Dirka in ljubezenska zgodba

Vrum! Vrum! Spet dirke. O, kako bi rada bila tam! V avtu, ki bi ga sama naredila ter z njim dirkala in bila prva. Ah, moj brat spet gre!

Še pet sekund. Pet, štiri, tri, dva, ena.

            »James, takoj nazaj v sobo!« je zaklicala mami mojemu bratu.

            »Ja, mami. Takoj bom šel.«

            »Zdaj!« mu je še enkrat rekla.

            James je premagano odšel nazaj v sobo. Imel je že devetnajst let, torej je bil eno leto starejši od mene. Sicer še nisem bila osemnajst stara, ampak vseeno. Oba sva imela rada cestne dirke, ampak mami še zdaj ne zaupa Jamesu. In še vedno misli, da sva stara deset let. Odkar pa sta se z očetom ločila, je pa še bolj zaščitniška. Brat pa jo je še rajši izzival, saj je vedel, kako jo razjezi, če bi šel ven iz bloka na tiste »trapaste dirke«, kakor je temu rekla mami. Ampak mami ni vedela, da je James že nekaj let hranil denar in si je že kupil avto. Imel je nov model Subaru Impreze. Vendar ga je imel skritega, ker ni hotel, da bi mami to zvedela in kako bi na to reagirala. Nikoli ni kaj preveč marala takih avtomobilov, kot sva jih midva z bratom. Ko sva pri očetu, nama oče vse dovoli, tako da sem se že naučila voziti avto.

            A, spet je zmagal Alex. Bil je najboljši med vsemi dirkači. Pa je prišel šele pred dvema mescema, a so ga takoj določili za vodjo. Vau. Dobro da je bil moj brat na tekočem, kaj se dogaja. O. K., pa še v isti razred hodiva. Še tam se mora šopiriti, pa sploh ne vem, zakaj. O, kako ga sovražim. Ta glavna punca v razredu, Jess, kakor je njen vzdevek, se dobesedno lepi nanj. Pa je sploh ne pogleda. Kaj mu je?!

 

Zjutraj …

 

»Amelia!« mami spet teži.

            »Kaj je?«

            »V šolo moraš.«

            »Ja, itak. Saj je šele pol sedmih.«

            Mami je prišla v sobo.

            »Mlada dama, misliš, da bom spet plačevala za avtobus, da bi ti lahko zamujala k pouku?«

            »Kaj, saj nisem …«

            »Ne se mi zdaj lagati. A je prav? Že tako ne vem, kam tvoj brat izgine po pouku, ti mi pa ne boš zdaj pridigala, da ne zamujaš k pouku.«

            »Če pa res ne.«

            »Ja, ja, ja. Mi kar govori, kar želiš. A je prav? Čez petnajst minut bodi pripravljena.«

            Ja, ja, ja, ja. Tole mi bo še plačal! James pa se je lepo potuhnil in odšel. Ha, jaz moram pa iti z mami v šolo.

 

V šoli …

 

            »O, glejte, Amelia spet prihaja!«

Jess me bo spet napadala z besedami. Kako to sovražim.

            Zdaj ji bom pa vrnila: »O, živijo, Jess. Kako si kaj?«

O, kako se je repenčila! Samo jaz je namreč nisem smela klicati Jess, vsi ostali pa so jo lahko. Jaz pa sem v tem prav uživala.

            »Kolikokrat ti bom še mogla povedati, da me ti ne smeš klicati Jess?«

            Malo sem pomislila: »Veš kaj, po moje mi boš morala to povedati kar vsakič, ko te bom tako poklicala. O. K.?«

            »Ne, ni prav. Še enkrat me tako pokliči, pa te bom pozvala na dvoboj. A je prav? A, saj res, ti še nisi stara osemnajst, zato še nimaš izpita. Itak me ne bi mogla premagati. Hahahaha!«

O. K., kakor se je pa danes obnašala, se še ni nikoli. Pa še stepla me je. Le kako bi izgledala, če bi ji eno primazala? Točno v sredino. To bi šele izgledalo! Pa ravno prav bi pasalo z njeno obleko in postavo. Vsak dan drugačne barve. Danes je bila v rdečem – rdeče mini krilo, rdeča majčka z naramnicama, rdeč nedrček. Le še las ni imela rdečih, pa še te so bile »blond«. Zato pa je bila tako neumna.

