Vaši prispevki za nagradni poetični natečaj Jesenska melodija

0
1494

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z založbo Primus razpisuje nagradni poetični natečaj na temo JESENSKA MELODIJA, in sicer v obdobju od  07.11.-20.12.2023, ki je namenjena otrokom od 10 let naprej in vsem odraslim osebam.

 

Več o natečaju na: https://ventilatorbesed.com/nagradni-poeticni-natecaj-jesenska-melodija/ 

 

1. prispevek: Občutja jeseni, Eva Žnidaršič, odrasla oseba

 

Jesen se je razprla

in na vse strani razgrnila pred nami,

kot zrela ježica pravih kostanjev.

Trave, ki so še pred kratkim cvetele,

so otožno poležane,

drevesno listje, ki je tako živo zelenelo,

se zdaj v kupih nabira po tleh.

Narava mi prigovarja

naj izpustim vse tisto,

kar je postalo odveč.

Kar je odmrlo in porjavelo,

kakor hrastov list

na tankih zgornjih vejah.

A včasih je pretežko izpustiti …

Raje umakneš pogled,

kot da bi gledal, kako veter odnaša,

kar si tako dolgo gradil.

Toliko besed je bilo

zapisanih zaman …

Toliko ljubezni razpršene, usmerjene

na vse napačne konce.

Smaragdna zelena,

ki mi je v kompletih barvic

vselej ostajala skoraj nedotaknjena,

me presune v podobi smrek

sredi žarečega jesenskega gozda.

Drobno upanje,

da jeseni tudi tisto,

kar na prvi pogled ne spada nikamor,

naposled najde svoje mesto.

 

2. prispevek: Jesen v molu, Ksenija Šešerko, 66 let

 

Po pločniku hodim, korak postoji,

pri vsakem koraku prelestno šumi.

Med listjem so duše utrle si pot,

turobne postave hite vsepovsod.

 

Z menoj joče tudi svinčeno nebo,

kaplje kot solze pojijo zemljo.

Misli so težke, srce ledeni,

osamljeno, prazno pred zimo drhti.

 

Majhen listič se veje drži,

kruti usodi ne ubeži.

Zlata jesen je že davno minila,

duša se v težke sanje ovila.

 

3. prispevek, Jata pric, Mira Sušić, odrasla oseba

Strupen mraz zajame Kras,

vali se čez gmajne v vas.

Kras ujame v samoto,

v pusto skalnato goloto.

Močni bori v zrak štrlijo,

v hladno nebo strmijo,

smelo z burjo se borijo.

Trte legle so k počitku,

muce ni na kamnitem zidku.

Mače greje se na topli peči,

pridelek je v shrambi v vreči.

Sod v kleti je poln vina,

za pršut je prava klima,

da postane kraška cima.

Jata ptic leti čez Kras,

ni ji mar za leden mraz.

 

4. Jesen v meni, Lili Dragaš, odrasla oseba

Sprehajam se po tej barviti poti jeseni.
Oddajam in vračam pozitivo tej čudoviti mogočni ženi.
Materi Naravi.
Kjer čas se vedno ustavi.
Kjer izklopiš možgane,
vse male ekrane,
in vstopiš v svet,
kjer zaceli tvoje rane,
da ne postaneš v sebi otopela spaka.
Rada se sprehajam in veselo
 pozdravim vsakega gozdnega junaka,
in še nadiham se,
še edinega svežega zraka.
Spet postanem tista prava.
Hvala neuničljivi ženi.
Hvala ti, mati narava.
Ogromno mi pomeni.
In odhajam iz barvitega sveta s
“Parnim Valjkom”-
Jesen je u meni.❤️

 

5. V senci preteklosti, Jager Jernej, 30 let

S sveče kaplja.

Diši po minulosti.

Pod starim napuščem puhti sparína.

Neka gospa iz ulice, brez marele zdirja v reber.

Besede spočnejo pogovor o mamljivi samoti v toplem prostoru.

Prepih odnaša odpadlo kostanjevo listje.

Otrok brodi z rokami po nagnitih podobah sveta.

Zmrazi oktober, in dalje mrazi november.

Ne od hudega.

Ne od mraza.

Od lepega.

Čarobnega.

S svetlobo prepojenega.

Nagovori.

Zapoje v ušesu in poje v duši.

Poboža in dalje boža.

Se postavi ob šipo …

Blizu, blizu stekla,

skoraj toliko, da se na njem začno risati krhke sledi sape in lesketajoči srež …

Radiator greje in dviguje mehko toploto proti obrazu …

 

Jesen je zunaj, a nekje zagotovo sneži …

 

6. LISTJE ŠELESTI, PESEM POJE MI, Avtor: EMILIJANA CRGOL, 77 LET

Nič več peščenih gradov na plaži,

valovi na morju

penijo se,

košato grmovje lovorja

ne skriva zaljubljencev,

prehladno je že.

