Zjutraj sem dobila mail, da je moja najboljša (med drugim tudi zaročena) prijateljica sprejela povabilo na “kavo” postavnega lepotca, ki jo je po petkovi zabavi v priljubljenem baru odpeljal domov. No saj, v tisti ozki črni oblekci bi še papeža spreobrnila. Sploh pa nikoli nisem v resnici verjela, da je človek monogamno bitje. To je le krščanska izmišljotina, kreacija rimokatoliške cerkve, v poduk zastavljena v desetih Božjih zapovedih …
Šesta zapoved Dekaloga nas svari “Ne nečistuj!”, deveta pa ukazuje, da ne smemo želeti svojega bližnjega žene. Takoj v ponedeljek zjutraj sem jo zato podrezala, ali se zaveda, da nečistovati pomeni, da glede spolnosti ne ravnaš v skladu z moralnimi načeli, sploh če si vezana ženska. V odziv sem prejela le koketno obračanje oči. Kot da se mi posmehuje, lisica. Nezainteresirano je dahnila, da se s svojo univerzitetno izobrazbo zelo dobro zaveda pomena monogamnosti, če sem na to mislila. Za generacijo svežih tridesetletnic, ki ji tudi sami pripadava, pogosto velja, da še ne razmišljajo o čisto pravi, zavezujoči družini, ki bi t. i. karieristkam kratila vse tiste ugodnosti, katerim se zaenkrat še niso pripravljene odreči. Po domače bi to pomenilo, da še nismo nasedle svojim žrebcem, tudi misli na otroke se zaenkrat še kar uspešno otepamo.
Seveda sem bila primorana naslednjih 20 minut zaradi glodajočega občutka krivde prisostvovati poskusu posipavanja s pepelom, čeprav je kratek čas za malico ponavadi namenjen lahkotnemu čveku. Kot da sem želela predavanja, mi je prijateljica nalagala, da je monogamija le kulturno pogojeno prepričanje, ki pa ni a priori v človeški naravi. Dovolila sem ji, da mi “strokovno” pojasni, da se monogamija kot taka ni rodila kot rezultat (ali vzrok?) spolnih praks, temveč izključno kot dejstvo ekonomskega značaja, ki je zaživelo šele v pobarbarskem obdobju civilizacije in nikakor, to je še posebej poudarila, ni šlo za naravno pogojen dejavnik.
Med poslušanjem učenih besed sem razmišljala le o tem, da mi je potemtakem želela v vsej navlaki besed sporočiti, da monogamnost dejansko ni naravna – kar bi lahko povedala tudi brez odvečnih govoranc. Vmes, ko sem si popilila nohte, sem gotovo kaj preslišala, zvečer pa sem še dolgo premišljevala o poligamiji1 ali, kot je rekla, poliginiji (kot zvezi moškega z več ženami) in poliandriji (zvezi žene z več moškimi). Sploh ob tej slednji sem se namuznila – nekako tako kot ob dejstvu o dolgem srečnem življenju do konca dni s princem na belem konju. Da si dokončno razjasnim te nove pojme, sva med službo s sodelavcem v spletni Wikipediji izbrskala čisto nič pravljično dejstvo o poliandriji (torej mnogomoštvu) kot resničnem načinu življenja med tibetanskimi nomadi, tak stil življenja poznajo tudi Eskimi pa nekateri narodi v Nepalu, Indiji, celo ponekod na Kitajskem. V vsakem primeru pa zgodovinska dejstva pričajo o tem, da je patriarhalno ozračje v večji meri vzpodbujalo moško spolno prostost, tudi takrat, ko so se ljudje oklepali monogamnih združevalnih oblik; strogo monogamnih torej samo za žene. Takrat namreč govorimo o heterizmu, spolni svobodi v korist moškemu, ki je poleg prešuštva zvesti spremljevalec – in kvaritelj, bi kdo rekel – monogamije.
Ko smo se po službi hihitali šeficini novi frizuri, je beseda spet nanesla na staro temo. Tezo nekaterih, da v naravi ni monogamnih živali, naj bi dokončno potrdila knjiga Mit o monogamiji. Glede na to, da živimo v družbi, ki poveličuje zunanji videz, smo ves čas izpostavljeni skušnjavam ob estetsko dovršenih osebkih obeh spolov, ki nas spolno vznemirjajo. Kako se na to odzivamo, je odvisno od naše vzgoje in psihološke dinamike. Monogamija kot strastna privrženost eni osebi pa naj bi bila le s konsenzom sprejet družbeni konstrukt, umeščen med tradicionalne družinske vrednote.
Morda se iz šolskih dni res ne spomnim, kdaj lahko pred veznikom in stoji vejica ali kakšna je formula za izračun ploščine poševne štiristrane prizme, se pa spomnim pridiganja, da se ljudje od živali razlikujemo (oziroma smo uvrščeni višje na piedestal) po vrednostnih sistemih in etičnih normah, ki si jih vsaka družba zamejuje po svoje. Naša generacija je še zrasla v duhu, ki zagovarja poštenje in zvestobo kot del tradicionalnega etičnega ideala, vendar bi marsikdo padel na izpitu iz (krščanske) morale, ki so ga našim mamam privzgojile babice. V njihovem času so še verjeli, da je prekršek proti monogamni partnerski zvezi kot družbeni normi znak osebnega neuspeha, ki prinaša občutek krivde, sramu, nemalokrat tudi ranjen ponos. Danes naj bi nov čas zahteval drugačne, preurejene in prilagojene norme ter vrednote – ključnega pomena pa naj bi bilo njihovo osmišljanje eksistence ljudi, ki jih prakticirajo.
Zdaj čakam na epilog preizkusa monogamnosti – kako bo nezvestobo sprejel prijateljičin (uradni) izbranec. Le skupni konsenz lahko odloči, ali bo skok čez plot začel vrtati luknjo trohnobe ali nakazal nove dimezije njunega skupnega življenja. Popolnoma druga, krizna zgodba o (ne)zaupanju pa se bo začela, če po nekem (nezaželenem) naključju poleg storjenega dejanja pride na dan še nepoštenost, ki se na lestvicah univerzalnih vrednot visoko uvršča v vseh časih.
Opombe:
Op. 1: Mnogoženstvo in mnogomoštvo naj bi bila »tako rekoč zgodovinska luksuzna proizvoda«, torej le izjemni stanji (Marx, Engels).
Viri:
K. Marx, F. Engels: Izvor družine, privatne lastnine in države. Dostopno tudi na: http://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1884/privatna_lastnina/pogl02d.htm in http://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1884/privatna_lastnina/pogl02c.htm
Poligamija. Dostopno na: http://hr.wikipedia.org/wiki/Poligamija
Slovar slovenskega knjižnega jezika. Dostopno tudi na: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html
P. Vaughan: The Monogamy myth. Dostopno tudi na: http://books.google.si/books?id=VGrfLWWLhhkC&dq=monogamy+myth+vaughan&printsec=frontcover&source=bl&ots=MIzEywT9oH&sig=YzUsxKzZSxaNxkQ_KBKbNG9HRHE&hl=sl&ei=t77BSumpL4yr4QaSjKSLCA&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=1#v=onepage&q=&f=false
J. Musek: Osebnost in vrednote. Ljubljana: Educy, 1993.