Ravno nameravam oditi v razred, ko ona spet: »Hej, Amelia, a te lahko nekaj vprašam?«

»Ne,« ji rečem.

»Dobro, no, te bom vseeno. Kdaj imaš rojstni dan?« še vedno ni odnehala.

»Kaj pa to tebi mar?« ji odgovorim.

»A kaj? Ker ti mislim kupiti en avto, po tvoji izbiri seveda. Kaj praviš na to?«

»Res? Mmm … Po moje pa nimaš toliko denarja, da bi mi kupila avto po moji izbiri.«

»Preizkusi me,« mi reče prav zelo samozavestno.

»Sama si hotela. Hočem Subaru Imprezo.«

Vau, kakšen obraz je naredila. Usta je imela skoraj že do tal. Ko bi kdo tole posnel, kako bi bila vesela. Škoda, nazaj v prvotno stanje je prišla.

»Prav, kupila ti jo bom. Samo povej mi, kdaj imaš rojstni dan.«

»Nora si, veš?«

»Ne, nisem. No, kdaj imaš rojstni dan?«

»Čez dva tedna.«

»Datum?«

»Kaj to ni dovolj?«

»Ne!«

»O. K., 30. maja. Srečna?«

»Ja.«

»No, dobro. A te lahko zdaj še jaz nekaj vprašam?«

            »Ja, lahko me. Kaj te pa sploh zanima?«

            »Kdaj imaš pa ti rojstni dan?«

            »Jaz? A misliš, da ti bom povedala, ali kaj?«

            »Ja. Res to mislim. Te kaj moti pri tem?«

            »Ja, ti.«

            »O. K. Adijo.«

Končno sem prosta od največje trape na naši šoli. Me prav zanima, zakaj so skoraj vsi fantje vanjo. Meni se zdi takšna tepka, da je večje ni na svetu.

 

Zvečer …

 

            »Živijo, mami. Kako si se imela v službi?«

            »Živijo, Amelia. Naporno je bilo. Pa še tvoja razredničarka me je klicala, da naj bi spet zamudila pouk. Pa sem ji rekla, da sem te danes jaz peljala, pa mi ni verjela. Sploh pa je to zdaj vseeno. Kje imaš brata?«

            »Ne vem. Lahko, da je v sobi. Vendar ne vem, odkar sem prišla domov, ga nisem videla. Zakaj?«

            »Ker sem ugotovila, kdo zamuja pouk. Ti pa si seveda že vedela, ker vedno ščitiš svojega brata. Je tako?«

Prav lepo me je pogledala, da sem ji morala povedati po resnici.    

»Ja, sem vedela. Kaj je s tem kaj narobe? Če si krijeva hrbet, drug drugemu?«

Lepo sem ji pomežiknila, da je morala priznati: »Ja, res je. Zdaj pa pojdi pogledat, če je James v svoji sobi in ga pokliči sem, ker bomo imeli kmalu večerjo in se moramo še glede nečesa pogovoriti.«

            Prav lepo počasi sem se vlekla proti njegovi sobi, ker čim počasneje sva prišla tja, tem krajši je bil pogovor. Odprla sem sobo.

»O, ne! Mami, po moje je brat ušel nekam!«

            »Kaj!?« Hitro je prišla tja. »Za tole bo pa James še odgovarjal in ti mu ne boš nič omenila, da sva videli, da je ušel. Prav?«

            »Ja!«

Šli sva v kuhinjo in poklicala sem Jamesa. Še jaz nisem vedela, kam bi lahko ušel. Poklicala sem številko. Cin … cin … cin … Ni se oglasil on, ampak njegova avtomatska tajnica. »James, hitro pridi domov, ker je prišel oče … In bi se s tabo rad pogovoril o … Tvojem novem avtu. Prosim.« Prekinila sem, mami pa me je samo čudno gledala, ker ji ali ni bilo nič jasno ali pa je bila huda name, ker sem rekla, da hoče oče z njim govoriti.

