Zadnji mesec, prvi mesec, ne gre mi od rok

0
321

Prazniki so mimo. Ne rečem, da sem trpela, a vesela sem, da lahko začnem popisovati nov koledarček – same prazne strani. Kakor da bi stopila v svež sneg. To ne pomeni, da bo v tem letu drugače, a puške zaenkrat še ne bom vrgla v koruzo.
Komu mar – tega ne rečem iz malodušja, temveč iz čistega realizma. Vsake toliko časa se mi to pisanje zdi tulež v veter. Kaj koga od vsega, kar imam v mislih, zanima? Vsak ima svoj klobčič, vsak iz svojega spleta, kakor ve in zna. Zakaj torej pišem? Zato, da sebi razjasnim kakšno stvar, kak dogodek. A če ne bi, bi bilo tudi dobro. Tako se otresem občutka samopomembnosti, z njim pa odpade občutek smiselnosti – česar koli.
Če nisem vase zagledana, lahko pišem o drugih ljudeh in o rečeh, ki se me ne tičejo, a brez upoštevanja sebe v vsem, kar je, vse drugo zaznavam kot raztreseno in tavajoče. Ne pravim, da drugi in druge reči nimajo smisla, če sebe izvzamem, sploh ne, a čutim samo s svojim srcem in samo o tem, kar občutim, lahko pišem.
Kako naj svoje pisanje sprostim, da bo seglo do drugih?
Ne vem, poskušam, samo poskušam. Dostikrat si rečem, da bom odnehala, potem pa pomislim, da bom odnehala samo enkrat, poskušam pa lahko znova in znova.
Bom pa tokrat bolj kratka. Preveč se je dogajalo, ne zmorem vsega zadržati v spominu. Nisem naredila nobenih zapiskov, nobenih skic. Sprostila sem se samo eno popoldne, ko sem opazila, da sem zakinkala med vožnjo. Ustavila sem, se zavila in zaspala. Pobralo me je za dve uri. Kljub mrazu, kljub ropotu. Na nekem groznem parkirišču.
Dober začetek. Če bo šlo tako naprej, bom to leto končala na smetišču karamboliranih avtomobilov.
Ne, ne, punca, končala boš v krasni postelji, ugreznjena v rožnate blazine. Čudovit ljubimec ti bo šepetal in ti mršil lase. Naslednje silvestrovo bo po tvojem okusu!

Prejšnji januar smo pokopali mojega očeta, Lojzeta Kolenca, na to silvestrovo pa očeta mojega Veseljka, Vučića Simonovića. V tem letu sta mi umrli tudi dve bližnji prijateljici, Inge Else Laird v Londonu in Ana Nuša Dragan v Ljubljani. Manca, ki pri Hospicu spremlja umirajoče, pravi, da smrt očiščuje odnose med ljudmi. Ne le živih do umirajočih, tudi odnose med preživelimi. Z vsako novo izkušnjo izgube sem spremenjena. To čutim zelo močno. Kakor da se moram nanovo učiti govoriti, hoditi, biti.
Postaja mi jasno: zdajle se učim pisati. Iz nič začenjam. Ne gre mi. Ne morem se prisiliti. Odteklo mi je veselje do življenja. A vendar: hočem, želim, moram.

Življenje je tudi lepo. Zlasti ko sem kje na robu, od koder vidim sončni zahod, kje ob vodi, ki odseva drevesa, kje v praproti do ramen, kje v travi do stegen, kje med rujem, med hmeljem, med trtami. Ali če si samo domišljam, da sem kje tako. Pa se zamislim, sedeč kje na kakšnem štoru. Vse to sem si privoščila! Ko kje obstrmim, ko zagledam ježka, ko zaslišim žolno, kako kljuva korajžno, odločno, takrat se resnično zavem sreče, da sem. Prelije me občutek hvaležnosti – do vsega. Sploh ne vem, komu naj se zahvaljujem. Vsemu, čisto vsemu.

Kaj bi dala, da bi bili vsi ljudje na svetu srečni, preskrbljeni, brezskrbni, upajoči. Da bi vsak imel nekoga, ki bi se mu lahko razdajal. In da bi nihče ne imel občutka, da je komur koli odveč. In da bi bili ljudje brez dolgov. In da bi s svojim delom zaslužili za kruh. In da bi vsi zaslužili še čisto malo več, da bi si lahko privoščili kakšno veselje. Da bi bili vsi lahko samostojni. In ponosni nase.
Velikanske želje imam.

