Mesec mine in zavem se, ko pogledam na koledar in si rečem – zapis, konec meseca, joj, pohiti. In kako lahko na hitro in na kratko povem vse? Ni mogoče. Izbrala bom nekaj prigod, polistala po beležki.
Obiskujem svoje nove sorodnike, družino po očetovi strani, doživljam svoje korenine, poslušam zgodbe o dedu in babici, prvič, zdaj, ko sem že sama starka. Moja družina je sijajna, vse imam rada. In vsi imajo vrtove in sadje in med, ponujam se za obiranje, pobiranje, trgatev. Kakor da bi začela v meni brbotati podtalnica, ki je do zdaj mirovala – pa kako zdravilna, osvežujoča je!
Pisma od vsepovsod, večinoma o boleznih in skrbeh, da me je kar sram odgovarjati s svojimi dobrimi novicami. Spomnim se neke stare pesmi, dvovrstičnice iz zgodnjega obdobja domislic: srečna sem – ali naj se ubijem. To sem napisala v času študija slavistike, ko je bilo treba misliti, da vsa poezija izhaja iz črnih globin podzavesti.
Catherine mi piše o svojem bratu in pripiše: sovražim ljudi, ki jamrajo, zlasti take, ki jamrajo o rečeh, ki so jih sami povzročili.
Se strinjam. Me to dela trdosrčno? Preprosto nimam več časa za jamranje, rabim svetlobo, toploto, da bom lahko sama čimdlje brez nuje po jamranju. Kako naj se drugače izrazim: vem, da me še marsikaj hudega čaka, nikoli ni bilo dobro v nedogled, a zdaj je dobro, tako kot je, naj ostane čimdlje. Tako želim vsem, ki jim je dovolj dobro, tistim, ki jim je res hudo, pa seveda želim izboljšanje. A pomagati ne morem več veliko. Neki mladi arhitektki sem dala sobo za nekaj mesecev, da si najde službo, ko bo spet lahko vzela nekaj v najem. To je največ, kar lahko. Pa še glede tega sem rekla, da samo za toliko časa, dokler me ne bo preveč motilo. Rabim svojo samoto, rabim mir – samo tu, v stanovanju, ga zares imam. Torej delim nekaj, kar mi ni odvečno. Prazna soba mi ni odveč, tudi če je prazna. Dajem mir, dajem čas, ko lahko gola vlagam breskve, ko lahko s knjigo poležavam v banji, pa nihče ne trka na vrata, ko grem lahko zgodaj spat, pa me ni pred nikomer sram lenobnosti in utrujenosti, dajem prostor, kjer lahko smrčim in bruham, kjer se lahko pogovarjam po telefonu, ne da bi kdo prisluškoval, kjer lahko slikam in sušim slike po tleh, kjer lahko pustim pižamo ležati na gojzarjih.
To je veliko. Ne, nisem škrta.
London. Spet. Šli sva z Alenko Sottler, ilustratorko, ki je prišla v finale v izboru za ilustratorja romana Tujec Alberta Camusa pri založbi Folio Society, ki tiska bibliofilske izdaje svetovnih klasikov (za angleško pisoči svet velja tiskanje v samo 1000 izvodih za ekskluzivno). Tekmovalo je več sto ilustratorjev z vsega sveta, Alenka je zasedla drugo mesto. To je izjemen uspeh. V prilogi Ona je bil prav tisti teden (prvi v juliju) objavljen intervju z njo. Kar tako, na pamet, jo lahko predstavim z omembo odlične nagrajene slikanice Pepelka, knjige Prividi, ki jo je delala skupaj z Nikom Grafenauerjem, in zbranih pravljic Svetlane Makarovič. Skratka, v čast mi je bilo, da sem smela biti priča njenemu uspehu.
V komisiji sta bila dva izjemna umetnika, ilustrator Quentain Blake in Simon Callow. Blake je znan predvsem kot ilustrator knjig za otroke Roalda Dahla (Matilda, Charly in tovarna čokolade – njegove knjige sem pred 30 leti pošiljala Niku Grafenauerju, ko je bil urednik na Mladinski knjigi in ki je potem poskrbel, da so bile sproti prevedene in objavljene – takrat še ni bilo interneta, seveda, založbe niso bile tako zelo na tekočem, kakor danes, jaz pa sem kupovala knjige za založbo s svojo majhno plačo, bila sem prodajalka kart na Kraljevi Akademiji, zato imela z možem marsikak prepir zaradi denarja, ker ni odobraval tega razsipništva). Simon Callow je vrhunski angleški igralec, ki ga spremljam že 40 let (prevedla sem njegovo knjigo Biti igralec, pravkar pa je izdal novo avtobiografijo My life in pieces). Videla sem ga na odru, že ko je kot mladenič igral Mozarta, v igri, po kateri je bil kasneje narejen film Mozart – tudi v njem igra, a ne več v vlogi Mozarta. Videla sem ga v predstavi vseh enainpetdesetih sonetov Williama Shakespeara (deklamiral je sam, vse v enem, kot celoten pesniški opus, osupljivo, pretresljivo, s to predstavo je potem šel na svetovno turnejo), nekaj let kasneje pa v predstavi o Charlesu Dickensu, ko je na odru sam odigral Dickensa kot igralca in pisatelja in povrhu še vrsto njegovih romanesknih junakov. Lani je v Edinburghu nastopal v monoigri Biti Shakespeare. Tokrat sem imela srečo, nastopal je v Londonu. Igro je napisal skupaj s profesorjem angleške literature Jonathanom Bateom. Predstavil je celotno zgodbo Shakespearovega življenja, kolikor ga je mogoče sestaviti iz skopih biografskih dejstev in domnevno avtobiografskih izjav v poeziji, dramah in komedijah, zraven pa še 40 likov od Julije iz Romeo in Julija do lika Bottoma, tistega imenitnega igralce v igri Sen kresne noči, ki hoče igrati vse, tudi leva.
