Svet norosti kliče v spomine.

Kam naprej?

Kako nazaj?

Stojiš. In zahtevaš, da se čas ustavi.

Slinček na tleh, te sinček zaustavi.

Nikamor naprej, nič nazaj.

Tu in zdaj.

 

69. Dotik ljubezni, Neža Vilhelm

Omnia vincit amor et nos cedamus amori.

Vergilij, Eclogae, 10, 69

Ljubim.

Te sprejemam.

Ti dovolim biti.

Ti dovolim oditi.

Ti dovolim se vrniti.

Ti dovolim me raniti.

Ti dovolim me videti in slišati.

Ti dovolim se me dotakniti.

Ljubiš.

Me sprejemaš.

Mi dovoliš biti.

Mi dovoliš oditi.

Mi dovoliš se vrniti.

Mi dovoliš te raniti.

Mi dovoliš te videti in slišati.

Mi dovoliš se te dotakniti.

Sem.

Si.

Sva, ker to želiva.

Ljubiva.

 

70. Dotik ljubezni, Tina D., 23 let

Moja duša hrepeni po besednih dotikih,

po pogovorih o smrti in o globini vesolja,

o teži življenja,

o smislu in nesmislu,

ob kozarcu rdečega vina.

 

Moja duša hrepeni po rjavih očeh,

ki edine razumejo, zakaj sem takšna kot sem,

zakaj me je nekatere dni malo manj

in druge spet več,

zakaj včasih verižno kadim,

medtem ko si želim, da bi bilo obstajanje malo lažje.

 

Popolno sprejemanje –

to je ljubezen.

Nežen pomenljiv dotik,

ki mi po tiho objame dušo, tam kjer boli.

In me ne obsoja,

če želim celo nedeljo preživeti v postelji

in se skriti pred tem temačnim razpadajočim svetom,

ker imam končno čisto svoj kotiček,

v katerem si ti

in tvoje rjave iskrive oči,

ob katerih se mi zdi,

da bi lahko obstajala večno

ali pa morda še dlje od večnosti…

 

71. Lanu, Nataša Martina Pintarič, 28 let

Tam nekje je zlata roža,
kjer igra še tvoj klavir,
tam nekje jo veter boža,
kjer sva lupila krompir.

Ptičico bom poprosila,
naj gre tja, kjer se zlati,
da bi srečo mi vrnila,
ki po tebi vsa diši.

Veter ptičico bo vodil,
mi obrisal solzice,
pot med nama bo prehodil,
mi prinesel mačice.

Spet se bova poljubila,
šla bova objeta spat,
med rjuhe zasadila
cvet ljubezni čisto zlat.

 

72. Prišel bom, Borut Dežman, odrasla oseba

Prišel bom pote iz temnih oblakov nevihte.

Prišel bom pote iz žarkega sonca.

Prišel bom iz hladnih voda reke.

Prišel bom…

Prišel bom…

Prišel bom pote!

 

Prišel bom sredi belega dne.

Prišel bom sredi temne noči.

Prišel bom,

ker vem, da sedaj moja je ljubezen zrela

kakor sladek sadež na veji,

ki želim ga utrgati.

 

Prišel bom, kadar boš hotela.

Prišel bom, če boš le želela.

Prišel bom, čez široko morje.

Prišel bom…

Prišel bom…

Prišel bom pote!

 

73. Jutro diši po tebi, Deva Božeglav, 33 let

Obožujem dišeče sveče. Pravzaprav vse prijetne vonjave v različnih oblikah, in ti to dobro veš. Kako le nebi, ko pa je bil vsak prostor v  najinem stanovanju vedno obogaten s svojo dišavo. Vsak letni čas seveda prinaša svoje značajske vonje, zato je potrebno na nekaj mesecev zamenjati celotno svečno ganituro z bolj primernimi, časovno aktualnimi vonjavami.

Obožujem spremembe ki jih prinaša vsak letni čas. Spremeni se narava, barvni odtenki, vremenski pojavi.  Zamenja se razpoloženje in ravnanje ljudi. Cikličnost narave in življenja.

Obožujem vonj po kavi, sploh če je to najina skupna jutranja kava in če jo skuhaš ti. Obožujem vonj tvojega telesa. Ko se privijem k tebi in potlačim svoj nos v tvojo bujno in negovano brado, sveže nadišavljeno z losijonom, se mi zašibijo kolena.

Novo leto zaznamuje prelomnico, za naju še toliko bolj. Pred dvema zimama je obarvala začetek najine skupne zgodbe, letos je zaznamovala razkol najine skupne poti.

Zdaj ne pijem več kave, vsak večer ko grem spat sanjarim o jutranjem črnem čaju. Tudi ob tebi se ne zbujam več, samo ob vonju sveče, ki sem jo od tebe prejela v dar za rojstni dan. Vonj, ki mi je toliko mesecev povzročal solzna jutra. V meni je vrela bolečina pomešana z nemočjo, žalostjo in  razočaranjem. Nisem si je upala pospraviti drugam, umakniti iz nočne omarice, saj bi s tem odmaknila in zanikala tebe. Vsako jutro me je opomnila na tvoj obstoj, na obstoj najine zgodbe.

Danes bom svečo prižgala in se nasmejala…cikličnosti, spremembam in ljubezni.

 

74. Dotik ljubezni, Mila Kenda, 35 let

Če oči zaprem

in dih zadržim,

še lahko čutim

tvojih prstov dotik.

Polzijo, božajo,

hrepenijo.

Še zadrhtim,

še se ti prepustim

v nočeh brez sna,

še čutim lasten utrip srca

pod tvojimi prsti.

 

Če oči zaprem,

se zavem,

da sem podpisana s tvojim dotikom.

