Če resno zadevo jemljemo preresno, postanemo marjonetke moči okolja.
Obstaja zelo dober razlog, zakaj nas je narava obdarila z igro in smehom. V igri preoblikujemo naš odnos do realnosti, ki nas obdaja – nekaj blata in umazanije se preobrazi v okusno čokoladno blatno torto. Igra je človeški duh, ki razprostira svojo voljo preko realnosti in jo preoblikuje v nekaj drugega. Igra se upira sprejeti tragedijo kot tragedijo, ampak jo preoblikuje v pridobitev, zmago in radost.
Podobno se dvorni norček smeje v obraz resnosti. To ni oblika pobega. To je način soočenja z resno glavo in sredstvo, da jo razorožimo tako, da je ne jemljemo resno. Oba, otrok in norček spreminjata svoj svet, ne s trdim delom ampak tako, da obravnavata realnost kot golo oporo v drami, ki jo izumljata.
Kljub vsemu je realnost realna. Ali ni ta vaša igra le pretveza, da pobegnete?
Strinjamo se, da obstajajo v svetu stvari, ki so še kako resnične. Zame je realnost (pravi David), da sem sin evangeličanskega pridigarja in da sem hodil v 26 različnih šol. Dan za dnem sem bil tarča šolskih nasilnežev. Toda ta dejstva vam ničesar ne povedo o mojem odnosu s preteklo realnostjo. Človek, ki polno živi življenje, se ne pokori tem realnostim ampak jih preoblikuje v nekaj povsem drugega. Dejstvo, da sem bil vsakodnevno pretepen, sem preoblikoval v temelje moji kreativnosti in prilagodljivosti. Do tega preoblikovanja pride takrat, ko uvidimo, da je realnost neizoblikovana glina, iz katere lahko oblikujemo, karkoli si zaželimo. Samo tisti, ki so se pripravljeni igrati z resno realnostjo, jo lahko tudi jemljejo dovolj resno. Prav tisti, ki do realnosti izoblikujejo resen odnos, bežijo od nje. Odrekajo se vsakomur dani odgovornosti, da preoblikujejo realnost tako, da se igrajo z njo.
Nekaj trdega dela je gotovo potrebnega, ko se lotimo reševanja resnih zadev?
Najprej določimo razliko med delom in igro. Razlika je v naši mentalni naravnanosti ali drži. Za otroka lahko pomivanje posode predstavlja igro ali delo. To je popolnoma odvisno od omejitev našega uma, od tega s kakšnim okvirjem naš um ogradimo, ko se lotimo naloge. Ta princip najlepše ponazorimo s primerom »igre svobode«, ki so se jo igrali sužnji. Sužnji so se na skrivaj igrali igrico, v kateri so imeli svoje gospodarje za norčke medtem ko so se pretvarjali, da jim služijo. Ali pa so prepevali, ko so jih bičali. Njihova igra svobode je bila izraz notranje svobode. Lahko vklenete moje telo, ne morete pa mojega uma. V realnem svetu so bili sužnji. V svoji igri so bili svobodni. Tako so vnesli v svojo igro nekaj globoko duhovnega in kreativnega. V resnici je bila njihova igra odsev »božanske igre« preoblikovanja kaosa v urejen smisel, smrti v življenje, smeti v zlato. Ta božanska preobrazba se lahko zgodi le v igri.
Taka »igra svobode« nas lahko osvobodi vsega, kar nas tlači in zatira. Če nam povzroča stiske naša preteklost, lahko prav to preteklost spremenimo iz nečesa, kar nas zatira, v nekaj kar nas bogati. Če nas strah pred smrtjo in neobstajanjem hromi, ga lahko spremenimo v nekaj, kar naše življenje obarva, mu da življenjske vibracije in višji smisel. Mislimo, da so najbolj močni programi družbenih sprememb tisti, ki rekrutirajo »sovražnika« v nosilca spremembe.
P.S.Malo sem potoval po internetu in odkril spletno stran »Skupnost igranja sprememb« (»Play for Change Community«.) www.playforchange.com in elektronski naslov ustanoviteljev iz Avstralije davidengwicht@optushome.com.au Namen druženja je eksperimentiranje z ustvarjanjem boljšega sveta skozi igro. Ustanovitelja tega Mednarodnega kreativnega združenja sta zelo prijazen par Ingrid Burkett in David Engwicht. Z veseljem vam prenašam nekaj njunih sporočil v razmislek.
