Vladimira Rejc: Potovanje nemih obrazov

0
313

Risbe narisala, opremila in oblikovala:

Marija Prelog

 

Grafično pripravila:

Ksenija Konvalinka

 

Pesmi Vladimire Rejc nastajajo v času, ki je prenasičen s konotativnostjo in referenčnostjo, zato je njihova preprostost in referenčna ogolelost sprva presenetljiva. Vladka ne išče velikih pesniških oblik in si ne prizadeva biti veliki teoretik poezije. Zato pa se nas njena poezija dotakne na povsem drugem nivoju, nekje v spominu, v podzavesti, v svetu, ki ga vsi poznamo, pa naj gre za otroštvo, prve spolne izkušnje, prvo razočaranje. V tem je preprosto odkrita in v svojih pesmih se nam razkriva ženska, ki življenje pozna in se ne sramuje ničesar, kar je v njem doživela, ker gre za življenje pisano z veliko začetnico. Ker na življenje in živetje gleda na tak način, se vzradosti ob loncu na sneženem možu in žaluje na pogorišču ljubezni. Vladka življenja ne razlaga z velikimi besedami, ker je bilo teh do danes verjetno že preveč. Raje naslika trenutek, ki jo je predramil ali se je je na tak ali drugačen način dotaknil, in zato meni, da je vredno, da ga sporoči naprej. Vladka na svoj minimalistični način drami nas, bralce, in nam kot šepeče, ali pa trese za rokav, vsekakor pa sprašuje, ali se zavedamo teh občutij, ki jih ima sama, ali tudi sami ob kakšnem neznatni prigodi občutimo to, kar občuti sama. Ne skriva, da je hedonist besede, da je estet, rojen proti koncu prejšnjega stoletja, in prežet z modernostjo, postmodernostjo, površnostjo, ki pa se ob vsej navlaki besed, informacij, nepomembnosti, vrača k bistvu, rojstvu, otroštvu, mladosti in staranju. Ne plaši je to, da je krhka, da je ženska, ki ima v moškem svetu, ki vlada tudi literaturi, svoj glas. Njen glas je vporednica Sapfinemu, ki se je oglašal ob zori evropske civilizacije, in hkrati enako antičen, kakor je bil v svojem času moderen glas stare aristokratke. Vladka ne prenese banalnosti in se pred njo zateka v slikovitost vsakdana. Poezijo odkriva v tleskanju mokrega asfalta in mimoidočih živopisanih dežnikih, saj se lepota, združljiva z bolečino in minevanjem, nikdar in nikjer ne neha. Vladkina pesem ni pesem velikega mesta in ne oddaljenih morskih pečin, ne daljnih spominov na otroštvo ali trenutne nostalgije: vse to se v njenih tri- ali štirivrstičnicah zliva v občutje, da zgolj je in da ima to pravico izpovedati. Verjetno je v tej pristnosti iskati razlog, zakaj se k njeni poeziji vedno znova vrnemo in nam je vedno znova draga.

 Barbara Vuga

 Vladimira Rejc, pesnica in literarna publicistka

Veselje ob izidu tretje pesniške zbirke mi burka globoko razmišljanje; dobivam občutek, kot da me je vedno več zunaj, pa vendar se v notranjosti ne čutim izpraznjene.

Ta občutek mi je ljub, ker me utrjuje v veri, da bom še pisala in se izražala v svoji najljubši zvrsti – poeziji.

Lastne pesmi pojmujem kot otroke svoje duše. Živim z že napisanimi in veselo pričakujem nerojene.

 

 

 

Odhajajoča gola silhueta.

Kot obraz brez telesa.

Kot polzeča prozorna sivina

med mrtvimi jesenskimi listi.

 

Živobarven ženski dežnik.

Škropljenje svetlečih kapelj.

Dvigajoče poželenje,

zastrto med delci padajoče žalosti.

 

Skozi osamljeno pokrajino

bežijo letni časi.

Dotikajoče nežne sence

so kot misli, ujete v stara drevesa.

 

Razbarvane barve jeseni.

Zlomljeni sončni žarki.