 

75. Dotik ljubezni – odpustiti ljubezni, Gertruda, odrasla oseba

Kot zrela hruška, sem odpadla iz njegovega drevesa, ves trud je bil zaman, vsa moja angažiranost se je izkazala za precej komplicirano in vsiljivo edicijo brutalno krute resnice, da so rane v razsežnosti Postojnske jame in vseh zakompliciranih labirintov kraškega sveta majhna primerjava z globinami občutij, ki diktirajo moj vsakdan. V izjemnem analiziranju,zakaj spet nisem vredna, prebiranju vse novodobne literature gurujev, ki nam dajejo navodila, kako živeti, se ozrem vase. Kje sem »zajebala« ta svoj čustveni kaos in zakaj je moje življenje suženj nekega nedovršenega notranjega odnosa, manjvrednega občutka. Najprej iščemo vse v zunanjem okolju in srkamo vse, pozitivne in negativne okoliščine, ki nas privzdignejo ali pa okrutno prizemljijo s metaforičnim padcem na goli beton, kjer se pobiramo in zlagamo nazaj po koščkih, kot sestavljanka in nikoli nismo več isti. Vedno nam odpade kak košček, ki potem deformira našo osebnost. Ampak nismo takšni, ker bi hoteli? Si to podzavestno želimo? Torturo? Ali pa v sebi nosimo sledi preteklosti in nekdo v genski strukturi pač plača za vso čustveno navlako, ki se kot neurejena in zmedena kača vleče iz roda v rod. Vzorci pa se samo stopnjujejo. In potem pride današnji čas čiste digitalizacije in sindroma odvisnosti od »like«. »DE FACTO« to postaja najpomembnejši instantni površinski odnos, partnerstvo pa kot strogo dogovorjen »biznis«. In kje je tu ljubezen? »Touch of love?« V tebi? V sebi? V prvinskem občutju, ki je pod balastom nakopičene čustvene navlake, ki se je pometla pod predpražnik življenja. Ko občutimo to iskrenost, najprej jočemo in potem. Potem se zgodi čudež. Čudež odpuščanja in dotika. Utrujena padem v posteljo in moje oči namesto, da se spočijejo in utonejo v blažen spanec, so nalepljene na telefon in novice dneva. Kaj, ura je že tri zjutraj? Nujno bo potrebno malo zaspati. Na silo se končno podam v sanjski svet. In začne se druga zgodba. Čustva. Premetavam se po postelji, sama. Iščem vzglavnik, da ga objamem in moje utrujene veke končno zaprem. Vrelec, ki ni več pod nadzorom, spusti svojo razburkano naravo in prične se čiščenje. Počasi se prepustim dihanju. Vdih, izdih, vdih, izdih. Vdih….izdih….in spim. Vidim te, kako prihajaš k meni. Tvoj nasmeh je iskren, v velikih očeh vidim svet. Tvoje roke so velike in bi lahko objele ves svet. Prihajaš k meni. Vabiš me. Jaz pa se upiram. Upiram temu, da bi odprla svoje globine. Zakrčim se in poskusim skriti. Premetavam se po postelji. Ti pa se ne zmeniš za moj odpor. Prihajaš in vse bližje si. Hočeš me objeti. Ne dovolim ti, da se me dotakneš. Ne dovolim, da si tukaj. Izgini. Izgini. A ti prihajaš vse bližje in sem na dosegu tvoje roke. Močno me zgrabiš za roke in me potegneš v svoj objem. Hočem se upirati, hočem pobegniti. A ne moram. Držiš me in močno stiskaš k sebi. ŠŠŠŠŠ. Varna si, vse bo dobro. Tukaj sem, čeprav me tukaj ni. V zraku vonjam mošus vina, ki naenkrat napolni prostor in slišim glas znane melodije. Tolčem po tvojih močnih prsih in kričim, na koncu se vdam ter pogledam navzgor s vprašanjem. »Zakaj? Zakaj si me zapusti in pustil samo proti vsem? Zakaj me nisi branil in mi dal krila? Zakaj me zdaj objemaš, nikoli nisi tega znal?« Tolčem po njegovih prsih in kričim. Na široko odprem oči, vsa sem prepotena in moja lica mokra od solz. Pogledam na uro. Šest zjutraj. V glavi mi vrvijo misli, tako živo se spomnim vsega. Ali sem res sanjala? Ali je samo privid? Vstanem, skuham kavo in jo srkam po požirkih. Razmišljam. Kako je lahko prišlo do tega? Da sem tako čustveno obremenjena. Da so moji objemi hladni. Spomin mi poleti v preteklost, kjer sem zrla v tvoje oči obtožujoče, kako si lahko takšen, kako si lahko to naredil. Ženskar, ki je določil etiketo. In čez nekaj časa usodni stavek. »Odpusti, ženske so ga imele rade«. Poudarek na besedi »so imele«. Zdaj pa sovražijo mene. Na tiho in ta negativnost prehaja name. Nekdo je vame usmeril strupeno puščico sovraštva in me zaznamoval. ZAKAJ? Kot začaran krog. Čustvena genska navlaka, vezana na rod. Prekletstvo ali prednost v današnjem času, da sem sposobna tako globoko občutiti. Grem. Sedem v avto in kot bi le-ta sam vedel, zavije do tebe. Kot da je čas, da se pogovoriva. Ponovno. Stojim na mrzlem zraku, veter piha in nemo strmim v hladen kamen. Kamen, na katerem je tvoje ime. To je vse, kar je še ostalo. V glavi imam zmedo, a stavek »ženske so ga imele rade« se mi odvija vse bolj pred očmi. In potem spet ti. Tvoj privid je ob meni, kot da mi daje moč in mi hoče pomagati. Solze kar same stečejo po licu. Hlipam. In veter jih suši, kot da me nekdo boža. Čutim tvojo bližino, čutim, da me objemaš in me pobožaš. TO je to. To pogrešam, enostaven dotik, objem, ki bi me varoval pred vsem zunanjim svetom. Nekaj, kar mi ni bilo dano. Varno zavetje objema in doma. Zazrem se v molčeč kamen na grobu in v zrak tiho dahnem: »Ati, odpustim ti, ker me nisi naučil ljubiti, ker si mi pokazal, da je ljubezen predvsem velika čustvena bolečina, ki je sam nikoli nisi predelal in si jo pustil meni. Tvoje številne ljubezni, ki me sovražijo, ker sem…tvoja hči. Odpustim ti nesrečno ljubezen in tvoj čustveni kaos, ki je izbral mene za svoje nasledstvo.«

Stojim, kot da se bo kaj zgodilo. In se. Veter nežno razmrši moje lase, kot bi me nekdo pobožal. Ciprese se majejo in slišim skozi zrak : »OPROST,oprosti moja mala hči..« In veter me nežno objame.

Tako se zgodi. Odpusti se dotik ljubezni in kot da se vsuje plaz, naenkrat čustvena rodovniška navlaka odhaja. Dotik starševske ljubezni je končno prejel odpustek nesrečne prepovedane ljubezni, na kateri je bil zgrajen. Usoda je zapečatena in bodoči rodovi bodo živeli srečno instantno ljubezen naprej.