 

Sivo nebo,

zadnja jata lastovk

v tople kraje leti,

za soncem hrepeni.

 

Koraki so mi počasni,

melanholija v misli se naseli,

bolezen z vso silo,

telo s svojimi kremplji

spet zgrabi mi.

 

Samotni kotiček,

grenke mi solze

oči zalivajo,

konec življenja

prikazuje se mi.

 

Še zadnjič namenim hoditi,

po stezici meni ljubi se,

izza oblakov sramežljivo,

sonce poboža me.

 

Začutim piš vetra,

pisano listje po zraku vrti,

mimo oči cela paleta barv

mi leti,

na zemlji nazadnje obleži.

 

Pod nogami mi padlo listje šelesti

pesem nežno šepeta mi,

melanholijo, solze odžene,

lepoto narave

v pisane barve odete kaže mi.

 

Življenje je lepo,

življenje je pesem,

prepevaj jo vsak dan,

le note ne pozabi,

vadi jih vsak dan.

7. Kot decrescendo  jesenske melodije, Dragan Mitić

tisti lepi dnevi jesenski

kujejo prevaro

da bi zmagali

v neskončnem boju

med poljubi in zlatom

ali bom imel moči

vstati sredi noči

in izreči: ja

ker tišina nikdar ni popolna

 

a bojim se besed prepolnih moči

kot da je izreči: rad te imam

dovoljeno le lepim igralcem

pa čeprav se oni z besedami samo igrajo

ostalo je vse tako drobno

prevroče in presladkano

bedasto nepomembno

 

če bi imel le poln kelih

kapljic jesenskih

da mi oblijejo grlo

in da vsaj do konca leta

morda naslednjega

izklekljam v stihih

nežne rime

o vsem kar si želiš

 

vendar nečimrnost tvoja

žepari moje sne

ne more se imeti rad tako

samo ko ti hočeš

samo ko si ti to želiš

ne nikakor ne

 

 

ali bova spet

kot vedno

kot decrescendo

jesenske melodije

oba izmozgana do kraja

bila tiho

in ti in jaz

vsak za svojo steno

lastnega življenja

svojega peklenskega raja

 

8. Pridih jeseni, Antonija Jereb, 72 let

Ko veter te poboža

in s hladom ti pove,

da poletje se poslavlja,

ker jesen v goste gre,

že barvna se paleta

med listje zapodi,

zeleno barvo listov

s škrlatom pozlati

saj jeseni tople barve so

kot poleti sonček zlat,

počutiš se prikrajšan

za sonce, daljši dan,

a ob enem se zavedaš,

da čas jeseni, zime,

na svetu ni zaman.

 

9. Sonček, Urban Makorič, 28 let

Sonček v jeseni preneha se bahat,

dvajset pet dni devetga’ mine,

preneha z žarki me žgečkat,

Sonček srpana kaplje zadnje je izpil,

svojo jesensko žejo potešil,

mene v šolske klopi je napodil.

Sonček kimavca svoje žarke umiri,

zelenje mah prevzame,

drevesa z  listjem rdečim okrasi.

Sonček: »Oh, kako se meni spi!«

 

10. Glosa -Jesenska melodija, Tomaž Jevšenak, 58 let

Jesen prišla pobrat je sadje v naše kraje.V gozdu novi jurčki in lisičke obrodijo.Zmrzal pritiska in na okna riše prve rože zime.Naši pridni vsi otroci čakajo Miklavža.Dan se iz poletja nam zazibljeiz vročih senc v hladna jutra,zeleno drevje vse od sonca je ožganos travnikov še zadnjo, kmet, pobira travo.Seno v senikih na sušenje pridne zbirajo kmeticein z gora, pobeljenih to jutro, tja dol v dolinepastirji vračajo zdaj črede nam drobnice.Gozdovi se že barvajo v paletoživih barv, kakor vsako leto.Jesen prišla pobrat je sadje v naše kraje.Klopotci v vetru ropotajo, vrane, krokarje podijo.Grozdje, zrelo vrh gorice, letos je bogato obrodilo.Po dolinah zadnji topli žarki zbirajo otroke v gruče,vsi nestrpni že hitijo spet odpirat šolske duri.Dežne kaplje, ki jih poleti čaka žejna zemljav težkih, črnih se oblakih pripodijo.Zemlja v njivah spet je napojena,jabolka še zadnja, rdeča, dozorijo.Mavrične se barve v gozdove naselijo,v gozdu novi jurčki in lisičke obrodijo.Z visokih gričev se srnjad v dolino spušča,zadnjo išče svežo in zeleno hrano,hitro skrimo vso pridelano nam hranopreden pujsi lačni se v polje iz gozda pripodijo.Vse živali že hitijo in pred zimo si lovijozadnji živež, ki ostane, da mladički preživijo zimo.Vse zaprte so že kašče, vse seno je že zavito,sonce kakor vedno zdaj že pozno vstane,veter v sunkih burje okoli hiš nam že zavija.Zmrzal pritiska in na okna riše prve rože zime.Jesen počasi se poslavlja, po cesti se vrtinči listje,veter ceste nam pometa, dež zaliva mokre trate.Poplavljena so polja in ravnice,nepobrani sadeži na njivah jadrajo po novem morju,buče nam ob koncu leta s praznovanji rišejo nasmeh na lica.Parkeljni in vsa ostala vraževerja, praznovanja,ob koncu leta so pod vaško lipo zbrana.Zadnje listje je odpadlo, led se v potokih zjutraj zbira,travnike ponoči zmrzne prva prava bela zima.Naši pridni vsi otroci čakajo Miklavža.