Lotila sem se romanov Gabriele Babnik. Do zdaj sem brala samo njene eseje in članke v reviji Ampak in v Delu, nisem niti vedela, da piše romane: Sušna doba, V visoki travi, Koža iz bombaža. Pisateljica me sunkovito pahne v Afriko, natančneje v Burkino Faso. Moram pogledati na zemljevid. Seveda ne vem ničesar drugega o Afriki kot to, da je kontinent, da ima puščavo in jezera in slapove in savano in živali v safari parkih in da je poseljena z Afričani in da živijo v divjini ali v naseljih iz valovite pločevine ali pa v mestih, kjer so čudovite vile z bazeni skrite za visokimi ograjami. Afričani so temnopolti, a ne razlikujem različnih odtenkov temne kože. In kaj še vem? To, kar sem brala v romanih Doris Lessingove. Ona piše predvsem o svoji družini – bili so beli lastniki plantaž. Njihov spomin seže v čase prilaščanja zemlje, krčenja divjine. Spominjajo se krvavih osamosvajanj posameznih nacionalnih držav. Ostali so v Afriki v upanju, da bojo Afričani sami zmogli demokratično prenovo in ne bojo hujši rasisti od svojih imperialističnih zasužnjevalcev. Ne ločujem Afričanov po nacionalnostih. Ne ločim severnjakov od južnjakov, zahodnjakov od vzhodnjakov. Tudi Korejcev ne ločim od Mongolcev.
Vitomil Zupan je bil v Afriki v približno istem času kot Lessingova (šel je s tovorno ladjo okrog Afrike, 1972, in je napisal ciklus pesmi Zrna afriškega peska) – oba pišeta o Afriki, ki je v tistem času pravzaprav začela nastajati, vsaj v političnem smislu, vsaj po evropskih zamislih. Pri Gabrieli Babnik je Afrika, pol stoletja kasneje, že popolnoma drugačna, že dežela Afričanov. Prej je bila razkosan kontinent, zdaj je sestavljen kontinent. Pisateljica se osredotoči na nekaj ulic, kavarno, hišo pod mangovcem, to posodico življenja pa razpne do Evrope, do Pariza in Ljubljane. Čeprav mislim, da berem o Afriki in Evropi, se utopim v pripovedi o peščici ljudi, ki so po usodnih in čudežnih naključjih tesno povezani – fizično ali pa simbolno, preko spomina, preko sedmega čuta. Pravzaprav gre ves čas le za dva človeka in njuni družini. A vsak od njiju prihaja iz različnih svetov. Torej ne gre za zgodbo dveh ljubimcev, gre za dva različna kontinenta. Gre za vsestransko drugačnost, ki se skuša zliti v eno.
Vsi trije romani Gabriele Babnik so napisani na nenavaden način. Tako kot sta v ljubezenskem paru oba enakovredna, tako so enakovredne tudi njune pripovedi. Babnikova zapiše moški in ženski pogled na najbolj osebno in najbolj javno. Pripoved je zdaj v prvi, zdaj v drugi osebi, enkrat pripoveduje moški, drugič ženski glas. Enkrat ženska pripoveduje, kar je izvedela od moškega, drugič moški pripoveduje zgodbo ženske. Prepletata se preteklost s sedanjostjo, tukaj s tam. Velikanski del sveta, hkrati pa utrinki, skice, koščki dialogov, bežni gibi.

V soboto sem šla na trg, nič črnega misleč, pa so se pred občino gnetli ljudje. Kaj prodajajo? Tako so se včasih zbirali okrog gorečih hiš in čarovnic. Starejša gospa me vpraša, če je homoseksualnost nalezljiva. Ne, gospa, nalezljiva je dvoličnost, nalezljivo je sovraštvo.
Kaj pa če bi bile v večini družine goljufov, posiljevalcev, nagnusno smrdljivih prostakov? Bi potem preganjali srečne družine, ki so v manjšini (so in bojo), ki temeljijo na tihi predani ljubezni? In kam sodijo družine, kjer očeta ni ali ki jih je zapustila mati – smrt, bolezen, obup.

V veliki nevarnosti sem, da bom še sama postala zaripla. Gnusi se mi zariplost.
Zato moram hitro pomisliti na kaj lepega, hitro, hitro.

Potolažil me je nov film Woodyja Allena Polnoč v Parizu. Potolažil me je koncert skupine TerraFolk in na smeh mi je šlo, ko sem na poročilih ujela pogovor o neki zanimivi raziskavi onesnaženosti okolja in o vplivu na bodoče generacije. Govorili so o prvorodkah. Ženske, ki so rodile, so torej rodke. Drugorodke, tretjerodke. Torej sem jaz nerodka. Kaj so pa moški, ko dobijo prvega otroka? Enoplodki?

Hitro, hitro moram končati tale zapis. Jutri bom šla na Rožnik. Požvižgala se bom na vse. Odleglo mi bo. Mogoče bom zaspala na zimskem soncu.