76. Dotik ljubezni, Tina Jančič, stara 20 let.

včasih me je strašilo, da na vseobsegajoče vprašanje ljubezni nisem mogla najti vseobsegajočega enoznačnega odgovora. in ker je ljubezen enačba z dvema členoma (ljubljeni in ljubitelj), me je to zjebal v obeh ozirih; nisem vedela, če sem sposobna ljubiti in če sem sploh vredna ljubezni. dokler nisem ugotovila, da 1) ne rabim zapopasti celega čustva z univerzalnim odgovorom, da bi bil legitimen 2) da je ljubezen vsaka situacija oseba okoliščina pesem film zaradi katerih vztrajam in obstajam. in predvsem 3) da čustva prihajajo v valovih. za obdobja oseke si shranjujem seznam situacij oseb okoliščin pesmi filmov, ki me spomnijo, da obdobja antiteze ljubezni vedno minejo:

tisti žgečkljiv občutek v prsih ko slišiš da je začelo deževati / dober konec filma (ne bom več luzerka npr) / ko prideš na vrh šmarne in si prešvican v frišnih cunjah in ješ ajdove žgance z zeljem / ko greš po dolgem času na morje in ga zavohaš ko stopiš iz avta / ko se proti večeru pelješ po ljubljani s kolesom in nebo naenkrat postane roza / m. objemi ko ima na sebi največjo jakno in šal in pulover / pookus mleka v črnem čaju ki pride po nekaj sekundah / glasba na vsakem kotičku centra / ljuba. vedno / ko najdeš pesem za točno določen splet okoliščin / ravno prav zrel, sočen, sladek mango / ko se vsi štirje stiskamo na našem majhnem kavču na morju / ko pogledaš film na velikem platnu in imaš po koncu občutek da je tudi tvoje življenje del filma / ko po 3 urah plesanja ješ hladno mandarino / ko pozimi pogrešaš poletje ampak tako da se spominjaš vseh lepih poletnih stvari / ko po par tednih oblakov posije sonce in lahko poslušaš sončno plejlisto / ko ti dejansko vzklijejo rastline / ko ti na družinskem kosilu uspe nasmejat vse za mizo / milky oolong / a. ko sva opiti in veseli in je glasba lepa in se poljubljava in pogledava med plesanjem / dotikanje baltika / ko ti manjka fizični stik in s tem občutkom nekoga objameš / temnorjave oči v črnobelem filmu / m. ko igra na čelo / tisti del v borderline ko je bas vsakič bolj poudarjen / kako čebelice delajo med / čokoladni krofi in fige na morju / irski kapučino na faksu / ocean vuong / ko nam m. in m. kuhata v moji kuhinji medtem ko se učim

najbrž je tak seznam izhodišče vsakega obstoja. opomniki, kam se ozreti, da se lahko vrneš sam k sebi in se imeti malo bolj rad.

 

77. Dotik ljubezni, Primož Pucelj, stanovalec Doma Impoljca, 29 let

Ko prijateljstvo postane nekaj več,  

takrat zadiši po vonju romantičnih sveč, 

ko na lica pritečejo solze seče,  

takrat srce poje hrepeneče, 

ko objemi postanejo še bolj tesni, 

takrat odnosi postanejo resni, 

ko roka se dotakne roke, 

takrat pride do zaroke, 

ko zaiskrijo se oči,  

takrat postanejo vroče noči,  

ko pogleda srečata se iz oči v oči, 

takrat beseda nima več moči, 

ko poljub se združi v eno, 

takrat srce naše bije pošteno, 

ko usta onemijo, 

takrat se oči v nevesto zastrmijo, 

ko zvonovi poročni zadonijo, 

takrat orgle mogočne zazvenijo, 

ko ljubezen sadove obrodi, 

takrat se otrok v igro brezskrbno zapodi. 

 

78. Dotik ljubezni, Sten, 58 let

Njene dlani,
zaprte oci,
skrivajo uzitek strasti,
z odprtimi usti ugodja.
samo se trenutek,
opravljen osnutek,
za dve bitji v enem telesu,
kot takrat na prvomajskem kresu,
sprejela sva ognja pomen,
dotika ljubezni obeh src…

80. Dotik ljubezni, Memi Pizzulin, 55 let

Maja je sedela na morski obali in opazovala peneče morske valove. Poslušala je oglašanje galebov in jih opazovala, kako so leteli in plavali po morju. Na morje je šla sama, ker se je z Goranom razšla. Odkrila je, da jo vara. Bila je zelo prizadeta.

Miha je zasidral svojo jadrnico v bližnje pristanišče. Na obali je opazil lepotico z dolgimi lasmi in v modro-beli obleki, ki je žalostno strmela v morje.

»Le kaj je razžalostilo tako lepotico?« jo je vprašal.

Maja se je ustrašila, ko jo je ogovoril.

»Jaz sem Miha. Kako je pa tebi ime?«

»Maja sem« je odgovorila.

»Opazoval sem te iz Morske deklice.«

»Morske deklice?« je bila začudena Maja.

»Tako je ime moji jadrnici. Poglej, tamle je zasidrana. Te lahko povabim na pijačo?«

Maji je bilo nerodno. Ne more iti na pijačo z nekom, ki jo ogovori na obali. Toda – zakaj pa ne. Sama je, na pogled ji je bil prijeten, zanimala jo je tudi jadrnica in kako se jadra. Če se ne bo počutila dobro, se bo zahvalila za pijačo in odšla.

»Lahko greva na kavo,« je odgovorila.

Na obali je bil bife. Usedla sta se in se sproščeno zaklepetala. Zanimivo, da jima je bila všeč enaka glasba, brala sta podobno literaturo in se pri nekaterih knjigah, ki sta jih oba prebrala, spustila v zanimivo debato. Oba sta tudi rada plesala.

»Ojoj, sva pa dolgo klepetala. Upam, da te nisem predolgo zadržala?« je rekla Maja, ko je pogledala na uro.

»Ne, nisi me. Prav sproščeno sem se pogovarjal. Ali te lahko povabim na Morsko deklico?«

Maji so bile jadrnice všeč. Prav zanimivo bi bilo jadrati.

»Ja lahko, ampak danes nimam časa. Lahko jutri?«

»Seveda, kaj praviš jutri ob 10h tukaj?«

»Velja, se vidiva jutri.«

Maja je premišljevala, kako se je bilo prijetno pogovarjat z Mihom o temah, ki so oba zanimala. Veselila se je jadranja naslednjega dne.

Ko je prišla na obalo, jo je Miha že čakal. Vkrcala sta se in Maja je uživala v jadranju. Super je bilo. Občudovala je Mihovo spretnost z jadri.  Ko sta se zasidrala v zalivu, je spet stekel zanimiv pogovor. Preden sta se vrnila, je Miha povabil Majo na ples, ki je bil organiziran zvečer. Maja je uživala v Mihovi družbi. Premišljevala je, da se z Goranom ni nikoli tako sproščeno pogovarjala. Veselila se je plesa zvečer.