V utripajočih vekah

iskanje nežnosti.

 

Nemir v modrem očesu morja.

Nasmešek, zibajoč na vodni gladini.

Opojno leganje brezčasja.

Darilo poletnega dneva.

 

Počena struna violine.

Izgubljen žareč trenutek.

Umrle sanje

ravnokar ukradene samote.

 

Le šepetanje čolnov

moti izobilje molka.

Ta prevzetna izbočenost

prižiga neko življenje

na robu deževnega dneva.

 

Ljubeče božanje senc.

Trepet vitkih brez.

Oblivajoči žarki hladne jeseni.

Čez vse raztegnjena tišina.

 

Svetleča razmočena tla.

Lebdenje tihe glasbe.

Zbujajoči odtisi nekih sanj.

Tiho potovanje nemih obrazov.

 

Tleče upanje.

Dotik odhajajoče žalosti.

V dlani zakrit obraz.

Radoveden pramen svetlih las.

 

Spomin, vrisan v pokrajino.

V tančice ujeta svetloba.

Potok nestrpnega časa.

Čudežno razmočena utrujenost.

 

Izgubljena otroška rokavica.

Kukajoči drobci spomina.

Davno odletele ptice.

Razkošje obujenega prostora.

 

Šepet nemirnih borovcev.

Polizano modro nebo.

Odsev skrivnostne lepote.

Energija zgoščenega dne.

 

Barve ugašajočega dneva.

Senca negibne praproti.

Pretesni gumbi.

Hlastajoče življenje.

 

Zdolgočaseni obmorski mir.

Globoka razpršena tišina.

Potovanje davno izpete pesmi.

Odigrana nočna predstava.

 

Lesena gugalnica.

Zaraščena stara okna.

Osamljeni sončni žarki.

Omamljen jesenski dan.

 

Plahutanje vročih misli

skozi prekinjen sen.

V naročje vlažnega nemira

razpokana majska svetloba.

 

V mlado mahovje

potujoče bele kapljice.

V zamrlo trepetanje

izgubljena sinjina.

 

Šepet borovih iglic.

Vabljivi vonj nemih kamnov.

Radovedne modre oči.

Bledo morsko jutro.

 

Med baročnimi oboki

na stežaj odprta vrata.

V medli svetlobi

tavajoče izgubljene besede.

 

Obledelo upanje

Posušenih travnatih bilk.

Razočaran pogled.

Zamreženo okno.

 

Debele kaplje časa.

Na zidovih misli.

V medli luči.

Postaran koledar.

 

Božajoči dolgi prsti.

Objemajoči valovi domišljije.

Porumenela razglednica

lega na vlažno noč.

 

Nenaden pogled.

Magični blesk oči.

Skrivnostni obraz.

Oddaljena znana melodija.

Komaj rojeno sonce.

 

Rožljanje tekočih stopnic.

Bežen smehljaj.

Začuden pogled.

Davno odsanjan čas.

 

Razkošno posedovanje.

Zlomljene zelene veje.

Poželjivost sončnih žarkov.

Nežno zibanje.

 

Stare razglednice in pisma.

Ujete v okameneli tišini.

Razmetanega papirja.

Ležijo kot zamrli nasmeh

v davno posušenih solzah.

Pobeglega časa.

 

Priklanjajoče silhuete.

Na hladno železje lokomotive.

Priklenjeni pogledi.

Štetje postaj.

Zasanjanega potovanja.

 

Počivajoče misli.

V razprti blazini dneva.

Nemo tiktakanje korakov.

Zastavljena samota.

 

Modrozelena brezkončnost.

V brezvetrni tišini notranjosti.

Skrivnostna podoba večnosti.

V zrcalu mirnega očesa.

 

Skozi obarvani trak hiteče misli.

V deželi utripajočih črk.

Neskončno migotanje razgrnjenih besed.

Po skrbno zloženem papirju.

 

Utrinek v modrini pogleda.

Besede zajete v vetru.

Škrlatno obarvana otožnost.

Globina neizrečenega.

 

Cena: 20,00 €

Naročilo preko elektronskega naslova: vladka@ventilatorbesed.com