Vedno sem bila sama doma. Mama je, odkar se je oče odselil, delala vse dni, od jutra do večera. Res je, da je na takšen način služila denar, a kaj je papir v primerjavi z ljubeznijo, bližino in toplino?! Domov je prihajala okoli desete ure zvečer, ko sem jaz že spala, a je vsaj prišla živa in zdrava. Tudi to sem znala ceniti, saj mi je dala mama toliko lepih vrednot, da ji bom vedno hvaležna. A nikoli se ji nisem mogla zjokati na ramenih, kadar mi je bilo hudo, in nikoli nisem mogla z njo deliti veselja, kadar sem bila srečna – a sem vseeno bila … Srečna.
Bil je zadnji ponedeljek pred božičem, v mesecu topline, sreče in veselja. Vsa naša ulica je bila pokrita s snežno odejo, ki se je bleščala in razkrivala svojo lepoto, nežnost in čistočo. Vse hiše so se svetlikale od novoletnih lučk in na vratih so imele košate zelene vence. Seveda najina hiša ni bila nikakršna izjema, a sem vseeno imela občutek, da ni bila ravno takšna, kot so bile ostale. Manjkali sta ji ljubezen in toplina, katerih res ne sme manjkati na božični mesec – december. Že navsezgodaj zjutraj sem se odpravila v šolo, kot vsak delavni dan. Šola, katero sem obiskovala, je bila dokaj majhna, stala je na koncu križišča, tako da jo je videl prav vsak vaščan naše vasice. Bila je lepe zlate barve, v tem mesecu pa so jo popestrile jelka in svetlikajoče lučke. Bila je tako pravljična, da nisi mogel niti pomisliti, da ne bi šel k pouku. A ta ponedeljek ni bil navaden ponedeljek, saj sem že ob prihodu v razred opazila, da zadnja klop v našem razredu ni več prazna, kot je bila prej. Zanjo je sedela prikupna deklica s dolgimi zlatimi lasmi in modrimi očmi. Videti je bila kot zlatolaska iz pravljice o zlatolaski, čarovnici in princu. Sedela je v kotu, čisto sama, in brala knjigo.
»Ojla, jaz sem Ana, pa ti?«
»Zdravo. Katja sem …«
Takoj sem ugotovila, da ji ni do pogovora, zato sem odšla na svoje mesto in počakala do začetka prve šolske ure. Ko je prišla v učilnico gospa učiteljica, nam je povedala za novo, tiho in sramežljivo sošolko Katjo. V tistem trenutku sem se zavedala, da ji ni prijetno in da bom na vsak način poskušala z njo vzpostaviti stike, saj je vendarle bil praznični december in takrat pač ne sme biti nihče slabe volje. Prvo šolsko uro smo imeli slovenščino in gospa učiteljica nam je zastavljala vprašanja o knjigi, ki smo jo prebrali za domače branje. Na eno izmed vprašanj ni znal odgovoriti nihče, zato je gospa učiteljica za šalo vprašala Ano. Ana pa je vse skupaj vzela resno in na vprašanje presenetljivo odgovorila prav. Skupaj z učiteljico kar nismo mogli verjeti, da je Ana poznala ta odgovor, če pa nanj nismo znali odgovoriti mi, ki smo knjigo prebrali. Ko je zazvonil zvonec in je billo konec pouka, sem pristopila do Katje in jo vprašala, kako je vedela za odgovor. Katja se je rahlo nasmehnila in mi razložila: »Veliko berem in med drugimi sem prebrala tudi to knjigo.«
»Kaj res,« sem se začudila.
»Od kod prihajaš?« me je zanimalo.