Za ples je oblekla modro obleko potiskano z malimi belimi sidri. Miha jo je prišel iskat in skupaj sta se sprehodila do prizorišča plesa. Ples je bil ob morju. Ko sta zaslišala rumbo, je Miha odpeljal Majo na plesišče. Uživala sta v plesu.

Ko je sonce zašlo in je bilo nebo še rdeče od sončnega zahoda je Miha objel Majo in jo odpeljal na sprehod po obali. Brez besed sta objeta hodila in uživala v družbi drug drugega. Miha je obrnil Majo k sebi in jo objel.

Zašepetal je: »Ljubim te Maja«.

»Ljubim te Miha«, mu je odgovorila in rdeče nebo zahajajočega sonca je bilo ozadje njunega prvega poljuba.

 

81. Poslednji žarek, Ksenija Šešerko, 65 let

Ugašajoče popoldansko sonce ji je namenilo zadnji žarek. Pobožal jo je po zgubanem licu in jo za nekaj kratkih trenutkov prestavil v tisto davno leto, ko je spoznala Toneta. Njegova tolažeča toplota se je je dotaknila kot nekoč njegova roka – nežna in topla. Lahko bi prisegla, da je na vratu začutila Tonetov dih.

Njegov dotik je prežemalo vse, kar je pričakovala od življenja…nežnost, zaupanje, toplota in varnost.

Učinek žarka je začel kmalu pojenjati, zato je z grčavima rokama potisnila voziček bliže oknu, da bi še vsaj za hip ujela edinstven občutek. Stegnila je vrat in ponovno doživela blaženost trenutka.

Zaprla je oči. Njegova ozka roka z dolgimi prsti jo je ljubkovala po vratu, z drugo roko ji je prečesaval kodraste lase. S palcem jo je podrgnil po zgornji ustnici. Nabrekla je od poželenja. Imela je občutek, kakor da bi pravkar polizala mentolov bonbon, sladek, osvežujoč in rahlo pikanten. Z drugo roko jo je prijel za brado in jo privzdignil. Njegov pogled se je potopil v veliki, temni očesi, ki sta strmeli vanj, kakor gorski jezeri pred jesensko nevihto. S svojimi ustnicami se je prisesal na njene, močno, kakor bi iz njih hotel izsesati komaj sluteno medičino. Njun prvi poljub. Želela je zapreti oči, pa ji je to preprečil njegov hipnotični pogled, zeleni zenici, obdani z zlatimi pikicami. Toplota se je pretakala po njenem telesu in ji lica rožnato obarvala.

S težavo se je odlepil od njenih ust: ”Si kakor bledo rožnata potonika sredi gole puščave, ena sama, samcata.”

Žarek se je skril za drevesa pred domom. Iz hodnika se je zaslišalo ropotanje servirnih vozičkov z večerjo. Oknu je obrnila hrbet, saj ni prenesla pogleda na žarek, ki je začel kopneti. Najprej se je oddaljil, potem pa razpršen med megličastimi oblaki začel izginjati. Še malo in ne bo ga več.

Potem pa še samo gluha tema.

 

82. Kjer tekla je Sava, Leonard Vončina, 22

Kjer tekla je Sava široka, sanjava,

Se v noči poletni sprehajala sva.

Se reka je vila, ob njej sva hodila,

Počasi ter z roko v roki midva.

 

So vrbe šumele, od vetra drhtele –

Kako se igral je v tvojih laseh …

So zvezde sijale, v valéh se igrale,

Še lepše bilé so v tvojih očeh.

 

Pod vrbo sva stala, lahnó šepetala,

V krošnji nad nama je slavec zapel.

Je luna svetila, si me poljubila

In jaz sem na sŕce te svoje prižel.

 

Kjer teče mi Sava široka, sanjava,

Se v noči poletni sprehajam zdaj sam.

Se reka mi vije, se solza mi ulije –

Odšla je ta sreča s teboj v daljno stran.

 

83. Besede, besede, Mirjam Pikl, 30 let

Ljubezen močno gori,

Koža drhti in v trebuhu ščemi.

Ah te besede, besede,

Govoričiš lepo, misli bežijo nevedne.

 

Govoril si, govoril mi lepe stvari,

Zato me še toliko bolj boli.

S tabo sanjala sem o plezanju gora,

Plavanju oceana in premagovanju vsega.

 

So sladke besede, še slajši spomini.

Kaj naj storim zdaj?

Kako končati, ko se srce lomi?

Ko v mislih odmeva zakaj?

 

Moja usta so nema, zvok ne obstaja,

Temna energija telo mi obdaja.

Pojdi, ne vračaj se nazaj,

Če sva za skupaj se zopet srečava nekdaj.

 

Želim ti srečo, ljubezen, vse lepo.

Kot upala sem, da z nama bo.

Ljubi moj, hvala in adijo.

Upam, da slej kot prej spomini nate zbledijo.

 

84. Globje od kože, Metka Logar, 41 let

Žareča in polna ljubezen te kliče,

potiho, potiho ji vrata odpiraš,

in modro misel za roko vleče,

da vsak dan živiš, a hkrati umiraš.

 

Zdaj že poznaš jo in veš, da ni sama,

v senci skriva zlo bolečino,

ta stopi na plano, ko ljubezen odide

in za sabo pusti neskončno praznino.

 

Pa vendar povabiš jo naj vstopi,

v razpokah srca vzcvete ti spet rože,

saj smisel življenja bo vedno le ta,

da ljubiš iskreno in globlje od kože.

 

85. Pismo ljubezni, Vrtnica, 52 let

Prišel je čas, ko lahko razpre krila in leti kot Feniks iz pepela. Vse izkušnje v življenju je zložila v skrinjo, se zahvalila za izkušnje, lekcije, nesprejetja, vse v kar jo je preobrazilo v žensko, ki je postala.

Hvaležno je skrinjo zaprla in jo izročila preteklosti.

Prihodnost jo je čakala, da ji poda roko v vstop na novo pot, kjer so preje klecala kolena, je sedaj korak, ki si želi neznanega v življenju, odprla je srce, ki se je balo ljubezni, objemov, poljubov, kjer je bilo prepričanje, da to prinaša bolečino. Bila je ujeta v času, kjer je bila to stalnica.

Hrepenela je po moškemu, po njegovem vonju, po njegovem dotiku, nasmehu, poljubu, po nosilcu, da jo sprejme takšno kot je, nepopolno, a še vedno žensko, ki zna ljubiti, biti predana, biti ona.

