Damjana Kenda Hussu: Hrast za dva

0
30

Dragi bralci Ventilatorja besed,

podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.

Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.

Gremo naravnost med črke in v gozd!

Damjana Kenda Hussu

Foto: Peter Uhan

  1. poglavje

Visoko nad gozdom

 

Miška Brie je besno zabrisala milo v kad, da je voda visoko pljusknila in jo poškropila. Tako se ji je jeza – hočeš, nočeš – ohladila, da je zbrala voljo za delo. Perilo je bolj utapljala kot prala, ko je priletela šoja Frflja.

»Takoj lahko začneva z vajami, če mi pomagaš ožeti perilo,« ji je priliznjeno predlagala Brie.

»Kako si pa ti to predstavljaš! S perutmi? Nič ne bo,« jo je zavrnila šoja.

»Ga bom jaz ožel,« sta zaslišali Juniperja, ki je prišel izza hrasta.

»No, saj si pravzaprav rekel samo, naj ga operem, o ožemanju ni bilo govora,« se je oglasila Brie. »Poleg tega pa bi s Frfljo kar začeli z vajo, kajne?«

»To bi mi zelo ustrezalo. S sestrično Brbljo, sva zmenjeni za piknik.«

Škrat Juniper je hitro ožel perilo in nato šoji na nogo privezal košarico.

»Pripravljeni na polet, v košaro in gremo!« je ukazala šoja.

Začuda jo je miška ubogala brez obotavljanja. Zamižala je in kmalu začutila, da sta se dvignili.

»Odpri oči,« ji je prigovarjala Frflja, »drugače se ne boš znebila strahu.«

Brie je počasi odprla eno oko in potem še drugo. Videla je, da letita nizko in počasi. Šoja je imela prav. Zdaj, ko je gledala, je strah izpuhtel. Naravnost čudovito in veličastno se ji je zdelo, da leti.

»Zdaj pa višje,« je rekla Frflja in miška ni imela nič proti.

Tla so se oddaljila in naenkrat je pod seboj zagledala vrhove dreves.

»Kako velik je gozd! Lep je od tukaj,« je pripomnila.

»Na tistile jasi živi srnjak Slednik s svojim tropom. Za onimi najvišjimi hrasti je Brinova jasa, kjer se vsako leto ob kresu zberejo škrati in vile,« je šoja Frflja miški razkazovala okolico. »Med tistim skalovjem je brlog medvedke Rjavke. Prav simpatična gospa, dokler je ne razjeziš. Si že slišala, kako si jo je hotela privoščiti lisica Spletka?«

»Ne, škrat Juniper mi ničesar ne pove. Samo pridiga mi ves čas,« je posmrkala Brie, da bi se vsaj šoji zasmilila.

»Hja, rekla bi, da znaš ujeziti škrata in še koga drugega. Na primer mene,« je rekla šoja očitajoče.

»Sploh ne. V resnici sem zelooo prijazna, moraš pa razumeti, da se je včasih treba postaviti zase,« je hitela zatrjevati miška, ki je ugotovila, da je na tej višini bolj varno in pametno, če se do šoje vede vljudno in prijateljsko. »Kako je bilo potem s tisto lisico?!«

Šoja je z navdušenjem začela pripovedovati, saj je končno naletela na nekoga, ki jo je pripravljen poslušati. Čvekala je na dolgo in široko, Brie pa je ni prekinjala. Poslušala je in se očarano razgledovala iz košarice.

»Utrujenost čutim,« je na lepem spoznala šoja Frflja in zajadrala na tla. »No, ti je bilo všeč?«

»Polet je bil imeniten, tvoja zgodba pa še imenitnejša. Mi boš povedala še katero?«

»Bom videla. Če bom imela čas,« se je pretvarjala šoja, kakor da ji ni preveč do tega, v resnici pa bi ji kar takoj povedla prav vse po vrsti. »Popoldne, ko se vrnem s piknika, te lahko obiščem.«

»Krasno!« je rekla Brie tako navdušeno, da se je šoji od veselja kar zaiskrilo v očeh.

»Kako je bilo?« je vprašal Juniper, ki je prihitel iz hišice in si roke brisal v rumen predpasnik, ki si ga je nadel vedno, kadar je pripravljal zdravila.

»Mislim, da je nared za pot domov,« je rekla šoja Frflja.

»Potem bom pa nocoj poiskal sovo Alfabeto,« se je odločil škrat Juniper in spretno odvezal košarico s šojine noge.

»Da ne boš kolovratil okoli, jo lahko jaz poiščem. Zadnje čase jo muči nespečnost in tako je podnevi budna,« je povedala šoja in razprla peruti.

»Se vidimo popoldne,« je še zaklicala z višine.

»Zakaj pa pride popoldne?« je škrat vprašal miško.

»Povabila sem jo. Zgodbe mi bo pripovedovala,« je povedala miška.

»O, ne! Njenih zgodb ne morem več poslušati,« je zastokal škrat. »Vso zimo prihaja na toplo v duplino in čveka in čveka.«

»Boš kaj dobrega skuhal, ko bova imela gostjo pri hiši?« se Brie ni zmenila za njegov obup.

»Ne, samo mulo bom kuhal,« je pikro dejal škrat.

»Kaj pa kosilo?« je zanimalo Brie.

»Saj še ni poldne.«

»Zakaj morava kositi ravno opoldne? Tvoje zabetonirane navade so nekaj najbolj nesmiselnega na svetu! Kdaj pa kdaj bi lahko jedel tudi ob drugem času. Recimo takrat, ko sem jaz lačna.«

»Potem bi lahko kar naprej kuhal,« se je nasmehnil Juniper. »Zdaj moram nujno do konca pripraviti zdravila. Če bi rada jedla pred poldnevom, znosi dračje v ognjišče pri vodjaku. Prav?«

»Prav! In tudi zakurim lahko,« se je navdušeno ponudila miška.

»To pa niti slučajno ne! Bi rada požgala ves gozd!?«

Miška je malce užaljeno gledala za škratom, a je med nabiranjem dračja zadevo hitro pozabila. Po glavici ji je šlo le še to, kako dobra bo tista dieta.