Vaši prispevki za nagradni poetični natečaj na temo Prisluhni in pomagaj

0
165

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje www.ventilatorbesed.com bo leto 2023 namenila temi PRISLUHNI IN POMAGAJ. Z različnimi založbami bo sočasno na to temo organizirala različne likovne ali literarne natečaje. Vsekakor pa sta naša želja in namen še večji: ne le povezati vse generacije s to tako človeško temo neprecenljive vrednosti temveč tudi ob koncu leta, po zaključenih natečajih, ustvariti knjigo, katere soavtorji lahko postanete prav Vi, s svojim edinstvenim prispevkom.

Tokratni natečaj v sodelovanju z Založbo Primus namenjamo poetičnem ustvarjanju, zato razpisujemo NAGRADNI POETIČNI NATEČAJ na temo: PRISLUHNI IN POMAGAJ, ki je starejšim mladostnikom od 14-18 let in vsem odraslim osebam 18+, in sicer v obdobju od 1.1. do 15.8.2023.

Več o natečaju preberite TUKAJ!

 

1.prispevek: Nasmeh namesto besed, Stojan Knez, 63 let

Ekskluzivna trgovina z zvenečo ponudbo oblek v ekskluzivni izvedbi.

Cene nad tisoč eurov »po unikatu.«

Vzdihi žensk na avtobusu ob občudovanju, zavisti, nevoščljivosti

ali kar tako. Da ne izstopajo od »elite«.

 

Draguljarna;

ogrlice, prstani z najprestižnejšimi smaragdi.

Kmalu na telesu gospe srednjih let.

 

Nekoč je živela skromno, revno.

Trdo je garala za uspehe, fakultete, priložnosti,

lastno ordinacijo …

Življenje jo je slišalo. In uslišalo. Zaslužila si je to.

Sama. Z delom, entuziazmom, voljo. Ponovni vzdihi na

avtobusu. Predvsem žensk, moški pogledi bolj »plenilski«.

 

Postanek avtobusa pred prodajalno z indijskimi oreščki.

Razlaga vodiča, nakupi in … moški, ki se je približal trgovinici.

Na rokah. Ni bilo razkazovanje, ni bil zabavljač, samo …

… nog ni imel. Namesto njih obrabljeno desko.

Ni prosil, samo tam je bil. V njegovem pogledu ni bilo bede,

poraza, izgubljenosti. Imel je pogled učitelja. Brez besed.

Skupina dvajsetih turistov na dragi destinaciji; Šrilanka, Maldivi.

Trije, morda štirje pristopijo k moškemu in mu s spoštovanjem

v dlan položijo nekaj rupij.

Njegova zahvala ni bila v besedah, bila je v pogledu, sporočilu.

Gospa z ordinacijo se ni pridružila. Nakupovala je oreščke;

za darilo, za partnerje, »intelektualce« …

Vse to in še več smo izvedeli na avtobusu.

Gospod z desko namesto nog je še zadnjič pogledal v gručo

izginjajoče zablode nekega življenja …

Toda s to razliko, da je gledal s ponosom …

 

2.prispevek: Zahvala, Klavdija Povše Lešnjak, 40 let 

Pošiljam vam pesem in zahvalo,ki sem jo napisala staršem in učiteljici v zahvalo, ker so mi finančno pomagali, saj sama skrbim za tri šoloobvezne otroke. Prisluhnili so moji stiski in mi pomagali.

Spoštovana učiteljica Karmen in starši 2.a razreda,

danes mi tečejo solze sreče, ker ste me tako zelo presenetili. Vsak dan se trudim s svojim zgledom fante vzgajati v dobre ljudi,ker verjamem,da se dobro z dobrim povrne. Vedno mi je bilo lažje dajati kot prejeti pomoč in ob zavedanju, da sem jaz tista, ki jo potrebuje mi ni lahko. Kljub temu sem vsak dan znova hvaležna za življenje, ki ga živim. Sem ponosna mamica, opravljam poklic, ki ni moja služba, ampak poslanstvo in v svoji stiski, sem spoznala, da je še veliko dobrih ljudi. Hvala vsakemu posebej za dobre misli, ki so vtkane v šopek in vaš dar, ki mi ga je danes v vašem imenu predal g. Fink. Z vašo pomočjo bo naše življenje lepše in meni spodbuda, da se bom še bolj trudila. Še enkrat iskrena hvala!

Hvala ker si srce,ki deli

Težko je sprejeti, da nimaš koga objeti, nekoga,ki je samo tvoj…

Gledaš družine in veš kako hitro vse mine,se sreča obrne,vse na glavo se zvrne…

Otroci zaspijo, solze polzijo v tišini noči in nemo govorijo…ne vdaj se, bori se, ne obupaj,vedno upaj!

