Ob morju je bilo mesto, ki je imelo samo enega mačka. Ta maček pa je bil smetišni maček, saj ga nikjer niso sprejeli. Saj še vedeli niso kaj je maček, mislili so da je to nekakšna čudna žival. Niso ga cenili. Tako je pač ta maček živel od odpadkov. Ker pa se nikoli ni videl v ogledalo ni nikakor vedel kakšen je. Venomer je ugibal kakšen je ali kaj zna. Ko je videl ptice kako letijo, je poskusil tudi sam leteti. Skočil je in nerodno mahal z tačkami. Tako je živel. V dvomu. A nekega dne je šel počasi raziskovat svet. Šel je ob obali morja. Ni dolgo minilo, pa je zagledal ribe, ki so skakale iz vode. Vzbudile so njegovo pozornost. Gledal jih je kako plavajo. Zdele so se mu tako svobodne in lepe. On pa je bil zaprt in omejen. Hotel je postati kot one! Šel je na bližnji pomol, kjer jih je bilo več. Najprej jih je opazoval kako plavajo, in si mislil »to pa le ni tako težko!« Revček je skočil v vodo in upajoč mahal z tačkami proti ribam. Trudil se je a nikamor ni prišel, le potapljati se je zaćel. V hipu mu ni bilo več do plavanja, ni maral vec vode, a bilo je prepozno! Tam je nas maček umrl. A ribe ki so ga videle so osupnile, kako pogumen je bil. Zato se ga na tistem kraju še sedaj spominjajo.
»Je bil en muc kosmat.
Podnevi hodu spat!
Ni vedu kakšen je,
je gledu na ribe!
Je gledu v vodo,
Njegovo usodno!
Lahk obžaloval bi to,
Da skoču je v vodo!
