… pravi glavna igralka v Bostonski navezi (neposrečen prevod Bostonskega zakona; izraza, ki se uporablja za skupno gospodinjstvo dveh žensk). Četudi v hiši ni nobenega moškega, se jih neprestano opravlja in se o njih govori, jasno – vedno in povsod, tudi v domiselni viktorijanski komediji priznanega ameriškega dramatika Davida Mameta, ki je našla pot iz zaledja Broadwaya v London, Limo in deset let po krstni izvedbi tudi v Ljubljano.
Delo je polno zgoščenih inteligentnih in ironičnih ostro ritmičnih dialogov, ki spominjajo na besedni pink-ponk v posvetnem salonskem žargonu. Duhovito igro sta prispevali Silva Čušin in Nataša Barbara Gračner kot Ann in Claire – vase zagledani prijateljici, ki ju tu in tam predrami iz njunega intimnega sveta le služabnica Catherine (Maša Derganc). Njun mir kali s trivialnimi temami, kot so razbite skodelice, izguba nedolžnosti, pokvarjen štedilnik, lepa mucka in tako naprej. Sicer pa se drama plete med odnosi, pohlepom, nečistostjo, izsiljevanji – kdo bo koga, zakaj in za koliko – ter velikostjo malega sveta. Groteskna podobnost s slovenskim prostorom je razvidna iz majhnega kroga ljudi, v katerem se poznamo vsi.
Bostonska naveza je hecno resna predstava, v kateri dobra igra močno preglasi osnovno komunikacijo. Fino ubesedenje v kombinaciji z močnima glasovoma glavnih igralk je podprto s prožno govorico teles: od romantično melodramatičnih poz do izbruhov nestrpnosti in nejevolje.
Predstavo si bomo zapominili tudi po tem, da je zadnje delo scenarista Damijana Cavazze, ki je preminil še pred premiero dela v režiji svojega očeta.
