Zamujam, seveda, ker se zgrinja name vsak dan nekaj, tako da sem raztresena in utrujena. vendar se ne pritožujem, seveda ne, saj bi bila slabe volje, če bi mi moralo biti dolgčas. Še vedno sem najbolj zadovoljna sama s sabo, če zdržim ves dan v pižami – če niti ne opazim, da se je stemnilo. Tako je bilo včeraj. Pregledala sem cel osnutek osnutka za knjigo o Vitomilu, zdaj mi preostane še urejanje fotografij in upoštevanje pripomb, ki jih bosta imela moja sourednika, Aleš Berger in Nela Malečkar. Lani ob tem času sem bila v Švici. Ko sem se vrnila, sem začela hoditi v NUK. Torej mi je osnutek vzel eno leto, imam še eno leto do izida. Izteklo se bo. Lahko grem za kak dan na podeželje!
Ne pravim, da vmes nisem kak dan tudi počela kaj drugega. Bila sem na dveh trgatvah, pobirala sem krompir, bila sem v hribih, prejšnji teden pa v Berlinu. Prijateljica iz Osla je bila na konferenci o globalni komunikaciji, nekaj v smislu naše stranke za trajnostni razvoj. Govorili so o nekem bistvenem preobratu celotnega človeštva. Precej apokaliptično. Na hodniku pa sem med fotografijami prejšnjih govornikov v tistem "gibanju", da tako rečem, videla tudi sliko našega Janeza Janše – iz prejšnjega mandata – mi niti ni bilo neprijetno.
Prijateljica je stara petdeset let, pa je šla že skozi raka na dojki, zdaj pa so ji vgradili še srčni pospeševalnik. Ponoči sem prisluškovala, če diha. Prišlo mi je na misel, da me je povabila zato, da se je počutila varnejšo. Mene – ker sem starka brez dela! No, če ni hujšega . . .
Berlin mi ni bil všeč – to rečem brez pomisleka. Nič ni narobe z mestom, tudi vreme je bilo lepo, tudi muzeji so bogati, a nekaj me je težilo – torej ni kriv Berlin, meni ni bilo všeč biti tam. Čeprav – ni mi žal, sploh ne. Olajšano sem se počutila, ko sem ugotovila, zakaj me bolijo noge. Kadar potujem, obujem črne vojaške škornje. Tukaj pa sem jih videvala na fotografijah v muzeju – nenadoma so se mi zdele hitlerjanske. Stopala so me pekla. Naslednje jutro sem čakala pred trgovino s čevlji v ulici, kjer sva imeli stanovanje. Italijanski čevlji, imeli so samo po en par vsakega modela, po eno številko. Prvi čevelj, ki sem ga vzela v roke, je bil v stilu angleškega moškega aristokratskega mokasina, semiš, kombinacija modra/bež. Moja številka. Tisti dan je deževalo, bila sem premočena, a brez bolečin. To je bilo prvič, odkar mi noga več ne raste, da sem čisto zares rabila nove čevlje!
V Judovskem muzeju sem bila šest ur. Muzej je nov, moderna arhitektura, tloris je nekakšen cik-cak labirint z mnogimi hodniki, mrtvimi koti in visokimi temnimi prostori z ozkimi razpokami, skozi katere prodira nebesna svetloba. En prostor je popolnoma prazen, neogrevan, prepušča samo pramen svetlobe – ki naj bi omogočil približen občutek groze jetnikov, ki so čakali na smrt. V vitrinah so posamezni predmeti ljudi, ki so izginili, prstan, ura, skodelica, fotografija, ime. V Londonu imam nekaj Judov za prijatelje, vse me je zanimalo. Njihova zgodovina je zgodovina cele Evrope, njihove selitve so paralelne današnjim selitvam množic. Predsodki so še živi. Najdlje sem se zadržala v kotu muzeja, kjer je "razstavljen" kip z naslovom Odpadli listi Menasheja Kadishmana. V enem od ozkih medprostorov je na tleh nekaj sto, mogoče tisoč železnih skulptur, ki so nekakšni diski, 20 do 30 cm v premeru, z izrezanimi liki oči, nosu in v krik razprtih ust. Rjavijo. Nametani so drug na drugega kakor listi pod drevesno krošnjo. Ko stopiš na to preprogo zgroženih obrazov, jeklo zahrešči, šelestenje suhega listja je pač nekaj čisto drugega. Srhljivo nazorno.
