Pa ne samo lonce, tudi drugo posodo, vaze, vrče, luči, svečnike, spominke. Ob pogledu na te izdelke v lončarskem muzeju v Ljutomeru se odkriva svet petih lončarskih generacij. Več kot 140 let se namreč pri Žumanovih že ukvarjajo z lončarstvom. Poleg lončarskega muzeja, ki ga je postavil že pokojni lončar Karlek Žuman, je na voljo še trgovina z lončarskimi izdelki ter lončarska delavnica, kjer vnuk Saša Žuman, ki je od dedka prevzel obrt, prikaže svoje vsakodnevno delo. Tudi sami se lahko preizkusite za lončarskim vretenom. Kako to izgleda, vam bomo pokazali tudi v tem prispevku. Nismo se preizkusili sami, ampak smo delo prepustili mojstru. V osrednjem prostoru delavnice, kjer so lončarska vretena, nam je Saša pokazal, kako izpod njegovih rok nastaja posoda. In verjemite, kar na prvi pogled izgleda lahko, ni. Spretne roke, žilica in veliko kilometrine je potrebnih, da v nekaj minutah nastane takšen izdelek, kot ga vidite na sliki. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Vse se začne pri glini
Glino, ki jo uporabljajo za izdelke, še vedno kopljejo v istem glinokopu kot nekdaj. Ta glina je čista in nima veliko primesi (korenin, apnenca, peska), zato z njo nimajo veliko dela. Ko jo nakopljejo, jo pripeljejo na domače dvorišče in pustijo, da eno leto prezimi. Šele ta glina je uporabna za oblikovanje. Najprej glino očistijo in jo naredijo gnetljivo. Nekoč so to delali z nogami in posebnim lesenim loparjem, danes s strojem. V delavnici glino še enkrat pred oblikovanjem malo ročno pregnetejo, potem pa na lončarskih vretenih ustvarjajo, barvajo, krasijo. Saj veste, to je tisti del, ko iz kepe gline nastane prečudovit vrč ali posoda. Oblikovanje gline zajema šele četrt celotnega dela. Da bo izdelek končan, bo potrebno čakati še slaba dva meseca. Ko je izdelek narejen, se mora namreč dva dni sušiti, poleti na soncu, pozimi pa kar v delavnici pod stropom. Potem jih Saša malo očisti ter odstrani prstne odtise. Pred žganjem se zopet sušijo teden ali mesec dni, odvisno od velikosti izdelka in temperature. Sledi dvojno žganje v peči na drva. Imajo sicer tudi električno peč, ki pa jo le izjemoma uporabljajo. Prvo, surovo ali biskvitno žganje poteka pri 800 do 900 °C, zanj porabijo dva kubična metra drv, kurijo pa 12 ur. »Na oko« je temperatura v peči tako visoka takrat, ko izdelki zažarijo (oz. že pri 700 °C). Za drugo, glazurno žganje pa porabijo 3 kubične metre drv, saj se mora peč segreti na najmanj 1000 °C, da glazura lepo steče, kar pomeni, da morajo kuriti vsaj 15 ur. Letno tako žgejo od 7- do 10-krat, torej na okrog mesec in pol. Drva za žganje morajo biti mehka (smreka, breza, jelša), da zgorijo do konca. Zakaj še vedno peč na drva? Zaradi prisotnega dima postanejo barve izdelkov različnih odtenkov. Dim je tisti, ki da glazuri poseben pečat. Potem izdelke ohlajajo dva dni.
Ročno delo bo vedno prisotno
Postopek izdelovanja lončenih izdelkov je enak kot nekoč, razlika je le v tem, da so nekoč uporabljali ročne stroje, danes pa jih poganja elektromotor. Uporabljajo pa tudi druge neosvinčene glazure (jih uporabljamo, da se izdelek sveti in da ga lahko umivamo), saj so osvinčene, ki so jih uporabljali nekoč, zdravju škodljive. Vendar s temi neosvinčenimi barvami nikoli ne dosežejo tako živih barv kot so jih nekoč. Starejši izdelki v muzeju že tako na prvi pogled izstopajo po raznovrstnih barvah.
Danes ljudje največ povprašujejo po pekačih, Saša pa ima veliko naročil tudi za različne gostilne. Večkrat naredi tudi kakšen spominek za obletnice, vendar je treba vedeti, da je izdelek gotov šele po vsaj mesecu in pol. Čeprav se je lani poznala gospodarska kriza, je letos že bolje, pravi. Nekoč so obiskovali veliko sejmov, danes ne več toliko, saj je to povezano z visokimi stroški. Če namreč živiš od tega poklica, moraš skrbno premisliti, kam vse boš vložil denar.
Če vas še kaj zanima, jih pokličite na 02 581 16 06 ali 041 515 979 ali pišite na loncarstvo.zuman@teleing.com.
