Zdaj zdaj bo najdaljši dan

0
305

Ta mesec se ljudje delimo na tiste, ki smo bili na koncertu Philharmonia Orchestra London, in na tiste, ki niso bili. Opazila sem plakate in šla po karto iz nostalgije po Londonu, nisem spraševala, kaj bojo igrali, saj tako nimam ne posluha ne spomina in vsako glasbo slišim, kakor da jo poslušam prvič. Samo da igrajo! Samo da so iz Londona! Koncert je dogodek. Sedeti moram čim bliže, da vidim prste izvajalcev, da vidim gube suknjiča na hrbtu dirigenta.

            Ampak tokrat je bilo veličastnejše kot kdaj. Skladba z naslovom Žalna glasba Witolda Lutoslawskega je bila kakor veter nad odprtim poljem, zvoki so se prelivali kot barve, bili so posrkani v gost roj, ki se je spreletaval nad travo, kot oblak jate ptic visoko na nebu, ki se predaja toku zraka in dihanja Zemlje. Nobenega premora, samo trajajoča bolečina, milina, hlipanje. Veliko božanja, tolažbe. Na koncu nekakšno sprijaznjenje. Nisem mogla ploskati, bila sem razpuščena.

            Pri Simfoniji št. 7 v A-duru, op.92 Ludwiga van Beethovna so zatolkli tudi bobni, igriva vodilna melodija, tako se mi je vsaj zdelo, je izpodrivala glasbene misli, ki so se porajale kakor vrelci. Že te visoke številke govorijo o mogočnosti opusa tega skladatelja, leto nastanka – 1811 – pa o tem, da se ljudje ne razvijamo, temveč da je med milijoni pač nekaj posameznikov, ki štrlijo iz povprečja in krasijo svoje stoletje – glasbeniki, pisatelji, filozofi, znanstveniki, geniji pač, samorastniki ali pa plodovi čudežnih okoliščin, dozoreli pod vplivom dobrih učiteljev, časa – trdega v glavnem. Mogoče sem krivična, a v tem času ne vidim nikogar, ki bi tako izstopal, kot je na primer Beethowen v 19. stoletju – no, saj tudi njega takrat niso spoštovali, kakor bi si zaslužil. Tako kot niso prepoznali našega Prešerna, tako kot niso podprli Valvasorja.

            Misli pač, pravičnost je nedosegljiva.

            Mogoče sem bila pod vtisom prve skladbe med poslušanjem Beethownove vedra, srečna zaradi gole lepote.

            V tretjem delu koncerta pa so me "slike poganske Rusije", Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega dobesedno razrukale, da sem se plazila kot robavs in trepetala kot seme regratove lučke, da sem praskala, rjula in se brez prilagajanja nasmihala drobnim trenutkom tišine. Te je dirigent iz razgretih glasbenikov izsilil s komaj zaznavnimi gibi, ki pa so bili rezi z ostro mačeto po gostem praprotju mamutovske pokrajine. Bobni, velikanski, že na videz veličastni, so prigrmeli s tako močjo, kakor da bi se v dvorano zakadilo nekaj tisoč bizonov. Čutila sem njihov topot v srcu. Kakor da bi se dotikala strele, vedoč, da me ne bo izžgala.

            Ploskali smo močno, a nekako utrujeno. Nismo zahtevali dodatka. Ne bi zmogli poslušati. Bili smo naposlušani. Vsaj jaz. Ne vem, kdaj bom šla spet na kak koncert.

            Naslednji dan pa sem slučajno vozila  zvečer, slučajno prižgala radio in slučajno še enkrat slišala Posvetitev pomladi. Ustavila sem. Dala do konca naglas. Zjokala sem se. V avtu se počutim samo, na varnem. In zakaj sem jokala? Od sreče, da sem prejšnji večer ta koncert doživela. Hvaležna sem bila, da živim.

