Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z založbo Primus razpisuje nagradni poetični natečaj na temo JESENSKA MELODIJA, in sicer v obdobju od 07.11.-20.12.2023, ki je namenjena otrokom od 10 let naprej in vsem odraslim osebam.
Več o natečaju na: https://ventilatorbesed.com/nagradni-poeticni-natecaj-jesenska-melodija/
1. prispevek: Občutja jeseni, Eva Žnidaršič, odrasla oseba
Jesen se je razprla
in na vse strani razgrnila pred nami,
kot zrela ježica pravih kostanjev.
Trave, ki so še pred kratkim cvetele,
so otožno poležane,
drevesno listje, ki je tako živo zelenelo,
se zdaj v kupih nabira po tleh.
Narava mi prigovarja
naj izpustim vse tisto,
kar je postalo odveč.
Kar je odmrlo in porjavelo,
kakor hrastov list
na tankih zgornjih vejah.
A včasih je pretežko izpustiti …
Raje umakneš pogled,
kot da bi gledal, kako veter odnaša,
kar si tako dolgo gradil.
Toliko besed je bilo
zapisanih zaman …
Toliko ljubezni razpršene, usmerjene
na vse napačne konce.
Smaragdna zelena,
ki mi je v kompletih barvic
vselej ostajala skoraj nedotaknjena,
me presune v podobi smrek
sredi žarečega jesenskega gozda.
Drobno upanje,
da jeseni tudi tisto,
kar na prvi pogled ne spada nikamor,
naposled najde svoje mesto.
2. prispevek: Jesen v molu, Ksenija Šešerko, 66 let
Po pločniku hodim, korak postoji,
pri vsakem koraku prelestno šumi.
Med listjem so duše utrle si pot,
turobne postave hite vsepovsod.
Z menoj joče tudi svinčeno nebo,
kaplje kot solze pojijo zemljo.
Misli so težke, srce ledeni,
osamljeno, prazno pred zimo drhti.
Majhen listič se veje drži,
kruti usodi ne ubeži.
Zlata jesen je že davno minila,
duša se v težke sanje ovila.
3. prispevek, Jata pric, Mira Sušić, odrasla oseba
Strupen mraz zajame Kras,
vali se čez gmajne v vas.
Kras ujame v samoto,
v pusto skalnato goloto.
Močni bori v zrak štrlijo,
v hladno nebo strmijo,
smelo z burjo se borijo.
Trte legle so k počitku,
muce ni na kamnitem zidku.
Mače greje se na topli peči,
pridelek je v shrambi v vreči.
Sod v kleti je poln vina,
za pršut je prava klima,
da postane kraška cima.
Jata ptic leti čez Kras,
ni ji mar za leden mraz.
4. Jesen v meni, Lili Dragaš, odrasla oseba
5. V senci preteklosti, Jager Jernej, 30 let
S sveče kaplja.
Diši po minulosti.
Pod starim napuščem puhti sparína.
Neka gospa iz ulice, brez marele zdirja v reber.
Besede spočnejo pogovor o mamljivi samoti v toplem prostoru.
Prepih odnaša odpadlo kostanjevo listje.
Otrok brodi z rokami po nagnitih podobah sveta.
Zmrazi oktober, in dalje mrazi november.
Ne od hudega.
Ne od mraza.
Od lepega.
Čarobnega.
S svetlobo prepojenega.
Nagovori.
Zapoje v ušesu in poje v duši.
Poboža in dalje boža.
Se postavi ob šipo …
Blizu, blizu stekla,
skoraj toliko, da se na njem začno risati krhke sledi sape in lesketajoči srež …
Radiator greje in dviguje mehko toploto proti obrazu …
Jesen je zunaj, a nekje zagotovo sneži …
6. LISTJE ŠELESTI, PESEM POJE MI, Avtor: EMILIJANA CRGOL, 77 LET
Nič več peščenih gradov na plaži,
valovi na morju
penijo se,
košato grmovje lovorja
ne skriva zaljubljencev,
prehladno je že.
Sivo nebo,
zadnja jata lastovk
v tople kraje leti,
za soncem hrepeni.
Koraki so mi počasni,
melanholija v misli se naseli,
bolezen z vso silo,
telo s svojimi kremplji
spet zgrabi mi.
Samotni kotiček,
grenke mi solze
oči zalivajo,
konec življenja
prikazuje se mi.