           

Čez nekaj časa

 

Drr … drr … drr … Moj telefon je zvonil. James me je klical.

»Halo?«

            »Hej, ta mala. A je res oče tam? Ker ti ne verjamem čisto.«

            »Seveda je. A sem ti mogoče že kdaj lagala?«

Mati me je čisto pozorno poslušala, jaz pa sem se hotela spomniti, od kje poznam ta zvok, ki je prihajal iz ozadja. »Sploh pa, kje si?«

            »Kje sem? Ali ne prepoznaš tega zvoka, ali kaj?« je vprašal navdušeno.

            »Nekje sem ga že slišala, pa se ne morem spomniti …« sem priznala.

            »Daj, no, malo ugibaj. Prvo črko ti bom povedal. D.«

            »D kot dirke … Ali kaj?«

            »Ja, na dirki sem, pa še sam bom tekmoval. A ni to super?!« je rekel še bolj navdušeno.

            »Čakaj, ti boš tekmoval v cestni dirki!?« sem rekla presenečeno.

            »Da, seveda madam. A prideš?« je rekel že skoraj proseče.

            »Mogoče, če bom lahko pregovorila mami. In če jo bom, bom takoj prišla. A je prav?«

            »Definitivno. Ti samo glej, da boš prišla. O. K.?«

            »Ja …«

            »Ja. No, glej, moram iti. Se vidimo.« In že se je slišalo pii … pii … pii …

»Ja, ajde« sem rekla v prazno. Mami me je samo pogledala in sem takoj razumela namig. Da če bom šla, naj se pazim. Pa sem še vseeno poskusila: »Mami, prosim, če lahko grem? Saj James tekmuje. PROSIM!!« Pogledala sem jo z velikimi prosečimi očmi ter sklenila roke, tako da je bilo videti, kot da bom molila.

            »Lahko greš, samo pod enim pogojem,« je rekla zastrašujoče.

            Takoj sem začela kimati z glavo. »Ja, ja, ja, ja … Kar koli boš rekla.«

            »S tabo bom šla. Si zdaj še tako navdušena?«

            »Definitivno ja!« sem rekla navdušeno.

            Takoj sva šli od doma. Že čez deset minut sva bili tam. Jaz sem morala najprej pogledati, kakšne avtomobile so imeli. Cela ulica polna avtomobilov! Saj se jih sploh nisi mogel nagledati. Vsi so imeli nekaj predelanega ter poslikanega. Vau! Eni so bili zeleni, drugi modri, spet tretji rdeči … Na začetku ulice pa dva avta pripravljena, da bosta začela. V enem je bil James, v lepem zeleno-modrem Subaruju. Nice. Vendar v drugem živo rdečem ferariju pa … Kaj? Alex! Zakaj za hudiča je šel James tekmovat z njim!? Saj ne morem verjeti. Še od mene jih bo slišal, ne samo od mami.

Seveda, na sredino je šla Jess ter dala znak ZDAJ. Začela sta. Bila sta približno na isti dolžini, nato pa je Alex uporabil še dodaten pogon. Pomislila sem, da je zdaj Jamesa čisto premagal. Ampak potem je James uporabil še dodaten pogon. Zletel je v cilj ter bil prvi.

»Jupi!«

Edinole mami ni bila navdušena nad tem. Takoj sem šla k cilju.

            »Bravo!« je čestital Alex Mojemu bratu.

            »Hvala,« se je zahvalil James.

            »Lepo je, da je še kdo boljši od mene. Ker sem se že začel dolgočasiti, ko sem bil vedno prvi.« Vsi so se zasmejali, razen Jess.

