Tudi Zeus bi ne mogel zlomiti te
kamnite mreže. Ne spomnim se več ljudi,
kdo sem bil jaz. Sledim le sovražni poti
monotonih sten, to je moja usoda.
Neskončni hodniki se na kraju let
zvijejo v skrivnostne kroge. V belem prahu
prepoznam odtise, ki se jih bojim.
Zrak mi v konkavne večere nosi divje
krike ali samo odmeve obupnih divjih
krikov. Vem, da stoji v senci nekdo Drug.
Ki je srečen, da bo lahko premagal
samoto Hada. Želi si moje krvi
in nasititi se z mojo smrtjo.
Oba iščeva. Daj Bog, da bi bil to
poslednji dan čakanja.
(Sodobna španskoameriška poezija, Cankarjeva založba, 1994)