Še zadnjič namenim hoditi,
po stezici meni ljubi se,
izza oblakov sramežljivo,
sonce poboža me.
Začutim piš vetra,
pisano listje po zraku vrti,
mimo oči cela paleta barv
mi leti,
na zemlji nazadnje obleži.
Pod nogami mi padlo listje šelesti
pesem nežno šepeta mi,
melanholijo, solze odžene,
lepoto narave
v pisane barve odete kaže mi.
Življenje je lepo,
življenje je pesem,
prepevaj jo vsak dan,
le note ne pozabi,
vadi jih vsak dan.
tisti lepi dnevi jesenski
kujejo prevaro
da bi zmagali
v neskončnem boju
med poljubi in zlatom
ali bom imel moči
vstati sredi noči
in izreči: ja
ker tišina nikdar ni popolna
a bojim se besed prepolnih moči
kot da je izreči: rad te imam
dovoljeno le lepim igralcem
pa čeprav se oni z besedami samo igrajo
ostalo je vse tako drobno
prevroče in presladkano
bedasto nepomembno
če bi imel le poln kelih
kapljic jesenskih
da mi oblijejo grlo
in da vsaj do konca leta
morda naslednjega
izklekljam v stihih
nežne rime
o vsem kar si želiš
vendar nečimrnost tvoja
žepari moje sne
ne more se imeti rad tako
samo ko ti hočeš
samo ko si ti to želiš
ne nikakor ne
ali bova spet
kot vedno
kot decrescendo
jesenske melodije
oba izmozgana do kraja
bila tiho
in ti in jaz
vsak za svojo steno
lastnega življenja
svojega peklenskega raja
8. Pridih jeseni, Antonija Jereb, 72 let
Ko veter te poboža
in s hladom ti pove,
da poletje se poslavlja,
ker jesen v goste gre,
že barvna se paleta
med listje zapodi,
zeleno barvo listov
s škrlatom pozlati
saj jeseni tople barve so
kot poleti sonček zlat,
počutiš se prikrajšan
za sonce, daljši dan,
a ob enem se zavedaš,
da čas jeseni, zime,
na svetu ni zaman.
9. Sonček, Urban Makorič, 28 let
Sonček v jeseni preneha se bahat,
dvajset pet dni devetga’ mine,
preneha z žarki me žgečkat,
Sonček srpana kaplje zadnje je izpil,
svojo jesensko žejo potešil,
mene v šolske klopi je napodil.
Sonček kimavca svoje žarke umiri,
zelenje mah prevzame,
drevesa z listjem rdečim okrasi.
Sonček: »Oh, kako se meni spi!«
10. Glosa -Jesenska melodija, Tomaž Jevšenak, 58 let
Jesen prišla pobrat je sadje v naše kraje.V gozdu novi jurčki in lisičke obrodijo.Zmrzal pritiska in na okna riše prve rože zime.Naši pridni vsi otroci čakajo Miklavža.Dan se iz poletja nam zazibljeiz vročih senc v hladna jutra,zeleno drevje vse od sonca je ožganos travnikov še zadnjo, kmet, pobira travo.Seno v senikih na sušenje pridne zbirajo kmeticein z gora, pobeljenih to jutro, tja dol v dolinepastirji vračajo zdaj črede nam drobnice.Gozdovi se že barvajo v paletoživih barv, kakor vsako leto.Jesen prišla pobrat je sadje v naše kraje.Klopotci v vetru ropotajo, vrane, krokarje podijo.Grozdje, zrelo vrh gorice, letos je bogato obrodilo.Po dolinah zadnji topli žarki zbirajo otroke v gruče,vsi nestrpni že hitijo spet odpirat šolske duri.Dežne kaplje, ki jih poleti čaka žejna zemljav težkih, črnih se oblakih pripodijo.Zemlja v njivah spet je napojena,jabolka še zadnja, rdeča, dozorijo.Mavrične se barve v gozdove naselijo,v gozdu novi jurčki in lisičke obrodijo.Z visokih gričev se srnjad v dolino spušča,zadnjo išče svežo in zeleno hrano,hitro skrimo vso pridelano nam hranopreden pujsi lačni se v polje iz gozda pripodijo.Vse živali že hitijo in pred zimo si lovijozadnji živež, ki ostane, da mladički preživijo zimo.Vse zaprte so že kašče, vse seno je že zavito,sonce kakor vedno zdaj že pozno vstane,veter v sunkih burje okoli hiš nam že zavija.Zmrzal pritiska in na okna riše prve rože zime.Jesen počasi se poslavlja, po cesti se vrtinči listje,veter ceste nam pometa, dež zaliva mokre trate.Poplavljena so polja in ravnice,nepobrani sadeži na njivah jadrajo po novem morju,buče nam ob koncu leta s praznovanji rišejo nasmeh na lica.Parkeljni in vsa ostala vraževerja, praznovanja,ob koncu leta so pod vaško lipo zbrana.Zadnje listje je odpadlo, led se v potokih zjutraj zbira,travnike ponoči zmrzne prva prava bela zima.Naši pridni vsi otroci čakajo Miklavža.