V času, ki ga je preživela sama s seboj, z osebo, ki jo je nemo opazovala iz ogledala, čakala potrpežljivo kdaj bo imela čas za njo. Njena usta so bile nama, njene oči so ji sledile na vsakem koraku. V vsakem odsevu ji je sporočalo: Tukaj sem, čakam te, kot sem te včeraj in vse dni v življenju!

Poglej mojo lepoto ne išči je v drugih, objemi me, tvoj objem potrebujem, zadrži dih, ko me vidiš, bodi prijazna z menoj, pleši z menoj , smej se, podari mi trenutek, ne pozabi tukaj sem. Tukaj sem, ker sem jaz ti, ki vse deliš z drugimi, ki se razdajaš za druge, ko utrujena zvečer ležeš, me skoraj pozabiš v ogledalu.

Pride čas, ko ti Ljubezen odpre oči… ko ugotoviš, da se za Ljubezen ni potrebno truditi, preprosto se zgodi. Da je lopota v tem, da spoštuješ, ljubiš, razvajaš, lista prioritet se spremeni, saj si ti na prvem mestu. Ko glasek v tebi spregovori kdo si? Kaj potrebuješ? Zakaj ? Vrejo iz tebe besede, ne dohajaš svojih misli in se preprosto sesuješ v milijon koščkov, ki čakajo, da jih ponovno sestaviš.

Čudež tega je, da se delci sestavijo s posebno svetlobo in zdravijo v celoto brez razpok, poškodb in žalost zamenja veselje. Prijateljem padajo maske in njihove oči se zrcalijo v resnici kakršni so. Spoznanja so včasih kruta, ti pa pomagajo premagati stopnice, na katerih si jih čakal, upal, da tudi oni naredijo korak s teboj. Pride kot potres in odlomi stopnice življenja od ljudi za katere si mislil, da jih  poznaš… Veš, da te čaka reka življenja pod stopnicami in te vabi, da v njej zaplavaš. Ne veš koliko je globoka, a ko se predaš, ugotoviš, da je za plavalce in neplavalce, le upati in želeti si moraš.

Ljubi sebe je moč, da si lahko podariš tisto kar iščemo pri drugih, da nam dajo, zato si podarite Ljubezen, objem, ples, darilo, hvaležnost.. Naslednji partner, ki pride, bo ravno takšen kot ste vi do sebe, na vas je, kaj boste naredili glede tega…

Čarobnosti dneva, nas pripeljejo v čarobne sanje in tam je vse dovoljeno.

Ljubezen je kot vrtnica, lepa, opojna, drhteča in njeni trni nas opomnijo, da ne smemo deliti bolečine.

Objem.

 

86. Ona Cveta čaka, Danica Zlatar, odrasla oseba

 

Ona, Cveta, čaka

 

že celo življenje čaka

čaka na človeka

čaka na eksplozijo v vesolju

ali vsaj glas tolkala na vratih

mogoče zamah z roko v pozdrav

 

čaka da steče življenje

da jo potegne za seboj

ne naravnost ampak na stranpoti

četudi počasi

in ne z vrtincem

 

čaka na premik za ped

ali v neskončnost

čaka na besedo na dotik

naj ne bosta hladna

čaka na nasmeh brez grimase

čaka v želji po ustaljenosti

po varnem redu brez zamujanja

 

a zamuja

zamudi človeka

zamudi zvezdne utrinke

zamudi priložnost za dotik

za toplino

za nasmeh…

 

obtiči v nekem času

v nekem prostoru

 

87. Vera, upanje, ljubezen, Majda Arhnauer Subašič, odrasla oseba

Strel, ki zareže v ledeno sibirsko noč. Tišina zatem odjekne še močneje. Butne v prsi, ki v krču uklenejo dih, zabobni v drobovju, nato se slednjič begajoča porazgubi po telesu, katerega obstoj se ji ta hip ne zdi več pomemben. Zapre oči, ki so v najdaljši noči njenih dni bolščale v temo, medtem ko je um mrzlično sestavljal mozaik, duša pa kričala v upanju na nemogoče. Obrne se vstran in zvije v klopčič, kot bi iskala zavetje v zevajoči praznini same sebe. Ikona priprošnjika, ki so jo še malo pred tem oklepali njeni prsti, trešči na kamnita tla.

Ve. Brez dvoma. Strel je bil namenjen Njemu. Aleksandru Vasiljeviču. Kot skozi kalejdoskop se pred njenimi notranjimi očmi, s katerimi ji je bilo dano za drobec časa odstrniti vrata neskončnosti, odvrti film s še neudejanjenimi prizori življenja, ki jih bo zaznamovalo ujetništvo, poniževanje in zavrženost. Pečat večnega madeža. Le zato, ker se ni zmogla upreti čustvom, ki so vzniknila povsem  nepričakovano in z močjo uničujočega viharja prežela vso njeno bit. Dopustila je, da jo je vrtinec iz hrepenenja porojene sle posrkal vase in izvrgel v svet, povsem drugačnega od poznanega. Svet, prežet s kriki umirajočih, vonjem po krvi in smodniku, zarisujoč obrise časov brezupa in samote v duši, ki je ne bo več izpustila. Dojela je, da bo plačala visoko ceno, ker si je dovolila ljubiti napačnega človeka, ki je v napačnem času na napačnem kraju vlekel napačne poteze. Usodne za narod, Njega, njo, tudi njene bližnje.

Kot demon zavrta vanjo preblisk dvoma. Se je bilo vredno podati na pogubno pot sledenja najglobljim strastem, ki so jo vodile iz udobja aristokratskih palač v krvavo ujmo vojne, brezup sibirskih gulagov in slednjič v pregnanstvo, kjer je izgubljala košček za koščkom samo sebe? Odgovor, ki privre iz globin nezavednega, jo obdari s spoznanjem, da je bilo vredno. Dni, ki se bodo vlekli kot neskončna sivina koprenastih oblakov, bo razsvetljeval spomin na trenutke izpolnjujoče ljubezni. Nedoumljiva igra naključij ali morda že davno dorečene usode jima je v njunem prvem srečanju naklonila milost, da sta se prepoznala kot duši, ki se bosta zavrteli v ognju strasti. Kdo bi le tedaj, omamljen od porajajočega se iskrenja, slutil njegovo pogubljajočo moč?

Zaznala sta urok, medtem ko je okolica vedno bolj tonila v oddaljujoči se meglici. Živahen klepet ob žvenketu kozarcev in lahkotnih zvokih orkestra se je porazgubljal. Besede so bile odveč. Doživeto do tedaj je izgubljalo pomen. V njegovih očeh je zaznala obris ženske, v kateri je prepoznala sebe.

