Ventilatorju besed za petnajsti rojstni dan

0
223

»Vse, kar upaš, naj se izpolni, kar iščeš, naj se odkrije, kar si želiš, naj se uresniči, vse, kar v srcu čutiš, naj se v srečo in ljubezen zlije.« /Anton Krepek; Camino/

Spletno revijo Ventilator besed sem spoznala tedaj, ko sem se zavedela, da želim pisati in objavljati zapisano. Ustvarjalna pot Ventilatorja se je v tem času  razvijala, rastla in se spreminjala, a osnovna ideja je ostala  – spodbujati branje in radovednost ter širiti ustvarjalnost in zanimanje za kulturo med vsemi generacijami. To ji odlično uspeva tudi v sodelovanju z založniki, pisci, ilustratorji in kulturnimi ustanovami

Ustvarjalci revije; predvsem Vladka in Dunja, sta me sprejeli z odprtimi rokami, in mi ponudili sodelovanje. Moje zapisane besede so oživele in postale vidne tudi bralcem. To mi pomeni zelo veliko, zato se jima lepo zahvaljujem.

Želim podeliti besede, ki so se mi ob branju vtisnile v spomin  …

Veronika Simoniti: Balada o izmeri sence: »Vse se začne na črti, kjer se stikata tržaško morje in kovinsko nebo, kjer se s kraške planote skotali burja proti načipkani gladini … njegova razdalja do zvezd, ki je še tako močna burja ne more premakniti …   Plavolasa Elma je kot pozabljeni morski veter: ko najmanj pričakuješ, se z vso silo zažene vate, da ti žile napolni tisoč iglic … danes imam svetel dan …«

Kazuo Ishiguro: Klara in sonce: »Izgubila sta drug drugega. In mogoče sta prav zdaj, čisto po naključju, drug drugega znova našla … in objela sta se tako tesno, da sta bila videti kot en sam človek, in Sonce, ki je to opazilo, je po njima razlilo svojo hranilno moč…  Nebo je imelo barvo limon v skledi za sadje, potem pa se je znalo spremeniti v sivino skrilastih kuhinjskih desk. Krasno mora biti, če ne pogrešaš stvari. Ne hrepeniš, da bi se k čemu vrnil. Če nisi ves čas zazrt nazaj …  »Upanje«, je dejal. »Ta preklemanska stvar te nikoli ne pusti pri miru.« »Misliš, da obstaja taka stvar? Nekaj, zaradi česar je vsak od nas nekaj posebnega in individualnega?« … Vem, da to ni izgubljenost, kajti če si zaželim, lahko še zmeraj ločim en spomin od drugega in umestim vsakega v njegov pravi kontekst.«

Mojca Kumerdej: Gluha soba: »Prihajanje, odhajanje, čakanje. Iz zime vzbrsti pomlad in s pričakovanji in obljubami razpre v poletje, to pa utrjeno od razočaranj zdrsne v jesen, ko se narava zapira in se zdi, da z vse krajšimi dnevi tone in vse bolj izgineva. Tišina se zgošča. Težka, neprijetna tišina. Včasih nas je strah za druge, ker se bojimo zase.«

Laura Buzeti; Posuj se s pepelom vaših očetov:« Njena pegasta lica je ogrizel veter, ki ukrivlja veje dreves, posajenih med blokovsko naselje … Nekaj zastane ob njuni mizi, med kozarcema vodke in gina. Z njegovih ust zbriše nasmeh, počasi, da zbledi pred njegovimi očmi. Prsti se ovijejo okoli tople skodelice čaja … Njena zgodba je le šum, natisnjen v naključni kombinaciji črk in zlogov … Za njegovo lobanjo se mu misli nabirajo kot prah, ki poplesava v soju filmskega projektorja. Ta vrti scenarije, neštete scenarije, neštete možnosti.«

Deborah Levy; Vsega tega nočem vedeti; »Temnega oblačka za hribom nisem opazila, čeprav ga je veter nosil naravnost proti meni …  Glave se sklanjajo pred menoj, umikajo pogled. Ne vedo, kaj bi rekli, vsaka fraza v smislu »saj bo« je brez veze. Ognjena krogla počasi tone v morje, zadnji žarki pa božajo vejice cvetočih mimoz …  Vsak dan bi potrebovala nekaj minut zase in prostor zase, kjer bi izkričala vso bolečino …  Skozi priprto okno sem poslušala pomladno šelestenje bukve …  Na gladini se je v soju mesečine svetlikal plankton in srebrna svetloba je razbijala temino, ki se je razprostirala pred njo.  Visoko na nebu je zagledala luno. Njeno zalito obličje se je pod gladino popačeno raztegovalo v smeri valovanja morja. Zazdelo se ji je, da iz lunine  kamnite površine vstaja …«

 

Vsem ustvarjalcem revije Ventilator besed iskreno čestitam ob 15. rojstnem dnevu, veselim se nadaljnjega sodelovanja z vami  in  želim še veliko zanimivih tem in kvalitetnih vsebin.

                                                                                             Maja Drolec