11. Jesen, Simon Pišek, 6. a OŠ Kidričevo, 11 let, mentorica: Sonja Lenarčič
Pokrajina še zadnjič zazeleni,ker jo pozimi sneg obleti,spomladi pa se spet zbudiin znova zacveti.Drevesa vse bolj pisana soin nam kostanje podarjajo,nato jih še spečemoin svoje bližnje povabimo.V tem času se vsi zabavamo,ker ni premrzlo in ne pretoplo,zato zunaj smo lahkoin zdravi ostanemo.Živali se v svoje brloge skrijejo,da jim ni mrzlo.Nekatere še zunaj garajo in delajo,druge pa v svojih brlogih lenarijo.
12. Čudeži jeseni, Stela Voglar, 7. a OŠ Kidričevo, 12 let, Mentorica: Sonja Lenarčič
Ko se zbudim,
skozi okno zagledam svet,
ki je spremenil svojo podobo
in pričaral novo zgodbo.
Zunaj sem
na svežem zraku,
počutim se kot v oblaku,
vonji jesenske melodije
pričarajo prelepo užitje.
Listje nenehno pada,
izgublja svoje krošnje
in se spreminja v gola drevesa.
Vsemu, kar me ovira,
ne pustim, da me vrže s tira.
Umirim se
in znova pomislim na jesen,
ki za sabo ne pusti belih sten,
ampak jih zapolni z lepimi trenutki.
13. November, Živa Ema Brigadir, 16 let
Iz teme sliši se zimska elegija,
oster mraz se vleče po naravi
a meni še vedno v glavi,
odzvanja jesenska melodija.
Ko lene ljudi zjutraj premamijo,
tople barve prijetne nostalgije
in utrujena sapa v zraku se zavije,
hitre minute jih počasi predramijo.
Takrat sem med listi pristala na dnu,
v megli narobe sem zatavala
nepozornost me v zimo je uspavala,
in zdaj lovim spomine, ko si bil še tu.
14. Jesen, Nataša Bauman, 51 let
Pod težo mrtvih pričakovanj ječiš. Sključen.
Debel plašč v melanholični sivini.
Ob vznožju pisan šal.
Na čelu nagubana megla.
Kepa snega pokriva tvojo sivo glavo.
Utrujene oči.
Upadel pogled v dolino.
Na ustih ni nasmeha. Gluh, nem objem.
Rada se vračam v tvoje naročje.
V gnezdo mojega otroštva.
Pogrešam vztrajnost, voljo, željo.
Toplo ognjišče.
Obstal si na pragu neizprosne zime, ki hladna kolje.
Pustoši po tihih poteh, ugaša luči v domovih in polni grobove.
Jesenski veter češe veje tvojih temačnih gozdov.
Neprizanesljiva so jutra, ki ugašajo strašne noči.
Neznosna bolečina v krvi, ki odteka v odrešitev, v smrt.
Bo sploh kdaj zima? Bo še kdaj jesen barvita?
15. Pesem o njej, Edo Krnič, odrasla oseba
Kdo sedi na drevesih in nas obmetava z listjem?
Kam se vetru tako mudi?
Kje je doma slikar, ki barve ustvarja?
Ljubim jesen.
Kostanji se lovijo po gozdu
in gobe razkazujejo svoje obline,
divjad si pomerja toplejša oblačila.
Ljubim jesen.
Iz dimnikov se vali spomin na poletje,
na nebu mavrična predstava.
Ptice z robčki mahajo v sloves.
Ljubim jesen.
