Polotila se me je razprta sproščenost. Vzela sem si cel mesec za pohajkovanje in ga tudi izkoristila. Nikomur se ni bilo treba javiti, nikogar obveščati. Tako je, ko si vdova in sirota pri teh letih. Edina dobra stran tega stanja. Čeprav se kdaj pa kdaj prebudi občutek, da je strašno, da nihče ne ve, kje si. Kakor obrnem, sem navezana na druge. Če bi lahko izbirala, ne bi živela sama. Ne verjamem v popolno neodvisnost, ne verjamem, da človek lahko vse doseže, kar želi doseči. Sam gotovo ne in sam gotovo manj, kakor bi v dvoje. Tudi v svobodo ne verjamem. Verjamem samo v možnosti razmeroma prostovoljne privolitve ali upora in v sposobnost sklepanja sporazuma, sporazumevanja. Nenehno tehtanje, lovljenje ravnotežja – tako nekako živim.
No, javila sem se seveda prijateljicam. Ailsa – njej sem čuvala otroke. zadnjega, Paola, ki je zdaj že policist, sem vozila v Britanski muzej in na muzikale. Ricardo ima že dva otroka. Chiara je visoko v trgovini. Vozila sem jo v dramski krožek. Pravi, da ji je prav to pomagalo, da je razvila samozavest. Ko trguje, mora biti grobo trdna, brez sočutja do proizvajalcev. Izdelek mora dobiti za najnižjo možno ceno. Skoraj sem se je ustrašila – pesjansko resna punca. Ann – ona je bila moja dobra stranka, kupila je vsaj sto mojih posod. Imela je navado priti, ravno ko sem odpirala peč. Pobrala je najlepše posode, preden sem si jih sama dobro ogledala. Njeno stanovanje je kot galerija. Jemo z mojih krožnikov. V moji vazi ima toaletni papir v kopalnici. Moja skleda je ptičja banja na vrtu – čeprav sem že stokrat rekla, da ne sme zmrzniti. Imelo me je že, da bi ji kakšno posodo ukradla. Rada sem pri njej kak dan. Ko gre v službo, si ogledujem njeno knjižnico. Tokrat sem naletela na novo knjigo oblikovalke Orle Kiely, ki še ni legenda, ker je premlada, a postaja legenda, ker trdo dela, vztraja pri svojem in ima veliko učencev in posnemalcev. Ta je študirala tekstil takrat kot jaz lončarstvo. osemdeseta leta. Medtem ko sem se jaz plašno odločila za boemsko delavnico, premajhno za enega, in za neposredno prodajo na tržnici, kar mi je vzelo polovico časa, se je ona skupaj z možem odločila tvegati. Za diplomsko razstavo je naredila serijo ročno izdelanih klobukov. Izhajala je iz mode petdesetih let. Ameriška trgovka je kupila celo kolekcijo. Orla je šla nemudoma v večjo produkcijo, se vrgla v torbice, dežnike, dežne plašče, potem pa v celotno konfekcijsko kolekcijo, tapete in zavese, posteljnino. Ničesar več ni izdelala sama. Našla je mojstre. Omejila se je na risanje. Barvno paleto, povečave, ponavljajoče vzorce, variacije na nekaj osnovnih tem ustvarjajo njeni oblikovalci z računalniško grafiko. isti vzorec na skodelici je učinkovit v povečavi na tepihu. Prav ta mesec je Citroen potiskal strehe ekskluzivne kolekcije DC3 z njenim vzorcem. Z istim, kot ga nanaša na majhne kuhinjske predmete. V Covent Gardenu ima svojo trgovino. Šla sem pogledat. Luškano, da tako rečem. Šik. Občudujem jo. Vztraja pri retro 50. V isti ulici je trgovina pravega retro. Orla bi lahko prodajala kar tam.
Moji poskusi razširitve so se končali pri poslikavi srajc, zaves, vrat, stolov, klubskih mizic, nočnih omaric. neposredno. K sreči imam verze, to je moj stalni motiv, da tako rečem. Moram se zbrati – moram vztrajati, moram nadaljevati. čaka me še nekaj podvigov, odločena sem – samo izpeljati moram.
Takole se "gnjavim" celo pot – očitam si lenobo, razpuščenost. Odlašam – v grob bom nesla ideje. Že zdaj mi je žal. Premalo me je v hlačah! Jezim se nase. Očitam si, da ne ubogam sama sebe. In zakaj si ne vzamem časa za delo? Toliko vsega se nagrmadi sproti – in še vsega sem vesela. Kratkomalo je dan prekratek, tedni so prekratki, leta so prehitro mimo.