Ta predstava me je spet vrgla v ljubezenski vrtinec – Simon Callow, angleščina in Shakespeare. Kakšno srečo imajo angleški šolarji, ki jih peljejo gledat to predstavo! Shakespeare kot na pladnju! Če bi imeli mi podobno predstavitev Cankarja, Kosovela, Murna … slovenskih klasikov … bi bilo več privržencev slovenščine in slovenske literature. Mladinska knjiga je pokazala nekaj volje s serijo knjig-albumov: Alma Karlin, Srečko Kosovel, na primer.
Razmišljala pa sem tudi, kako nepravično je posodobljanje Shakespearovega jezika, kar pravzaprav vsako prevajanje je. Prevajalec se izkaže, premaga izziv – po svojih močeh. Raztegne jezik, si vzame svoboščine – seveda tako naš jezik tudi bogati in krepi, a pogosto nastajajo skeleče spake. Saj res ne moremo vsi razumeti originala, a narobe je, da si predstavljamo, da smo videli Shakespeara, če smo šli gledat predstavo v slovensko gledališče (tudi vse predstave v angleških gledališčih niso shakespearijanske). Videli smo neko predstavo o predstavi. Jasno, da ne moremo vedeti, kakšne so bile predstave v času, ko je Shakespeare pisal in tudi igral v svojih igrah, a vemo dovolj, da nam je lahko jasno, da se Hamlet ne more pripeljati na pogreb Ofelije v črni limuzini. Ko sem v Londonu (mogoče 30-krat, dvakrat pa nisem bila zadovoljna – seveda moja malenkost ni nikakršno merilo) gledala Shakespearove igre, sem začutila, da igralci igrajo s hvaležnostjo, da imajo priložnost igrati v Shakespearovi igri, predstave so svečane, kot gledalka sem se počutila počaščeno, da mi ansambel predstavlja Shakespeara, njihovega največjega umetnika. Že scena! Za eno od predstav Sen kresne noči so oder prekrili s pleteno preprogo, trava je bila deset centimetrov visoka, cvetlice so bile kvačkane.
Ko pa sem na Bledu vstopila na razstavo Picassove keramike, sem bila užaljena. Nikjer ni pisalo, da so razstavljene kopije. Ta razstava je laž, žal, preračunljivo hlastanje po denarju. Posode so anemične, narejene šolsko, brez duha po človeku, kaj šele po umetniku, kaj šele po Picassu, slikal jih je impotentni birokrat. Pa primerjajo barvne posode s črnobelo grafiko! Češ da se Picasso ni razživel v barvi, dokler ni prišel v lončarsko delavnico. Blesavo. Pisasso je imel že več kot 50 let, ko je začel delati v lončarski delavnici, za sabo že opus vseh možnih tehnik in barv. Pa 8 evrov je vstopnina za dve sobici slabih ponaredkov. Da jih ni sram!!!!! Zanimive so samo reprodukcije plakatov za razstave posod, ki jih je Picasso prirejal v petdesetih in šestdesetih letih.
Naj se vrnem v London. Šla sem na retrospektivno razstavo Tracie Emin v Hayward Gallery (odprta bo še vso jesen), slikarko, ki jo tudi spremljam od prve razstave v osemdesetih. To je slikarka, o kateri sem že včasih pisala. Spomnim se, da sem bila šokirana, ko je razstavila krvave tempone in nepospravljeno posteljo, počasi pa sem jo začela razumevati, saj je posegla v izražanje ženskega sveta – avtobiografsko. Resnica je samo resnica posameznika. Začutila sem, da sva si blizu. Mene davi to, da nisem dovolj pogumna. Tracie je tank v ženski preobleki. Zato ne bom nikoli uspela v zahodnjaškem pomenu besede.