            Ta pa takoj, ko je nehal, reče: »Res? Le kako se lahko dolgočasiš, ko si zmeraj prvi? Zdaj pa te je premagal veliko manj izučen dirkač? Ne razumem. Mi lahko obrazložiš?«

            »Ja. Preprosto sem se začel dolgočasiti, ker nisem imel nobenega pravega izziva. Zdaj bom pa spet imel izziv, ko bom poskušal premagati njega. Srečna?«

            »Veš kaj? Nisem še čisto srečna!« Obrne proti mojemu bratu in mu kar ukaže: »Glej, saj sploh ne vem, kako ti je ime in mi je čisto vseeno. No, ti boš kar lepo predal zmago njemu nazaj ter se pobral. In sploh te nočem več videti. Prav?«

            »No, glej, imaš en zelo majhen problem. Ne mislim predati zmage kar tako, ko si ti zamisliš. A je prav?« ji zabrusi nazaj.

            »Rajši ne govori tako z mano. Res.«

            »A res. Kaj mi boš pa naredila?« jo vpraša narejeno prestrašeno.

            »Jaz nič. Ti bo pa moj očim.«

            »Tvoj očim. Kdo je pa to? Če smem vprašati,« že skoraj smeje.

            »To bi bil pa jaz, James,« vsi smo pogledali proti njemu. Jaz bi skoraj že zletela v njegovo naročje, saj je bil to moj oče. Mami bi že skoraj omedlela, James pa je samo buljil vanj, po moje ni mogel dojeti, da je oče. Sicer je bil oblečen tako, kot da bi prišel s kakega sestanka. O. K.

            Potem pa Jess: »Ej, kaj pa tako buljiš vanj?« Tudi drugi so se to že začeli spraševati.

            James pa ji samo lepo odgovori: »Ker ga nisem videl že približno dve leti. In tudi zaradi tega, ker je moj oče.« Jess je samo prebledela.

            »Oprosti, Andreja, da ti nisva s tvojo materjo povedala, da imam že sina in hčer.«

            »Hčer … Res. Jo lahko spoznam?« vpraša zelo zvito.

            »Seveda jo lahko spoznaš,« reče James hladnokrvno. »Amelia!«

            O, ne, a me je moral poklicati. Pa ravno, ko sem mislila, da bo pozabil na to. Prerinila sem se do njih. U, še en prebledel obraz na Jessinem obrazu. Jaz sem se le sama pri sebi nasmehnila, ko je videla, da sem njena polsestra.

            Potem pa sem očeta zvito vprašala: »Oče, ali velja …, da če si prej, ko še nisva vedeli, da sva polsestri …, če velja, da ko je bila groba do druge in če je rekla, da bo nekaj kupila drugi, tudi po tem?«

            »In katera je bila to dvoje? Če smem vprašati?«

            »Ona,« rečem čisto potiho, vendar me je oče še vseeno slišal.

            »Aha. In kaj ti je obljubila, da ti bo kupila?« in me še zraven pogledal, kot da sem stara šele tri leta in ne vem, za kaj tukaj gre.

            »Rekla je, da mi bo za rojstni dan kupila Subaru Imprezo,« sem odgovorila ponižno ter se čisto majhno nasmehnila.

            Naredil se je, da premišljuje ter nato odgovoril: »Obe bosta nehali biti grobi drug do druge, Andreja, ti ji boš kupila tisto, kar si rekla, da ji boš kupila, ti, Amelia, pa boš Andrejo naučila, kako se vozi. Ker mislim, da sploh ne zna voziti. Kakor sem jaz videl. Prav?«

            »Prav,« sem odgovorila.

            Jess: »Ona sploh ne zna voziti, potem bo pa mene učila, kako se vozi!?«

            Oče pa je odgovoril: »Amelia je znala voziti avto že pri šestnajstih, ko si ti šele ugotovila, kaj pomeni biti popularen. Tako da …« Oče je lepo zmagal. Potem pa še vsem rekel: »Mislim, da ste videli dovolj. Kaj ko bi šli zdaj vsi lepo domov?«

Seveda so se vsi strinjali, ko pa je bil moj oče tako mogočen, da mu ni hotel nobeden oporekati. Vsi smo se odpravili domov. Ko smo jaz, James ter mami prišli v stanovanje, smo šli vsi takoj v posteljo, naslednji dan pa se ni hotel nobeden pogovarjati o tem. Sploh pa ne o tem, da se je oče na novo poročil.

