Dim Zupan: Zbogom Ostržek

0
162

Bilo je izmenično oblačno in deževno.

Vreme, ko človek nima kaj pametnega početi. Še posebej, če so domače naloge že napisane.

Gašiju, ki je bil sicer Gašper, pa so mu tudi v šoli vsi rekli kratko kar Gaši, se tudi risati ni več ljubilo. Pobarvanke so pa tako brez zveze. Za one v vrtcih.

Po kratkem nalivu so dežne kaplje prenehale škrebljati po oknih.

Gaši je z upanjem v očeh odprl vhodna vrata. Da bi preveril, če so se že nabrali kakšni mulci v drevoredu. Kjer so se ponavadi zbirali.

Seveda ni bilo še nikogar. Samo luže so se lesketale na cesti.

Že je razočarano hotel zapreti vrata, ko je na predpražniku zagledal siv kupček. Ki se je čudno tresel.

Ko je pogledal malo bolje, je videl, da je bil siv kupček v resnici do kože premočen mucek, z velikimi zelenimi očmi, ki so otožno gledale v ta neprijazni hladni mokri svet.

Potem se je oglasil s tenkim slabotnim glaskom.

Dvignil ga je v dalani in ga odnesel v dnevno sobo.

“Mamica, poglej, kaj sem našel pred vrati …”

Cela družina se je zbrala, posebej očija je bilo težko prepričati, da sme mucek ostati.

“Tudi ime sem mu že dal,” je oznanil Gaši, “to bo moj Ostržek, ker je tako drobcen in nebogljen.”

Res je bil drobcen in nebogljen, ampak samo na začetku. Imel je strašen apetit in je vidno rasel. Postal je samozavesten mlad muc, ki je ponosno krožil po hiši. Tudi na dvorišče so ga že spustili, a se je vedno hitro vrnil domov. Če so bila vhodna vrata zaprta je glasno zamijavkal in s šapo popraskal po vratih. Nadzoroval je pisanje domačih nalog in spal pri Gašiju na vzglavniku.

Prva beseda, ki jo je izrekel Gaši, ko je prišel iz šole, ni bil dober dan, ampak, kje je Ostržek.

Do tistega dne, ki ga Gaši ne bo nikoli pozabil.

Zaman je klical Ostržka, ki je vedno takoj pritekel. Obhajale so ga temne slutnje. Ki so se žal uresničile.

Ko je vstopil oči skozi vrata, je v roki držal mlahavo sivo trupelce.

“Ob cesti je ležal. Avto ga je povozil,” je oči komaj zadrževal solze.

“Neeee! ” je kriknil Gaši, “to ne more biti res. Ne našega Ostržka, saj je bil še majhen …”

“NIč ne moremo narediti, kar je, je. Pokopali ga bomo na vrtu.”

Gaši se je zvil v klobčič na kavču in nezadržno jokal.

Mamica ga je pobožala po laseh:

“Kar joči, ljupček, vem, kaj je žalost, ko sem izgubila mamo, tvojo babico. Žalost je treba odžalovati, le čas počasi zaceli rane.”

“Ampak mamica, mene to tako boli,” je posmrkal Gaši.

“Če hočeš, ti bom kupil novega mucka,” ga je poskusil potolažiti oči.

Gaši je skočil pokonci:

“Kako moreš reči kaj takšnega. Ni ga mucka na svetu, ki bi lahko zamenjal Ostržka. Za vedno bom ostal žalosten in se ga vsak dan spominjal …”

“Kaj misliš, da je nam kaj laže. Vsi smo imeli radi Ostržka. Vsem je hudo.”

“Kajne mamica, da ga ne bomo nikoli pozabili.”

“Nikoli!”