Vedno moraš biti omamljen. Če nočeš občutiti strašnega bremena Časa, ki lomi tvoja ramena in te sili k tlom, se moraš omamljati brez prestanka. Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali s krepostjo, to je tvoja izbira. A omamljaj se.
Baudelaire
Veliki francoski simbolistični pesnik Charles Baudelaire (1821–1867) je bil za časa svojega življenja na slabem glasu – tako zaradi svoje poezije kot tudi zaradi življenjskega sloga. S poezijo je rušil tabuje v francoski literaturi, ki je bila do takrat vklenjena v verige zapoznelega romanticizma in toge vzvišenosti. V francosko poezijo je vdihnil modernost in drznost, utrip velikega mesta in temne plati spolnosti. Vsi francoski pesniki od Rimbauda naprej so njegovi dolžniki.
Zaradi pesniške zbirke Rože zla (Les Fleurs du Mal) so ga celo spravili pred sodišče (kot pred njim Flauberta), ker naj bi s to knjigo žalil javno moralo. Francoska družba tistega časa se ni bila sposobna soočiti s temnimi platmi življenja, ki so bile Baudelairu glavni navdih. Pisal je o obsesivni spolnosti, o estetiki ženskega telesa, o lezbični ljubezni in o drogah. Tematiko je črpal iz lastnega življenja, saj je bil takratni Pariz primeren kraj za boema njegovega kova – če se je le gibal v pravih krogih.
Med leti 1843 in 1845 je mladi Baudelaire živel v elegantnem starem hotelu Pimodan, kjer je bil njegov sosed premožni in uveljavljeni slikar Fernand Boissard. V slikarjevih bogato okrašenih sobanah se je sestajal t. i. »Klub uživalcev hašiša« (Club des Hachichins), katerega člana sta bila poleg Baudelaira in Boissarda tudi Théophile Gautier in Honoré de Balzac. Obred uživanja hašiša se je začel tako, da je gostitelj ponudil obiskovalcem koščke te droge, ki so jo pojedli, potem pa čeznjo spili kavo in si privoščili lahko večerjo. Sledilo je čakanje na učinke hašiša, na katerega so se umetniki različno odzvali. Balzac ga ni maral preveč, Baudelaira je fasciniral kot medicinski pojav in miselni eksperiment, v Gautierju pa je omama vzbudila ustvarjalnost in imela velik vpliv na njegovo delo.
Svoje izkušnje z uživanjem hašiša in drugih substanc je Baudelaire po vzoru angleškega pesnika Thomasa de Quinceya opisal v knjigi Umetni paradiži (Les Paradis Artificiels), ki je izšla leta 1860. V njej se ukvarja z učinki, ki ga imajo vino, opij in hašiš na um razmišljujočega človeka in opisuje sanjske vizije, ki jih povzročajo. Te halucinacije, včasih čudovite, včasih strašne, lepo ponazarjajo prelepe, a lažne svetove ekstaze, katerim so se predajali umetniki in intelektualci tistega časa. Ko je primerjal učinke hašiša in opija z učinki vina, je Baudelaire zaključil, da »vino dviguje voljo, hašiš pa jo uniči.«
Velja poudariti, da Baudelaire v drogah ni iskal navdiha za svojo besedno umetnost. Vedno je trdil, da je pisanje trdo delo, ki zahteva treznega in marljivega človeka. Učinke hašiša in opija je opisal zelo prozaično, skoraj znanstveno. V pismu materi je zapisal: »Zdi se mi, da sem napisal nekaj odvratnega. Kako strašno je, da sem si pridobil intimno vedenje o teh strupih, ne da bi se naučil načina, kako iz njih izvleči več talenta.«