 

30. maj …

 

            Konec pouka. Končno sem prosta. Jupi, osemnajst sem stara, lahko bom naredila vozniški izpit – končno!!!

Že, ko hočem iti proti domu, pride Jess proti meni: »Hej, Amelia!«

»Ja, Jess?«

O, kako jo lepo razganja!

»Glej, pojdi na glavni vhod, pa boš videla o čem govorim,« je zelo težko povedala te besede.

»O. K., o čem ti govoriš?« sem vprašala zmedeno, ker sploh nisem vedela, o čem govori.

»Ti samo pojdi,« je še težje spregovorila.

»Prav,« sem rekla poraženo. In sem šla, čeprav sem se je hotela znebiti, ker nisem hotela, da me še na moj rojstni dan opravlja ter zaničuje. Ko pa sem prišla tja, sem videla Subaru Imprezo, letnika 2006, kakor sem si ga sama hotela kupiti. Samo gledala sem avto, prave linije, modre barve … Sploh nisem hotela naštevati. Zijala sem pa še usta sem imela odprta, da bi lahko jih imela skoraj do tal.

»A si dobro?« me je vprašala Jess.

»Če sem dobro? A se tebi malo meša ali kaj? To je ta naj boljše darilo za rojstni dan! Isti model sem si hotela sama kupiti. Kako si vedela?« sem jo vprašala, saj mi ni bilo jasno, kako bi lahko ona vedela, kakšen model te znamke si želim.

»V bistvu mi je tvoj oče malo povedal, kateri avto si želiš. Tukaj imaš ključe. Pa uživaj v vožnji!«

Kakor je pa to rekla, si pa nisem nikoli predstavljala, da bo tako spregovorila z mano. Tako čustveno, prijazno …

»A, pa ti veš, kako ga bom zdaj pripeljala domov? A veš, da še nimam vozniškega izpita?«

»V bistvu mi je tvoj oče povedal, da si že dve leti nazaj znala obvladati avto v nulo. Tako da se mi je zdelo, da boš tudi zdaj lahko avto pripeljala domov. Ali je kaj narobe?« Tako se je nasmehnila kot jaz, ko mislim, da sem naredila kaj narobe.

»Moj oče ti je povedal? A ti je povedal tudi to, da sem mu razbila vsaj ene tri avte, preden sem sploh obvladala avto v nulo?«

Preveč dolgo je razmišljala, tako da sem vedela, da ji je povedal. »Ja, mi je povedal, zato sem pripravila še rezervni avto, če bi tega morda že takoj uničila,« je na koncu le priznala.

»O. K. Kupila si mi avto, ker imam danes rojstni dan in pripravila si še en avto, zaradi tega, ker bom lahko takoj, ko se bom usedla, uničila avto? Sam zaradi tega?« sploh mi ni bilo nič jasno. Zakaj je že to naredila.

»V bistvu ja. Ravno zaradi tega,« komaj je priznala.

»Te lahko nekaj vprašam?«

»Ja. Kaj pa?«

»A ti samo poskušaš biti prijazna z mano ali si res prijazna z mano? Ker se mi zdi, da si se spremenila, samo ne vem zakaj, ko si me nekaj časa tako opravljala ali zaničevala. Tega res ne morem spregledati, veš?«

»To je v bistvu skrivnost, ker sem nekomu obljubila, da ga ne bom izdala in to je povezano s tem, da sem te zaničevala. Oprosti,« zelo težko ji je šlo z jezika, vendar še vseeno menim, da je govorila resnico.

»Torej mi ne misliš povedati zakaj, ker ne misliš izdati prijatelja?« sem jo zelo previdno vprašala.

»Ja,« je odgovorila s previdnim glasom.

»Dobro, torej ne bom več govorila o tem. Ampak nekaj me pa še zanima. Ali boš bila od zdaj naprej taka, kot si bila zdajle – prijazna ali kot si bila prej?«

»Bom kar taka, kot sem bila zdajle. Prav?«

»Mene nič ne moti. Torej prijateljici ali še vedno sovražnici?« Podala sem ji roko za sklenitev prijateljstva – vsaj upam.

