Ko vidimo na odru igro, na katero hočemo kar se da hitro pozabiti, se vprašam, s kakšnim namenom so jo tja sploh postavili. O Robertu Zuccu se govori, da je eno najmočnejših del evropske dramatike zadnjih desetletij prejšnjega stoletja. Verjetno tudi zato, ker je Koltès kmalu po tem, ko ga je napisal, umrl. Izkušnje iz svojega čudaškega, nasilja polnega življenja je subtilno uporabil v krvavi zgodbi o 26-letnem italijanskem morilcu. Sredi temperamentnih scenskih inštalacij je v ospredju vedno orožje, nasilje, kri ali vse hkrati. Promocija ambivalentnih čudakov v gledališki igri, iz katere se je nemogoče naučiti kaj koristnega, se ne zdi vredna pretirane pozornosti. Četudi vkoprodukciji z režiserjem Philippom Calvariem in s promotorji francoske kulture, ki so v ZDA lansirali celo dekado dolg projekt, namenjen predstavitvi Koltèsa, pri 41. letih za AIDS-om umrlega dramatika.
Delo je v zavidljivo lepo slovenščino prevedel Aleš Berger. Pod dramaturgijo, scenografijo, kostumografijo so se podpisali Francozi. Igralski oder pa so si spretno delili Marko Mandić, Milena Zupančič, Tina Vrbnjak, Veronika Drolc, Valter Dragan, Marko Okorn, Katja Levstik, Dare Valič, Petra Govc, Gorazd Logar, Vanja Plut, Matija Rozman, Aljaž Jovanović, Maja Končar, Barbara Žefran, Sabina Kogovšek in drugi.