Kupila sem knjigo A Woman in Berlin, Ženska v Berlinu, ki jo je napisala neznana avtorica, novinarka, ki je pisala dnevnik v Berlinu prve dni po koncu 2. svetovne vojne, od aprila do junija 1945. najprej ga je objavila v angleščini leta 1954, bil je preveden v več evropskih jezikov, v nemščini pa je bil objavljen šele pet let kasneje in še to v Švici. Menda je bila zelo razočarana, ko je doživela negativen odziv pri Nemcih, ki so se sramovali zgodovine svojega mesta, zato potem ni več želela, da se knjiga tiska v času njenega življenja. Umrla je leta 2001, a do konca ni izdala svoje identitete. Kako je ostala anonimna – kako da ne morejo ugotoviti, kdo ta ženska je, saj ni bilo veliko novinark v tistem času, gotovo je mogoče ugotoviti njen slog, pa vsa tajna policija, ameriška in Ruska in Angleška, saj so bili vsi tam! Knjiga je svetovna uspešnica, velja za eno najvažnejših pričevanj o tem času nemške zgodovine. Posnet je tudi film. Berem. Berem. Spet bom morala prevetriti predpostavke. Imela sem sorodnico na Dunaju, ki mi je pripovedovala o vdoru Rusov leta 1945, a Anonimna iz Berlina mi daje misliti, da niso bili samo Rusi strašni, da tudi zavezniki niso bili samo sami milostljivi gospodje.
V tem muzeju je trenutno tudi retrospektivna razstava velikega ameriškega slikarja 20. stoletja, R. B. Kitaja, ki je živel tudi v Londonu. Ker je bil prijatelj mojega prijatelja, sem vseskozi vedela, kako je z njim. Leta 2007 je naredil samomor. Takrat sem se zelo začudila, saj je živel dobro, bil uspešen, dobival je velika naročila – tudi velikansko sliko za novo Britansko knjižnico, imel je krasne otroke. Slike sem gledala s tem velikim vprašajem: ZAKAJ? In slike odgovarjajo jasno, prepričljivo. Sam nekje zapiše: "Judovstvo imam v možganih. Judi so moji Tahitiji, moj Givernie, moj Dada, moja torija črte, moj izgubljeni horizont. Judovsko vprašanje je meja mojega izkustva, moja Romantika, moja nevroza, moja vojna, moj princip veselja (pleasure-principle) in moje koketiranje s smrtjo (death drive)." Drži se figuralike, a naslanja se na simbole, tudi na klišejske, razberljive podobe. barve so čiste, v ploskvah, kar izostruje jasnost. Senc ni. Tudi črt ni – razen v risbi in grafiki. Zanimivo je, da so poleg slik na razstavi tudi reference, izrezki iz časopisov, fotografije. Slika nekakšne kolaže, kakor tudi mislimo v podobah. Stavki so iz besed, ki prihajajo od vsepovsod, odvisno od okolja, trenutnega občutja, tako se tudi slikarju prikazujejo podobe, ki jih sestavlja v nekakšno celovito podobo občutja do tistega, kar mu misel kristalizira. Vesela sem, da so kustosi končno začeli upoštevati gledalca – pomagajo razumeti: a ne tako, da pač napišejo svoje mnenje ali razlago, temveč da odprejo slikarjevo beležko, notes, skicirko. Izkaže se, da je vsako umetniško delo avtobiografsko, če je umetnik zares iskren, če pa ni iskren, pa ni umetnik. Vsak opus je biografski. Vesela sem, da me ni več sram brati biografij in avtobiografij umetnikov. Nič sramotnega ni "spustiti se na nivo mesa in krvi" – saj tudi jaz gledam, berem poslušam s celotnim JAZ, zato tudi vse razumem drugače, kakor kdorkoli drug.
Skratka, Berlin je lepo pretresel žakelj, v katerem bivam – čeprav mi ni bil všeč.