»Definitivno prijateljici.« Postali sva prijateljici, samo ne vem za kako dolgo.

 

Junij …

 

Julij …

 

»Naredila sem ga! Jupi, jupi!«

Komaj sem prišla domov, sem že začela vpiti, da sem naredila vozniški izpit. Mami je prišla iz kuhinje in kar tako začela: »Bravo, bravo, zdaj pa lahko nehaš vpiti, ker te ne morem prenašati. Prosim!«

»Ne, mami. Tako sem srečna, da se bom lahko končno normalno vozila v šolo ter mi ne bo bilo treba iti na avtobus …« Takoj sem začela naštevati, kaj bom lahko delala z avtom, dokler nisem prišla do: »Lahko bom dirkala! Jupi!«

»Ooooo, mlada dama, tako pa se ne bomo šli! Ne boš šla dirkat, ti je to jasno?«

»Zakaj pa ne? Moj brat pa lahko gre? Kaj pa če bi šel še James zraven? To ti bi pa bilo všeč, kajne? Prosim!?«

»Samo, če se bo James strinjal! Prav?«

»Kaj če se bom strinjal?« pride ravno James v kuhinjo.

»Če se boš strinjal, da boš z mano, ko bom dirkala po ulicah. Prosim?« mu objasnim ter ga lepo prosim.

»Če bi bil s tabo, ko bi ti dirkala? Dobro vprašanje. Veš, kaj? Mislim … Da bom kar od zunaj avta te gledal, kako dirkaš, ker niti pod razno ne mislim sedet zraven tebe, ko boš dirkala. Ti je to jasno?«

»Meni že je, samo ne vem, če se bo mami strinjala,« jo še spotoma gledam. »Kaj mami? Bi pustila?«

»Prav. Zmagala sta. Že spet. Ampak če se karkoli zgodi kateremu od vaju, ne bosta več dirkala, vama je jasno?«

Midva že komaj zadržujeva veselje ter hitro rečeva: »Ja, ja, ja!« James še nato vpraša: »Lahko greva že nocoj?«

»Nocoj? To pa ne. Mogoče naslednjič. Brez ugovora!« reče, ko ji že ravno hočeva ugovarjati. Skupaj z Jamesom greva v njegovo sobo. Tam ga vprašam: »Kdaj bo pa naslednja dirka?«

»Šele naslednji mesec. Zakaj?«

»Zakaj? Ker bom imela dovolj časa, da malo preuredim avto.«

»Res? Kako ga pa boš?« vpraša nagajivo.

»Res misliš, da bom to tebi povedala?« ga zavrnem.

»Ja, res to mislim.«

»No, pa ne bo tako.«

Ko sva končala pogovor, sem šla v svojo sobo ter premišljevala, kaj vse bom spremenila na avtu. Kmalu sem zaspala.

 

Avgust …

 

»Vau!« sem rekla, ko sva prišla z bratom na ulico, na kateri so dirkali. Ko sem stopila ven iz avta, je bilo pol ljudi okoli mojega avta. Le zakaj?

»Zelo dobro si prebarvala svoj avto,« je rekla Jess.

Pa sem ji odgovorila: »Saj ni nič posebnega. Le prebarvala sem ga, kakor sem si sama želela. Je s tem kaj narobe?«

»Če je s tem kaj narobe? Ne, nič. Samo največ pozornosti vzbujaš. Ne, res ni nič posebnega. Le poglej te plamene, ob straneh. Oranžno-rumeni-rdeči plameni. Ne, sploh ne. Pa poglej od spredaj. S srebrno narisan najbolj hud avto vsega časa, ki pa je zaenkrat še predrag. Juhej!«

»A si pozabila še kaj omeniti?«

»Aja, saj res. Imaš še dodaten pogon – nitro, kajne?

»V bistvu ja.« Že se obe smejiva, ker sem res malo lagala, ko sem rekla, da ni nič posebnega.

»A boš danes tekmovala z Alexom ali z Jamesom?« me je prav zvito vprašala.