V gozdu med Edinburghom in Glasgowom, kjer sem se sprehajala skoraj vsak dan in kjer so razvaline 3000 let stare naselbine, sem opazila gobo, ki raste po steblu bezgovega grma. Povedali so mi, da se imenuje judovsko uho. Res je podobna ušesu, na otip kot žele, mesene barve, skoraj prozorna. Menda ima ime po resničnem dogodku iz Svetega pisma: menda je bil Jezus izdan pod bezgovim drevesom, izdal ga je pa Jud.
Ko sem že pri Judih – naj mi kdo ne zameri: v Ljubljani sem šla gledat, še isti dan, kot sem se vrnila, igro Beneški trgovec. Močna uprizoritev v Drami. Znano je, kako je Shakespeare upodobil Juda – primerno času, v katerem je živel. Predstava naj tega ne bi zamolčala, nasprotno, pomembno je vedeti, kako so Jude trpinčili stoletja in stoletja. Zabolelo me je tole: dvorana je bila polna srednješolcev, šolski abonma, in mladi so se najbolj smejali prav takrat, ko so na odru izražali najhujše sovraštvo, zaničevanje do trgovca. Da ne govorim o tem, kako so se zabavali ob epizodami orgije in drogiranja – ne bi rekla, da bi šel Shakespeare tako daleč, tudi če bi živel zdaj.
V Edinburghu sem si ogledala razstavo Anni Albers – tudi umetnica s tekstilnega področja. Ona je študirala v dvajsetih letih 20. stoletja, Nemčija, Bauhaus, je legenda tkanja. Živela je malo manj kot sto let (1899 – 1994). Ko so fašisti Bauhous ukinili, sta se Anni in njen mož preselila v Ameriko. To, kar je Lucie Rie (1902 – 1995), tudi študentka Bauhausa, gotovo sta se poznali, naredila na področju lončarstva, je Anni Albers naredila na področju tekstila. To sta moji idolke, da tako rečem.
Seveda sem šla na svojo večno pot pogledat Luciejine posode in Annijine stenske preproge v Victoria in Albert muzej v Londonu. Pod nujno. In glej: tam prav zdaj posebej razstavlja Richard Slee, učenec Lucie Rie in moj profesor! Toplo mi je pri duši, ker sem na rahel način vendarle pripeta na isto drevo – smem reči? – evropskega oblikovanja.
Od sodobnih umetnic pa sem preverila Tracy Emin, ki je te dni v časopisih zato, ker podpira liberalce, kar ji intelektualci močno zamerijo, saj tako podpira politiko ukinjanja subvencij za umetnost na institucionalni in individualni ravni – gledališče, film, galerije. Pa naj ji bo – saj se sicer inteligentno odziva na družbene dražljaje, do katerih smo navadni smrtniki, torej neumetniške duše, slepi, gluhi, mrzli. Nemška umetnica Rosemarie Trockel je nekakšna dvojčica Eminovi. V knjigah so njena dela bolj mogočna, da tako rečem. V galeriji v Edinburghu sem zdaj prvič videla risbe, kolaže in osnutke za knjižne opreme. Delati je treba, delati, delati – in vse spraviti!
Takole sem premišljevala, ko sem iskala inspiracijo za svoje delo. Nimam discipline. Zaletim se, zdržim dan ali dva, potem pa se spet lotim nečesa drugega. To bo moja poguba.
Res pa je, da se zaletavam manj in manj močno, manj in manj pogosto. Temu se reče: postopno staranje. Ali pa je to samo izgovor? Seveda, lena sem!
V Londonu sem se pridružila prijateljem kroga Michaela Horovitza. Brala sem novejše pesmi, si izmenjala naslove z nekaj ženskami – in tudi z nekim moškim, krasnim črnolasim zdravnikom. Povabil me je, naj ostanem, pa sem imela že rezerviran hotel. Hotela sem pač izkoristit sobo, če sem jo že plačala, skopuška Gorenjka, in sem si zato odjedla priložnost za erotično doživetje. ne vem, kaj mi je bilo, da mi ni prišlo na misel, da bi ga pač povabila k sebi. Trda, olesenela, štorasta.
