Turkizni diamant – izvir reke Cetine

0
197

Ob spletnem iskanju izletnih točk v okolici Splita se je moj pogled ustavil na čudovitih fotografijah najglobljega izvira Cetine, najdaljše dalmatinske reke, ki svojo 105 km pot začenja v podnožju gorovja Dinare. Je možno, da je barva izvira tako turkizna, ali so fotografije res dodobra obdelane z raznimi filtri? Oboževalec neke znane facebook strani, ki objavlja čudovite destinacije iz vsega sveta, je komentiral, da fotografija izvira Cetine posneta z dronom izgleda sicer veličastno, toda hkrati zastrašujoče zaradi globine, ki je zaradi bistre vode še kako vidna s prostim očesom. Sama globina znaša več kot 115 m; do tu so jo namreč raziskali potapljači. In ko na sliki vidiš plavalca, ki se v pozi mrtvaka namešča za popolno fotografijo, te zmrazi, pa ne zaradi zelo hladne vode, temveč občutka, da ga bo nevidna sila potegnila v še neraziskano globino izvira. Na lastne oči sem želela preveriti ta fenomen. Čeprav je bilo to nedeljo vreme spremenljivo, sem vseeno upala, da bom doživela vsaj delček lepote prikazane na teh slikah.

Pot nas je vodila do vasi Cetina, 7 km od mesta Vrlika, kjer smo pred samo končno destinacijo imeli možnost opazovati velike črede ovac, s pastirjem in pastirskimi psi, ki so jo varovali in skrbeli za njeno neokrnjenost. Prizor je bil naravnost čudovit. Z vsakim sprehodom v naravo prejmemo veliko več, kot pa smo morda iskali ali pričakovali. Pot nas je peljala mimo cerkve Sv. Spasa (Sv. Odrešenja), ruševin starohrvaške cerkve, zgrajene v 9. stoletju, ki je eden od najbolje ohranjenih spomenikov zgodnjesrednjeveške sakralne arhitekture na Hrvaškem. Po turški zasedbi leta 1492 je bila cerkev močno poškodovana, tukajšnje prebivalstvo pa se je umaknilo v mesto Vrlika. V 17. stoletju so območje okoli cerkve naselili ljudje iz Bosne (muslimani, Srbi in Hrvati grko-katoličani), večinoma pravoslavci, katerih grobovi so danes pomešani s starohrvaškimi.

Le nekaj sto korak naprej pa nas je čakal in pričakal – v vsej svoji lepoti obsijan turkizni diamant dalmatinskega zaledja – izvir reke Cetine. Gledaš in se ne moreš naužiti lepote, ki jo s svojim plesom modro turkiznih barv prinaša to rečno brezno. Loveč sapo ne veš, ali bi ga gledal s prostimi očmi, ali čim večkrat zabeležil trenutek skozi kamero mobitela, boječ se, da bo le-ta izginil zaradi oblakov, ne razmišljajoč o raziskavah, ki so potrdile, da se v naš spomin intenzivnejše vrežejo trenutki, kadar jih gledamo direktno in ne preko tehnoloških naprav. Povzpeli smo se na vse možne vzpetine, da bi lahko občudovali ta prizor iz vseh možnih kotov. Šele ko mine prvi val evforije ob pogledu nanj in se umiriš, začutiš še globje spoštovanje in povezanost. Nicholas Sparks je dejal: “‘It is life, I think, to watch the water. A man can learn so many things.”

Izpolnjeni z globokim notranjim doživetjem smo se na poti domov ustavili še na Perućkem jezeru, prvem velikem umetnem jezeru na kraškem terenu površine približno 15 km2, ki je nekoliko ukrotil reko Cetino pred poplavami in ki predstavlja prvo akumulacijo elektroenergetskega sistema reke Cetine. Perućko jezero vabi ljubitelje narave na kampiranje, ribolov, vožnjo s kajaki in še kaj. Z odkrivanjem narave odkrivate tudi sami sebe. Kadarkoli vas bo pot vodila k temu delu Dalmacije, obiščite turkizni diamant in ostale lepote tega kraja. Verjemite, da vam bo vaš duh hvaležen.

Nebesa niso samo nad glavo, ampak tudi pod nogami.