Zenyoga

0
121

 Ob nedavnem obisku Ljubljane sem že v tako natlačen urnik zavoljo lastnega užitka vrinila še uro zenyoge, yoge, ki sem jo spoznala pred slabima dvema letoma v Splitu in se tako rekoč vanjo zaljubila. Brez nje ne mine teden. Še do takrat sem bila tiha upornica yoge, misleč da se tista prava fizična aktivnost mora odvijati ob tempiranih ritmih glasbe, ob vpitju trenerja, ki ti požene kri ter hkrati povzroči izbočenje vseh vratnih žil in tiste slavne žile – s katero ima Julia Roberts bojda težave – čelne žile, ki ob zasoplem dihanju divje utripa. Živalska energija spreminja telo v mehanični organizem, ki mora, čeprav ni pripravljeno, izvesti prav vsako vajo. Razmišljaš le o tem, ali boš pravilno izpeljal celotno koreografijo, ali pač bodo vsi opazili tvojo raztresenost, ki je posledica napornega delavnika, hkrati pa ob brezglavem vrtenju pozabljaš, da moraš dvigniti levo in ne desno nogo, medtem ko neposlušne roke s težavo sledijo nasprotno smer gibanja nog. S tem sem imela pogosto težave! Enostavno ne zmoreš vedno spužvasto vsrkati vseh novih korakov oziroma aktivirati tisti del že tako okupiranega mozga, ki je zadolžen za koordinacijo. To je kakor v avtu, ko, saj veste kdo, pogosto rečemo desno, mislimo na levo. Da zadeva ne bi bila preveč enostavna, pa poleg tega še opletajoč z roko sovozniku kažemo pravo smer vožnje.

 

Tako sem tistega spomladanskega dne, ko sem zvedela za diagnozo, ki je bila posledica nekaj letnega vrvečega načina življenja in kopičenja stresa, zavrtela številko znanega yoga centra v Splitu, kjer sem, na moje veliko presenečenje, namesto nežnega, umirjenega glasa, spremljajočega z OM zvenenjem, prejela zvočno klofuto odrezave voditeljice, ki ni razumela moje namere o udeležitvi yoge »kar sredi leta«, če zato, po njenih besedah, obstajata september in oktober. Začudim se nad njeno ironičnostjo, saj bi ona vendarle morala vedeti, da poučuje disciplino, ki usklajuje um in telo, disciplino, ki mora vedno biti na voljo Tebi in Tvojem telesu, ti nuditi široko paleto vaj in te popeljati na različne stopnje vzvišenosti ali celo razsvetljenstva.

 

Nisem se dala! Že z drugim klicem dobim to, kar iščem. Dobim še več! Najdem učiteljico v pravem pomenu besede, ki me na nevsiljiv način popelje v osnove zenyoge, njenega izvajanja v tišini, katero naš um ob celodnevnem zvonjenju telefona, škripanju gum in cviljenju mopedov, sirenah, šumenju, odmevih še kako potrebuje. Potrebuje jo kot biser školjko. Šele takrat se zaveš opičjega skakanja misli iz ene veje na drugo, kot da te skrb, briga, misel samo pasje povoha, te izzove in že se umakne na drugo, pa na tretjo vejo in tako neumorno skozi celo džunglo.

 

Vdih in izdih te umirita. Zopet si ti Ti! Z otroškimi očmi ponovno zaznavaš okolico in občutiš emocije. Vidim klovna na kolesu, ki se vrača domov, njegova veselo narisana usta se zaradi zaskrbljenih misli povesijo, deklica z igrivimi očmi entuziastično pripoveduje mamici, ki v odsotnih mislih sešteva stroške, o njenih zgodah v vrtcu, ribič s srčnostjo barva svoj drugi dom in mu naklanja spoštovanje…

 

Zazdelo se mi je, kot da je zenyoga v Ljubljani prepojena z načinom življenja v prestolnici, ki se odraža v hitrejšem tempu komplicirano izvedenih vaj, dihanju soudeleženk, ki ga skorajda ne slišim…toda one slišijo mene. Mogoče pa je občutek takšen le zaradi moje vezanosti na Split, na tamkajšnji spokojni prostor, nedaleč od rive, kjer nas učiteljica ne nek način duhovno hrani z enciklopedijo vseh svojih življenjskih modrosti. Pravijo, da se Učitelj pojavi v trenutku, ko je učenec pripravljen. Jaz sem svojo zagotovo našla!