Vera, upanje, ljubezen… mu je napisala v enem svojih pisem, s katerimi sta premagovala razdalje, ki so ju ločevale v nemirnih časih, ki so že napovedovali rušitev obstoječega. Te iste besede je zanosno ponovil vojakom, ki jim je kot vrhovni poveljnik skušal dvigovati moralo v prelomnih dneh, ko se je staro umikalo novemu.

Mnogo kasneje je Ana Vasiljevna spoznavala nove razsežnosti čustva, ki je tako usodno zaznamovalo njeno življenje. Spomin na magično strast, v kateri zaplešeta duša in telo, ji je bil vir moči preživetja skozi dolga desetletja, dokler tudi sama ni sledila ljubljenemu Aleksandru Vasiljeviču onkraj.

 

88. Za vedno, avtorica Tončka Stanonik, odrasla oseba

Saj ne vem, zakaj vam vse to pripovedujem, punčke moje – o teh ljubeznih. Najbrž mi gre že malo na otročje.

V Študentu sem takrat bivala, v drugem letniku je bilo. In za cimro sem imela absolventko, kar naprej mi je kaj pridigala. Tudi takrat, ko sem ji pripovedovala o dopoldanskem sestanku z umetnikom na Rožniku.

»To se pa ne bo dobro končalo,« mi je vskočila v besedo, ker nisem znala nehati.

A jaz sem bila še vedno vsa v ognju. »Veš, da sva sedela v tisti sobi, v kateri je nekoč ustvarjal Cankar.«

»Kje da sta sedela?«

»Ja spodaj, takoj ko vstopiš, v sobi na desno.«

»A spodaj? No, potem pa to že ni bila Cankarjeva soba. Te je hotel tvoj umetnik očarati, kaj? Ženska, ženska! Le pazi, purfl za mlade deklice je, ga dobro poznam. Ne bo minil mesec, pa te bo že imel v postelji.«

Prestrašeno sem jo pogledala. »Samo o delu sva se pogovarjala. Je rekel, da ima rad mir, ko sklepa posle, zato sva se zapeljala gor.«

Le kaj sem ji šla vse to pravit! Kaj bi šele bilo, če bi ji povedala, da me je vso pot med vožnjo navzdol držal za koleno. Priznam, mešalo se mi je od zaljubljenosti in kar naprej bi govorila samo o njem. In tako pameten se mi je zdel. Jaz sem bila v primerjavi z njim kot ena uboga šolarka, nisem ga mogla tikati, ni mi šlo z jezika. Nekaj pa mi vendarle ni šlo v glavo: Zakaj je toliko poudarjal, kako je sam, brez prave družbe, osamljen pravzaprav. Sam? Koza! Čisto se mi je sfecljalo v glavi. In cimra je imela prav, že po enem mesecu se je zgodilo, na vikendu. Zraven pograda je bila pa šatulja s priborom za šivanje. Stisnilo me je v prsih. To je vendar ženski inventar!  Morda pa le ni tako sam, kot bi bilo všeč tudi meni. Še bolj se mi je zavrtelo, ko sem na okenski polici pred vhodnimi vrati prestregla otroško risbico. Zelo prisrčno. Za hip sem se nič hudega sluteč ustavila ob njej.

»A to gledaš, to je pa narisala naša ta mala.«

Čisto normalno se mu je zdelo, da mi to pove. Zdaj pa imam! Moj osamljeni je bil očitno lepo poročen, moj duševni mir pa za vedno porušen.

Zmigujete z glavo, mladenke, rade bi izvedele, kako se je končalo, to vam berem iz oči. Se ni, nikoli se ni.

Takole je bilo. Ob četrtkih sem hodila na randije, dopoldne, pred predavanjem, ki je bilo šele ob pol dvanajstih, in se skrivala pred cimro. Divjala sem od enega zmenka do drugega in trpela kot Kristus na križu. Mislila sem, da me bo pobralo. V nočnih morah se mi je prikazovala gospa v pelcmontlu z avtom in me hotela povoziti. Na tistem velikem parkirišču ob platanah me je čakala, kjer je moj ljubi navadno parkiral avto. Še zdaj se spominjam teh sanj.

On pa se ni za nič zmenil, kar naprej me je stiskal in ljubko mrcvaril: »Mi obljubiš, da boš moja, vsa moja, ali pa vsaj tale košček, tale delček tebe mora biti samo moj. Le glej, da me ne bosta prevarala.«

Ko je prišla jesen – imel je krizo, zajela ga je depresija –, me je pa začel poditi stran: »Morala boš svojo pot, veš, ženska je kot ladja, ki jo morajo oklestiti morski valovi in viharji, da izpolni poslanstvo, ki ga kot ženska mora izpolniti. Tudi ti ne moreš ždeti v pristanu in samo čakati name, drugje si boš morala poiskati svoj pristan, ker jaz sem zate samo pravljica …« Take mi je pesnil.

Leta so tekla, nisem jih štela. Takrat sem že stanovala  v neki podnajemniški kleti, končala sem študij. Dobila sem tudi službo in dopoldanskih četrtkovih srečanj z mojim umetnikom, se razume, ni bilo več, težko sva usklajevala vsak svoj delovni ritem in prosti čas. A sem se tako zelo navadila nanj, nisem se ga več bala, tudi vikati sem ga nehala.

Zdaj berem vaše poglede, ki me sprašujejo, ali sem se kdaj poročila. O, sem se, to pa že. A ne z njim.

Bil je zadnji teden pred novim letom. Prvo novo leto v službi. Z nikomer nisem bila dogovorjena za praznovanje. Študentska družba se je porazgubila, nove še nisem našla. Pred službo sem nesla v knjižnico neke knjige in na stopnišču srečala svojo nekdanjo cimro.

»Še kaj delaš za inštitut?« me je vprašala. »In najinega prijatelja kaj srečaš? Je pa res fant od fare, sem slišala, da si je omislil še enega otroka. Revež, pri teh letih, pa že tako ima toliko težav.«

Morala sem se oprijeti stopniščne ograje. Nikoli, ampak res nikoli, to mi že morate verjeti, si nisem domišljala, da bi si ga prisvojila zase, da bi postala njegova ženska, táka, da bi z njim lahko hodila po ulicah z roko v roki, da bi z njim lahko šla v kino, imela skupne prijatelje in vse drugo, kar še pride.  Saj me razumete. Zdaj pa! Moj mili ima doma vse, kar potrebuje odrasli moški – ima ženo, otroke, skrbijo drug za drugega – kaj pa jaz? Zame se je življenje popolnoma ustavilo. Živim le za tiste bežne trenutke enkrat na teden, se z njim potikam po samotnih jasah, se izogibam druščine.

