Tisti večer, preden se je vse skupaj zgodilo, je vse potekalo kot ponavadi. Ko sem odšel spat, nisem niti najmanj slutil, kaj se mi bo zgodilo. Vendar preden sem še dodobra zaspal, me je vrglo pokonci.
Toda ko sem pogledal naokoli, sem ugotovil, da nisem v svoji postelji v svojem domu. Ležal sem na stari žimnici v zaprašeni sobi.
Vstal sem se in pogledal naokoli. Ugotovil sem, da je v sobi samo žimnica, na kateri sem ležal, majhna bakla ter slika oči, ki rdeče žarijo v temi. Zagledal sem tudi vrata. Razmišljal sem, kaj naj naredim, in se odločil, da bom pogledal, kaj je za vrati. Odprl sem vrata in zagledal hodnik, ki je bil osvetljen z baklami. Počasi sem vstopil in ugotovil, da ima ta hodnik tri izhode, poleg tega, ki vodi v sobo, kjer sem se zbudil. Vsakega sem preveril in ugotovil, da ta hodnik v resnici vodi v tri druge hodnike. Ko sem nadaljeval pot, sem opazil, da en hodnik vodi v več drugih, ti spet v več drugih in oni spet v več drugih. Šele zdaj sem ugotovil, da sem v labirintu. Zavedal sem se tudi, da sem se izgubil. Ure in ure sem taval, preden sem našel sobo, v kateri sem se zbudil. Takrat sem se spomnil, da bi sobo lahko preiskal. Pregledal sem vse zidove, strop ter tla in razen tistega, kar sem opazil že na začetku, nisem našel čisto ničesar. Vendar ko sem pogledal za sliko, se je moja domneva potrdila. Za sliko se je namreč svetil velik sivkast napis, ki je pravil: »Temni tempelj II: Labirint skrivnosti.«
Kar sem odkril, me je šokiralo, zato sem še bolje preiskal sobo in ko sem dvignil rob žimnice, sem našel dva gumba. Eden je bil v tleh, rdeče barve, in se je svetil. Drugi pa je bil zelen in ni bil pritisnjen kakor rdeč niti se ni svetil. Poskusil sem pritisniti zelenega in takoj potem se je stena za žimnico začela odmikati in odkrila se je bolj kot ne čista stena z vrati iz kovine. Hotel sem jih odpreti, vendar so bila zaklenjena. Takrat sem zaslišal premikanje za svojim hrbtom. Kos stene pod sliko se je začel obračati! Ko se je do konca obrnil, se je pokazal ključ, obešen na žebelj v steni. Vzel sem ga, poskusil odkleniti vrata in začela so se pomikati v steno. Ko je bilo že dovolj prostora, sem zagledal prelep travnik, ki se je končal v živi meji. Toda nekaj je bilo narobe … Čez travnik so se plazile sence!
Najprej so se sence naključno premikale, nato pa so se ena za drugo začele ustavljati. Nekakšno nerazumljivo šepetanje je začelo naraščati. Takrat pa so se sence začele dvigovati! Najprej so postale nekakšen oblak dima, nato pa že skoraj prepoznavne osebe iz nekakšne temne snovi. Takrat so se začele premikati proti meni. Ustrašil sem se in poskusil zakleniti vrata, vendar se niso premaknila. Sence so mi bile čedalje bliže. Začel sem vleči vrata in jih potiskati, vendar se niso premaknila niti za milimeter. Takrat sem še enkrat poskusil zakleniti vrata in začela so se zapirati. Zdaj so se sence pognale proti meni. Potisnil sem vrata, da so se premikala hitreje, in ko sem že mislil, da me bodo sence dobile, so se vrata zaprla. Hitro sem položil ključ nazaj in pritisnil rdeči gumb pod žimnico, da se je stena začela zapirati. Mislil sem, da je to bilo najbolj grozljivo doživetje v mojem življenju, ampak sem se motil, zelo motil …
Kmalu potem sem začel razmišljati, kaj so bile te sence. Zdelo se mi je, da se tukaj dogaja nekaj čudnega. Ker pa nisem mogel samo sedeti in čakati, da me nekaj pobere, sem se še enkrat odpravil v labirint. Tokrat sem s sten na hodniku brisal prah v obliki puščic, ki so vodile proti sobi, v kateri sem se zbudil, da bom znal priti nazaj. Kmalu sem jih označil nekaj deset in ko sem jih označil okoli sto, sem zagledal vrata. Sprva sem mislil, da so ista kot tista, iz katerih sem prišel v labirint, nato pa sem opazil, da puščic ni tam, kjer sem jih narisal. Nisem vedel, kaj naj bi bilo to. Počasi sem odprl vrata in videl sobo, ki je podobna moji, le da je na steni visela slika rdečih odprtih ust, iz katerih je tekla … kri? Tudi tukaj sem pogledal pod risbo in to je potrdilo moj sum, da nisem v isti sobi. Za sliko je pisalo v isti pisavi kot za prvo sliko: »Temni tempelj IV: Zapor bolečine.«
To je še bolj sprožilo moje zanimanje za ta kraj. Najbolj čudno od vsega tega pa se mi je zdelo, da v vsem tem času, ki sem ga prebil tukaj, nisem postal niti najmanj zaspan, lačen ali žejen. Razmišljal sem, kaj naj zdaj naredim. Odločil sem se, da bom poskusil isti trik kot tisti, zaradi česar so me sence skoraj ujele. Poiskal sem gumba, pritisnil zelenega in stena se je začela enako premikati. Tudi ključ pod sliko je prišel ven. Nato sem odklenil vrata, kot v svoji sobi. Toda namesto travnika, prekritega s sencami, sem zagledal celice! Ko so se vrata čisto odprla, sem videl, da so v njih ljudje … Opazil sem tudi, da se niso vedli čisto normalno. Izgledali so vsak drugače. Nekateri so bili starejši, drugi mlajši. Eni so bili videti psihično moteni, drugi, kot da so v bolečinah, spet tretji so imeli nekakšne živalske ude. Tudi njihov položaj je bil drugačen. Nekateri so bili priklenjeni, drugi ne. Nekateri so imeli postelje, drugi stole, tretji nič, nekaj jih je bilo tudi v nekakšnih akvarijih! Vse skupaj se mi je zdelo malo čudno … Nenadoma pa je mojo zamišljenost prekinil nizek, resen glas: »Hej!« Prihajal je iz konca sobe … Tam sem zagledal mladega moža z dolgimi, črnimi lasmi, oblečenega v temno obleko. Ko me je pogledal, sem videl, da ima bled obraz in črne oči. Spet me je poklical. Šele tedaj sem se zavedal, da sem strmel v njega. »Hej!« je rekel še enkrat. »Si se izgubil v Temnem templju?«
KONEC 1. DELA
Miha RAJH, 7. b
OŠ Polzela
Mentorica: Marija Kronovšek