»No, ves čas smo se nekako selili iz enega mesta pa v drugo …«
»Kako to misliš? Zakaj ste se ves čas selili?«
»Moj oče je nezaposlen in je iskal različne službe in zaradi tega smo se neprestano selili, do sedaj.«
»In kje živite sedaj?«
»V bližnjem bloku, kjer smo najeli enosobno stanovanje.«
»Ojoj, to pa je kar majhno. Še sreča, da si edinka.«
»Saj nisem! Imam mlajšo sestro Nežo. Stara je šest let.«
»A, nisem vedela. Oprosti. Kje pa si potem dobila knjige?«
»Saj smo imeli mestne knjižnice, ampak smo se na žalost takoj, ko sem se navadila na njih, preselili drugam.«
»Potlej pa nimaš veliko prijateljev.«
»Pravzaprav res. A moje prijateljice so bile vedno knjige. Knjige so moj smisel življenja. Brez njih bi bila kot morje brez kapljic.«
V tistem trenutku sem se spomnila na šolsko knjižnico, ki sem ji jo želela takoj razkazati. Pristopila sem do naše knjižničarke in jo prosila, če lahko včlani tudi Katjo. »O, hvala! Vaša knjižnica je res super! Ima največjo izbiro knjig, kar so jih kdar koli imele knjižnice, ki sem jih obiskovala.« »No, potem pa boš lahko prebrala še več knjig,« sem se smeje pošalila. Ker sem vedela, da bom večer spet preživela sama, sem Katjo povabila na topel čaj: »Ali greva k meni na skodelico toplega čaja?« »Seveda! Hvala, Ana. Ti si najprijaznejša sošolka, kar sem jih kadar koli imela!« je veselo dejala Ana. Njene besede so mi bile všeč, saj rada slišim prijazne komplimente. Res sem potrebovala prijateljico in Katja je bila videti tako dobra in polna domišljije. Upala sem, da bom dobila prijateljico, ki me bo kdaj potolažila, mi prisluhnila, saj sem imela dovolj samotnega življenja.
Ko sva prišli k meni domov, sem skuhala dve skodelici toplega čaja in ju položila na mizo. Katja si je ogledovala dnevno sobo, kamin in knjižno omaro. »Če ti je katera knjiga všeč, ti jo posodim,« sem rekla Ani. »O, hvala. Tale dnevnik je videti res zanimiv. Vrnem ti ga jutri – v šoli, seveda,« je zadovoljno povedala Ana. Bilo mi je všeč, da je zadovoljna, hkrati pa sem se začudila, da bo knjigo, ki je imela čez sto strani, prebrala v enem samem večeru.
Kar kmalu sem ugotovila, da sva si s Katjo zelo različni. Ona ima vse, kar jaz nimam, in obratno … Katja ima starša, sestrico, imajo se radi in dneve preživljajo skupaj, jaz pa imam veliko hišo, veliko denarja, a sem vse dni sama v tako razkošnem življenju, ki ga ne morem s kom deliti. Veliko raje bi videla, da bi živela v bloku in imela ob sebi oba starša, ki bi bila doma, kot pa da živim v veliki hiši, ki je skoraj že vila, sama. Poleg tega pa je Ana pravi knjižni molj, kar si je moja mama vedno želela zame.
»Ana, a bi šla z mano v mesto?«
»Zakaj le?«
»Boš videla, da bo zabavno. Če želiš, grem lahko s tabo domov, da poveš staršem, nato pa greva.«
»Kako pa bova šli?
»Peš, saj ni daleč. Petnajst minut, pa sva tam. Tako ali tako se lahko po poti pogovarjava in bo čas še hitreje minil.«
In tako sva s Katjo odšli v mesto … Imela sem krasne načrte. Iz svojega hranilnika sem vzela denar, ki mi ga vsak teden da mama, jaz pa ga ne zapravim, saj ne vem več, za kaj bi ga, ker imam že vse, kar si želim! Po poti sva se s Katjo pogovarjali o knjigi Somrak, ki jo obe obožujeva. To naju je družilo. A vseeno je bila velika razlika: jaz sem si vse lahko privoščila, Katja pa skoraj ničesar. Kar ne morem si predstavljati, da si ne moreš uresničiti sanj, ker si tega enostavno ne moreš privoščiti.