Bila pa sem tudi v živalskem vrtu, v Ljubljani nimam nikoli časa. Razveselila sem se alpskih gamsov in svizcev. "Lej, takega sem videla pod Triglavom, lej, takole je čepel na skali!" sem vzkliknila. Prijateljica iz Osla je proti živalskim vrtovom, češ da so kruti. Se strinjam, a vsi otroci pač ne morejo v Afriko, sem rekla. Saj tudi vsi afriški otroci ne morejo v Pariz! Ja, se strinjam, a zdaj, ko so gamsi pač tukaj, v Berlinu, jih rada vidim. Malo je manjkalo, da se nisva skregali. Uporabljali sva besede dvoličnost, tiranstvo, nadutost, požrešnost, brezsrčnost. Na srečo sva vse pripenjali na temo živali, bolj kot ne sva namenoma preskočili podobnost z odnosom do človeštva in sveta v celoti. Ne bi prenesli resnice. Razpočili bi se.
Šla sem tudi v berlinsko filharmonijo. Imeli so nekakšen večerni promenadni koncert. Dirigent si je vzel čas in nam razložil, kaj bojo igrali, kako se je skladatelj lotil kompozicije, kdo ga je navdihoval, od koga se je učil. Podobno kot na razstavi Kitaja sem tudi na tem koncertu imela prijeten občutek, da je izvajalcem nekaj do tega, da jih bom razumela, da niso tam zaradi samih sebe, temveč zaradi publike. Ta povezanost, ta "biti skupaj", skupaj nekaj doživeti. In po koncertu je bilo za nas vse nekaj piškotkov in kozarčkov, tako da so se ljudje še malo zadržali. Pri nas se takoj poženemo v vrsto na parkirišču! Ali tečemo na zadnji avtobus. V Berlinu avtobusi čakajo pred filharmonijo in ljudi odpeljejo na vse strani. Tudi prihajali so z avtobusi, sploh nisem opazila parkirišča v bližini.
V Ljubljani pa je bil rojstni dan Mile Kačičeve. Založba Sanje je izdala nov izbor pesmi, čudovito, v svilo vezano knjižico, tudi zbirko v angleščini. NUK pripravlja razstavo v decembru. Ivanka Mežan, Štefka Drolc in Iva Zupančič so deklamirale Miline pesmi v Mali drami. Krasen je bil tudi film o Ivanki in Štefki – samo nek vrinjeni del, ki je najbrž nosil poanto, češ da to ni bila biografija o dveh igralkah, temveč film o dveh starkah, ki ju pač ti dve igralki igrata, samo ta del me je spravil ob dobro voljo: je škart? Všeč mi je bila počasnost, všeč mi je bilo, da si je bilo treba vzeti čas za gledanje in poslušanje. ženski si nista skakali v besedo, prepuščali sta se molčanju, tišini, vsrkavali sta naravo, ki jo je snemalec poklanjal tudi gledalcu s čudovitimi posnetki listov, neba, trave, rož. Ivanka na nekem mestu reče, da je pomislila, da je lepo da sta, da pač obstajata. Biti živ kot dar, kot prelepo presenečenje. In na koncu filma sem začutila to srečo, srečo, da sem, občutek, da je prav, da sem tudi jaz, da tudi jaz naseljujem ta svet.
Potem sem šla še v kino: Hope Springs (ne preveč ustrezno prevedeno – Kako zaščititi zakon – a ne smem kritizirati, saj bi se namučila, če bi hotela prevesti bolje). Odličen film – ne glede na to, da igra moja najljubša igralka Meryl Streep. Vredno se je potruditi – to je glavna poanta. Film je označen kot komedija – a ni čisto nič smešen, samo konec ima srečen – naj se posmehujemo uspehu dveh, ki sta bila pripravljena dati vse na kocko, da bi rešila zamirajoče razmerje? Steve Carell je odigral družinskega terapevta – naša Gabi Čičinović bi ga pohvalila. Mislim, da bi bil ta film še posebej primeren za tiste, ki nočejo v posvetovalnico, češ da nimajo problemov in pač ne vidijo, da prav v svoji slepi samozadovoljnosti onesrečujejo partnerja. Slepota jim tudi ne dovoli videti pasti, v katero so ujeti: v past navade, v past preživetja po principu najmanjšega odpora. V tem filmu se izkaže, da družinski terapevt pač ni nujno šarlatan, ki služi na račun ljudi v stiski. Najbolj pa mi je dalo misliti, da je tudi v najbolj težkih obdobjih življenja v dvoje vendarle nekje v vsem skupaj vendarle še ljubezen, tista prva, stara, izhodiščna. Najbrž je treba nenehno udejanjati tisto prvo, največjo, najedinejšo.
