Po gledanosti znanstveno-fantastičnih filmov bi rekli, da ja. Kaj pa je na njih takšnega? Ali preko njih vidimo v prihodnost? Če nas čaka takšna prihodnost, je ne bi rada doživela, ker ne vem, če se bo našel junak, ki nas bo rešil. Z vseh strani preteča nevarnost, bodisi terorističnih napadov, trčenje planetov, radioaktivno sevanje, nalezljive bolezni, čudni stroji, čudna bitja. Nihče ne bi želel živeti v tem svetu. Mika pa ga, da vidi, kaj bi bilo, če bi nas napadli marsovci ali če svetu preti uničenje. Ta napetost, ta brezmejna človeška domišljija, ki si v znanstveni fantastiki utira prosto pot, ga mika. Seveda pa je konec tisti, ki šteje, ponavadi je, tako kot tudi v drugih žanrih, srečen, seveda z nekaj kolateralne škode, če se izrazimo v ameriškem stilu. Ni se nam treba bati, samo en človek bo pred katastrofo rešil celotno človeštvo.
Tako smo na kratko povzeli nekatere značilnosti znanstveno-fantastičnih filmov. Na primeru ameriškega filma Jedro (The Core) iz leta 2003 pa si bomo podrobneje pogledali, kako lahko kritično gledamo film.
Primer: Jedro (The Core)
Na filmskem tržišču vsake toliko časa zasledimo kakšen nov znanstveno-fantastičen film, ki v naše kinomatografe pripotuje seveda iz ZDA. Tudi film The Core je »izdelek« ameriškega režiserja Johna Amiela, v njem pa nastopa 6 glavnih akterjev, ki se odpravijo na zahtevno nalogo: rešiti svet pred uničenjem. V središču Zemlje se je namreč ustavilo jedro, kar povzroča propad elektromagnetnega polja in s tem konec človeštva čez eno leto. Ameriška vlada, ki se je seveda sama lotila tega velikega problema, kar kaže na njihovo zagledanost vase in egocentričnost, je zbrala 6 strokovnjakov: mladega, simpatičnega, humornega geologa dr. Keynsa, ki je v svojem zasebnem življenju običajen profesor z obilico znanja in iznajdljivosti ter je glavni protagonist; simpatično, mlado in junaško astronavtko; starejšega fizika, ki si je svoj status že izboril in se v skladu z njim tudi obnaša; eksperta za jedrsko orožje; izjemnega strojnika, ki je izumil stroj za potovanje v notranjost Zemlje ter še enega pripadnika Nase. Vsekakor že ob prvem srečanju preskoči iskrica med astronavtko ter mladim geologom in nekako že imaš občutek, da veš, kdo bo preživel na koncu ekspedicije, ki se bo seveda srečno končala.
Nerodni junaki rešujejo svet
Geolog dr. Keynes se v vsakdanjih opravilih kaže zelo nerodno, npr. ne zna si zavezati kravate, reševanje sveta pa mu gre bolje od rok. To so junaki, ki jih spremljamo do konca filma, s tem da se nekateri med misijo žrtvujejo, drugi pa na koncu poberejo vso slavo. Prav smrti članov ekspedicije pa ustvarjajo in stopnjujejo vso napetost. Tudi rešitve članov misije vsakokrat presenečajo, saj le-ti večkrat ugotovijo, da dognanja, ki so jih doprinesli strokovnjaki v nekaj mesecih, preprosto niso primerna in se v največjem pritisku, kjer gre za življenje in smrt, odločijo za pravo učinkovito stvar. Med ekspedicijo se člani znajo prav tako zabavati, tolažijo pa se s tem, da nikoli ne more biti še slabše.
Napeto do konca
V vseh 135 minutah nas vedno znova čaka kakšno presenečenje; kakšna nova nesreča, spremenjeno »notranje« podnebje, neznana notranjost Zemlje, ki članom posadke povzroči nemalo nevšečnosti. Skratka napeto. Film bi lahko primerjali z Armageddonom, kjer pošljejo na meteor eksperte za vrtanje nafte, ki rešijo svet. Konec koncev je film podoben tudi medijskemu 11. septembru, kjer smo v medijih lahko opazili paniko ljudi, žalost, jezo, deljenost na nas in druge. Tudi v Jedru se kaže panika ljudi, ki si ne znajo razložiti novih pojavov s katastrofalnimi posledicami, ameriška vlada in NASA, ki za vso stvar vesta, pa se s strokovnjaki na čelu odločita, da je resničnost za človeštvo nepotrebna. To so strogo zaupni podatki, medijem in širši javnosti nedostopni, kar nam pokaže, da sistem neuradne cenzure pod krinko državne oz. nacionalne varnosti deluje. Človeštvo je tako majhno v primerjavi s tistimi, ki odločajo in ki držijo vse niti v rokah.
Ena sama ameriška promocija
Film prikazuje tudi pomembnost moderne tehnologije, ki nam lahko reši življenje. In kdo ima to tehnologijo? Svet, ki sam sebe definira za demokratičnega in razvitega, ali natančneje ZDA ter njihov sistem. V filmu ne manjka promocije ameriške države, borbe zanjo in tudi promoviranje njenih organizacij (NASA). Člani, ki v ekspediciji umrejo, umrejo za svojo družino, za svojo državo – ker se pač splača za to umreti.
Film je nastal v letu 2003, kritiki so mu očitali predvsem slabe specialne efekte, ki gledalcu ustvarijo sliko o podzemnemu »čudežu« in ki so po njihovem mnenju precej neučinkoviti in celo nepotrebni, saj jih film, ki grozi s koncem sveta, sploh ne potrebuje.
In kakšni so izvlečki filma?
Narava nam lahko vedno znova nepričakovano pokaže roge, človek je še zmeraj ne more kontrolirati, tehnologija mu lahko le pomaga, da v teh nepričakovanih katastrofah preživi. Peščica ljudi reši svet, medtem ko preostalo človeštvo sploh ne razume problema, dokler jim ga na koncu računalniški heker ne razkrije. Človeštvu se torej ni treba bati, da bo izumrlo, vsaj ne s tako žrtvujočo odpravo in njihovo izjemno tehnologijo ter opremo – na filmskem platnu ni nič nemogoče. Ameriški znanstveno-fantastični filmi so lep primer »amerikanizacije« neameriškega sveta.
Filmi so industrija, ki se prodaja
Takšne analize bi se lahko šli tudi pri komedijah, grozljivkah, akcijah … Pomembno je, da filme gledamo kritično in da ob njih razmišljamo. Samo pomislite na filme Jamesa Bonda. Ste opazili, koliko reklam različnih izdelkov in s tem podjetjem je v njih? Če ne, bodite drugič bolj pozorni na ure, avte, hrano, pijačo … Filmi so konec koncev samo industrija, ki se prodaja. Kaj bomo kupili, pa je naša odločitev. Upam, da kupujete čim bolj kakovostno. Kaj takega, kar vidimo na primer vsako leto na filmskem festivalu Liffe v ljubljanskem Cankarjevem domu, ki letos poteka med 11. in 22. novembrom (www.liffe.si/filmski-festival, priporočamo nakup kart v predprodaji).
