Jesen, koncerti in žalostinke

0
247

Jesen je tak čas, da bi se kar zakopavala v listje, povsod me ima, da bi legla in tam ostala. Nekaj medvedjega je v meni. Pripravljam se na zimsko spanje – ne, upiram se poželenju po zimskem spanju!

Skušam pomisliti, kaj se mi je v zadnjih nekaj tednih najbolj zaskočilo v spominu. Gotovo dva velika koncerta: José Carreras in Leonard Cohen v Stožicah.

Prava ekspedicija z avtobusom v neznano. Dvajsetica pripelje prav pred dvorano, trinajstica, ki jo oglašajo, pa na parkirišče, tako da je še kar precej daleč do vhodov v košarkaško dvorano, namenjeno koncertom. Po prvem koncertu, ki se je končal pred enajsto in ki se je dogajal nekaj dni pred županskimi volitvami, je na postaji čakalo kakšnih deset avtobusov. Parkirišče še ni bilo odprto. Cela četrt je bila polna avtomobilov. Avtobusi so bili odrešitev za mnoge. Do Slovenske smo se vozili pol ure, če ne več, a je vseeno varneje, kakor biti zunaj sredi noči. A po drugem koncertu, ko je bilo parkirišče že odprto, so se avtomobili hitreje ščistili, pešcev pa ni čakal noben avtobus, vsi smo klicali taksije in ker nisem bila vsiljiva, sem šla domov med zadnjimi. Pozimi bi bilo hudo stati eno uro in čakati na taksi. Župan bo moral poskrbeti, da bojo po koncertih avtobusi. Ali ni zagovornik Ljubljane kot čistega mesta, Stožic kot zbirališča za ljubitelje športa in kulture … Ali bo zdaj obesil Stožice na klin, ko je dal zaslužit vsem, ki so jih gradili? Mi naj pa zdaj noter nosimo denar, kakor vemo in znamo. Kakor da že tako in tako ne plačujemo Stožic.

José Carreras je pel v dobro svoje fundacije za levkemijo in naše pediatrične klinike, Leonard Cohen mora zaslužiti, ker mu je računovodja zapravil oziroma ukradel premoženje. Leonard, pretresljiv zagovornik ljubezni in iskalec boga, je preveč zaupal japijem, ko je šel sam v budistični samostan, da bi našel svoj dušni mir.

Drugi bojo morda le peli za malo manj. Če so vstopnice po 50 ali 100 evrov, ne bo mogla nobena družina poslati več kot enega člana na koncert, veliko družin pa še tega ne več kot enkrat na mesec. Če je v dvorani deset tisoč ljudi in če vsak da deset evrov, potem bi bil dobiček vendarle nezanemarljiv. In a ne bi bilo lepo, če bi bili koncerti ne le cenejši, temveč tudi bolj pogosti? Žalostno je videti prekrasno, veliki rakovici podobno zgradbo v temi. Ko žari, žari od življenja vseh, ki smo notri. Morala bi biti svetla vsak večer.

Koncerta sta se dogajala nekaj dni po tistem, ko so po nogometni tekmi že razbili nekaj stolov. Malo sem se bala desettisočglave množice. A prihajali in odhajali smo elegantno, civilizirano, tiho, počasi, gladko, brez prerivanja. Lepo, res lepo, da smo lahko tako mirna množica. Všeč mi je tudi, da so nam dali prostor za noge na račun kakšnih 20 vrst. Slišala sem pritožbe čez ozvočenje, a mene ni motilo. Če si v manjši dvorani, poslušaš kašljanje in šelestenje papirčkov, tukaj pa se je pač kdaj pa kdaj vrnil odmev. Všeč mi je tudi, da imajo dva ekrana s približki. Lahko bi bila celo malo večja, lahko bi jih bilo morda celo več za tiste, ki so sedeli zadaj.

O koncertih pa: čudovito. Oba. José Carreras je pel z dušo, scela, ni se niti petelinil niti prilizoval. Pošteno, jasno, predano. Njegova spremljevalka, Celine Byrne, šarmantna sopranistka, ga je dobesedno krasila, sama po sebi pa je bila tudi tako čudovita, da bi brez skrbi imela samostojen koncert. Ko sta mojstra pela v duetu, nista prikrivala medsebojnega občudovanja, osebnega in stanovskega.

Posebej krasno je bilo to, da sta pela arije manj znanih skladateljev. Naš simfonični orkester je bil imeniten. David Gimenez, dirigent, ki ga je Carreras pripeljal s sabo, ga je s profesionalno lahkoto in ljubeznivostjo "obvladoval".