Pride pohvala, objem, pomoč, lepa beseda, dobri ljudje…ko nimaš besed, le iskrena HVALA!

Se solze stopijo, rečeš žalost adijo,

greš novim izzivom naproti, verjameš v dobroto, ljubezen, pomoč, bogatejši v srcu, zaradi ljudi,ki so človek za ljudi!

Otroški smeh me prevzame, me sreča objame, ker nekdo misli name! Hvala ker si srce, ki deli.

 

3.prispevek, Lešpo je pomagati, Tina Kraner, 29 let

Bodi dober do soljudi,

nudi jim nesebične pomoči.

Lepo je pomagati

in ne se obotavljati.

Vsak ti hvaležen bo za to,

da si mu priskočil na pomoč

in nisi zbežal proč.

 

4. prispevek, Podajmo si roke, Metka Jančec Osojnik, odrasla oseba

Pošiljam vam eno svojih pesmi, ki sem jo napisala po požaru hiše v sosednjem kraju ter v dobrodelni kulturni prireditvi sodelovala pri pomoči.

 

Ljudje,

podajmo si roke,

odprimo srce,

ko nesreča in žalost

prineseta gorje;

ko naše dvorišče

ni več igrišče,

ko je hiša goreča,

potaplja se sreča.

Podajmo si roke!

Naj sila dobrote

privre zdaj na plan

in s soncem zakrije

naj žalostni dan.

Nasmeh naj nariše

iskre v očeh!

Zdaj skupaj stopimo,

drug drugega podprimo!

Življenje nam kaže

nove smeri,

v dneve svetlejše

naj gredo poti!

 

5. Razumem te, Ljilja Dragaš, 46 let

Zopet berem: “14-letnica, zbežala od doma.”
Če sem čisto iskrena,
vsakič me stisne in tisti dan,
sem spet izgubljena.
 A razumem. Razumem jo.
Bežala sem tudi sama,na vse načine.
Vse,dokler je šlo.
Iskala ljubezen tam,
kjer je nikoli ni bilo.
Iskala nekoga,ki ima me rad.
Ker samo sebe nisem znala ljubiti.
In to otroka v meni še danes boli.
Ko si sam v vrtincu negotovosti in pred seboj se ne moreš skriti.
Tipaš sebe v notranjosti, brez luči, brez volje in moči,
v mislih le pečat
začaranega kroga-
Tisti dan sem začela verjeti v sebe.
V svojega Boga.
Znam začeti.
Ponovno zaŽiveti.
   Razumem kako je,
Ko preklinjaš ves svet in cel sistem.
Bila sem upornica in sama sebi največji problem.
Vzgojili sta me družba in ulica.
Še dobro sem čez prišla, bila sem srečnica.
Rock’n’roll.
V duši mladi a stari rockerji-so bili moj vzor.
Lepi spomini polni muzike in smeha in alko je bil takrat dobra uteha.
A bilo je vse prej kot to,
V meni borila sta se dobro in zlo.
Če imaš srečo,dojameš,
kako hitro ostaneš brez mej.
Berem naprej:
“16 letnica,naredila samoumor.”
Razumem tudi njo.
Verjameš, da zaslužiš si,
kazen ali ukor
v duši nastaja kamena kepa,
A noben te ne vidi,
ne sliši in nič ne ukrepa.
Težko dihaš in rabiš zrak.
Kako narediti tisti prvi korak,
če si v svojem svetu otopel postal?
Ostane senca od tistega sebe,ki si ga poznal,
Smrt je vedno bližje in postane edina želja in uteha,ki bi jo rad spoznal.
V tebi borita se angel in hudič.
Odločiš se.
Greš na vse ali nič
,samo da bolečina neha.
Duša, kot oglje,
barva premoga, bilo je srce.
V njej, ugasnil je zadnji plamen.
Odločila se je.
Brez razlage in praznih besed.
Samo počivaj v miru lepi angel.
Sliši se le mrtva tišina,
ki zdaj vesolju, veliko več pove.
Vem te.
In ni mi vseeno.
Do otrok,ne zdi se mi pošteno.
Zdaj vem sama.
Postala sem mama.
In ni dneva,da ne skušam še bolj
razumeti.
Grem objeti svojo hčero ,
ji vliti v srce čisto ljubezen
 in vero v njeno mladost in življenje.
Naj ve,da ji bom vedno stala ob strani.
Z ramo ob rami.
Objeli sva se in mala mi rekla je:
“Full te mam rada mami.”