»Kaj pa, če ne bom z nikomer tekmovala? Kaj se bo pa potem zgodilo?«

»Verjetno te bo eden od njiju izzval?«

»In če bom zavrnila?«

»Ne moreš zavrniti! Lepo te prosim!«

»Jaz ju z lahkoto zavrnem. To veš prav dobro!«

»Ja, ja, ja!«

»Hej, Amelia!« Alex nama je prihajal naproti ter me že tri ure prej pozdravil.

»Živijo, Alex!« sem mu odgovorila, Jess pa se je umaknila, sploh ne vem zakaj. Kaj res ne more biti tukaj?

»Ali bi nocoj tekmovala proti meni? Prosim?« me je vprašal. Od kdaj pa ta prosi?

»Navedi mi vsaj en razlog, zakaj bi mogla tekmovati proti tebi. Samo enega!« Me prav zanima, kaj bo odgovoril.

»En razlog? To pa ni težko! Ker bi te rad premagal. Srečna?«

O. K., da bi mene premagal? Res sem bila šokirana. Zato sem seveda sprejela. »Prav. Ampak kaj bo moral narediti poraženec na koncu?« sem izzivala.

»Ta bo moral zmagovalca poljubiti. Se strinjaš?« Dobro, takega odgovora že nisem pričakovala, ampak hej, saj bom itak zmagala in me on ne bo hotel poljubiti. Že sama pri sebi sem se nasmihala, ker ga bom tako premagala.

»Prav. Ampak ne smeš zavirati, da bi pustil, da jaz zmagam!«

»Zaradi mene,« se mi je na široko nasmehnil.

»Pa pojdiva.«

Šla sva na start. Vsi so se umaknili na pločnike ter čakali, da bo Jess dala znak ZDAJ. On je še vedno imel isti avto, kot ga je imel, ko je tekmoval z mojim bratom. Jess je dala znak za starti in oba sva samo odbrzela mimo nje. Nisem zavirala, on pa tudi ne. Ampak je prehitro uporabil dodatno pogon – nitro. Zato sem ga nato še jaz in pripeljala mimo njega. Vse okoli mene je šlo tako hitro, da sem videla samo še cilj, ko sem ga prevozila ter se ustavila tako, da sem malo »zadriftala«. Ko sem stopila ven, so vsi prihiteli k meni in mi čestitali. Jaz pa sem samo čakala, kaj bo storil Alex, ko bo stopil iz avta.

Ampak čudež! Prišel je do mene in mi čestital: »Bravo!«

Potem mi je stisnil roko, me povlekel k sebi in me poljubil. Zdelo se mi je, kot da se mi je čas ustavil in je vse okoli naju obstalo. Ko je nehal, sem morala pošteno vdihavati zrak, saj med poljubljanjem sploh nisem mogla priti do zraka. Nasmehnil se mi je in odšel.

Nato je pristopila k meni Jess. Rekla mi je: »Sem ti rekla, zakaj ti nisem mogla povedati, da sem bila tako jezna nate. Ker je bil Alex vate, pa si ni upal priznati, jaz pa sem hotela njega. On pa je vedno sanjaril le o tebi. Vidiš?«

Jaz sem jo samo začudeno gledala, ko mi je to govorila.

Zato sem ji rekla: »Hočeš reči, da je Alex vame?« Še vedno nisem mogla trezno razmišljati.

»Ja, resno.«

Ko sem to končno dojela, sam samo tekla k njemu. Zaustavila sem ga: »Ali je res, da si vame?« sem komaj izdavila.

Alex me je samo gledal in rekel: »Zaljubljen sem vate, od tukaj pa do lune, samo vem, da ti nisi vame. Tako da …«

»Ne, sem tudi jaz vate. Samo to sem šele zdaj dojela.«

Spet sva se poljubila, samo da je tokrat poljub trajal samo malce dlje (ali pa kar veliko).

 

Skupaj sva bila še dolgo, dolgo, dolgo po srednji šoli, ker se sploh nisva hotela ločiti drug od drugega.

 

 

Kristina Bogataj, 8. c, OŠ Žiri

Mentorica: Maja Brezovar