Če si mislite, da so odrske deske oguljena stalnica gledališč, si oglejte uprizoritev Plesa na vodi v MGL, ki se za razliko od vseh ostalih dogaja v bazenu. Pravem velikem plavalnem bazenu, ki ima celo stopnice, kot smo jih vajeni iz kopališč.
Predstava je drzna. V vseh ozirih. In mokra. Celo strop so naučili curljati in kapljati. Nemogoče postane mogoče, če za delo poprime prava ženska ekipa, ki v glavne tri vloge postavi moške: Jureta Henigmana, Gregorja Grudna in Mateja Puca, ki so ne le odlično plavali po odru, ampak so tudi sicer dobro opravili vsak s svojim likom ter ga prepričljivo upodobili. Fantje so skozi celo igro vlekli paralele iz svojih različnih življenj na skupno stičišče, ki je hkrati tudi svetišče, počivališče, pribežališče, razsodišče – ljubljeni bazen.
Delo češkega dramatika Davida Drábka Ples na vodi je zgodba o življenju znotraj življenja. Drama vsebuje nekaj ironičnih prehodov in odkriva temačno in zastrto vizijo generacije pri tridesetih: stiska, gnev, beda. Je zgodba o odmaknjenosti, osamljenosti, odkrivanju identite in idealov, iskanju vrednot ter lastnih poti. In o jazu ter o njegovi ranljivosti, ko se strgajo niti med ljudmi. Drama se ukvarja tudi s pomenom pajdaštva in vrednoto prijateljstva ter njegovo močjo za ohranitev socialnih vezi.
Zraven izvirne in globoko izpovedne scenografije pritegne v predstavi pozornost tudi televizija. Pomen medija kot manipulacijskega orodja in sredstva za komercializacijo kulture in poneumljanje ljudske množice.
Pripoved o treh prijateljih, ki skupaj na skrivaj trenirajo ples na vodi, so na slovensko sceno postavile Barbara Hieng Samobor – tokrat ne le kot direktorica gledališča, pač pa tudi režiserka – dramaturginja in scenografinja: Petri Pogorevc in Veber, kostumografinja Jelena Proković ter Sanja Nešković Peršin, ki je poskrbela za koreografijo.