Ko sva prispeli v mesto, sva zavili v veliko trgovino, kjer prodajajo vse mogoče. Več trgovin v eni pač … Ustavili sva se pri prvi, v kateri so prodajali knjige. Najrazličnejše, od kriminalk do komedij, dram do najine najljubše knjige – Somrak. »O, koliko knjig …« je z navdušenjem povedala Katja in se nasmehnila. Njen nasmeh je bil poln sreče in zadovoljstva. Bila je vesela, da se je lahko dotaknila novih knjig, saj so knjige njenemu življenju dajale smisel, kot mi je sama povedala. Ko sem zagledala, kako je vesela, sem se odločila, da ji kupim čisto nove knjige. Pustila sem jo, da si je v miru pogledala vse knjige, jaz pa sem stopila do prodajalca in ga prosila, če mi lahko proda knjigo Somrak, njegova tri nadaljevanja in Princesko z napako. Vseh pet knjig sem plačala, skrila v darilno vrečko in pristopila do Katje. »Katja, nerada dajem občutek ljudem, da se jim hočem prikupiti z denarjem, ampak drugega ne znam. V mojem življenju se vse vrti okoli denarja in bogastva. Seveda sem prijazna in dobrosrčna, ampak v tem trenutku mi res ne postane drugega, kot da te razveselim z darilom. Rada pomagam drugim, sploh v tako pravljičnih dneh, kot je mesec december, in srčno upam, da bova ostali prijateljici za vedno,« sem rekla Katji, njej pa so se iz oči prikradle diamantno bele solze sreče. Bila je tako vesela najinega prijateljstva, da sploh ni pomislila, da imam zanjo darilo. Mislim, da sem njena prva prijateljica in da ni nikoli bila deležna prijateljstva, ker so jo vsi imeli za manjvredno, ker je revna. Ampak meni to res ni pomembno! Že na začetku sem videla njeno veselje do knjig in prijazne, tople oči, ki te razveselijo vedno, kadar te pogledajo. Ko me je Katja tesno objela, sem začutila pristnost, katere nisem doživela, odkar sta se moja starša ločila. Bilo mi je prijetno, saj sem vedela, da me ima ena oseba rada in da ji ni vseeno zame. Počutila sem se ljubljeno in varno … Ko je Katja pokukala v vrečko in zagledala knjige, kar ni mogla skriti zadovoljstva in neizmerne sreče. Njene modre oči so prekrile solze sreče, njena lica pa so vidno občutila stisko, saj so se njena usta povzpela do ušes. Njen smeh je bil zame nepozabno zadovoljstvo. Ko sem videla, kako sem ji polepšala dan, sem bila tako ponosna sama nase … Katja je ostala kar brez besed in začela listati nove knjige. Rekla je, da prvič drži v rokah popolnoma novo knjigo in da je prvič občutila svojo knjigo.
Ko sva se vračali domov, me je prijateljica povabila na božično večerjo, v krogu družine, saj je vedela, da bom na božično noč sama doma. Z velikim veseljem sem ponudbo sprejela, čeprav mi je bilo žal, da ne bo zraven mene moje mame.
Bil je božični dan in vstala sem zgodaj zjutraj, da sem odšla v mesto in kupila hrano za večerjo, saj ne morem priti praznih rok. Kupila sem purana, penino, zelenjavo in nekaj sadja. Pomislila sem tudi na Katjo in njeno sestrico Nežo: za prvo sem imela film Somrak, za drugo velikega plišastega medveda s pentljo. Vse skupaj sem zavila v darilni papir in pripravila pred vrata. Malo sem še okrasila hišo, pripravila božične nogavice, ki sem jih tudi to leto napolnila kar sama, in se oblekla. Ko je ura odbila šest popoldan, sem vsa darila skrbno spravila v voziček in ga pripela na kolo ter se odpeljala do Katje. Ko sem pozvonila, mi je vrata prijazno odprla Katjina mama Marija. Dala sem ji paket, v katerem so bili puran, zelenjava in sadje, ter ji zaželela vesel božič. Kar kmalu je do mene pritekla Neža in me prijela za roko ter popeljala v veliko sobo, v kateri sta bili dve zakonski postelji, majhen rjav kavč, velika lesena omara in stara televizija. Tam sem ji podarila medveda s pentljo, ki ga je bila Neža neizmerno vesela. Skakala je od veselja ter se z njim igrala. Katjin oče Marko je gledal televizijo, a je kmalu stopil k meni in me pozdravil. Izročila sem mu steklenico penine in mu zaželela srečen božič. Ostala je samo še Katja, ki mi je veselo skočila v objem, jaz pa sem ji izročila najmanjši ˝paket˝. Ko ga je odprla in zagledala film Somrak, se je nasmehnila in me tesno objela. Takoj sem opazila, kako prisrčna družina so in da jim dejansko nič ne manjka, saj imajo drug drugega. Katjina mama Marija je vsa vesela spekla purana in pripravila prekrasno večerjo. Naenkrat pa je zazvonilo … Katja je rekla: »Naprej!« Izza vrat pa se je prikazala mamina glava. »Mamiiiii!« sem se zadrla in ji skočila v objem. Bila sem presrečna, da je prišla. Kar nisem mogla verjeti, da je to vse res! Ko sem pogledala Katjo, mi je pomežiknila in takoj sem vedela, da je to njeno ´maslo´. Bila sem presrečna – prijateljici se nisem znala zahvaliti za ljubeče »darilo«. Vsi skupaj smo se usedli za mizo in pojedli odlično večerjo. Kar nisem mogla verjeti, da praznujem božič v krogu prijateljev, prekrasnih oseb in seveda svoje mame. Res hvala Katji, da sem jo spoznala in doživela tako prekrasen božič, katerega ne bom nikoli pozabila.
Hana Veler, 9. c
Osnovna šola Polzela
mentorica Mojca Cestnik
