Sladkosnednost je v dobi popolnih, izklesanih teles prekletstvo. Ljudje, ki občutka nezadržne želje po sladkem niso občutili na svoji koži, s sladkosnedneži ne morejo sočustvovati. Pravi sladkosnednež se je pripravljen odpovedati pršutu, da bi v želodcu našel še nekaj prostora za potico in sladoled. Želja po sladkih jedeh je pri posameznikih, ki trpijo za sladkosnednostjo, tako močna, da opozorila zobne vile, kardiologov in diabetologov ne zaležejo kaj dosti.
Z uživanjem večje količine sladkorja v prehrani se ne povečuje le tveganje za sladkorno bolezen tipa dva. V zadnjem času je naraslo tudi število otrok, ki trpijo zaradi motnje pozornosti s hiperaktivnostjo. Čeprav je že definicija tega sindroma sporna, mnogi ji tudi oporekajo in za nesprejemljivo vedenje otrok krivijo slabe vzgojne metode in preveč popustljive starše, naj bi bila pri odpravljanju težavnega vedenja pri otrocih v praksi precej učinkovita dieta z živili, ki ne vsebujejo aditivov oziroma sladkorja ali kofeina.
Mnogi nutricionisti priporočajo, naj vsakodnevna prehrana temelji na živilih z nizkim glikemičnim indeksom. Vrednost glikemičnega indeksa za posamezno živilo je odvisna od tega, kako se v krvi dvigne raven sladkorja po zaužitju določenega živila. Če zaužijemo živila z visokim glikemičnim indeksom, se bo raven sladkorja v krvi hitro dvignila precej visoko. Naše telo bo na dvig sladkorja v krvi reagiralo tako, da se bo iz trebušne slinavke sprostil inzulin. Naloga inzulina je, da zmanjša količino sladkorja v krvi, presežni sladkor, ki ga telo ne potrebuje, pa predela v trigliceride, ti se nalagajo v maščobnih celicah, iz njih nastanejo maščobne blazinice in kompleksi zaradi prekomerne teže so tu. Če so nihanja ravni sladkorja v naši krvi visoka, je precej velika verjetnost, da bomo slabše razpoloženi, preganjal pa nas bo tudi občutek lakote.
Nič ni narobe z uživanjem sladkorja. Pravzaprav je uživanje sladkorja dosti bolj zdravo od uživanja umetnih sladil, nekatera od njih so dokazano kancerogena. Problem nastane, če zaradi našega načina življenja zaužijemo mnogo več ogljikovih hidratov, kot jih lahko sproti porabimo. Tudi neredno uživanje obrokov in sladkarije, s katerimi gasimo najhujšo lakoto med predavanji ali v pisarni, naše telo zelo obremenjujejo.
Da bi bila nihanja ravni sladkorja v krvi čim manjša, lahko sladkor v naši prehrani nadomestimo z drugimi sladili.
Med postopkom izdelave čistega, rafiniranega sladkorja nastane stranski produkt, melasa. V melasi se ohranijo vitamini in minerali, ki jih kristalizirani sladkor ne vsebuje. Ugotovili so, da se v melasi nahaja veliko železa, magnezija, bakra, mangana in vitaminov skupine B. Naše telo melaso zlahka prebavi in koristne snovi v njej brez težav absorbira, saj imajo omenjeni minerali v melasi naravno obliko. Vendar pa ima melasa tudi nekaj slabosti. Ima močno aromo in temno barvo, oboje pa vpliva na okus in videz jedi. Najbolje se obnese, če jo dodamo živilom kislega okusa, na primer pomarančam in limonam.
Pri kuhi in peki lahko uporabimo slad, ki ga pridobivajo s fermentacijo žit. Tudi fruktoza oziroma sadni sladkor se najpogosteje pridobiva kar iz koruze. Pri nakupu slada je treba paziti, da vam ne podtaknejo izdelka iz gensko spremenjenih rastlin. Najlažje se z okusom jedi zlijeta pšenični in rižev slad. Okus ječmenovega sladu boste v sladici verjetno zaznali.
Beli sladkor vsebuje dve tretjini več sladkorja kot agavin in javorjev sirup. Poleg zgoščenega in nesladkanega jabolčnega ali hruškovega soka sta agavin in javorjev sirup med najbolj zdravimi prehranskimi sladili. Agavin sirup pridelujejo iz cvetov agave, rastline, ki je sicer bolj znana kot glavna sestavina pri proizvodnji tekile. Prednost agavinega sirupa je, da nima vonja in okusa. Zelo primeren je za peko peciva. Visokokakovostno sladilo je tudi javorjev sirup, saj vsebuje veliko magnezija in selena, ki zvišujeta telesno odpornost v sezoni gripe. Obstajata dva tipa javorjevega sirupa. Temnejši javorjev sirup grad B ima rahlo grenak priokus, svetlejši javorjev sirup grad A ima blažji okus, ki spominja na karamelo.
Čeprav so naravna sladila, kot na primer agavin ali javorjev sirup, zelo zdrava, niso prav poceni. Sladkosnednežem pa vseeno ni treba posegati ravno po eksotiki. Za začetek lahko pri kuhi uporabijo več sladke zelenjave, korenček, bučke in sladko papriko. Jutranjo kavo z mlekom lahko zamenjajo z zelenim čajem, ki je precej manj grenak in ga ni treba sladkati. Namesto s čokoladicami si med obroki lahko postrežejo z mandlji in zrelimi jabolki. V pecivo dodajo rožičevo moko in tako nadomestijo čokolado. Vendar pa skušnjava nikoli ne počiva, pravi sladkosned je na trnih vsakič, ko zapazi košček čokolade, sladke jagode z vrta ali topel jabolčni zavitek. V najhujših primerih dieta ni dovolj, treba je uvesti še kakšno telesno aktivnost. Lahko pa se sladkosnednež tolaži z mislijo, da bo morda na teku, v fitnesu ali na jogi spoznal sorodno dušo, ki bo precej intenzivno razmišljala o kalorijah in vseh metodah, kako jih pokuriti. Morda se bo čez čas izkazalo, da sladkosnednost vseeno ni tako hudo prekletstvo, kot se je sprva zdelo.
Viri:
http://www.cenim.se/115-a.html (24. 5. 2010)
http://www.zazdravje.net/vprasanja.asp?art=98 (24. 5. 2010)
http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=240 (24. 5. 2010)
http://lifestyle.enaa.com/prikaziCL.asp?ClID=21382 (24. 5. 2010)