Drugi koncert ni bil nič manj veličasten. Leonarda Cohena poslušam od leta 1972, spraskala sem nekaj plošč, potem nekaj kaset. Ko so nama ukradli avto v Londonu, kjer sem imela komplet, sem si nakupila nove. Zdaj imam nekaj zgoščenk. Ne rečem, da ga poslušam vsak dan, a ko začnem, ga vrtim dva tedna, ne morem nehati. Ponovno in ponovno se zaljubljam v njegov glas, v njegove besede. Cohen poje pesmi! Ima kaj povedat! In govori o pomembnih rečeh. Ja, v svojem stilu, a je zvest stilu in sebi. Vesela sem bila prevoda njegove poezije v slovenščino. Obstaja, kakšni dve leti. Zdaj ga odkrivajo mladi po vsem svetu, ki se še niso rodili, ko je bil on že slaven. Poznam tudi dva njegova romana. Modernistična sta, avtobiografska. V času druge svetovne vojne, ko je bil otrok, je drugače doživljal vojno kot judi v Evropi. To čudovito opisuje v romanu o otroštvu in odraščanju The Favourite Game, ki je izšel leta 1963.

Skratka: Leonard for ever, "you are my man"!

Njegov ansambel pa je tudi ansambel mojstrov veteranov. Žlahtne kitare, bas, klaviatura, pihala – klarinet, saksofon in nekaj instrumentov, kakršnih še nisem videla. In dva ženska vokala, ki sta mehčala Leonardovo moško govorico. Možakar ve, da je popolnost iz obeh polov. Na vseh ploščah ima ženski glas.

Od domačih reči naj zabeležim monodramo Misterij žene, ki jo je napisala Tamara Doneva, režiral Alen Jelen, igrala pa Vesna Jevnikar. Tamare ne poznam. Mlajša pisateljica, naredila je nekakšen kolaž pisem in dnevnikov iz odlomkov romanov ali črtic Zofke Kveder, slovenske pisateljice iz Cankarjevega časa, naturalistke, ki jo je tudi Cankar spoštoval, čeprav je bil simbolist in modernist. Zofka je pač morala najprej opraviti realizem-naturalizem, saj ženskega glasu v prozi pred njo še ni bilo. Pesnice so bile takrat še romantičarke. Saj smo ob koncu 19. stoletja komaj dobili prvi roman! Alena Jelna poznam kot režiserja, poslušala sem precej njegovih radijskih iger. Ne spomnim se naslovov, a iz rokava lahko stresem, da se loteva nenavadnih tekstov, težkih, nelagodnih, takih, ki pustijo knedelj v grlu. Monodrama Misterij žene (kar je tudi naslov Zofkinega romana), govori o položaju ženske v meščanski družbi pred sto leti, a se brez zadržkov lahko pripne na marsikatero zgodbo sodobne ženske. Posebej pa govori o razmerju mati-hči. Zofkina hčerka je naredila samomor. Zofka sprejme krivdo za hčerkin obup, preda se bolečini, ki na koncu tudi njo pahne v smrt. Zofka Kveder piše tako, da ne gleda v oči samo družbi, ki ji pripada, temveč tudi sebi. Naturalizem je pri Kvedrovi samo oznaka, ki se ujema s časom, z obdobjem, ki mu pripada, v resnici pa začenja intimizem, kakršen pride v ženskem pisanju do izraza šele v poeziji Saše Vegri pol stoletja kasneje. Če jo imamo za manj pomembno pisateljico od Cankarja, je to najbrž zato, ker je manj intenzivno pisala literaturo, saj je bila poročena, imela je druge obveznosti poleg pisanja. Tudi za denar je morala pisati, veliko časopisnih člankov, ki jih je objavljala v nemških in švicarskih časopisih – pravzaprav podobno kot Alma Karlin.

Slišala sem, da pripravljajo zbrana dela Zofke Kveder. Slavisti se ne morejo dogovoriti, ali v zbrana dela spadajo tudi prevodi nemških in hrvaških tekstov. Jaz pa pravim: ne morejo je razčetveriti in dati roke, ki je pisala slovensko, v slovensko grobnico, drugo v nemško, nogo v zagrebško … Zofka je cela, pisala je v treh jezikih, lahko jo samo sprejmemo v celoti ali pa jo prepustimo Hrvatom, Nemcem, Avstrijcem, ki jih bo gotovo zanimalo tudi njeno slovensko pisanje. Ker je ustvarjala v več jezikih, je večja! Mi bi pa radi, da bi nemškega in hrvaškega pisanja ne bilo. Lažje bi jo spravili v arhiv.

