Iz spremnega besedila k romanu Nekdo vedno odide prvi Lilijane Homovec, ki ga je napisala Gabriela Babnik Ouattara:
Povsem legitimno je reči, da roman Nekdo vedno odide prvi Lilijane Homovec deluje na več ravneh. Očividni znak tega je, da isti dogodek lahko interpretiramo na več načinov, kar je imanentna lastnost literature, toda občutek je, da se izkušnje in dogodki ovijajo drug okoli drugega. Tisto, kar zgodbo poganja naprej, je bogatitev in hvalnica življenju, ki jo avtorica poje ne samo svojim junakom in junakinjam, pač pa predvsem literaturi, do katere čuti globoko spoštovanje. Celotna struktura romana je takšna, da je treba za to, da bi se ljubezen lahko potrjevala, biti izpostavljen bolečini in ranljivosti. Bolj kot okoli spirale časa, je ta roman zasnovan na podlagi izkušnje. Pa naj bo to izkušnja ljubljenja ali bolezni. Vzdolž tega procesa je to eden izmed najlepših romanov o dvojini. Ne nazadnje sta junaka svoj obris ljubezni zgradila iz spominov, poškodb, umrlih ljubezni, in se popolnoma nepreračunljivo podala na pot upanja. Ne vemo, kako se jima bo izšlo, celo katarzični prizor ljubljenja na koncu, ki izkazuje avtoričino osvobojenost pred predsodki, ne more biti zagotovilo za srečno prihodnost, in še toliko bolj, ker avtorica ljubezni v tem romanu ne malikuje, pač pa jo razpre kot pahljačo. Če pogledamo z distance, je seveda jasno, da je spisala roman, ki smo ga že brali, vendar na povsem nov in svež način. Njeno izhodišče je, da življenje poteka kot tok in da sama temu toku sledi. Da se pri tem ni ujela v past, kakršnokoli že, je svojevrstna kvaliteta. In še posebej, ker je v središču njenega zanimanja telo, starajoče, hirajoče, če hočete, telo. Ki pa ga je Lilijana Homovec obsijala z neko posebno blago notranjo lučjo. Za kar smo ji lahko le hvaležni.
Poglavje iz romana NEKDO VEDNO ODIDE PRVI, Lilijana Homovec
Tema. Tišina.
Lila se je predramila sredi noči. Ležala je na trebuhu, z glavo ob strani vzglavnika. Rada bi se obrnila, pa nikakor ni šlo. Desna roka ni šla z njo. Nekaj je narobe. Srce ji je začelo razbijati. Najbolje, da pokliče Leona. V službi je in bo slišal zvonjenje telefona. S težavo se je vendarle obrnila na hrbet. Poskušala je v temi poiskati telefon na nočni omarici. Roka je še vedno ni ubogala. Z levo je zatipala telefon, ki se je zasvetil ob dotiku. Prsti na desni roki se niso odzivali na njene želje. Slabo vidi v mraku vsa zaspana. Z levo, malo nerodno, pa vseeno najde Leona in pritisne kliči.
Čez dva trenutka se oglasi: »Lila?????«
»Roka na postelji … telefon … joj, bi klicala … »
Tema. Tišina.
Spet je odprla oči. Leon se je sklanjal nad njo in ji nekaj govoril. Ni ga slišala, ker je bilo v prostoru preveč svetlo in preveč hrupno. Še nekdo je hodil okoli njene postelje. Nekaj se je zgodilo. Nekaj je zelo narobe. Spet ji je razbijalo srce. Čutila je, kako se je njeno telo dvigalo in potem spuščalo. Čutila je, kako se je premikala, a tega ni počela sama. Leonov obraz je bil blizu njenega. Rada bi mu rekla, da jo je strah, pa ni vedela, kje so njene besede. Potisnili so jo v neki majhen prostor. Svetel prostor. Reševalno vozilo … Leon je bil blizu. Vse bo v redu.
Tema. Praznina.