Ne vem, ali je cimra zaslutila, da se mi je tisti hip zgodilo nekaj hudega, pa tudi razsvetljenega, ker zakaj bi me sicer povabila, naj grem z njeno družbo silvestrovat v neko planinsko kočo. A je bila to zame tisti trenutek najboljša rešitev. Ko smo se s praznovanja vrnili v center, sem imela fanta in v pol leta sem bila noseča in tudi poročena.

No, tole mi gre pa res težko z jezika, a vam bom vseeno povedala. V ponedeljek v službi – kak teden po poroki je bilo – sredi dopoldneva so me pa poklicali k telefonu. Bil je on.

»Kaj je mulček moj, kako je s teboj?«

Kaj me sprašuje, saj ve, kako je z menoj. Sem mu pred poroko vse napisala. Da je zdaj konec. In tudi da sem noseča. Nič! Potem pa tista neumnost. Popoldne sem rekla možu, da grem k prijateljici, ki je bila mlada mamica. Samo za dve uri, da se kaj pomeniva, da dobim kakšen dober nasvet. V resnici pa sem spet začela hoditi na randije s svojim umetnikom.

Ni minilo dve leti, ko nisem bila več poročena. Kaj bi pa lahko drugega pričakovali! In poslej sem bila res veliko sama, zelo veliko. In z otrokom, fantom, pa njegovo puberteto. Sama sem si kriva. Tako pot sem si izbrala. Najhuje je bilo za praznike, med dopustom, a počasi sem se navadila na tak način življenja. Kljub vsemu sem se počutila ljubljeno žensko, ki zna dajati in sprejemati. So bila obdobja, ko sva se srečala dvakrat, trikrat na leto, vsak s svojimi skrbmi, čez leta pa spet strastno in razdajajoče, kot da sva na sveže zaljubljena. Morda imajo taka nihanja tudi srečno poročeni pari, kaj pa jaz vem.

»Midva sva kot Abelard in Heloisa,« mi je nekoč rekel. »Vse življenje že hrepeniva drug po drugem, čeprav veva, da nikoli ne bova prišla skupaj.«

Spet je prihajal ob četrtkih, posedel zvečer z menoj v kuhinji za trenutek, dva, potem pogledal na uro in brž odhitel domov. Tedaj je bil že zelo star, jaz pa sama v tem tihem stanovanju, saj se je moj sin že osamosvojil. In ali mi verjamete, da zaradi teh obiskov nič več nisem imela slabe vesti. Nobenih morastih sanj z gospemi ni bilo.

Pozimi je pa postal najin vsakoletni ritual, da sem ga pred prazniki odpeljala na grob njegovih najbližjih.

»Vidiš, tudi jaz se bom preselil sem, tukaj me boš obiskovala – saj me boš – in mi prišla prižgat kakšno svečko.« Kar naprej je to ponavljal.  V žepu sem molče poiskala njegovo dlan in jo v znak obljube močno stisnila.

Zdaj ga že deset let ni več. In ve dvomite, da ga še vedno obiskujem. Seveda ga. Na pogreb pa nisem šla. Veste, tam si še jokati ne bi upala. Zato pa zvesto hodim tja pod cipreso, kot sem mu obljubila. Previdno se ozrem okoli, ko se približujem, da se prepričam, ali ob grobu ni nikogar. Zakaj bi delala težave sebi in tudi drugim! Potem prižgem svečko, malo postojim in se česa lepega, najinega,  spomnim. In vidite, po vseh teh letih – pa ga imam še vedno rada.

 

89. Metulj, avtorica Taja, odrasla oseba

Kot vešča polêti nad moje telo,
zagrizi v sočno in toplo meso,
pusti na meni dišeče sledi,
dušo osvobodi, da krila dobi.

V žile me dregni, naj kri mi zavre,
dovoli, da moj svet se vate upre,
metuljem igrivim prepusti pestič,
da okušajo ga v odsotnosti prič.

Hlepeče vzemi me vase vso,
naj glavo ponese mi daleč v nebo,
s telesi ostaníva v objemu slasti,
ujeta v trenutkih mesene pasti.

Ko se v razcvetu boš vame prelil,
v afektu me s celim boš bitjem prekril.
Metulj en po en bo odprhutal,
za tabo bo vonj po ljubezni ostal.

 

90. Slovo, Eva Novak, 31 let

Videla sem jo, srčno seči po ljubezni

A pasti v globel, ki sedaj jo trezni.

Slišala sem jo, obupno vekat

V zavesti, da najin čas pričel se je iztekat.

Občutila sem jo, njene solzne kapljice

Kako polze in polnijo ji ihte polne sapice.

Začutila sem jo in njen obup

Ko grozovito stresal je njen trup.

Vonjala sem jo, njen sladki parfum

Ki še zadnjič zameglil mi je razum.

In naposled okusila sem jo, mokrih ust.

Ko dala sem ji svoj zadnji poljub.

 

91. Vzgojiteljica ni samo vzgojiteljica, Jelka Namestnik Brbre, dipl. vzg., odrasla oseba

 

Vzgojiteljica ni samo vzgojiteljica,

vzgojiteljica je učiteljica.

Je nadomestna mama,

mi pomaga, ko ne zmorem sama.

Nenehno  v vlogi pedagoga,

vzgajati je njena vloga.

To ne more biti vsaka,

na 1000 let se rodi samo ena taka.

 

Rada me ima dan za dnem,

vedno sprejme me v objem.

Vsako jutro me toplo pozdravi,

in me vsak dan v smeh spravi.

Uči od lepih me besed

do pogumnih korakov v svet.

Hodi z nami na sprehode,

ker želimo si svobode.

 

Bere zgodbe in pripoveduje,

me posluša in mi svetuje.

Pesmice so njena strast,

in naša najslajša slast.

Skače kakor zajček mali,

zganja cirkus brez živali.

Pleše kot baletka,

od ponedeljka vse do petka.

 

Včasih muka kakor krava,

to vzgojiteljica je ta prava.

Srečo imava, jaz in moj Jaka,

da najina je prav taka.

Oblikuje male štručke v ljudi,

če to ni ljubezen, kaj pravite vi?

 

92. Dotik ljubezni, Tjaša Zajc, 20 let

Ljubezen je, ko se dva imata iskreno rada

in sta zmožna skupaj graditi most preko prepada,

ter sprejeti lesk in hkrati brazgotine,

tudi ko zaljubljenost enkrat pač mine.

