Ko je spregovorila z angeli

0
286

S svečo sem se sprehajala po pokopališču. V roki sem držala vžigalnik in opazovala rahel, svetel plamen, kako se giblje v vetru. Nagnila sem ga k sveči, jo prižgala in jo položila na njen spomenik. Sedla sem na rob poti in pričela premišljevati o njenem življenju.

Bila je običajna, mlada, poročena ženska s tremi otroki. Najmlajši je bil star pet let, njeni hčeri pa sta imeli starejša deset in mlajša devet let. Delala je doma, kot gospodinja na manjši kmetiji. Kuhala je, pospravljala in delala dela, ki jih mame ponavadi počno. Otrokom je pomagala v šolo in se z njimi veselila. Medtem ko sta bili dekleti v šoli, je pazila sina. Imela je skrbnega in zelo delovnega moža. Doma ga ni bilo dosti, saj je že navsezgodaj odhajal na delo. S skupnimi močmi sta zgradila novo hišo, kupila sta avto in sploh so bili srečna družina. Prelepo, da bi trajalo večno?

V hiši, kjer sta se včasih cedila med in mleko, sta vstopili skrb in slaba volja. Nekega jutra se je slabo počutila, odpornost ji je začela padati in vedela je, da je nekaj narobe. Sprva je pomislila celo na nosečnost. Po pomoč se je vseeno raje zatekla k zdravniku, ki ji je povedal, nič hudega sluteč, naj še malo počaka in se oglasi čez nekaj dni. V primeru, da se stanje ne bi izboljšalo, ji je obljubil nadaljnje preiskave. O tem sta se z možem veliko pogovarjala, čeprav ni nihče zares slutil, kaj se v resnici dogaja z njo. Čutila je slabost, napetost v trebuhu in močne glavobole.

Po nekaj dneh se je zopet oglasila pri zdravniku. Vzrok slabega počutja še ni bil znan, zato je morala na krvne preiskave. Po izvidih sodeč, je bilo videti, da je s krvjo nekaj hudo narobe. Po mnogih ugotovitvah in pregledih je njo in njenega moža zdravnik poklical k sebi. Usedla sta se za mizo, ko je on začel: ” Moram vam povedati, da smo se potrudili po najboljših močeh, da bi vam novico lahko sporočili po čim manj boleči poti, vendar bo morda bolje, da vam povem kar naravnost. V krvi smo odkrili raka, levkemijo torej. Potrebno bo zdravljenje s kemoterapijo. To bomo skušali odpraviti in sodelovali bomo prav vsi. Nekaj dni vas bomo zadržali v bolnišnici. Kar se da se bomo potrudili. ” Te besede so družini napovedale težko usodo.

Veter mi je po obrazu razmetal lase. To me je predramilo. Popravila sem jih in z robcem obrisala solzne oči. Družina je imela res težko življenje. Diagnoza jih je zelo pretresla, saj kaj takega niso pričakovali. Kako zelo se lahko življenje ob takšni novici spremeni. Z boleznijo se je morala sprijazniti in se z njo spopasti. Vedno je bila pozitivna ženska, ki je sledila svojim sanjam, polna življenja, in človek bi mislil, da se ji kaj takšnega ne more pripetiti. Takrat je začela na svet gledati drugače. Vsak človek bi. Verjetno ji je bilo hudo, ko je morala to novico sporočiti sorodnikom in sploh otrokom. Čeprav so ji vsi stali ob strani, so vedeli, da trpi in da je pred njo težko življenjsko obdobje. Boriti se z boleznijo, vzgojiti tri otroke, opravljati dela in živeti naprej. Tudi otroci, čeprav so bili stari le nekaj let, so se morali s tem sprijazniti. Verjetno takrat sploh niso natančno vedeli, za kaj gre. Vseeno pa so vsi na to gledali, ali pa vsaj poskušali gledati pozitivno in ji stali ob strani. Menim, da je bila takrat, pred toliko leti, možnost ozdravitve levkemije zelo majhna. Uboga.

In tega je kriva le neizogibna usoda.

Tako se je torej njeno življenje popolnoma spremenilo. Njeno obnašanje, počutje, odnos do življenja in nasploh vse se je kar nekako obrnilo. Z družino je skušala preživeti čim več časa, saj ga je hotela čim bolje izkoristiti in nameniti otrokom. Hodila je na številne preglede in preiskave, obiskala nekaj terapij. Sčasoma, so se na to vsi privadili in s tem živeli. Stanje pa se je žal, z vsakim dnem slabšalo. Po nekaj tednih je bilo že tako kritično, da je morala ostati v bolnišnici. Tam so jo prijazno sprejeli in jo imeli več dni na opazovanju. Tukaj pa se je zgodba začela kritično slabšati. Bolečine so bile čedalje hujše,

slabost se je širila.

Začela je obiskovati tudi kemoterapijo. Tako je v bolnišnici preležala skoraj ves mesec. Od takrat naprej je mož sam skrbel za vse tri otroke in gospodinjstvo.

Neki vikend so jo odpeljali domov k družini, da so nekaj dni preživeli skupaj. Mož in otroci so je bili zelo veseli, saj je že dolgo časa niso videli. V upanju, da bo lahko ostala doma, jim je povedala: ” Hudo mi je, da ne morem biti z vami in pogrešam vas. Danes si vzemimo čas in večer preživimo skupaj. Sama upam, da bo po kemoterapiji vse tako, kot je bilo nekoč. ” Tako so tudi storili. Spodbujali so jo, se veliko pogovarjali in se imeli lepo. Najmlajši sin jo je počakal in ji rekel: ” Mami, rad te imam. Čim prej se vrni.” Takrat se je usedla v avto, mu pomahala, pokimala in se odpeljala. Minilo je še nekaj težkih dni v bolnišnici.

Tiste noči je bilo z njo res slabo in za vedno je zaspala.

Bilo ji je komaj šestintrideset pomladi, ko je spregovorila z angeli. Nikoli je nisem videla, pa mi vseeno tako veliko pomeni. Verjamem, da jo lahko slišim, znam si jo predstavljati v vsaki situaciji in sploh, kar je najpomembneje, jo bom vedno občudovala in imela rada. Zmračilo se je in plamen, s katerim sem se igrala, je ugasnil. Vstala sem, se obrnila in odšla s pokopališča. S solznimi očmi sem se ozrla za sabo. Počasi sem se vračala proti domu in se spominjala popoldneva.

Doma sem v roke vzela sliko, na kateri je bila ona, in zašepetala:

” Pogrešamo te in radi te imamo, veš, babi …”

 

 

Tajda Pikl, 8. a

Osnovna šola Polzela

mentorica Mojca Cestnik