Nekaj je šumelo in spuščalo enakomerne tik … tik … tik. Vedno znova tik … tik … tik. Zrak je imel poseben vonj, svež, z dodatkom nečesa nepoznanega. Pokrita je bila z nečim gladkim, lahkotnim. Samo malo je odstrla veke, da je vdrla svetloba v njeno zavest, mehka, zastrta. Takrat ji je ostrina golih belih sten odprla oči do konca. Bolnišnica. Ležala je v bolnišnici.
Lila se je poskušala premakniti, dvigniti glavo in trup, pogledati svoje telo. Bilo je težko, ni šlo, roke so bile kot svinec, kot bi bile zvezane.
Vrata v sobo so se odprla.
»Pozdravljeni, gospa, kako ste?« jo je ogovoril prijeten ženski glas.
»Ja tako, je tako … teden se dela …,« je Lila slišala svoje besede, ki niso povedale njenih misli. Kaj se je zgodilo?
»Zdaj pride še vaša zdravnica, da se malo pogovorita,« je dodala po vsej verjetnosti medicinska sestra in stopila do naprave v kotu, ki je enakomerno tiktakala in začela nekaj pregledovati.
Vrata so se spet odprla in k postelji je pristopila mlada črnolasa ženska v beli halji in se predstavila kot njena zdravnica. Tudi ona jo je vprašala po počutju.
»No ne vem, ne znam …,« ob tem se je ustavila, saj se besede spet niso ujemale z njeno zamislijo za odgovor.
Potem ji je zdravnica pojasnila, da je tukaj že drugi dan, da je doživela možgansko kap, da so že izvedli prve preglede in tudi prve ukrepe, da bi izboljšali možnosti za ozdravitev. Seveda pa jo je čakal še cel kup pregledov in pogovorov o tem, kako naprej na poti do ozdravitve. Takrat se je približala njeni desni roki, jo prijela za dlan in jo prosila, da jo stisne. Ni šlo, prsti se niso premaknili. Poskusila je dvigniti roko, pa jo je le rahlo napela, od postelje, kjer je roka ležala, pa se ni odlepila.
»Kako pa vaša desna noga, jo lahko dvignete?«
Poskušala je, noga je ostala na postelji. Poskušala je premakniti samo stopalo. To je šlo, vendar z velikim naporom in le delno. Desna noga ni delovala, kot bi morala. Kaj pa leva? Ta se je na njena povelja odzvala normalno. In leva roka? Ko se je obrnila proti levi roki, je šele ozavestila, da so nanjo pripete cevke, po katerih je v njene žile teklo, kdo ve kaj. Pograbili so jo groza in strah in žalost. Zgrbila se je vase, zamižala in ostala tako nekaj minut. Ni se odzivala na govorjenje medicinske sestre in zdravnice.
Kar naj kokodakajo, jaz sem tukaj kot kakšna marioneta pripeta na neke žice in cevke in druga stran mojega telesa, ki je prosta, je neuporabna. Niti povedati ne morem, kako se počutim. Moj jezik ni pod pravo kontrolo, besede so se nekam poskrile.
Nekje od daleč so do nje priplavali glasovi: »… pride do vas fizioterapevt, da bo preveril, v kakšnem stanju sta vaša roka in noga in začel z vajami za izboljšanje.«
Ne, ne, roka ni … noga …, » takrat so izpod njenih zaprtih vek pritekle solze. Ni se hotela več pogovarjati. Naj izginejo, mogoče bo potem izginila tudi ta epizoda njene realnosti. Mogoče je to samo del sanj in se bo vsak hip predramila.
