O karakterjih v odrskih delih režiserja Matjaža Zupančiča sem v gledališkem listu prebrala, »da so njihove poteze vselej izrisane ostro, v širokih, hitro prepoznavnih zamahih. Osebe so nedvomno smešne, vendar ne zabavajo. Pravzaprav so izrazito nesimpatične«. Tako mi je ostala v spominu črna komedija, ki je ni uspela obarvati niti dobra igralska zasedba, v kateri so še posebej izstopali Gašper Tič kot Mocart, Mirjam Korbar Žlajpah v vlogi Karmen in Tanja Ribič, ki je zaigrala Vesno.
V igri, ki je bila napisana posebej za Mestno gledališče ljubljansko, se je spet opominjalo na razpoke v sodobni pohlepni družbi ter na kronično pomanjkanje vrednot. Zgodba se plete med egocentričnim kapitalističnim dobičkarjem na eni strani ter delavci, sodelavci in poslovnimi partnerji na drugi. V odlično uprizorjenih seksualnih odnosih je očitno, da sta uspeh in neuspeh tesno povezana ter kako porozna je lahko stena med pisarno in spalnico. Že Freud je ugotovil, kako daleč sežejo pošvedrani seksualni odnosi. Kako se manifestirajo moški liki v krizi identitet, pa si lahko nazorno ogledate v gledališki uprizoritvi Reklame, seks in požrtija.
Avtor glasbe je preglasil vse odrsko dogajanje in zapolnil celo tiste prostore, ki jih ni bilo. Moteče. Dramaturgija ni bila posebej udarna, scenografija pa si je opomogla ravno do konca igre, ko je dosegla vrhunec v kanibalizmu, ki simbolizira destruktivni vpliv pohlepnih posameznikov na celotno družbo.
Med publiko je bilo videti – kot je v navadi za premiere – veliko znanih obrazov. Tajkunskega nisem ujela nobenega. Verjetno so počeli kaj »donosnejšega«. Če niste med tistimi, ki so tudi ob večerih pretirano zaposleni, če imate proti koncu dneva še kaj moči za razmišljanje o bolezenski simptomatiki slovenske družbe in energije za poslušanje naporne glasbe, potem je to prava predstava za vas.
