ŽENSKI POGLED NA NOGOMET

0
132

Že pri vstopu v dalmatinsko prestolnico, mesto Split, ob pogledu na vsemogočni grafit »Hajduk živi večno«, lahko tudi najmanj zainteresirana predstavnica nežnejšega spola kaj hitro zaključi, da splitsko srce, srce vseh prebivalcev tukajšnjega obmorskega mesta bije za ta večno znani klub – Hajduk. Za klub, ki je vrsto let osvajal naslove, za klub, ki bo 13. 2. 2011 praznoval stoto obletnico obstoja.

 

Tako je davnega leta 1911 skupina splitskih študentov, ki je študirala v Pragi, ustanovila klub. Ker pravijo, da je klub kakor človek, ki nosi svoje ime za vekomaj, so za pomoč pri izbiri imena zaprosili svojega profesorja, skorajda vdirajoč v njegovo pisarno. Profesorjev odgovor je bil kratek: »Glede na to, da ste vdrli nenajavljeno, brez trkanja na vrata, kakor pravi hajduki – uporniki, razbojniki, naj se klub imenuje Hajduk. Hajduk pomeni tudi junaštvo, poštenost, hrabrost in nudi zaščito šibkejšim.« In tako je bilo ime rojeno …

 

Le kateri pomemben državni praznik oziroma dogodek se je zgodil na današnji dan, sem pomislila pred nekaj leti, ko je mesto preplavila bela barva. Vsi oblečeni v bele majice, prometni zastoji na vpadnicah, ki vodijo do stadiona, hupanje, petje, veselje. Seveda, danes igra Hajduk! V tistem trenutku mi je postalo jasno, zakaj je družba iz sosedstva že v zgodnjih popoldanskih urah, tako rekoč v samem centru mesta pred manjšo trgovino pekla meso na žaru in se ogrevala za dvourno navijanje brez premora. Tedaj sem razumela, zakaj so nekateri sodelavci na bolniški ali pa so morali zaradi »neodložljivih« obveznosti predčasno zapustiti delovno mesto.

Tako bučnega spodbujanja, ki večinoma vodi v nekajdnevno izgubo glasu, ne glede na uspešnost sezone, toliko emocij, energije, solza, pa naj bodo zaradi radosti ali žalosti, še nisem doživela. Namreč takrat nisem razumela, da je Hajduk njihov ponos, njihovo izročilo, ki se je prenašalo iz ust do ust, iz roda v rod, tema, pri kateri nihče ne ostane ravnodušen, tema, s katero se prične pogovor z neznancem, to je klub, ki mu je tukajšnje prebivalstvo predano, klub, s katerim se le-ti poistovetijo in skupaj z njim dihajo. To je klub, za katerega so prebivalci pripravljeni plačati podražitev kruha, samo da ne bi predsednik kluba, ki je hkrati tudi lastnik znane verige splitskih pekarn, prodal trenutno najboljšega nogometaša drugemu klubu.

 

Pred leti me je moj dragi peljal na prijateljsko tekmo Osijeka in Hajduka, le zato da bi doživela vsaj kanček atmosfere, ki prav gotovo ni bila tako »strašna«, kot pa tedaj, ko se soočita dva večna rivala – Dinamo in Hajduk. Tako lepo je bilo opazovati mlade družine, ki so skupaj z najmlajšimi bodrili svojega favorita, medtem ko so pozni popoldanski žarki obsijali njihove obraze. Seveda moram priznati, da mi je koncentracija popuščala in da je moj fokus kaj hitro prešel iz igrišča na občinstvo in navijače. Seveda se mi je kot takratni nepoznavalki nogometa poleg družinskega ozračja v spomin vtisnil le dogodek, ko je eden od igralcev sodniku naključno zabil žogo v mednožje.

 

Nedavno se mi je sodelavka potožila, češ da je njen partner iznenada spremenil plane, kljub že nekaj dni vnaprej planirani predstavi v gledališču in to „le“ zaradi tekme. Z njo sem podelila nasvet o tem, kako uživati spremljajoč nogometno tekmo, ki sem ga prejela od moje prijateljice, za katero sem mislila, da je vročekrvna nogometna navijačica. Torej, nikakor ni dovoljeno zamuditi začetka tekme, kjer kamera ob himni zabeleži vse sodelujoče na terenu. Od teh si izbereš favorita, ki ima najbolj skladne telesne proporcije. Navijaš zanj in upaš, da bo ob zadetku v mrežo, kljub rumenemu kartonu, slekel svojo preznojeno majico in ti pokazal svoje špartansko telo. Nedolžno igro je kaj hitro sprejela ter mi že ob spremljanju ene od naslednjih tekem poslala sms sporočilo: »In kaj zdaj? Moj favorit številka 17 je ravnokar izpadel!« Ups, vendarle sem jo pozabila opomniti, da mora vedno imeti v rokavu še drugega aduta.