Naslednji dan so jo premestili v običajno bolniško sobo z dvema posteljama. Njena soseda je imela podobne težave, tako so ju predstavile medicinske sestre, le da ni izgubila besed. Zato je večkrat poskušala navezati stik z Lilo in ji prijazno priti bliže, Lila pa je molčala, saj se je bala, kaj bo prišlo iz njenih ust, ko bo spregovorila. Večino časa je strmela skozi okno in se predajala samopomilovanju. Skozi dopoldneve so k Lili v sobo prihajali zdravniki in medicinske sestre, jo pregledovali in se z njo poskušali pogovoriti. Lila je počasi sedla na posteljo, postavila noge na tla in poskušala vstati, a desna noga ni zmogla podpreti njenega telesa in ga premikati. Prepričevali so jo, da se bo z vajami stanje počasi in bistveno izboljšalo in bo lahko hodila in se normalno gibala. Nobena spodbudna beseda ni dosegla želenega cilja, da bi Lila prilezla iz svoje votline in začela sodelovati, se odločila, da je vredno poskušati.
Najtežje in najbolj odveč ji je bilo, ko je k njej prišel Leon. Glavo je obračala stran in nemo strmela nekam v prazno. Leon je pripovedoval, kaj se mu dogaja. Ni se zmenil za njeno zavračanje. Bilo je, kot da se je pripravil na svoj polurni monolog s kratkimi vmesnimi postanki. Dotikal se je njene desne roke, jo božal in pregibal in ji vmes pripovedoval, kako so skupaj z Magdo, Ivo in Miko pospravili in uredili cvetličarno, oddali rezano cvetje in vse, kar bi lahko v kratkem času propadlo, bližnji cvetličarni. Na vrata so obesili napis Zaprto zaradi bolezni. Še dobro, da je lastnica prostora in njenih prihrankov ne bodo izčrpavali stroški najemnine. O vsem drugem se bodo pogovarjali malo kasneje, ko se bo pokazal napredek po terapijah. Govoril je in govoril, kot bi bilo popolnoma jasno, kakšna bo prihodnost. Teh nekaj tednov, ki jih potrebuje za izboljšanje stanja, bodo prebrodili skupaj. Potem bo vse tako, kot je bilo. Življenje je lepo, se pa zgodijo tudi takšni presledki, ki so čas za razmislek in za še večjo željo po vsem dobrem in lepem.
O, ko bi vsaj nehal s tem sladkobnim leporečjem, kako je vse lepo in prav, kako bo vse dobro in se bo uredilo. Saj me niti ne pogleda zares? Kakšna sem? Vsa upadla, desna roka počiva ob meni na postelji, noga se ne premika in me ne nosi, ne znam več govoriti. Ne morem se sama umiti in obleči, ne morem sama na stranišče, s težavo sama jem … Si želi biti s tako žensko? Nebogljeno nemočno starko … preklet zajeban lajf. Mislila sem, da bom končno lahko v miru preživela še teh nekaj let, pa se mi zgodi to. Zakaj, zakaj meni? Kje sem grešila? Kaj ni to bolezen kadilcev ali pa tistih, ki imajo povišan krvni tlak, holesterol ali pa sladkorno. Nič od tega ne velja zame. Naj si nekam zataknejo zdrav način življenja. Vse je ena sama reklama za nekaj, kar nam želijo prodati. Kakšen šport in zdrava hrana in dovolj spanca in nikar alkohola in cigaret. Samo da pridem domov, pa se bom napila in kupila bom cigarete in kadila kot parna lokomotiva. Skuhala si bom najbolj mastno klobaso, da se mi bo cedilo iz kotičkov ust, ko bom jedla in nabasala se bom marsov in snickersov, da mi bo slabo. To bom naredila in našla še kakšno strastno pregreho, ker zdaj je že, kar je …., je Lila v sebi besnela, samoagresija ji je plala po telesu. Še vedno je s široko odprtimi očmi strmela skozi okno, dokler ni Leon odšel.
Vrata za njim so se zaprla in naslonila se je na privzdignjen hrbtni del postelje. Takrat se je njen bes sprostil z jokom. Solze so najprej tekle kar same, potem je začela hlipati in neutolažljivo na glas jokati, da se je soseda prestrašila in poklicala sestro. Ta je pristopila, ji popravila blazino, pogledala v njene rdeče obrobljene oči polne solz in jo objela in stisnila na svoje prsi. Nič ni rekla. Lila je še kar naprej na glas jokala.
