Zanimivo, kaj lahko sprožijo besede. Kam se lahko usedejo misli. Kako se lahko stavki dotaknejo in pobožajo srca mnogih.
Ko sem izdala svojo knjigo “Čez mavrico”, sem vedela, da sem pobožala najprej svoje srce. Da sem oukvirila besede in jim dala trdno podlago, jih vezala z mislimi, spetimi v čop, ki ga nosim ob pisanju in se ponudila na pogled. Ponudila vpogled v moje življenje, ki ga prepletam z materinstvom, službo na televiziji in vrvenjem skozi obveznosti, tu in tam s kavo s prijateljicami. In se razgalila do meje, ki jo prenesem. Na način, ki mi je ljub, ki ga obvladam.
Moj dnevnik, ki sem ga pisala v Posavski Obzornik je vsakih štirinajst dni prinesel pozdrave iz Ljubljane, v moje domače Krško in se dotaknil mojih bralcev. Someščanov, ki so me videli odraščati, ki so me spremljali od malih nog in me poznali kot Alenko, ki veliko nastopa, rada piše in ima prijateljico Tamaro, s katero sta kot “rit in srajca”. Zdaj sem jim, velika Alenka, pisala,kako mi je, kaj delam, kako razmišljam, kako se počutim. Nisem pričakovala takšnega odziva, nisem pričakovala toliko čustev, toliko poistovetenja.
Pa sem dobivala. Pisma, pozdrave, elektronsko pošto, sms-e in mnogo naročenih pozdravov mojih bralcev. Ki so me brali, z menoj jokali, se smejali. Po dveh letih sem dobila knjigo mojih besed, ki jo drugod po Sloveniji niso poznali. Kot pisateljico so me poznali le moji Posavci. Kot televizijsko novinarko prihajam na mnoga vrata zdaj so me spoznali tudi ostali. Kupili knjigo, me pustili na nočni omarici. Nisem vedela, kako me bodo sprejeli drugod, nisem vedela, kako se bom vsedla v njihova srca.
Mesec dni po tem, ko je knjiga izšla, me je na recepciji Pop tv-ja, kjer delam, čakala mlajša ženska in prosila, če ji lahko v knjigo nekaj napišem. Z veseljem sem segla po pisalu, ko mi je ta mlada oseba rekla:” Knjiga je za mojo prijateljico, ki ima raka, na kemoterapiji je brala vašo knjigo in ji je vlivala moč in upanje. Zdaj bi jo rada dobila za spomin, za vedno.” Komaj sem zadrževala solze.
Naslednje jutro sem dobila pismo, na roke napisano pismo bralke, ki se mi je zahvalila, ker sem izdala knjigo, ker sem napisala vse tisto, kar doživljajo vse ženske, matere, žene… Ker sem dala del sebe in opogumila druge.
To je to. To je več, kot sem si želela. To je moja zahvala, moj avtorski honorar, to je energija tistih, ki so me brali in se počutili varne in mirne, to je zahvala za vse pretipkane večer in je poklon mojim mislim.
Hvala, ker ste šli Čez mavrico z menoj in mi pomagali narediti most do mojega Krškega.
