Pa se je začelo! Tudi Granado je objela pomlad, letos nekoliko deževna, vendar Špancev to prav nič ne moti, saj je pomlad čas, ko Granada zadiši po cvetju, soncu, praznikih in festivalih. Ko posijejo prvi sončni žarki, se ulice napolnijo z množicami najrazličnejših obrazov, vendar na žalost to obdobje sovpada tudi z obdobjem, ko moramo študentje resno poprijeti za knjige. Pa kaj zato, reče večina od njih. Tudi jaz.
Ko nekega večera ob globokem prebiranju študijske literature zazvoni telefon, se na drugi strani zasliši glas: »Rea, danes se v Mestnem teatru začne festival tanga. Se mi pridružiš?« In tako sem tudi jaz pustila knjige, kar tako, eno nad drugo, se mi je preveč mudilo. Na enaindvajseti mednarodni festival tanga v Granadi. Pet večerov plesa in glasbe največjih argentinskih imen sveta tanga je (še bolj) popestrilo to prekrasno andaluzijsko mesto, ki nikoli ne preneha utripati v ritmu kulture. Seveda si nisem uspela ogledati vseh predstav, sem pa zato poslušala nasvet nekega prijatelja, oboževalca tanga, ki je izbral po njegovem mnenju najboljši program in mene, skoraj popolno nevednico na tem področju, spoznal s svetom argentinske glasbe.
Večer je tako otvoril pevec klasičnega tanga Cacho Soler ob spremljavi izjemnega pianista Roqueja Martíneza Ríosa, ki nam je vsem že ob prvem odigranem taktu vzel dih. Še posebej meni, zvesti (bivši) pianistki, ki me je, po resnici povedano, veliko bolj kot zven glasu prevzela melodija tega sanjskega instrumenta. Je pa zato malce za tem naredila neverjeten vtis s svojimi vokalnimi sposobnostmi Anabella Zoch, ena najpopularnejših pevk tanga današnjega časa. Za ljubitelje in neljubitelje: poiščite jo, poslušajte jo, ne bo vam žal. Vsem nam je bilo v čast, da smo jo imeli možnost poslušati v živo, njej pa je bilo v čast nastopiti pred granadskim občinstvom ali, kot pravi sama, da je občutek, ko glasba združi ljudi, nepopisen: »Kontrabasistka je prišla iz Madrida, harmonikar je prišel iz Córdobe, kitarist je prišel iz Barcelone in jaz sem prišla iz Seville. Vsi mi pa smo Argentinci!«
Da je bil večer popoln, so nam za konec postregli še s polurnim plesnim nastopom dveh velikih imen plesalcev tanga, Eugenie Usandivaras in Lea Calvellija s soplesalci.
Da vam ta imena nič ne povejo, popolnoma razumem. Se mi pa zdi vseeno pomembno, da vam jih predstavim in s tem potiho izrazim spoštovanje do njih, ljudi, ki so s svojim glasom, instrumenti in telesom predstavili dušo te tako privlačne južnoameriške države.
Tako sem polna energije in prežeta s tangom zapustila Mestno gledališče in začela razmišljati, spet o Granadi in o njeni kulturni razsežnosti. Če sem v prejšnjem članku pisala o mešanju arabske kulture s špansko, želim tokrat te dimenzije še razširiti, saj nam dajejo raznorazni festivali čudovito možnost, da spoznavamo ne le bližnje, ampak svetovne kulture. Vendar vam ne želim naenkrat razkriti vsega tega, kar se dogaja po granadskih ulicah in gledališčih. Kar naj vas malo daje firbec, mogoče pa vas prime in me pridete obiskat.