 

11. Jesen, Simon Pišek, 6. a OŠ Kidričevo, 11 let, mentorica: Sonja Lenarčič

Pokrajina še zadnjič zazeleni,ker jo pozimi sneg obleti,spomladi pa se spet zbudiin znova zacveti.Drevesa vse bolj pisana soin nam kostanje podarjajo,nato jih še spečemoin svoje bližnje povabimo.V tem času se vsi zabavamo,ker ni premrzlo in ne pretoplo,zato zunaj smo lahkoin zdravi ostanemo.Živali se v svoje brloge skrijejo,da jim ni mrzlo.Nekatere še zunaj garajo in delajo,druge pa v svojih brlogih lenarijo.

 

12. Čudeži jeseni, Stela Voglar, 7. a OŠ Kidričevo, 12 let, Mentorica: Sonja Lenarčič 

 

Ko se zbudim,

skozi okno zagledam svet,

ki je spremenil svojo podobo

in pričaral novo zgodbo.

 

Zunaj sem

na svežem zraku,

počutim se kot v oblaku,

vonji jesenske melodije

pričarajo prelepo užitje.

 

Listje nenehno pada,

izgublja svoje krošnje

in se spreminja v gola drevesa.

 

Vsemu, kar me ovira,

ne pustim, da me vrže s tira.

Umirim se

in znova pomislim na jesen,

ki za sabo ne pusti belih sten,

ampak jih zapolni z lepimi trenutki.

 

13. November, Živa Ema Brigadir, 16 let

Iz teme sliši se zimska elegija,

oster mraz se vleče po naravi

a meni še vedno v glavi,

odzvanja jesenska melodija.

 

Ko lene ljudi zjutraj premamijo,

tople barve prijetne nostalgije

in utrujena sapa v zraku se zavije,

hitre minute jih počasi predramijo.

 

Takrat sem med listi pristala na dnu,

v megli narobe sem zatavala

nepozornost me v zimo je uspavala,

in zdaj lovim spomine, ko si bil še tu.

 

14. Jesen, Nataša Bauman, 51 let

Pod težo mrtvih pričakovanj ječiš. Sključen.

Debel plašč v melanholični sivini.

Ob vznožju pisan šal.

Na čelu nagubana megla.

 

Kepa snega pokriva tvojo sivo glavo.

Utrujene oči.

Upadel pogled v dolino.

Na ustih ni nasmeha. Gluh, nem objem.

 

Rada se vračam v tvoje naročje.

V gnezdo mojega otroštva.

Pogrešam vztrajnost, voljo, željo.

Toplo ognjišče.

 

Obstal si na pragu neizprosne zime, ki hladna kolje.

Pustoši po tihih poteh, ugaša luči v domovih in polni grobove.

Jesenski veter češe veje tvojih temačnih gozdov.

 

Neprizanesljiva so jutra, ki ugašajo strašne noči.

Neznosna bolečina v krvi, ki odteka v odrešitev, v smrt.

Bo sploh kdaj zima? Bo še kdaj jesen barvita?

 

15. Pesem o njej, Edo Krnič, odrasla oseba

Kdo sedi na drevesih in nas obmetava z listjem?

Kam se vetru tako mudi?

Kje je doma slikar, ki barve ustvarja?

Ljubim jesen.

 

Kostanji se lovijo po gozdu

in gobe razkazujejo svoje obline,

divjad si pomerja toplejša oblačila.

Ljubim jesen.

 

Iz dimnikov se vali spomin na poletje,

na nebu mavrična predstava.

Ptice z robčki mahajo v sloves.

Ljubim jesen.