Onidan mi umre daljni znanec. Preberem v partah, ko iščem zaposlitev. Slučajno, ker prelistam časopis enkrat letno. Endvatri. Ob desetih dopoldan, krajše slovo na Žalah. Vežica Sv.Jakoba. Pa grem. Imam čas. Ne bo gneče.
»Oktet bo pel,« me dregne moški s klobukom.
Malo ljudi. Službeni čas. Oktet pa za zjokat lepo. Gor čez izaro vsem orosi oko. Ko pa so odpeli Pojdam u Rute, jokamo vsi. Majčkeno samo pripomnim sosedu:
»To je sekstet!«
»Eden je v žari,« mi šepne, pa še s prstom.
»Torej, septet,« se ne vdam.
»Gripa,« pravi, poznam vseh osem.
Odpojejo, jokamo, občutimo. Smrt nas vsakega posebej poboža. Potrpite.
Zdajci privihra energična ženska do pevcev, zagrabi mikrofon. Sosed šepne:
»Vdova!?«
Po jedkem, skoraj zadirčnem glasu ji ne bi prisodil vdovstva, a ona začne:
»Nikoli me ni maral in niti njega jaz,
kot tujca naju staral je skupaj s svetom čas.
Vsak v svojo smer zazrta sva šla od ranih let,
drug z drugim mirno sprta, brez preten in besed.«
Zdaj se led v grlu topi, nekaj jo davi, strah pred izgubo in navezanost nadaljujeta iz nje hlipaje:
»In vendar mi bo manjkal, kot severu bi jug,
čas globlja bo uganka, brez njega svet bo drug.
Če on bi šel za žaro in meni pel bi zvon,
enako bi nemara občutil tudi on …«
Prej še žensko odločno bitje se preko vseh vmesnih stopenj dokončno zlomi. Skrušeno priznanje, koliko še vsega lepega se nista dotaknila, v nebo vpijoč občutek lastne krivde, proseče želje po popravnem izpitu, izbruh lačne pozornosti, nežnosti, topline, sitega hladne sivine …
Skočim do nje, jo z objemom grejem, nežno stiskam k sebi … Pridrvi naslednik kot pri atletski štafeti, zabuči skozi mikrofon:
»Alojz Gradnik. Eros Tanatos. Pil sem te in ne izpil Ljubezen, ko duhteče vino sladkih trt užil sem te, da nisem bil več trezen in nisem vedel, da si smrt …«
Nabrala se je vrsta kandidatov, šest čakajočih v vrsti za recitacije, ki so doživeli, da jim je sam Bog potrkal in izmaknil tisto pomanjkanje samozavesti, manjko vere vase, da bi si sami mešali karte v svojih življenjih …, jim dal še tistih par stopinj, da so zavreli … Koliko poezije se skriva v ljudeh, pa ni poguma, ni časa? …
On pa kar naprej z Gradnikom:
»… zrl sem v strašne teme tvojih brezen in ker pogled mi je bil zastrt od bridkosti, da nisem videl, smrt, da si najskrivnostnejša Ljubez…«
Zadnji, sedmi mislim, priteče možak z brki, se prerine mimo reda, zagrabi mikrofon, iztrga ga iz rok onemu, ki je zaključeval z Gradnikom:
»… najskrivnostnejša Ljubezeeen…«
»Pri priči in takoj končati z recitacijo, pogrebi čakajo!« zagrmi po ozvočenju.
Je bil pa ta novi direktor Žal z brčicami in je trkal po stekelcu ure in potem kazal z roko nekam nazaj levo, kjer so čakale v vrsti sosednje vežice, kot prej recitatorji, pa novi pogrebci, njih pa spet …
Torej ne odlašajmo z recitacijami zdaj, ker potem ne bo časa, za nekoga pa še česa!! Zdaj je čas za recitacije, za poezijo, ker … pogrebi čakajo.
Lahko sem jaz, lahko si pa ti!
P.S. Besedilo vdovine izpovedi je že precej pred tem pogrebom zapisal Janez Menart. Hvala. Na gornjem trgu v stari Ljubljani je pri fontani vklesano še tole od Menarta:
Dan se za dnevi vrsti,
za leti vrstijo se leta,
voda pa ves čas iskro
v loku z vodnjaka curlja.
Spomni se, kdor mimo greš,
kot voda odteka življenje.
Dokler je čas, ga v dlani
hlastno zajemaj in pij!
