Ko sem Joergenu Hansenu z Danske pisala, da spomladi jem
večinoma regrat (če je star, ga pripravljam kot špinačo), mi je povedal, da ga tudi
njegovi že od nekdaj nabirajo. Všeč mi je angleško ime dandelion, ki izhaja iz
dveh francoskih besed – zobje leva, ker so listi tako nazobčani. Dodal pa je
spomin na učiteljico matematike in risanja. Bila je res posebna. Vsako leto si
je izbrala nekaj učencev, ki jim je potem vse življenje pisala novoletne
čestitke. Ko jo je Jorgen enkrat obiskal, pred odhodom iz šole, najbrž leta
1955, jih je odposlala 800. Kakšna pozornost! No, leta kasneje je kot vsako
leto spet dobil njeno voščilnico. Priložila je risbo regratove lučke, ki jo je
on narisal v šoli pred petdesetimi leti. Učiteljica je pripisala: Bog
razpošilja dobre želje tako kot veter razprši regratovo lučko. Najbrž je vsak
razred učencev razumela kot regratovo lučko, ki jo je po koncu šole veter
raznesel na vse strani neba.
Danci so
sploh veliki popotniki. Posestva imajo na vseh kontinentih. Najbrž so bili že
na Columbovi jahti.
Ne morem si
misliti, kakšen red je imela ta učiteljica! Verjetno je imela kartoteke za
vsakega učenca, podobno kot zdravniki za paciente. Rojstni dnevi, njihovi
izdelki. Najbrž je spravljala izpiske iz časopisov, če je kje kaj pisalo o
njenem bivšem učencu. Če učiteljica uči 40 let in uči v recimo petih paralelkah
s po 30 otroki, potem je imela vsega skupaj 8000 učencev. Ta izračun me pripelje
k 800 voščilnicam – torej 10 iz vsakega leta, 2 iz vsakega razreda. Ni čudno,
da je poleg risanja in tehnike učila tudi matematiko.
Joergen je bil torej njen izbranec. O, kako jo
je veselilo, ko je spremljala njegovo pot! Ker je bil njegov oče učitelj
klavirja, ni hotel postati pianist, čeprav je to pričakovala vsa družina. Na
Danskem nimajo gozdov in sta bila v njegovem času na univerzo za naravoslovje
sprejeta samo dva študenta gozdrastva, eden od njiju je bil on. A odločil se
je, da bo šel pred začetkom študijskega leta še malo štopat po Franciji. Vrnil
se je čez sedem let, izučen lončar. Potoval je od delavnice do delavnice od
Francije do Kanade in Anglije. Takrat je lončarstvo cvetelo, časi Beatlesov so
bili tudi časi novo razcvetene umetne obrti. No, vrnil se je domov, ustvaril
delavnico, se poročil, z ženo imata štiri otroke. Danska ima, podobno kot
Anglija, bogato keramično industrijo. Joergenova generacija je uveljavljala
delo posameznika, odklon od tekočega traku in masovne proizvodnje.
Posameznik!
Zvezdica iz regratove lučke!
Pri založbi
Miš je izšla štirijezična slikanica Rojstni dan iz serije o Jakobu in
muci Mici Barbare Hanuš in ilustratorke Ane Zavadlav (založba Miš, 2009).
Slovenski, hrvaški, makedonski in romski jezik so samo štirje od številnih
jezikov, ki jih govorijo otroci v vrtcih in šolah. Preprosta zgodbica o
praznovanju rojstnega dne. Sosedje, dedek in babica, muca. Nekaj besed
sestavlja slovarček, potem pa sledijo prevodi. Pomembno se mi zdi, da se
odrasli pogovorijo z otroki o tujih jezikih, saj so v naših vrtcih in šolah
zdaj tudi mnogi otroci iz tujine. Rada bi, da bi se ponižujoča fraza: saj še
slovensko ne zna! spremenila v pohvalno: slovensko se uči, zna pa odlično
makedonsko!
Pri nas je
znanje slovenščine še vedno enoplastno: Slovenec, ki klati ali momlja omejeno butalščino,
začinjeno s pizdami in kuraci, misli, da je več vreden kot tujec, ki išče
besede, si jih prizadeva izgovarjati jasno in se je pripravljen učiti. Prav
tisti, ki so najbolj "nezaposljivi", se najbolj zmrdujejo nad
"spodnjimi" in "vzhodnimi".
V Angliji z
malomarnim dialektom ne moreš priti do boljše službe, pa če si doma z dvorišča
Buckinghamske palače. Govor je pomembna kvalifikacija. Ne morem si pomagati, meni
je všeč, če se kdo "spakuje" v knjižni slovenščini. Kako lepo govori,
rečem. Tudi bolj pozorno prisluhnem. Tudi bolj verjetno verjamem.
Na žalost
pa jaz govorim slabo. Vleče me v gorenjščino. Veliko spakedrank mi uide. Nisem
dovolj natančna – ne le v govoru. Ko rečem kaj narobe, se takoj zavem, skušam
popraviti ali pa se opravičim. Nerodno je, ker izrečena beseda takoj odleti –
kakor zvezdica od regratove lučke! Bilo bi fino imeti nekakšen ustni filter –
ki bi zadušil pokvečenke, dodal samoglasnike za dvojino, čistil malomarno izoblikovane
glasove in tudi dodajal smiselne poudarke in premore.
Tokrat
končujem ta prispevek zelo na kratko. Sem na poti. Obiskujem prijateljice.
Zapisujem si vtise v dnevnik, računalnika pa nisem vzela s sabo. Ko se vrnem,
bo iz mene bruhalo! No, ali pa bom brez besed, umirjena, sprijaznjena. Zapiski
iz dnevnika se mi bojo zdeli nepomembni, spominjanja nevredna preteklost. Mogoče
sploh ne bom več pisala. Najela bom planšarsko kočo, tri ovce, eno kravo.
Nabirala bom čaje, delala sir in brala zvezde.
Ja, potem
mi bo pa Robert de Niro natikal svilene copate.