            Kako čudovit občutek! Ničkolikokrat mi knjiga ali pesem ali slika daje občutek sramu, da mi je znosno dobro, da živim bolje kot mnogi drugi, da nisem lačna, strgana, bolna. je to tisto, čemur pravimo, da nas dviguje, medtem ko nas nekaj drugega (že navadne dnevne novice) tlači?

 

            Pred koncertom je bilo srečanje PEN-a na Bledu. Ne rečem, da PEN ne nosi teže, pisatelji po svetu so v stiski in za mnoge je pot preko PEN-a edino upanje, da bo kdo slišal njihovo tožbo in se zavzel zanje. Tako je na primer letos na Bledu imela priložnost povedati probleme svojih kolegov egipčanska pisateljica. Njihov najhujši problem je nepismenost, 40%, med ženskami še višja. Pravi, da je bolj pomembno izobraževati ženske kakor moške, ker ženska predaja znanje svojim otrokom, moški ga pa uporabi samo zase. Se strinjam, čeprav je svet še vedno tak, da ga upravljajo moški. Ti pa naj bi bili vsaj izobraženi, če že niso človekoljubni. Pisateljica iz Kenije je govorila o jeziku. V Keniji je več kot 300 jezikov. Slučajno je v enem jeziku več časopisov, knjig, zato so tisti, ki razumejo ta jezik, bolj razgledani, zato pridejo na volitve v večjem številu in zato tudi zmagajo. Vloga jezika! In pomembnost svetovnih jezikov – angleščine, ki niti ni angleščina v angleškem pomenu, temveč neka spakedranščina, ki smo jo izumili ljudje, ki angleško niti ne znamo. Spet jezik! Tokrat se je zgodilo tudi to, da sta iz iste države – iz madžarske – prišla dva pisatelja, ki imata nasprotujoče mnenje o domači politiki, pripadnika pozicije in opozicije. Bili smo priča njunemu sporu. To mi je dalo misliti na spor med nami v zvezi z izključitvijo Janeza Janše. Spoznala sem, da ni vmesne poti, da se je treba pač postaviti na eno ali drugo stran in sprejeti odgovornost za odločitev. Jaz sem se izmikala, opredeljevala sem se glede na postopek, nisem se izjasnila, kaj menim o Janši. Tudi zdaj ne bom tega storila. Sramujem se nevtralnosti.

            Srečanje na Bledu ima simbolni pomen: srečujejo se pisatelji iz sprtih držav, iz držav, ki se vojskujejo. Prihajajo s strahom, da se ne bojo smeli vrniti. Nekateri. Nekateri pa seveda prihajajo zato, ker je Bled lep, ker se srečajo s prijatelji. Sklepajo dogovore glede prevajanja, udeležb na drugih srečanjih po svetu. Jaz v glavnem opazujem.

 

            Lotila sem se debele knjige – 730 strani, drobne črke! Lesley Pearse, Never Look Back – Ne oziraj se nazaj. Roman je bil napisan leta 2000, a se bere kot Dickens, le da so stavki krajši in jezik malce revnejši. Dogajanje je postavljeno v Dickensov čas: prodajalka vijolic v londonskem Covent Gardnu se kot varuška povzpne do družine srednjega sloja, ki odide v Ameriko. Oliver Twist v New Yorku in San Franciscu. Glavna junakinja uspe poslovno, je velika dobrodelka, a zgodijo se ji strašne osebne tragedije in velikanske ljubezni. Predala sem se, jokala od žalosti in srečne ganjenosti, na zadnjih straneh me je že preplavljal otroški ponos, da sem v nekaj dneh prebrala tako debelo knjigo. Nič me ni sram, da sem brala "limonado"! Pisateljica se je poglobila v zgodovino in je pač podala zgodbo na popularen način. Ne moremo vsi brati študij in referatov!

