Plesna predstava Dotik, izraelskega režiserja in koreografa Ramija Be’era, ki je bila premierno prikazana lansko leto na 56. festivalu »Splitsko ljeto«, se je letos na odru hrvaškega narodnega gledališča v Splitu prikazala že kar šestkrat.
Rami Be’er je rojen v družini glasbenikov v izraelskem kibucu Gat’ton. Čeprav je od malih nog igral violončelo, se je odločil za plesno kariero. Ples je študiral pri Yehudit Arnon, ustanoviteljiciKibbutz Contemporary Dance Company. Be’er se je kompaniji priključil leta 1980 kot plesalec in koreograf, leta 1996 pa je prevzel mesto umetniškega direktorja.
Be’er je znan po tem, da za svoje predstave sam oblikuje svetlobne efekte ter dizajnira kostume in scenografijo in tudi predstava Dotik v tem ni izjema.
„Vsi elementi predstave (gibi, kostumi, scena, svetloba) ustvarjajo zasebni svet, v katerem vsak gledalec najde nekaj zase. Gledalce pozivam na potovanje, na srečanje s samim seboj. Pravzaprav koreografijo lahko gledalec najbolje doživi skozi lastno emocijo in iz lastne perspektive“, je dejal Re’em.
Kakor v prejšnjih predstavah Be’er tudi v Dotiku ni gledalcem predstavil neke zgodbe, vendar je z izvedbo le-te mnoge pustil brez diha. Tematiko svojega novega projekta je prikazal skozi samo nekaj ključnih pojmov, kot so konflikt, vojna, nežnost, ljubezen, spomini, odnos posameznika in družbe ter odnos med pari. Be’eru pomeni glasba tisto, iz česar vse izhaja, ples pa jo uteleša. Namreč zanj je vsako poslušanje glasbe hkrati tudi poriv za vizualizacijo, ki zvok pretvarja v gibanje. Gibanje je govor telesa, Dotik pa je njun nagovor k skupnosti v dinamičnem univerzumu. Ko je vizualizacija narejena dovolj predano in iskreno, je to kar preostaja scensko združevanje zvoka in gibanja v neko novo organsko celino. V predstavi dominira sodobna eklektična glasba izvajalcev kot so Oliver Messiaen, Recoil, Radiohead, Laibach, A Silver Mt Zion Memorial Orchestra And Tra-La-La Band.
V svojem pristopu Rami Be’er teži k modernemu plesu, v katerem se koristi celo telo, tako da ne naglaša posameznih elementov ali korakov. Prav zaradi svojega neklasičnega pristopa želi v gledalcu prebuditi oseben doživljaj predstave, kar mu zagotovo uspeva, saj splitska publika še vedno pomni nepozabni predstavi Magnuma in Screen Saver.
Kakor vse Be’erove predstave je tudi Dotik scenska čarobnost, v katero so vsi scenski elementi stopljeni v atraktivno in impresivno celino, brez jasno definirane zgodbe, s publiko pa komunicira z jezikom asociacij, s katerim želi spodbuditi k odpiranju lastnega notranjega sveta vsakega gledalca. Nevsakdanja predstava, ki je resnično vredna ogleda!