 

Ljubezen je v prebujajočem se jutru,

ki jutranja rosa ga nežno poboža.

Ljubezen je v semenu, ki počasi vzklije,

iz njega pa vzcveti najlepša roža.

 

Ljubezen je v navdihu, ki ga potrebuje poet,

da napiše pesem, da napiše sonet,

ki v ljudeh nekaj globljega zbudi.

Ljubezen je nekaj, kar združuje ljudi.

 

Povsod je ena sama ljubezen, poglej!

Pusti, da se te dotakne, potem pa pošlji jo naprej!

 

93. Dotik ljubezni, Marija Krajnc, 68 let

Dotik ljubezni se zgodi, ko mlad prvič zagledaš osebo, ki ti je všeč in okameniš…

Dotik ljubezni se zgodi, ko se odločiš in si ustvariš družino.

Dotik ljubezni doseže višek, ko si obdarjen z otrokom.

Dotik ljubezni lahko traja in traja vsak sleherni dan, če neguješ ljubezen.

Dotik ljubezni se ponovi, ko dobiš vnuke in ta dotik traja do tvoje smrti.

Ljubezen je lahko večna in dotiki ljubezni se spletejo v nežno, tanko, srebrno verigo, ki se jo moraš previdno dotikati, da se ne pretrga. Ljubezen je kot metuljček, nežna in krhka…

 

94. Nepremagljiva sila, Sanja Milojević, 28 let

Vesolje brez ljubezni je črnina,

je praznina, težka bolečina.

Huda depresija, ljubezenska anoreksija.

Vesolje brez ljubezni je uničujoča raztopina.

Abstraktna distopija.

Ljubezen v vesolju je življenjska velesila,

je barvita, lahkotna energija.

Je magična spojina.

Božanska utopija.

Ljubezen je kemija, ki kreira.

Brez nje vlada neskončna melanholija.

Ljubezen je edina nepremagljiva sila.

 

95. Mislim nate (Navdih Tanite), Janez Klemenčič, 55 let

Ko se stemni  

mislim nate, draga. 

Ko grem domov, 

mislim nate, 

in ko se slišiva, ja res je, 

mislim nate. 

 

Kako se imaš? Kaj počneš? 

Takoj ko se umirim,  

mislim nate še bolj. 

In ko se smejem, ne morem skriti, 

da mislim nate, 

ne vem sicer, s kom preživljaš dan. 

Mogoče s fantom?  

Mogoče s prijatelji? 

 

A nekaj zagotovo vem, 

kdo je tisti, ki v mislih 

daleč od soja žgočih luči 

sanja o tvoji bližini.  

 

Oprosti jim, če jim ni do svobode, 

do lastne svobode in miru. 

Tako pozno je 

in tako mislim nate. 

Ko prihajaš domov, 

mislim nate. 

Page Break 

Oprosti mi, tako sem utrujen 

od misli nate 

in ob temnih sencah 

zapiram oči, 

misleč nate. 

 

Zdaj ugašam in padam 

in ti me kličeš: dragi, dragi 

ja, res je, 

ko čuteče mislim na té. 

 

V vseh mojih čustvih,  

z vsakim vdihom,  

v skrivnih sanjah, 

z vsem mojim bitjem,  

mislim le nate, draga. 

Moja draga. 

 

96. Ljubezen, Elizabeta Liza Muršec, 9. a, OŠ Kidričevo, Mentorica: Sonja Lenarčič

 

Kakor ptica z neba

bi rada poletela,

ne bi gledala razdalje,

samo do tebe bi prispela.

 

Ob sebi bi te imela,

v tvoje oči bi zrla in

z objemom te ogrela.

 

Slišala bi tvoj glas,

videla ti v srce,

našla bi tvoj pravi jaz.

 

V sebi bi čutila

srečo, toplino

in preveč neznanih občutkov

v času najinih skupnih trenutkov.

 

Imela bi najlepšo bolezen,

ki neznane načrte bi imela z menoj

in simptomi bi bili povezani s teboj.

 

Bila bi močna

in krhka,

bila bi zaljubljena.

 

97. Ta poseben strah, Tobija Lakić, 9. a, OŠ Kidričevo, Mentorica: Sonja Lenarčič

 

Po navadi pesem začnem z vprašanjem:

Kdo sem jaz? Kaj je čas?

Ampak danes se mi tako ne zdi,

saj v trebuhu metuljček mi leti.

 

Metulj se kar pojavi,

seveda ne dobesedno, je le občutek v glavi.

Ta poseben strah, da se slučajno ne spotakneš,

da se na sredi povedi z govorjenjem ne zatakneš.

 

To ljubezen naredi, ko v družbi si osebe,

za katero upaš, da isto čuti do tebe.

In hočeš ji pokazati, da si močan in korajžen,

da si boljši od ostalih in da prav nič nisi ganjen.

 

Ko z drugim fantom srečna okoli se sprehaja,

v disku z njim pleše in do ranih ur raja …

Predolgo si čakal, ljubezen je ena.

Če ta ni ta prava, potem ni nobena.

 

Se ti sreča le nasmehne, njen fant jo zapusti,

zdaj sama na klopci v parku sedi.

S strahom jo vprašaš, če svoje srce bi ti dala …

… z nasmehom ti reče, da je tebe čakala.

 

98. Diana Penko, devetošolka OŠ Knežak

Nobena bolezen

ni tako mocna kot ljubezen.

Zato tudi ljubezen,

ni bolezen.

Saj ko se te ljubezen dotakne,

nekaj v tebi premakne

in potem ne ves vec kaj bi,

kot da se te glava več ne drži.

In ti srce razbija,

Kot da se je zgodila čarovnija.

In neka čudna magija,

Ti ne pusti nič pametnega reči,

Kot da se ti telo hoče pravkar odreči.

Potem se začnejo šibiti kolena

In karnaenkrat ne veš več koliko je ena in ena.

V glavi ti ptičke pojo

In na travici rožce cveto,

A kljub vsemu se imaš izredno lepo.

Ja, takšno moč ima ta ljubezen,

In čeprav se rima z bolezen,

Bo zavedno ostala ena čudovita…

Ljubezen.

 

99. Tvoj nasmeh, Jaka Čekada, 8. razred, OŠ Knežak

Ko zrem v nebo polno zvezd

jih ne vidim,

kajti lepota tvojega nasmeha

jih prekrije.

 

Ko opazujem prekrivanje sonca,

ga preziram,

kajti lesk tvojih svilnatih las ga zakrije.

 

Ko luna pozdravlja dan

in ko noč prekrije sanje,

me tvoja milina zaziba

v sladko spanje.