Tu je uspeh nekaj tako smešnega, da sem uspešna, ker ne uspem. Tukaj cenim samo zvestobo samemu sebi, vztrajnost, garaštvo. Skoraj sem pisala naši uspešni kiparki in keramičarki Dragici Čatež, da ji čestitam za razstavo v Tate Modern. Ustavila sem se, saj mi taka hudobnost ne bi prav nič koristila, pa tudi odleglo mi ne bi, če bi se spustila z njo v pogovor. V stalni zbirki je očitno njen epigon. Slepi prijatelj iz Maribora pa mi je poročal o otipavanju njenih kipov – nevarne trske, nič drugega.
Kdaj bomo spregovorili o golih cesarjih!
Precej del Tracie Emin sem poznala, nisem pa videla njenih kratkih filmov. Eden od njih je film o nevesti, ki zbeži s poroke. Tracie je po očetu Cipriotka, Turkinja, po mami Angležinja. Film se začne z nevesto v razkošni beli obleki, polepljeni z bankovci. Nevesta beži, teče po goli mediteranski pokrajini, med suhimi debli oljk, bankovci odpadajo, sezuje se, odpne se, odvrže vlečko … in se zgrudi na divjem odlagališču smeti. Nevesto igra Tracie sama. V drugem filmu se pokaže v kavbojski opravi, sedeča na konju na angleški obali, v svojem rojstnem kraju. Dolga pusta plaža, ona pa jaha počasi, ponosno, seksi proti sončnemu zahodu, country pesem v ozadju … ženska, ki upa biti zapeljiva. Novejši film pa je posnetek pogovora med njo in njeno materjo – a to je pogovor o splavu, o ljubezni, o njunem razmerju. Mama je pritisnjena ob zid, a se ne lomi pod hčerinimi očitki, temveč ji uspe pokazati zgodbe s svoje zorne točke. Obe sta samostojni ženski. Tracie sprašuje, kar bi marsikatera ženska rada vprašala mamo, pa ne upa.
Tracie, to svojo izbranko med angleškimi umetnicami, razumem tudi s pomočjo njenih kolumen v dnevniku The Independent, so tudi na internetu in objavljene v knjižni obliki.
Drugače pa – seveda sem skočila v trgovino Orle Kiely, oblikovalke, ki je začela s kolobučki, zdaj pa ima verigo trgovin z modnimi dodatki, torbice, cekarji, čevlji, keramiko in notranjo opremo, z oblekami in parfumom. Izhaja iz retro 70-ih , ki so bila oživljena na podlagi retro 50-ih let. Močni geometrični vzorci, stilizacije listov in rož, tudi humoristični tiski takratnih avtomobilov. Prodaja po vsem svetu. Ima že epigone – ko te nekdo začne posnemati, veš, da si uspel! Seveda ona ne izdeluje več ničesar, samo oblikuje, in še to s pomočjo računalniških čarovnikov in moža, ki ima močno trgovsko žilico. Še ena, ki je začela takrat kot jaz, jaz s keramiko, ona s tekstilom, Tracy z risbo in dnevniki, vendar sem jaz ostala v svojem skritem studiu na periferiji in hodila v službe, da sem zaslužila za glino, onidve pa sta skočili z glavo naprej.
Tako kot že na več načinov se je pri meni tudi glede mojega dela pokazala temeljna lastnost: prestrašenost, ki se me drži od najzgodnejšega otroštva. Kar naprej me je strah, kar naprej se nečemu odpovedujem, ker ne upam stopiti čez rob. Niko Grafenauer, eden redkih prijateljev, o katerih bi rekla, da me pozna, je že pred nekaj desetletji opazil, da imam v sebi neko ogrado. Ne dovolim si pljuskniti čez. Govoril je o transcendenci, a te ni, če ni pripeta na najintimnejše, najbolj tesno prilepljeno na jaz. Transcendenca je tudi nekaj relativnega – glede na kaj? Glede na tukajšnjost in zdajšnjost – če prav razumem.
Prav te dni pa sem strah vendarle premagala. Sprejela sem vabilo na lončarsko delavnico v Srbiji. Odhajam v Užice, v vasico Zlakusa, kjer imajo večstoletno tradicijo žganja posod na odprtem ognju. Izdelki so črni, odtenki ožgane sive. Morala se bom odpovedati barvi, glazuri, poslikavi, na kateri sem do zdaj temeljila svoje izdelke. Nikoli nisem marala modeliranja, delala sem na vretenu. Zdaj bom morala delati brez pripomočkov – samo glina, roka, oči, otip … Osem let ne delam z glino – razen nekaj delavnic za študente in mlade s poškodbo glave. Strah me je. Tudi vnaprej sram neuspeha. A moram iti. Moram si dovoliti tvegati. Moram si dati priložnost.
Upam, da bom šla tudi v Kragujevac, poklonit se gimnazijcem, ki so jih postrelili fašisti. In v Niš. Tam je kula, stolp iz lobanj. Turški časi. In na kakšno veliko tržnico. Zdaj je čas lubenic in paprike.
Vse čutim naenkrat: strah, veselje, radovednost.