Vesna Jevnikar pa je izvrstna igralka, videla sem jo v več igrah v Prešernovem gledališču v Kranju. Zofko je upodobila delikatno naturalistično. Edina stvar, ki me je motila, so bile projekcije rokopisov. Medtem ko je Vesna govorila, sem nehote brala pisma. Tako sem včasih izgubila nit.

Od predstav naj priporočim še monodramo Dese Muck Končno srečna, s katero potuje po Sloveniji in si pošteno služi trdi pisateljski kruh. To je monokomedija pravzaprav. Desa govori o seksu, o nefunkcionalnosti družine in zasvojenosti s klepetalnicami na računalniku. In še o marsičem, seveda. Pretirava, uporablja klišejske nizke udarce, včasih se zdi banalna, a se takoj izvleče, ko iz banalnega potegne resno poanto. Igra s čisto, polno žogo. Publika uživa. Spraviti 300 ljudi v smeh je, kar se mene tiče, težje, kot jih 3000 spraviti v solze. Melodaramatičnost, umetno sočutje, indentifikacija z bolečino, to je vgrajeno v nas, solze tečejo navzdol, z žalostjo sprožamo sočutje do sebe od drugih in se žalost plodi, razmnožuje. Smejemo pa se samo, če se sprostimo in če se hočemo smejati. So ljudje, ki imajo lahko pri najbolj smešnem vicu kisel obraz. Za smeh moramo usta potegniti navzgor, to pa je že "akcija". Ne zgodi se samo od sebe.

No, naj se ne zapletem! Desa je odlična za sproščen, hudomušen, navihan večer.

Od resnih večerov pa naj omenim odlično predstavo Shakespearove tragedije Romeo in Julija v MGL. Nekaj teksta manjka, to je zdaj pač moderno, a renesančnost je prebujena s kostumi in sceno, patiniranost z Župančičevim prevodom, tako da si tudi mlajši gledalec lahko predstavlja, da gre za star, klasičen tekst. Všeč mi je bila bliskovita menjava scen. Kak prizor se še končal ni, ko se je prelil v naslednjega. Tako je igra hlastno odigrana – ja, morda res na račun ljubezenske zgodbe. Ljubezen nima časa vznikniti in se razviti, tako da tudi tragičnost ne preseže smrti kot golega dogodka. Bom šla še enkrat pogledat.

Kaj več pa ta mesec nisem utegnila videti. Pripravljam se na knjižni sejem, slikam, pišem nove pesmi, sem na obiskih ali pa so obiski pri meni. Zelo sem vesela prijateljice iz osnovne šole, ki že 30 let živi v Kanadi. Zelo pa sem žalostna zaradi Mire Avsec, profesorice, ki me je učila v gimnaziji pred 40 leti. Šla je od doma, brez dokumentov, brez denarja. Ni se vrnila. Videvali sva se pogosto. Drug teden naj bi šli skupaj v Mursko Soboto. Zaradi nje sem se zmenila za nastop v knjižnici, zato da sva imeli izgovor, da bi spet obiskali njeno sestro. Žalostno, zelo, zelo, zelo, zelo. Ne morem si predstavljati, v kakšni stiski so njeni otroci in vnuki. Jaz sem "samo" prijateljica, pa se ne morem pomiriti. Neprestano premišljujem, kam bi jo šla iskat.

Posebna knjiga pa je knjiga Urške Lunder Odprto srce, ki je pravkar izšla pri Mladinski knjigi. Podnaslov je Izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti. Urška Lunder je zdravnica, ki se je specializirala na področju nege bolnikov, ki jih ni mogoče več zdraviti, a potrebujejo nego in oskrbo na prehodu od tu v nikamor več.

Nočem govoriti o NIKAMOR, ki vsakomur pomeni nekaj drugega, mogoče bi bilo bolj prijazno, če bi rekla: DRUGAM. Kdaj drugič morda.

V bolnišnici Golnik je dr. Londrova ustanovila prvi pravi negovalni oddelek v okviru slovenskih bolnišnic. Knjiga je prvi korak k pretresu zidu med tistim, o čemer lahko govorimo, in tistim, o čemer se branimo govoriti.

Brati je treba, brati, govoriti, pisati. Zakaj si pred umiranjem kot obdobjem življenja zatiskamo oči – iz strahu in nevednosti, iz malomarnosti do polnosti bivanja?

Smo kot otroci, ki si pokrijejo oči in mislijo, da so nevidni?

Ne vem. Knjiga Odprto srce mi meče svetlobo na stezo, po kateri se, tako kot vsak smrtnik (včasih se je reklo: slehernik), odpravljam proti odhajanju.