Pa še eno razstavo bi rada posebej omenila. Foundling Museum v Londonu je muzej sirot. Nahaja se zadaj za britanskim muzejem, na kraju, kjer je stala prva bolnišnica za sirote, ki so jo ustanovili trije velikani 17. stoletja: Tomas Coram, podjetnik, William Hogarth, vrhunski umetnik, in George Frideric Handel, skladatelj. Ti trije so imeli briljantno idejo. Bolnišnico so naredili kot galerijo in koncertno dvorano. Bogate ljudi so vabili na umetniške razstave, češ da naj si pridejo ogledat slike, po hodnikih pa so srečavali uboge sirote. Niso si mogli kaj, da ne bi darovali. Hišo so leta 1928 podrli, zdaj pa je nanovo narejena, niti ne dolgo, in kot muzej deluje kot koncertna dvorana in galerija. Razstava, ki sem jo videla, ima naslov Threads of Feeling – Nitke čustev. Od leta 1741 do 1760 je bolnišnica sprejela 4000 otrok. O večini otrok ni bilo nobenih podatkov, vpisani so z opisom vsega, kar so imeli na sebi. V arhivu so koščki tkanin, pentelj, trakov, ki so jih matere pustile kot prepoznavne znake v primeru, če bi se vrnile in želele otroka vzeti nazaj. Zelo zelo zelo ganljivo. Za raziskovalce tekstila pa je ta arhiv pomemben zato, ker prikazuje tekstil iz tistega časa – materiale, barve, način tkanja, pletenja. Prav ti koščki tekstila govorijo o razslojenosti družbe tistega časa. Sirote niso bile vse iz revnih družin. Prinesle so jih tudi ženske, oblečene v svilo in brokat. Zelo zelo zelo ganljivo.
V Londonu nisem šla v gledališče, večere sem prečepela pri prijateljicah. V Glasgowu pa je gostovalo londonsko gledališče Donmar Werehouse s predstavo Kralj Lear. Seveda sem šla. Donmar Werehouse je majhno gledališče, a v njem nastopajo najboljši angleški igralci. Ta Kralj Lear je bil narejen komorno, nobenih rekvizitov, oder v črnem, izhod in vhod, igralci v črnih kostumih z minimalnimi belimi dodatki. Derek Jacobi v glavni vlogi. Poudarili so jezik, kakor se pri Shakespearu spodobi. Nobenega cirkusanstva. Uboji so bliskoviti – kakor zla misel, ki niti ne potrebuje dejanja, ki ga naklepa. Izpostavili so problem moči, dolžnosti, ljubezni, pijanost človeka, ko se mu razprejo tla pod nogami, in drugačna pijanost, ko priložnost naredi zločinca. Kako ostati trden, kako ravnati prav. Kako je vse nepredvidljivo in kako se ne učimo od svojih napak. Velikanska igra.
Moram pa reči, da veliko gledališče s štirimi balkoni – in sedela sem prav zgoraj in najdlje, ni primerno za Shakespearove komorne igre. Globe Theatre v Londonu, replika gledališča, v katerem je Shakespeare igral in za katerega je pisal, je ravno prav veliko. Če grem v gledališče, hočem slišati besede, hočem slišati švist rezila, ki se zabode v srce, hočem slišati šepet, vzdih – in videti trepetajočo brado, solzo, nasmeh. Velika gledališča so zidali z mislijo na število sedežev. Spet človeška požrešnost. Žal.
V Edinburghu sem videla novo baletno predstavo. Kleopatra. Nova glasba: Claude-Michel Schönberg in David Nixon, mešanica filmske, revialne, klasične glasbe. Odlični plesalci Northeren Ballet Company. Moderen in klasičen ples v popolnem zlitju. Krasni kostumi. Gibi, povzeti s poslikav egipčanskih grobnic. Kleopatra je čutno nabita ženska, kraljica, ljubica, mati. Slikovita pripoved z gibi. Začarana sem bila.
Alexander McCall Smith pa je govoril o svojem delu, predvsem o novem romanu iz serije Prva ženska detektivska agencija in o romanih 42 Scotland Street, tudi o operi, ki jo je napisal pred kratkim in jo menda že dajejo. Pogovor je bil v Edinburghški katedrali. Nabito polno. Duhovit možakar. Prišla sem zgodaj, tako da sem sedela v drugi vrsti in se ga nagledala in naposlušala, se smejala do solz. Nobene nadutosti, pa je napisal štirideset knjig, ki jih berejo po vsem svetu. Oblečen v preprost škotski suknjič. Govoril je za dobrodelne namene. Podpira otroški cerkveni zbor. Zbiral je denar za njihovo potovanje na zborovsko tekmovanje v Indijo. Očarana sem bila nad Alexandrom in nad zborčkom. Mali razkuštrančki, ki pa pojejo latinsko. Da te kap od občudovanja.
Seveda pa sem tričetrt srca obrnila proti Japonski in severni Afriki in vsem ljudem, ki jim ni tako dobro, kakor je meni. Tudi angleška politika s škandali vred me je zgrabila, saj jo bolj čutim kakor slovensko. V londonskih parkih pa živijo papagaji. Razmnožili so se, prestanejo zimo. To me je zelo razveselilo.
Torej – dobro in slabo, kakor povsod in kakor vedno. Samo prestati je treba, truditi se, da dnevi niso podobni drug drugemu. Te male okraske je treba nenehno proizvajati, sama se naseli samo plesen.