            Počasi pa se premikam skozi najnovejši življenjepis Ernesta Hemingwaya, Hemingway’s Boat Paula Hendricksona. Moški! Moški! Pa še pisatelj povrhu. Na take trzam, žal. In v drugi sobi imam načeta ljubezenska pisma Dylana Thomasa The Edge of Love. To je hudournik! Vsaka čast ženskam, ki so se dopisovale s tem pesnikom. Vsak stavek je iz dinamita s prižgano vrvico. Pesnici Pameli Hansford Johnson, prvi ljubezni, je pisal, da so mu njene pesmi všeč, ker v njih izjavlja, ne nasprotuje, ker ustvarja, ne razdira. Pravi, da so njene misli "vredne izražanja". O pesnikih nasploh pa na primer piše. "dandanašnji je vsak s pomanjkljivim znanjem angleškega jezika, s čutečnostjo v stilu Marie Corelli in s parom svetlih podob, natrošenih po vrstici, že pesnik. In ni mu treba srati v skrivnem kotičku, dodelijo mu mesto v Pesniškem kotu (upam, da nimaš nič proti vulgarni metafori)." Pesniški kot se nanaša na Poet’s Corner, na krilo v londonski katedrali, kjer so pokopani največji angleški pesniki in pisatelji. O svoji poeziji reče, da v njej ni besed, s katerimi bi lahko izrazil, kar želi izraziti, temveč so edine besede, ki jih najde, da lahko izrazi polovico tega, kar hoče izraziti. Skozi pisma v tej drobni knjižici potujem s pesnikom – to je viharnik povojne generacije, mojster prispodob, brezobziren kritik in rahločuten opazovalec. Kakšen odnos do žensk! Thomasu je ženska ključni verz vse poezije. Rabi bralko, občudovalko. Mora biti v odnosu. Mora pisati pisma ali pa biti z žensko. Dneve in noči.

 

            "Sovražim drobne, nepomembne moteče trenutke – pozabiti pismo, izgubiti beležko, droben padec, drobna napaka in razočaranje, ki se pojavljajo tako redno, kot misel na samomor, iz dneva v dan. Pozno zvečer, v zapuščeni zakajeni obmorski gostilni se nenadoma znajdem v družbi treh gnusnih mladih moških v barvastih srajcah, ki me prijazno prosijo za cigarete. Ker so videti natančno taki kot Wallace Beery v rahlo mehkejši podobi, jim dam cigarete in še za tri pire. Potem se nasmehnejo – oziroma pokažejo deset (ali manj) polomljenih zob (vsi skupaj) – in začnejo v pričo mene piti tiste prigoljufane tri pire, zraven pa zbijajo nesramne šale na račun dolžine mojih las. No, nič mi niso mar njihove komunistične ideje, ni mi mar, če so komunisti. A zakaj moje cigarete, moje pivo in moji lasje? Taki drobni dogodki mi dajo občutek šibkosti, majhnosti v deželi, polni robustnih barbarov. Preden me zapustijo, najbrž grejo v napad kake druge nebogljene osamljene osebe – mi povejo še nekaj, kar je baje umazan vic v veležanščini. To je bila pika na i in sonce je zašlo."

 

            So še druge reči, o katerih sem nameravala pisati. Večer za Silvestra Škerla v NUK-u, 110 obletnica rojstva intelektualca klasičnega kova, založnika in prevajalca. Velika poroka na podeželju, moj nečak. Prodaja zidanice mojega očeta, spet druga zgodba, kako se je gradilo v šestdesetih letih. In tisti teden, ko sem podala roko kupcu, so vlomili v kočico, meda kar v celo vrsto zidanic nad Mirno Pečjo. Zakaj se reče Mirna Peč? Menda je bilo mraz, pa so se mladi stisnili na peči. Oče pa je vpil: Mir na peč’! Pa prva solata na vrtu Francke, žene mojega očeta, čudovite prijateljice, moje druge mame. Stara je 89 let, pa okopava grede, velike kot postelje, kakšnih dvajset postelj, vse raste, plevela niti enega. Sestra mi je posadila rabarbaro! Kako lepo darilo! Tekla sem v Tivoliju, 5km, ženski tek DM. Tudi doživetje. Nisem vedela, da znam teči. Že v šoli sem sovražila tek. Ne zanima me biti prva, a ko nisem bila zadnja, sem bila vesela.