Greg Mortenson & David Oliver Relin: Tri skodelice čaja
Kaj delamo in kako to počnemo je vedno v največji meri odvisno od tega, KDO smo. Zato me že desetletja zanimajo ljudje, ki navdihujejo, ki premikajo meje v naših glavah, ki nam sporočajo, da je mogoče, čeprav večina misli, da nikakor ni. Vizionarji. Idealisti. Utopisti. Kakršen je Greg Mortenson, katerega zgodbo je popisal novinar Relin v več kot 400 strani obsegajoči knjigi večjega formata s poetičnim naslovom Tri skodelice čaja in podnaslovom Poslanstvo enega človeka za širjenje miru … ena šola naenkrat (Sanje 2010). Knjiga pripoveduje o navdušenem ameriškem alpinistu Gregu Mortensonu, ki mu leta 1993 ni uspelo osvojiti vrha druge najvišje gore na svetu K2 na severu Pakistana. Popolnoma izčrpan je zataval in prišel v vasico Korfi, zadnjo človeško naselbino ob vznožju ledenika Baltoro, vzpenjajočega se do K2. »V siromašnem okolju, prepredenem s kočami iz blata in kamenja, se je tok življenja Mortensona in severnopakistanskih otrok za vedno spremenil,« piše Relin. In tudi življenja bralcev te strašne, milo lepe knjige, se bodo vsaj malce spremenila …
Rdeča nit pripovedi nas vodi od tiste prve noči ob ognju skromne kočice prek grajenja šol v nemogočih gorskih razmerah, najprej v severnem Pakistanu, na koncu leta 2003 že na področju od ameriških bomb uničenega gorovja Afganistana, kjer dr. Greg, kot ga kličejo domačini, postavlja že več kot petdeseto osnovno šolo predvsem za deklice, vmes pa je zgradil še številne zdravstvene postaje, obnovil bolnišnice in šole, te postavil tudi v begunskih taboriščih, pomagal je zgraditi most, obnoviti razrušene ceste … Zgodbi lahko sledimo po internetu, in preberemo, da je Mortenson do lani ustanovil še več kot stopetinštirideset šol (!) na podeželju Pakistana in Afganistana, ki nudijo izobraževanje več kot 64 tisoč otrokom, tudi deklicam, za katere pred tem družine niso niti pomislile, da bi se izobraževale.
Čudež? Morda na začetku, ko se je dr. Greg odločil pomagati revnim domačinom, ki so pomagali njemu, in bil edini, ki je držal obljubo. Čemu vse se je odrekel, da je zbral denar! Delal kot medicinski tehnik ponoči na urgenci, a si niti preproste sobe za počitek ni privoščil, spal je kar v starem avtomobilu, kopal pa se je v javnih kopališčih, oblačil si ni kupoval, na najpomembnejši sprejem, ki mu je prinesel donacijo uglednih in slavnih, je prišel brez nogavic … Ženske se za takega »klošarja« niso zanimale, dokler ni srečal duše dvojčice, se z njo že ob prvem srečanju pogovarjal ure dolgo, šel k njej v stanovanje in tam ostal, dokler se čez šest dni nista poročila. Zdaj imata krasno hčerko in sina, žena ga podpira in razume, čeprav je dr. Grega večino časa na poti in visoko v skalnatih gorah. Čudež? Uresničitev vesoljnega zakona (karme) pač: Kar seješ, to boš žel. Dr. Greg žanje obilo, dvakrat je bil že predlagan za Nobelovo nagrado za mir, denar za gradnjo se vedno pravočasno nabere v njegovem Inštitutu za Srednjo Azijo.
Res da Tri skodelice čaja govorijo o daljnih krajih, v katerih divjajo vojne, opustošenje, pobijanje nedolžnih civilistov, zlasti žensk, otrok in starih ljudi. A kjer dr. Greg postavi šolo in fundamentalistični islamski talibani začnejo pošiljati deklice v šolo in žene na delavnice šivanja, se vse spremeni. Ni več nasilja, ker zdaj ljudje s pomočjo izobrazbe začnejo upati, da imajo tudi oni prihodnost. Zato dr. Greg, katerega starša sta počela podobno kot misijonarja v Afriki, pogosto poudarja: Izobrazba je ključ. Opismeniti prebivalstvo pomeni prižgati upanje v njihovih srcih. To pa je univerzalno sporočilo. Tudi za našo razsipno in pogoltno potrošniško družbo Zahoda. Kajti pisati morda še (komaj) znamo, smo pa izgubili kompas za smisel bivanja. Našega osebnega in vsega sveta. Bombe na Pakistan in Afganistan letijo iz naših letal, teroristi se rojevajo iz obupa, ki smo ga povzročili grabežljivi imperialistični Zahodnjaki. Nasilni mladostniki ubijajo sebe in druge zaradi enakega brezupa kot talibani – ne vidijo v prihodnost, ker gledajo v temo brez Luči …
»Za človeka, ki je dosegel tako veliko, ima Mortenson nenavadno majhen ego,« pravi Relin. In za to gre, pa naj živimo kjerkoli na tem božjem svetu – za manjšanje ega! Tri skodelice čaja ponujajo obilo učnih ur. Predvsem o pozornem opazovanju in poslušanju drugih, o spoštovanju njihove tradicije, o usklajenem delovanju v ritmu njihovih src in ne svoje volje. Prva Mortensonova lekcija je lahko spodbudna tudi za nas. Da bi bili bolj vztrajni in potrpežljivi, da bi bolj zaupali drugim. Kar dr. Greg v začetku ni znal, hotel je, da zgradijo šolo hitro, po ameriškem ritmu. Pa ga je hadži Ali podučil: »Če v Baltistanu želiš uspeti, moraš spoštovani naš način življenja,« je rekel in popihal tekočino v svoji skodelici. »Ko z Baltijem piješ prvo skodelico čaja, si mu tujec. Po drugi skodelici čaja postaneš častni gost. Pri tretji skodelici čaja postaneš del njegove družine, in Baltij je za družino pripravljen narediti vse, celo umreti,« je nadaljeval in svojo dlan prijazno položil na Mortensonovo. »Doktor Greg, moraš si vzeti čas za tri skodelice čaja. Morda smo res neizobraženi, nismo pa neumni. Tu živimo že stoletja in smo preživeli.«
Tako je hadži Ali dr. Grega naučil, kako naj se ustavi, in da je poleg graditve šole pomembno graditi tudi odnose. »Naučil me je, da se moram še veliko naučiti od ljudi, s katerimi delam, predem bom lahko začel upati na to, da jih bom jaz česa naučil.«
