Prvi pomladni dež gre čez ječo.
Črni galjot o življenju sanjari,
v stari nasladi mu duh gori.
V dežnih curkih ceste hitijo,
ulice, trgi domačega kraja.
V dežnih curkih se roka dotakne
neke kljuke, noga praga.
Iz dežja vstajajo znani obrazi,
že se oglašajo znane besede
iz megle in zmede jasnost vstane.
(Vitomil Zupan: 18.1.1914-14.5.1987)
